Dragi Radovedni,

pozdravljam tvoj prispevek, saj si dodatno nadgradil dosedanje vedenje, razmišljanje in sodbe v zvezi z odnosom
do žensk. Ne da bi se postavila v bran Stojana Sveta, ker ga osebno poznam, lahko rečem, da ni bil namen njegovega prispevka užaliti ženske. Stojan Svet je zelo mila, dobrohotna in čuteča oseba, ki običajno občuti zelo tenkočutno krivice. Tudi negativnega odnosa do žensk nima, saj kot mi je znano je imel zelo ljubečo mater, ki jo je spoštoval in tudi do žensk ima spoštljiv odnos. Morda ni bil tako pozoren na svoje besede in je morda nekoliko površno obravnaval izrečene misli Martina Luthra zoper ženske in jih opravičeval s tedanjo inkvizijsko dobo krščanstva. Zato njegovega življenjskega nazora ne moremo ocenjevati kot usmerjenega v preteklost. V bistvu mu nisem zamerila, s svojim dodatnim komentarjem sem le opozorila na pomanjkljivosti.

Vrednostni sistem materiarhalne kulture se sklada s trpno vdanostjo materi, naravi in zemlji ter njihovi osrednji vlogi. Vredno je bilo vse kar je naravno in bilološko. Vladala je gineokracija, ki je kraljestvo ljubezni in krvnih vezi nasproti moško-apoloničnemu kraljestvu zavestnega prostovoljnega ravnanja. Veljala je tradicija, generacija, živa medsebojna povezanost na podlagi krvi in zaplojevanja. Vladal je naravni življenjski red.

Moški se zave svoje očetovske narave, se dvigne nad maternizem, ki mu je pripadal, in z bojem doseže lastno božanskost. Moški si nadene božanskost kakršno je svet prej priznaval materinstvu.

Po matriarhatu je nastopila mračnjaška doba srednjega veka, ki je žensko obravnavala po najstrožjih pravilih kanonskega prava, ki ga je kler tolmačil po svoje in nad ženskami izvajal represijo in ženske omejeval na vseh področjih življenja. 15. stoletje lahko enačimo z ero nazadnjaštva na vseh področjih.

Vzporedno z nazadujočim političnim razvojem se je spremenila toerija o odnosih med spoloma in o naravi moškega in ženske. V pozni romantiki so pojmovanje o temeljnem razločku med moškim in žensko spremenili. Najprej je veljala osrednja misel zgodnejših teorij, da duša nima spolnosti. Cela vrsta knjig je obravnavala odnos med moškim in žensko, sklep pa je bil vedno enak. Moški in ženska nista kvaliteti, ki bi se jasno zrcalili v umu in v duševnosti. Vse psihične razlike izhajajo iz različne vzgoje in izobrazbe. To je dejavnik, ki je ustvaril razloček med moškimi in ženskami, kakor je ustvaril razloček med posameznimi sloji. Leta 1793 so v Parizu zaprli vse ženske klube. Teorijo o temeljni psihični enakosti je zamenjalo mnenje, da je med spoloma nesprejemljiva naravna razlika.

Eskluzivno mnenje o enakosti spolov je bilo tesno povezano s političnimi zahtevami, ki so igrale pomembno vlogo v obdobju meščanske revolucije. Razsvetljenstvo je zanikalo razlike med spoloma v duševnem pogledu, zagovarjalo pa je enakost spolov ter enačilo človeška bitja z meščanskim moškim. Ta teorija je bila izraz težnje po družbeni svobodi in enakopravnosti ženske.

Ko se je meščanska družba utrdila in opustila napredne politične pozicije, ni več potrebovala ideje o enakosti spolov. Zdaj je potrebovala teorijo, ki zagovarja naravne razlike med spoloma, da bi teoretično utemeljila zahtevo po družbeni neenakosti moških in žensk. Ta nova teorija je segla psihološko globlje. Govori o dostojanstvu ženske itd. Vendar ženska je v glavnem le za to, da je ostala odvisna služabnica moškega. Uveljavijo se izključno predstavniki moške hierarhije razrednega gospostva, kar je še dandanes prisotno v naši politiki, gospodarstvu in javni upravi, saj povsod srečamo razmeroma malo žensk. To se pravi, da tudi današnja družba, čeprav ne deklarativno, vendar dejansko je še vedno zastopnica konservativnega tabora. Stvari se počasi spreminjajo. Gledali so in še danes nekateri gledajo na značaj meščanske ženske kot izraz njenega bistva. Biološki položaj žanske jo prisili, da skrbi za nebogljenega otroka. Nekateri filozofi so trdili (dialektični mislec Bcchofen), da materiarhalna družba prvotna demokracija, kjer seksualnosti ne tlači krščansko razvrednotenje, kjer sta materiana ljubezen in sočutje poglavitni moralni načeli, kjer je krivica do sočloveka največji greh.

Napredovanje z materinskega pojmovanja človeka na očetovo pojmovanje je bilo najvažnejši preobrat v zgodovini odnosov med spoloma.S poudarjanjem očetovstva se je človeški duh osvobodil pojavov narave in se dvignil nad zakone življenja. To zmago so primerjali kot zmago Rima nad Orientom - zlasti Kartagino in Jeruzalemom. Misel je bila naslednja: ne fizični zakoni, le svobodno gospodovanje duha odloča o usodi ljudi.

Vendar okoliščine vedno prisilijo demokracijo, da utre pot k tiraniji. Na filozofski ravni srečmo tu nasprotje med protestantom in idealistom pa med dialektičnim filozofom in naturalističnim metafizikom. Na moralni strani gre za nasprotje med zastopnikom protestantske meščanske morale in med zagovornikom družbe, kjer naj bi vladala namesto monogamnega zakona seksualna svoboda.

Bechofn je pripisal ženski prvi napredek človeškega rodu. Nekateri mu očitajo, da je šel predaleč. Bechofn omenja v svojih delih, da je bilo pri Grkih in Azijcih stanje, ko ni spolno občeval samo en mož z več ženami in da je bil to običaj. Ta običaj pa ni izginil, ne da bi pustil za seboj sledove v omejenem vdajanju, s katerim so se morale ženske kupiti pravico do posameznega zakona; da so mogli zato prvotno šteti pokolenje samo po ženski strani, od matere do matere, kot edinega roditelja otrok, zato je zakon dal tem ženskam na splošno višji družbeni položaj, kakor so ga poslej sploh kdaj imele. Bechofn je opozoril na to, da monogamni zakon nikakor ni večna naravna institucija.

Matriarhat je dobil naklonjenost marksistov, ko je postala ženska avtoriteta središče družbe, ne pa sužnja moškega in predmet prekupčevanja, to je močno podrplo boj za žensko politično in družbeno emancipacijo.

Psihološko gledano je patrarhalna družbena struktura tesno povezana z razredno naravo današnje družbe. Ta družba sloni v veliki meri na posebnih psihičnih držah, ki delno izhajajo iz nezavednih nagonov in te psihične drže uspešno dopolnjujejo zunanji pritisk vladnega aparata. Patraiarhalna družba je eno najpomembnejših področij za ustvarjanje psihičnih drž, ki pomagajo ohraniti stabilnost razredne družbe.

To kar se dogaja v družini se dogaja tudi v družbi. Tu naj omenimo čustveno odvisnost od očetovske avtoritete v obliki mešanice strahu, ljubezni in sovraštva; identificiranje z očetovsko avtoriteto nasproti šibkejšemu; močan in dosleden superego (dolžnost je pomembnejša od sreče), občutja krivde zaradi neskladja med superegom in dejanskimi zahtevami, njihov učinek, da ne bi bili ponižani pred avtoriteto. Družina je tako podpora družbi.Avtoriteta uravnava otrokovo življenje. Oče je ljubosumen na sina, delno zato, ker njegova življenjska pot v nasprotju s sinovo upada; sin bo naslednik očetovega imetja, če je oče bolan in star bo sin njegov skrbnik. Vsote naložene v sinovo vzgojo in poklicno izobrazbo so nekaj podobnega kot prispevki za nezgodno zavarovanje; v poroki sina vidi oče povečanje družbenega ugleda in ne sinovo srečo. Zaradi sinove sreče in koristmi nastanejo pogosto med sinom in očetom konflikti. Pogum in junaštvo je pogosto povezano z narcisizmom. Podobo matere je patriarhat popačil kot sentimenalnost in šibkost. Namesto podobe matere, ki vključuje brezpogojno ljubezen do otrok, najdemo podobo matere prežeto z značilnim meščanskim čutom za lastnino in čustveno hladnostjo, kakršna je bila očitno mati Martina Luthra. Mati ne varuje otroka, temveč otrok varuje mater. Odnos matere je popačen s simboli, kot so domovina, narod in zemlja. Mati ima pomembno vlogo v ideologijah. Iz varuhinje otroka je postala varovanka.

Katolicizem kaže veliko patricentričnih potez - Bog Oče, Hierahija moške duhovščine itd. Devica Marija in Cerkev predstavljata veliko mater, ki varuje vse otroke v svojem naročju. Celo Bogu pripisujemo materinske poteze.

Ob tem opisovanju je treba povedati, da je protestantizem radikalno iztrebil vse matricentrične poteze krščanstva. Nadomestila za Devico Marijo in Cerkev so izginila in materinske poteze Boga prav tako. Luther je v svoji teologiji zdvomil in celo obupal nad tem, da bi si grešni človek lahko bil gotov ljubezni. Dano je samo eno zdravilo: vera. To so kompulzivni nevrotično mehanizmi in dvomi, ki jih spremljajo.Dopolnjuje ga vloga izpolnjevanja dolžnosti in nujnost uspešnosti v meščanskem življenju, kar je edini dokaz božje milosti in božje naklonjenosti. Nastanek protestantizma je pogojen z istimi družbenimi in gospodarskimi dejavniki, ki so omogočili duha za nastanek kapitalizma. Protestantizem ima nalogo, da nenehno reproducira in krepi nagonsko struktuuro, ki je taki družbei potrebna. Patricentrični kompleks vključuje dolžnost in uspeh, uživanje in sreča pa sta manj pomembni. Do kapitalizma so sužnje prisilili s fizičnimi sredstvi k delu, da so vsak drobec svoje energije posvetili delu, medtem ko danes posvečamo svoje energije delu prostovoljno, torej smo prostovoljni sužnji.

Smo v dobi nesocialnega kapitalizma. Še dolga je pot, da bo zavladal humani kapitalizem ali kakšna druga izpeljanka naprednih idej. Kakšna je dandanes vloga ženske? Obstaja bojazen, da jo bo kapitalizem spet pahnil za štedilnik in da se bo kolo zgodovine zavrtelo nazaj. Emancipirana je lahko samo tista ženska, ki je ekonomsko neodvisna in udeležena pri upravljanju družbe.

Na kakšni stopnji razvoja in razmer smo danes si pa lahko vsak sam odgovori. Vprašanje je koliko energije bomo porabljali za razvoj humanih možnosti, ki so nujno potrebne za enakopravnost med spoloma in razvoj zdravih osebnosti - moškega in ženske.

Tatjana

[ Odgovori na to | # ]