Korenine prihodnosti - Marija Magdalena (20. del)

četrtek, 19. avgust 2004 @ 06:26 CEST

Bernarda Pavko Prava:
Marija Magdalena, Potovanje v svetost ženske, ki Jaz sem XII./XIII. (1. del)

Čez dva dni sem šla sama v Zagreb in to z vlakom. Topel in sončen dan je bil, blagoslovljen z vsemi ljudmi, ki sem jih srečala. Na vrhu hiše ob parku kralja Maksimiljana sem zagledala velikega angela z odprtimi krili in z visoko dvignjeno roko. Zahvalila sem se za pozdrav in najraje bi mu pomahala. Zagreb je zelo lepo mesto. Kakšno uro sem prebila v katedrali. Želela sem se pogovoriti z Marijo in Jezusom in začutila, da me način, ki sem ga navajena, ne izpolnjuje več, ne morem se več pogovarjati z Bogom zunaj sebe. Potem sem napisala svojo izbiro glede današnjega zdravljenja. Odločila sem se za uravnovešanje moje telesne, čustvene pa mentalne in duhovnih ravni. Nekaj minut sem posedela na klopi v parku pred Zoranovim blokom in se spomnila na oči.

Ko že delava, Jezus Kristus, hvala, ker mi zdraviš oči. Dioptrijo + 0,5 in tiso mrežo, ki sem jo kot niti začela videvati v Nepalu leta 95. Če že ozdravljam, potem urediva še to, in hvala.

Kje imate hči? je najprej vprašal Zoran in pomežiknil. Oba sva bila dobre volje oz. jaz sem bila bolj sproščena, bolj odprta. Spet me je sprehajal sem in tja, ko sem pomislila: Oči, Jezus, oči. In Zoran je rekel: Odprite oči. Tako sem ga gledala, on pa je mižal in pod vekami strmel nekam mimo mene v tla. Potem je oči odprl in gledala sva se čisto od blizu. Čudila sem se, da ima rjave in ne prav temne oči. Kakšne čudne oči imate… je rekel.
Čudne? sem bila presenečna.
Ja, oranžne… je rekel.

Krasno! Včasih so mi fantje rekli kako imam lepe, zlate oči, pri skoraj 47 letih pa slišim, da imam čudne in oranžne oči… Strmela sva naprej drug v drugega in obraz je močno približal mojemu, da sem že motno videla (prosila sem, da pozdraviš 0,5 dioptrije, Jezus). Zoran je zrl vame ne da bi pomežiknil. Hvala za zdravljenje, sem še pomislila in se uprla, ko me je rahlo pritegnil k sebi. Čutila sem pritisk, ki me je potiskal bliže k njemu in slišala glavo, ki se je oglašala: Saj nimam kam!
Blokirate proces, je rekel Zoran.
?! Ničesar ne blokiram, sem pomislila.
Ne misliti, je rekel mladenič.
Saj nič ne mislim, sem se slišala in skušala ne misliti. Če je to še sploh bilo mogoče, so njegove oči prišle še bliže k meni in nekako spremenile "kvaliteto" pogleda. Postale so strožje, skoraj trde.

Mene se ne da hipnotizirati, sem pomislila in obenem postala malo jezna. Ne boš mi govoril, kam naj se premaknem in, kaj naj ne mislim. O, Bog, kaj pa mislim, sem se zavedla…
Še malo me je potisnil, jaz pa sem stala, kjer sem bila.
Blokirate zdravljenje, je odločno rekel, ko je zaključil. Če rečem energiji kaj naj naredi in vi rečete Ne!, se ta takoj ustavi!
Komu to govoriš, sem pomislila. Nič ne blokiram, sem se zarežala. Verjamem v Boga. Vem, da deluje tu s teboj enako kot v sosednji sobi ali pri vratih ali pri meni doma…
Resno je pokimal. V dnevni sobi je bilo že pet ljudi, ko sem veselo energizirana odhajala.

Po stopnicah dol mi je bilo za režat. Pa kaj se dogaja? Kam pa naj bi šla, če je bil čisto ob meni? Saj ni bilo prostora, Jezus! Smejala sem se in se nasmihala še do naslednjega parka in na poti skozenj in ni mi šlo iz glave. Jaz da blokiram? Kakšna neumnost. Potem sem se spomnila, da sem se pred dobro uro Jezusu Kristusu zahvalila za zdravljenje na vseh ravneh.

Tudi takole zgleda zdravljenje, je rekel Mihael.
Kakšno zdravljenje, sem brcnila kamen. Če me pa tam potiska po tistem malem prostoru... Navadno se ja stoji ali pa sedi pri miru…

Znašla sem se v butiku z lanenimi hlačnimi kostimi. Ko mi je prodajalka na mizo pogrnila prelep roza svileno-lanen komplet, je v trgovinico planila mlajša živahna ženska in obe sva hkrati položili dlan na hlače na mizi. Prodajalka je kar skočila v stran, češ, kaj takega se mi pa še ni zgodilo. Za kaj gre, Mihael? V trgovinici sem prebila kakih 20 minut, klepetale smo in se smejale, tudi pomerila sem tiso rozino in res sem bila videti super. Jasno mi je bilo, da sem se v to žensko igrico zatekla po izhod, po eno novo ravnotežje. In za nič tragičnega ne gre, da bi se morala potolažiti z dragim oblačilom. Nasprotno; spomnila sem se pred leti kupljenega lanenega kostima, ki sem ga zelo malo nosila. Kupila sem ga v Celovcu, kamor sem šla pred kakimi petimi, šestimi leti obiskat Nušo z njenim fantom. Moja hči se je seveda posvetila svoji ljubezni, jaz pa sem se potolažila s tem kostimom, ko sem postopala sama po Celovcu. In oblekla sem ga petkrat. Ni mi treba ponavljati tega vzorca.

Tole Zoranovo zdravljenje je bolj resno, kot sem se nadejala. Sem mladeniča sploh jemala resno? Spala sem tisti globok spanec kot po vsakem stiku z najvišjo svetlobo. Zbudila sem se… občutljiva. Sedla sem v klepet z Mihaelom in začela jokat. Počasi počasi in zanesljivo je vstajalo spoznanje: Noben moški mi ne bo govoril, kaj naj delam. Ne bo mi govoril, kam naj se premaknem. Sploh nobenega moškega ne želim in predvsem ne potrebujem. Bog, kaj se dogaja z mano? Zakaj gre, Mihael?
Naslednja inkarnacija, ljubica, samo brez rojstva.

Dovolj imam. Dovolj imam moških in ne želim jih več. To je moja izbira in vem, da jo bo univerzum upošteval. Že pred leti sem izbrala: Ti in jaz, Bog, midva sva dovolj. In to še vedno velja. Z moškimi sem zaključila oz. ne želim spet začeti. Zdaj pa takole zdravljenje. Fant je star 21 let, pa se upiram njegovemu vodenju…

Najraje bi jokala in jokala, pa sem imela čez 20 mintu naročeno stranko. Pojavila se mi je misel na čokolado. Gospe Sonji sem polagala roke in na koncu molila zanjo. Prisotnost je bila zelo močna, tako da je bila presenečena tudi ona, ki tudi sama uspešno zdravi. Mirna sem bila kakšno uro in misli na čokolado so se vrnile. Za kaj v resnici gre? Čutim in vem, da je partnerstvo moj izziv in namen mojega življenja. Zakaj se upiram? Moški mi v tem življenju niso nič storili, nihče me ni tepel ne zlorabil. Samo ob strani mi niso stali. Nobeden. In ni jih bilo malo. Nič jim ne zamerim, le zaupam jim ne. Nikoli jim nisem. Zdaj pa naj se predam navodilom mladega zdravilca v stopicljanju po parih kvadratnih metrih? Še dobro, da sem sploh še pripravljena iti k Zoranu. Kakšno zdravljenje! Zavedla sem se, da natanko tako, za kakršnega sem prosila. Še nikoli se nisem tako v vsaki celici zavedla, da vedno dobim natanko to, kar prosim! Če bi izbrala ozdravljen zob, bi to dobila. Izbrala sem ozdravljenje na vseh ravneh in to začenjam dobivati. To je samo začetek procesa. Lahko grem vanj in z njim, lahko pa ga ustavim. Stopila sem v trgovino po mojo priljubljeno čokolado in niso jo imeli. Še na misel mi ni prišlo, da bi kupila katero drugo.

Pri tretjem obisku sem se odločila, da bom Zoranu zaupala. Tudi Nušo je povabil v malo sobico in stisnila se je na kavč. Obrnila sem se proti križu in si potrdila, da zaupam. Naslednje minute so bile ene najlepših v mojem življenju. Naslednje minute so bile moje najbolj milostno in globoko zdravljenje.

To je bilo Simonino darilo meni, tik preden je umrla. Ona me je pripeljala do Zorana. Da je prav te dni zaključila svojo zemeljsko izkušnjo, sem izvedela čez nekaj mesecev.

Zoran me je vodil in sledila sem energiji. Samo nekajkrat se me je dotaknil. Vsakič sem vodenje začutila tako kot začutim Mihaela, ko se pogovarjam z njim, z dodatnim fizičnim občutkom energije par centimetrov pred telesom, kjerkoli so že bile Zoranove dlani. Nekajkrat se je dotaknil mojega suknjiča in sledila sem prijetnemu vodenju v korakih nazaj in naprej, pa na stran. Prisluškovala sem energiji in obrnila samo en del telesa, potem vznak nagnila glavo in še bolj nazaj in še me je energija potiskala nazaj. Se bom pa nagnila. Me bo že ujel, saj ga je dovolj skupaj, sem pomislila. Prepustila sem se in nagnila in Zoran me je ujel, sicer bi padla. (Nuša je rekla, da je že nastavila roki) Potem me je vodil naprej in na stran in na koncu obrat na levo in še bolj na levo in potem izrazito nazaj, da sem enostavno sedla na kavč poleg Nuše. Malo predstave zanjo, sem pomislila in oba z Zoranom sva se zarežala, ko sem odprla oči. Ja, tole pa je zdravljenje! Lahko bi mi na začetku povedal, kako naj bi to šlo, pa seveda ni bil Namen. Ne bi bilo mojega včerajšnjega procesa, ki je bil poseben prehod in zagotovljen premik vibracije. Jezus Kristus, hvala. Če si dober, si dober, pa velja za Zorana.

Zvečer sem utrujena šla zgodaj spat. Okrog dveh sem se zbudila, dihala slabo uro in kokreirala zdravilni spanec. Ni ga bilo. Očitno naj bi se pogovarjala z Mihaelom, pa sem malo zatrmarila. Ne tako zgodaj, ponoči se spi, Mihael. Ker nisem in nisem zaspala, sem se uklonila in poldrugo uro pisala vprašanja Mihaelu in njegove odgovore. Potem sem sanjala tri zaporedne žive in sporočilne sanje, povezane z ženskim plemenom. V prvih me je ena med njimi obtožila in izločila, v drugih sem doživela, kako sem sama in v tretjih sem spet prijateljevala z ženskami. Napoved dogodka naslednjega dne…

Poklicala je 26-letna Varja, ki je v krizah pogosteje, sicer pa občasno hodila k meni nekaj let, začenši takrat ko sem delala zastonj oz. zelo poceni. Zadnjikrat je bila pri meni pred približno pol leta.
Rada bi se oglasila, je rekla zdaj.
Ko sem vprašala, s kakšnim namenom, je nizala stavke brez smisla. Jasno mi je bilo, da ni poštena glede razloga svojega obiska in spraševala sem jo naprej, da bi prišli do tega razloga.
Kot prijateljica bi rada prišla na obisk, je rekla.
Na obisk te ne želim, sem odgovorila. Zaradi njene nejasne energije, mojih občutkov in nadaljnjih stavkov, začenši z: Rada bi, da urediva zadevo med nama…, sem postala še bolj pozorna. Poslušala sem jo naprej, čeprav sem ji štirikrat povedala, da je pri meni stranka, ki odhaja.
Zlorabljena se počutim, je rekla.

?! Gluha bi bila, če ne bi tega povezala z njenim enakim klicem pred pol leta. Že takrat sem ji rekla, da naj svoje probleme z menoj uredi sama s seboj, ker jaz pri tem nimam nič. Samo vlogo njene mame imam, česar noče videti. Dekle me je samo postavilo na oltar in zdaj me očitno snema dol, kar je njen proces, ne moj.
Morda bi pa le morala slišati, kar ti imam povedati, je vztrajala.
Pogovor je bil zmeden, vendar potenten. Mislim, da ne, če pa želiš, moja ura stane 5000 tolarjev, sem rekla. V nastali tišini sem ji rekla naj pokliče čez pol ure, če si bo to še želela. Predlagala sem ji še, naj medtem prosi univerzum za resnico, da bo spoznala, zakaj me res kliče.

Ko je poklicala, sem odzdravila in jo poslušala. Da se je obrnila na svojega Boga, je začela. Da ima čiste jasne sanje in sporočila v različnih oblikah, za katera ve, da so točna. Da me je videla v bližini, kjer stanuje in začutila, da trpim. Da se igram s seboj, tudi na fizični ravni. Da je na obisk želela priti kot prijateljica, da me ne sovraži (?), saj sem ji pomagala, da pa s tem pogovorom jemlje svojo energijo nazaj, da bo cela. (Očitno si je stvari napisala na papir) Rekla je, da je razočarana nad mano, ker delam samo za denar in, da ji je žal zame. Pogovor je končala z izjavo, da se ji smilim.
Uau!

Hvala za izkušnjo, Varja. Moja intuicija deluje, želela si se samo pohvaliti s svojimi "sposobnostmi". Hvala za potrditev mojega dela, očitno sem ti pomagala priti v stik s samo seboj. Kaj boš zdaj s tem, je tvoj izziv (ega) in vse dobro ti želim v njem. Kako drugače bi potekal pogovor, če bi na začetku povedala resničen razlog klica. Ljubi Mihael, ti pa pomagaj dekletu, da me ne bo pokopala prej, kot je nujno. Da sem imela raka, sem ji namreč povedala lansko jesen.

Zbudila sem se po četrti uri, dihala slabo uro in malo poklepetala z Mihaelom. Okrog sedmih sem kokreirala spanec zdravljenja in si na dojko položila desno roko. Skoraj takoj me je začela cista znano boleti in približno petnajst minut se nisem premaknila. Zahvaljevala sem se in opazovala intenzivno bolečino, ki je prihajala in odhajala v valovih. V resnici me je kar pošteno bolelo, dokler nisem rekla: Zdaj je pa bolečine dovolj; izbiram zdravljenje brez bolečine.
Bolečina je takoj izginila, jaz pa sem zaspala do devetih in se zbudila z roko na istem mestu.

V sanjah sem na dvorišču, kjer so manekenke v prosojnih oblačilih. Saj nimajo nobene rite, sem jih gledala. Tako postavo imajo kot jaz lansko leto. Potem je k meni prišla majhna punčka z od piškotov packastimi rokami. Ne morem več, je rekla. Na teraso sva odšli in si rokice očistili s ploskanjem.

Nedelja je in kokreirala sem stik z Mihaelom in najvišjo svetlobo. Polna sem energije in veselja, prevajam zadnjo Lightworkerjevo meditacijo. Takoj na začetku pisanja me je začelo stiskati v prsnem košu, prav nerazložljivo in močno. Ko sem z roko segla k prsim, sem začutila močne vibracije. Tudi tak je torej lahko premik vibracije, hvala. Potem so prišle prave besede.

Presegli ste naša pričakovanja, pravi Mihael, prosili ste za vstop v angelsko kraljestvo, prosili ste za Mihaelova krila.

Ulile so se mi solze, da me je kar treslo in napetost v prsih je nadomestila vročina, kot še ne. Popoldan sem zaspala za dobro uro, kokreirala učinkovitost, pripravila naslednjo fazo delavnice Žive vere in zvečer polagala roke Tomažu in za njim Jelki. Oba sta komentirala moje nenavadno vroče roke. Takoj ko je energija stekla, so mi zatekle noge in na koncu sem imela zelo zelo otekle noge.
Ne maram oteklih nog! Potem sem se spomnila, da sem kokreirala učinkovitost.

* * * * *

Hura za mladce v mojem življenju, sem rekla Boštjanu pred pol ure, ko je z uspešno kiropraktiko hrbtenice in vratu zaključeval masažo. Če si dober, si dober. V zadnjih šestih letih sem dodobra spoznala pomen masaže oz. dobrega maserja. Ko sva bili z Meto drugič v Katmanduju, sem se v dobri restavraciji zastrupila s sirom v špinači. Zelo zelo slabo sem se počutila in Meta me je z eno samo masažo spravila pokonci. Danes me je presenetila Boštjanova masaža, na začetku katere sem glasno rekla: Hvala, Bog, ker boš v vsako celico prizemljil moje izkušnje in učenja zadnjih tednov.

Njegova gastro masaža je naredila čudež mojemu občutljivemu črevesu, ki sem ga opazovala dva dni. Vsi procesi in dogajanja zadnjih tednov so se manifestirali v črevesju. Kot da bi srečanja z Zoranom dojela na zgornjih ravneh in fizična raven ne bi mogla z enako hitrostjo podelati sprememb. Današnjo masažo sem čutila iz notranjosti na ven izjemno odprto in ranljivo, od stopal do notranjih organov, vretenc in sklepov. Zavedla sem se, da ne čutim več tiste velike razlike med levo in desno stranjo mojega telesa, ki je bila očitna zadnje tri mesece. Moja desna, aktivna, moška stran se je nesorazmerno okrepila decembra, ko sem napisala propagandno zloženko zase in zdaj se ji je pridružila moja leva stran. Razlike ni več. Obiski pri Zoranu so mi pomagali uravnovesiti obe strani telesa. Moški v meni se je na eni novi ravni priklonil ženski v meni.

Navdušena sem nad kokreiranjem. Danes sem izbrala zdravljenje, saj že drugi dan opazujem blago zatekanje nog. Lačna nisem, jem malo in izrazito čutim, da telo še tega ne potrebuje. Jem iz glave. Pred uro in pol pa sem sedla v daljšo meditacijo povezovanja s Kozmično mrežo. Vdihovala sem Kristusovo zavest in izdihovala Jaz sem vredna. Za tem sem dihala ustvarjanje nebes zase. Še enkrat sem kokreirala zdravljenje in se v mislih spomnila Zoranove sobe. Prestavila sem se pred križ in vstopila v isto energijo, v kateri sem bila pri njem. Potem sem dihala Mihaela. Prste sem oblikovala v Mihaelovo mudro in začutila, da mi glavo nekaj potiska nazaj. Glava se je začela premikati natanko tako, kot pri Zoranu. Morda si pa domišljam, sem pomislila. Sedela sem naprej, ko mi je glavo rahla najnežnejša energija začela upogibati nazaj, prav tako kot prej. Prepustila sem se natanko tako kot pri Zoranu in jo držala vznak. Ko sem še naprej sedela in dihala mi je glavo rahlo potisnilo, tokrat naprej. Počasi in zanesljivo je glava sledila tihemu navodilu prisotnosti prav do najnižjega možnega položaja in kasneje še enkrat nazaj. Prelepo! Hvala, razumem. Za to torej gre. Izbiram še večji stik z najvišjo svetlobo v sebi in zdravljenje na vseh ravneh. Izbiram - Jaz sem vredna.

Kakšen izjemen načrt, tile izleti v Zagreb. Pot tja in nazaj mine, ko z Nušo spregovoriva nekaj stavkov in vmes tiho uživam. Ne vem, če me je v življenju kaj tako spremenilo kot prvi obisk pri Zoranu, je rekla Nuša. V desetih dneh je vse drugače… Nušin sanjski svet je bil vedno nekaj posebnega, tokrat pa je posebej živ in pomenljiv. Srečanje z Zoranovo energijo jo je v notranjosti dodatno odprlo, noter v sebi je pristala na stik z dušo na njen način. Kar naenkrat njeni prijatelji želijo, da jim polaga roke, hodi na tečaj risanja, ki se mu je leta izogibala in iz nje se je izlila prelepa natančno izdelana in živa glinena glava… Tako kot se ji je pri 14 letih izlila ženska v naravni velikosti. Ne, tista se ji ni izlila. Takrat je iz velikega kupa gline, s katero je pred tem delala skupina, jemala odvečno, da je ostalo to, kar je izbralo Najvišje v njej. Ostal je kip gole sedeče in naprej nagnjene oz. ležeče ženske z dolgimi lasmi. Kasnejši neuspeh na sprejemnem izpitu na akademijo za kiparstvo je bil ena večjih ran moje hčerke. Zadnjih nekaj let pa se je začela odpirati v nekaj novega in srečanje z Zoranom ji pri tem tudi pomaga. Tako imava obe z Nušo Zagreb v posebnem prostorčku srca. Pohajkujeva med stojnicami na tržnici, jeva makrobiotiko v Makronovi, si ogledujeva izložbe in se reživa sredi Ilice, posediva v lokalu in nujno v topli zagrebški katedrali.

Zjutraj je bil moj uno zablokiran. Z dosti plina in spuščeno ročno zavoro sem ga v dveh poskusih podrsala za en meter naprej, potem pa odnehala. Ni mi bilo jasno, kaj ga tako močno drži. Očitno sem ročno preveč zategnila, pa se je zataknila, čeprav je bila ročka v normalnem položaju.
Spusti ročno, Bernarda, spusti že kontrolo.
OK, Jezus, spuščam ročno. Pomagaj se mi osvoboditi stare sebe. Izbiram novo Bernardo in, hvala. In moje noge so žive krepke in energetsko prehodne, konec je napetosti v nogah.

Zoran se je samo nasmehnil pri vratih in odprl se mi je prsni koš. Zlato bitje.. Danes se nisva "sprehajala", samo jaz sem se upogibala, v glavnem močno vznak. Dolgo časa se je ukvarjal z menoj in to izključno z vratom na obeh straneh in s hrbtenico. Seveda me je upogibal, še in še, kar iz mesta vznak in vsakič me je ujel. Da ne bi pozabila na domačo izkušnjo, mi je "energija" nekajkrat upognila nazaj samo glavo in to močno. In vmes enkrat naprej. Natanko tako, kot včeraj doma. Ista prisotnost. Zanesljivo ista energija. Kristusova zavest, ki jo diham.

Imaš kakšno infromacijo zame v zvezi s fizičnim telesom?, sem se slišala vprašat na koncu.
Začudeno je odkimal. Vse je v redu, ampak vseeno še pridite. Na primer enkrat na mesec. Nuša je bila posebej vesela njegovega odgovora. Angel moj, le koliko časa bo še nosila s seboj mojo lanskoletno iniciacijo? Dokler se bom basala s čokolado, seveda. Odslej me je Kristusova zavest "sprehajala" vsakič, ko sem doma dihala.

Večkrat na dan se poravnam, uglasim in uravnovesim z dihanjem. Moje nerazpoloženje, ki ga skušam pomiriti s sladkarijami in sirom, niha že deset dni. Vsakih nekaj ur sem izbirala milost in blagoslove, ravnotežje in veselje. Komaj čakam Ameriko. Čutim, da se bo s tehniko EMF bt zame nekaj močno prevesilo. Sem v fazi izredno delovnih dnevov, ki se vlečejo v tedne. Prav natrpan delovnik imam. Ne da bi še enkrat izbirala raka, ampak lansko leto sem imela vsaj mir. Z namenom in fokusom in v miru sem šla v in skozi izbrano ozdravljenje. Potem pa se je šele začelo… Izkušam občutke in čustva, čisto neznačilna zame.To nisem jaz, ljubi Bog, zgleda, da sem res na novo rojena. Nevtralni implanti so opravili svoje, darila Dobe Zdaj res delujejo.

Ko sem bila petič pri Zoranu (naj se zgodi Tvoja volja po čakrah), me je presenetil z vprašanjem, kako se kaj imam. Misliš fizično telo? Ustrezno hrani, ampak bolj sem vesela drugih stvari. Dvignil je obrv. Enostavno diham Kristusovo zavest in dogaja se mi podobno kot tukaj, sem rekla, ne da bi pomislila. Dotaknil se je hrbtenice in vratu s sprednje in zadnje strani, me malo sprehodil in potem spustil. Prisluškovala sem energiji, kaj želi od mene. Vse je bilo tako mirno in čisto. Želim se učiti, sem rekla v mislih.

Zoran je nekajkrat podrsal po mojih rokah in mi jih počasi začel dvigati. Vstran in navzgor in potem skupaj in počasi navzdol. Brez misli sem bila, samo energiji sem prisluškovala. Tako sem vodila roke ljudem v reiki inicijacijah. Prsti mojih obeh dlani so se mehko srečali v sproščenem dotiku, ko se je začela spuščati Milost. Energija me je vodila nekaj korakov nazaj in jasno sem vedela, da je Zoran obstal na istem mestu pred menoj, kak meter stran. Glavo mi je nagnilo nazaj.

Zavezujem se predaji Kristusovi zavesti, predajam se vodenju in učenju, da bom služila Zemlji. Mehkoba se je okrepila, ko je po licu stekla ena sama solza hvaležnosti iz desnega očesa. Nekajkrat sem globje vdihnila Dom z druge strani tančice, svojo pravo družino, Eno, Boga. Potem mi je energija glavo vodila počasi naprej, tako da se je srečala z vrhovi prstov. Samo stala sem, blažena.

Vem, ja. Bom, ja. Samo vzemi mi vse, kar se v meni upira. Predajam ti vse zavedne in nezavedne blokade. Vse to odhaja. Vse bom naredila, samo uči me. Vodi me. Hvala.

Dolgo sem stala. Potem sem začutila, kako je Zoran počasi prijel prste in mi roki vodil nazaj ob telo.
Zakaj ste jokali? je vprašal spremenjen.
Milost je bila, sem rekla veselo. Zamišljeno in drugačen me je gledal.
Tega jih ne doživi prav dosti, je rekel.
Verjamem, sem rekla z malo kontrole in utišala ego, ki se je želel pohvaliti, da to doživim vsaj enkrat na teden. Čeprav je bilo tokrat drugače. Mehek mehek bratec Zoran me je z nasmehom gledal.
Te lahko objamem?, sem rekla in ga objela. Še bom prišla, čez kakšen mesec.

Predajam se, sem obljubljala v avtu v smeri proti Krškem, kjer me je čakala mama. Nič več se ne bom upirala. Kakšen mir. Moj Bog, kakšen mir sem čutila. Voznik tramvaja, ki je peljal nasproti, mi je odprtih ust pomežiknil. Veselo sem se mu zasmejala in mu pomahala. Kasneje je na sosednjem voznem pasu vozil moški s temnimi očali in gledal vame.
Rada te imam, sem mu rekla v mislih, in daj že dol tista očala, ker je oblačno.
Pritisnil je na plin.
Dobro, dobro, razumem sporočilo. Za menoj je pomembna preobrazba. Moški! Slepa bi morala biti… Ko sem pomislila na Zorana, sem se zavedla, da v njem ne čutim več tiste moškosti. Čutila sem ga kot bratca. Moška energija v meni se je preobrazila, dobila sem zdravljenje, za katerega sem prosila. Jezus Kristus, hvala.

KORENINE PRIHODNOSTI
Marija Magdalena, Potovanje v svetost ženske, ki Jaz sem (13)

Sedmi april 2000 je in pripravljam se na potovanje v Ameriko, na tečaj zdravljenja sebe in drugih z najvišjimi možnimi vibracijami. V dneve pred odhodom sem skušala stisniti sedem mojih (manjših) delavnic. Ljudje na delavnico ne uspejo priti in želijo to nadoknaditi posamično, tako da se pritisk okrog mene stopnjuje. Kam naj jih vse stlačim? Na eno delavnico je prišla samo ena ženska, ostale tri še telefonirale niso, da jih ne bo. Moti me, vendar ostajam mirna in ugotavljam, česa se učim. Najmanj tega, da se mi moj odnos do sebe odraža v odnosu drugih do mene. No, najprej ta ameriška "tehnika uravnovešanja elektromagnetnega polja" (electromagneticbalancingtechnique = EMF bt), potem bom pa videla. Vem, da potrebujem več reda in boljšo organizacijo dela; soočam se z naravnost kaotičnim stanjem. Želela sem si vzeti še nekaj časa za mamo, ki si je tudi nakopala preveč opravkov, in je utrujena. Potem mi je pri zlaganju fasciklov na desno nogo padla moja poldrugo kilo težka utež. Navrele so mi solze, zasmilila sem se sama sebi.

Sedla sem v dihanje. Nisem mogla pozabiti te uteži. Zakaj sem potrebovala tak grob poseg od zunaj, tak močen fizični udarec na desno stopalo? Kateri moj korak je napačen? Odgovor na vsako moje vprašanje je vedno isti: To, kar hrani svetlobo v meni je, da najprej poskrbim zase.
Zamerljivo razpoložena sem iz prahu potegnila I Ching in se jezila nad prečitanimi grožnjami.

Odprla sem Igro preobrazbe in se začela prerekati z univerzumom zaradi namigov na moje blokade, nezadovoljstvo univerzuma nad menoj, na dejanja, ki da me ne podpirajo. (?) Nič drugega ne delam, kot da dosti delam, zdaj pa tile odgovori. Kaj je narobe? To, da v tem uživam? To, da se tako hitro spreminjam v dobro, v to, da sem vredna in da se veselim potovanja v moje (ameriško) pleme?
Toliko dobivaš, kaj pa daješ? sem potegnila.
Halo!? Dobivam? Jaz da dobivam?

Ob 8 zjutraj sem začela delati, še za sprehod nisem imela časa in ne za jogo. Čas sem imela samo za dihanje, za pisanje, za delo z računalnikom, za nasvete po telefonu… Kaj mi kdo to podarja? (Kar zrastla sem). Kakšne neumnosti so pa tole?
Dajem, da je veselje! Bisere delim, da bo jasno! Nič (posebnega) ne dobivam.

Dobivam, kar izbiram, kar sama ustvarjam.
Dobivam zato, ker se večkrat na dan poravnam in uglasim, zadnje dni tudi na vsaki dve uri.
Dobivam iz svoje zavesti, v katero sem vložila deset let svojega življenja!
Dobivam zaradi svojega (padanja in) vstajanja!

Večina ljudi na Zemlji v lokalih srka karkoli, praznuje Martinovo, gleda TV, smuča… Kaj pa sploh vem, kaj ljudje danes počnejo. (Božjo jezo čutim za vogalom…! Ne me basat!) Točno vem, kje sem in zakaj. Angeli, pomagajte mi zdaj naprej, ne mi prati možganov. (Nisem se mogla ustavit)
Se mi je prikazal Bog? Me je obdarila Marija?
Vse sem prigarala in shodila vsako misel, ki jo ponudim ljudem. Vsak svoj korak lahko zagovarjam.
Kaj da sem dobila? Mi je Bog dal denar za Ameriko? Mi je Mama Meera posodila preostali znesek? Ljudem sem že rekla hvala. Kaj mi je torej podarjeno? Za kaj pa porabljam te "darove"?
Se praskam kje na Mauriciusu? Še vem ne, kam si ljudje dandanes hodijo odpočit.
Kakšna neumnost, tale hvaležnost...

Hvaležnost, da nas odpira in je največji izraz… česa že?
Komu naj bom hvaležna? In za kaj? Za svoje najemniško stanovanje? Za deset let star avto?
Za to, da nimam še kakšnega majhnega otroka? Saj bi ga imela, vedno sem imela rada otroke. Nosečnost je krasna zadeva in majhen otrok živ angel. Kdo se mu bo pa posvečal? Najlažje je roditi šest otrok, ustvarit svoje pleme, v katerem si kraljica. Kdo se bo pa odklopil od njih? Huh!
Še vedno pa ne vem, zakaj se mi je utež tako boleče zvalila na nart…
Ravno zaradi energije v tehle vrstah, ljubica.
Pusti to! Resnica je, da kar imam, imam zaradi moje izbire in mojega delovanja. Hvaležna sem lahko samo sebi, lahko si samo rečem: Punca, dobro ti gre! Če se sama ne pohvalim, kdo me pa bo?
Mirna prisotnost. Zakaj toliko energije, ljubica, zakaj se jeziš?
Sssamo ssstrassstno razglabljam, je moje mnenje. Na, pa je 5 minut do polnoči. Kaj pa drugi počnejo? Na tisto kar počnejo, bodo dobili Amen! kot odgovor univerzuma. Enostaven princip. Ni razloga za hvaležnost. Samo za princip delovanja svetlobe gre: Kamor vlagaš energijo, tam dobiš rezultat!

* * * * *

Nedeljski telefon mi je prekinil sporočilne sanje, povezane z Bogom. Nisem ujela vsebine, ostal je samo močen občutek zadovoljstva in varnosti. Po dihanju in jogi sem ob 11 dopoldan spet zaspala in se zbudila z občutkom, da bi lahko dvignila res težko utež. Po popoldanski delavnici sem imela še eno stranko in po deseti zvečer je na vrsti sprehajanje s Kristusovo zavestjo. Že včeraj me je energija v dihanju popeljala v spalnico, pomeni ritensko po dolžini svetišča in še po celi spalnici nazaj do okna. Vmes me je nekajkrat ustavila v položaju z levo nogo naprej in nagnila nazaj. Pri oknu spalnice me je začela vrteti v desno. Vmes sem se ustavljala in prisluškovala energiji, pa me je vsakič spet rahlo potisnila, tako da sem se vrtela več kot deset minut. Ustavila me je in spet vrtela v isto smer. Po mečih in okrog stopal sem čutila mravljince.
Kaj me navija ali odvija? Nekaj se zanesljivo dogaja. Magnetizem? Všeč mi je in radovedna sem.

Nekaj dni pred odhodom v Ameriko še vedno dosti delam, hvala Bogu in manj hvala, da se mi ne da več. Entuzijazma ni več, utrujena sem, komaj čakam, da pridem v petek zjutraj na Brnik. Naveličana sem in razumem Mihaela, ki pravi: Vidimo vaše barve, vašo utrujenost; bodite potrpežljivi.

Pri vsem tem dihanju angelov sem utrujena. Ni mi jasno, kako lahko drugi ljudje živijo brez dnevnega stika z najvišjo svetlobo. Zdaj se še "sprehajam" in jogo delam, za kar zjutraj porabim tri ure. Potem naj bi delala z ljudmi in kdaj naj pišem, se sprehajam in - zabavam? Nekaj se bo moralo spremeniti.
Naj že pride tale EMF bt, naj me odreši.
Naj že pride Velika noč, da vstanem v novo sebe.

Izkoristite priložnost Velike noči za vstajenje, pravim vsem, s katerimi delam - v kakšno(ega) sebe bi radi vstali? Jaz bom prav gotovo malo pomislila, kakšna bi po Veliki noči rada bila na fizični ravni, kako bi rada (drugače) čustvovala, razmišljala, kakšnega duha bi rada izbrala zase? Trenutno pa brez zunanjega razloga doživljam stalnost in subtilnost križanja. Vem, da se spet nekaj čisti; pa naj se že enkrat očisti! Naj se že preobrazijo napetost, nemir, dvom in tesnoba. Pa kljub temu:
Jaz bom vstala, vi pa kakor hočete.

Samo, da pridem na Brnik. Samo Ameriko imam pred seboj. Tudi fizično se ne počutim dobro. Rahlo me zebe, grlo me poboleva, vrat boli in pred pol ure se mi je kar nekaj časa tresla vsa moja notranjost trupa. Vibrirala mi je tudi notranjost rok, prepričana sem bila, da se mi tresejo. Ko sem jih pogledala, so bile mirne.

Ljubo telo, kako sem utrujena od vseh teh sprememb. Na jok mi je šlo. Do konca sem pomila posodo in se postavila v položaj za "sprehajanje". Za mir sem se odločala, za svetlobo, za služenje Zemlji v Kristusovi zavesti. Nič me ni premaknilo. Samo bilo je z menoj. Pa tako sem si želela, da bi me tisto Najvišje in Najboljše dvignilo k sebi, sprejelo vase in s tem napolnilo. Želela sem si, da bi me v trenutku spremenilo, da bi se boljše počutila. Noter do svoje duše sem utrujena.
Potem sem skočila v trgovino po sladoled…

* * * * *

Korenine prihodnosti - Marija Magdalena (21. del)


www.bernardaprava.cjb.net
tel. 041 559 041

0 komentarjev.

Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20040815112653755