Bernarda Pavko Prava

Karkoli mislim ali rečem, me določa. Enako je vsako moje dejanje sporočilo moji okolici "Tole ta trenutek jaz sem!" Vsak moj izraz me razglaša in s tem sproti ustvarja mojo realnost. Posebej se tega zavem pri napisani besedi. Stavki imajo svojo energijo - posamične trditve, duhovna sporočila ali višje resnice seveda tudi. In bolj ko so usklajeni z višjimi vibracijami, bolj učinkoviti so, čistejšo energijo imajo za in pod besedami.

Po dolgem času sem se izogibala. S pojasnilom, da imam danes res še precej dela, jutri pa potujem, sem odklonila ljubeznivo vabilo na klepet, šla v veliki vročini na daljši sprehod v hrib in v trgovino ter pojedla preveč marsičesa. Opravila sem štiri telefonske pogovore, si umila lase in uredila nohte, dalj časa čohala psa, posesala sem in preložila lepo število predmetov po sobah, rada bi še kaj vrgla v pralni stroj… - vse to z energijo povsod zunaj in okrog mene, samo ne v pisanju, ki me vedno poravna. Nisem sedla k računalniku, čeprav vem, da zadnja leta ravno tako najhitreje dobim svojo energijo nazaj.

Del moje energije vedno je v nekončanih opravilih - v nezamenjani žarnici, v neopranem avtomobilu ali drugem zanemarjanem opravku in ustrezno več, včasih prav dosti, jo je v neurejenih računih in nenapisanih straneh. Bolj ko je človekov izraz čist oziroma jasen, pomeni usklajen na vseh ravneh bivanja, lažje nanj odgovori življenje. Bolj ko so usklajeni človekova misel, beseda in dejanje, z večjim veseljem nanje odgovori univerzum. Ko sta v naših izrazih veselje in strast (srca) si pa mislim, da Svetloba dobesedno praznuje. Hitreje nam odgovori z Amen!

Saj menda že vemo, da ljubi Bog ne improvizira?

Svetloba nas ustrezno povečanemu številu duhovnih privržencev ne zanemarja, kot sem pred časom prebrala na eni naključno odprti strani. Pisalo je, da moramo ljudje recimo v molitvi na angele dostikrat počakat, ker je ljudi preveč, angeli pa imajo dosti dela. Pa vemo, da je danes čas še najmanj to, kar je včasih bil. Da je časovni odlog med našimi mislimi, besedami in dejanji ter posledico vedno krajši. Da se nam odločitve in izbire uresničujejo v istem dnevu, v nekaj urah, dostikrat za vogalom. Pravica nima zavezanih oči, pred angeli ni vrste, Bog nima kompleksov in Boginja ne menstruacije, tudi slabe volje niso in ljudi ne sodijo in ne kaznujejo. Ljudje samo izkušamo Amen! na svoje misli, besede in dejanja. Doživljamo posledice tega, kar smo (bili). Svoj In tako je! živimo. Kar je noter, je zunaj! In zraven paše odgovornost.

Odgovornost je beseda, ki nosi eno težo. Meni se na primer ob njej pokaže otrok s ključem od stanovanja za vratom in seveda sem osebna. Po mojem človek objektiven sploh ne more biti. Situacij ali ljudi ne vidimo oziroma ne doživimo take kot so, ampak take kot smo mi. In tule se mi je napisala odgovornost…

Imam se za odgovorno žensko - razen takrat, ko to nisem. Da nisem odgovorna do sebe pa se mi zadnja leta celo dogaja, ne samo tu in tam zgodi. Bolj ko sem osredotočena na Svetlobo, bolj sem običajen človek. In res je, da sem nekaj let bila na Svetlobo preveč pripeta, kar je sočasno dalo moč moji temi. Ko v življenju nisem (bila) odgovorna, za to vedno sprejmem odgovornost. In za to po mojem gre. Za sprejemanje odgovornosti za svoj dan, za svojo uro. Za svoj Amen!

Pred dobrim letom sem v smehu odgovorila na resno mnenje kolegice na eni okrogli mizi, ki je v prisotnosti novinarjev poudarila odgovornost v duhovnosti. Nobene odgovornosti!, je prišlo iz mene in presenečena sem se zavedla, da je zvenelo malce grobo. Po mojih občutkih je kolegičina pripomba duhovnosti dala nepotrebno težo (izraz duhovnost mi ni posebno ljub, razumem pa ga kot zavedanje in razumevanje duha in uporabo najvišjega in najboljšega duha po izbiri). Pa duhovnost ni bav-bav, čeprav se mnogi ljudje obnašajo kot da je. In občepijo na eni ravni zanikanja delov sebe. Prepoznaš jih po tem, da se jim v letošnjem letu še ni nič posebnega zgodilo. Po tem, da jih nič ni spremenilo. V spremembah je namreč žalost, človek pa marsikaj naredi, da bi se izognil žalosti. In to je samo ugotovitev, to ni obsodba!

Ko se z duhom ukvarjaš z najčistejšim namenom, posledice odtehtajo spremljajoče izkušnje. Potuješ skozi neudobne prostore preobrazbe svoje osebnosti, ki jo sestavljajo opuščanje starih prepričanj, navad in čustvovanj. Po tem se zaveš svoje nove odprtosti in širine, novega razumevanja in jasnosti, večjega sprejemanja in morda novih vrednot, svoje spet razširjene zavesti. Ko se dnevno odločaš za Svetlobo, ne moreš drugače, kot da se naučiš preobražati svoje rane.

Svetloba ti zagotovi potrebne informacije ali ljudi, ki ti pri tem pomagajo.
Svetloba te pošlje na drugi konec sveta ali ti odpove potovanje, ki si se ga veselila, te za primerno dolg čas položi v posteljo ali Bog ne daj za nekaj tednov na bergle.
Svetloba ti za družbo da človeka, s katerim se sicer ne bi družil, dostavi ti knjigo, ki jo sama ne bi izbrala.
Svetloba ti vzame, kar misliš, da ljubiš in to, na kar si navezana.
Te potegne iz tvoje udobnosti, loči od prijateljev ali družine ali ustavi uresničitev polletnega projekta, v katerem je tvoja duša.
Svetloba ti čisti fizično telo v vrtoglavici, krčih in srbenju.
Postavi te v situacije, med ljudi ali mesta na zemlji, v katerih odpreš srce, samo zato, da ga v bolečini, ki sledi, lahko zares odpreš še bolj. In ko gre za srce, je posebej vredno.
Svetloba te preseneti z nepričakovano močjo veselja in strasti zato, da spoznaš standard. Da se zaveš svoje meje, ki jo boš v prihodnje lahko preizkušal naprej in jo po preobrazbi svojega strahu potisnil še bolj in ugotovil - da mej ni.

Človek ne more vedeti kdo je, dokler ne spozna, skozi kaj je sposoben iti. Tu nastopi odgovornost. Odgovornost do svoje svetlobe. Samo zaceljene rane prinesejo modrost in brazgotin(ic)e opominjajo, da se premakni naprej. Pomagajo se ti zavedati prilik v življenju, novo odprtih oken priložnosti. In ta modrost in zavedanje prilik sta nova zavest človeka. Odgovornost pa ravnotežje osebne Svetlobe, ki je moč.

Če želiš biti močnejša, sprejmi novo odgovornost. Še naprej se uči hoditi večji.