|
Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah
lahko dobivaš tudi na dom.
Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.
|
NE ZAMUDITE
Misel tedna
Prispeval/a: Miran Zupančič dne ponedeljek, 16. avgust 2004 @ 17:37 CEST
:" Nisem pa še dosegel tiste stopnje plemenitega človeka, ki v svoji osebi spreminja prepričanja v dejanja."
Na tem svetu nasprotij, ki se medsebojno pogojujejo, je tudi Bog nasprotje človeka. Te nasprotnosti pa zemeljski človek te narave ne more odstraniti sam. In vendar le je človek, ki hrepeni (" Nisem še dosegel tiste stopnje plemenitega človeka..") po tem iz globine srca, zmožen zopet doseči izgubljeno enost z Bogom. Kajti globoko v svoji notranjosti je božanske narave, vendar se običajno tega ne zaveda, tako da božansko seme, skrito v njegovi biti, ne more delovati. Ja, tako je bil tudi v takem trenutku Konfucij ujetnik, ki čaka na odrešitev. Če iščočemu uspe (" nisem še......., ki v svoji osebi spreminja prepričanja v dejanja." )zopet prebuditi v življenje to nesmrtno duhovno sonce, ki v njem počiva, lahko ponovno vzpostavi enost z absolutnim, znova se rodi v Bogu. Pogoj za to pa, da človek odloži v sebi vse , kar ni božje, da se torej znebi vseh teh vezi, da bi se predvsem znebil samega sebe in zapustil svoj ego, lastno voljo in se popolnoma prepustil božanski volji. Tako doseže tisto stopnjo" ko prepričanja spreminjajo v dejanja".
lep pozdrav vsem
Miran.
Misel tedna
Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 16. avgust 2004 @ 21:57 CEST
hvala ti za tvoj jasen komentar na misel Konfucija. Vsi smo in bomo s svojo človeško podobo ostali ujetniki svojih dvomov, da še nismo dosegli stopnje plemenitega človeka, ki v svoji osebi spreminja prepričanja v dejanja. To je proces, ki ni nikoli končan. Zaznamovani smo z znamenjem božje ljubezni. Ljubezen je iz Boga. Človek ne ustvarja Boga, ki je ljubezen, ker bi bila ta ljubezen človeška tvorba, religija pa projekcija človeških čustev. Glede na to, da je Bog izvor in temelj naše ljubezni do njega, nas navdaja čustvo svetosti in dobrote. Naša zavest na vselej pove, če smo v stiku z najglobljo stvarnostjo tako globoko, da se nam razkriva kot ljubezen Božja globina naše biti se nam najgloblje in najprepričljiveje razodeva v ljubezni. Najbolj prepoznavno seme Boga je ljubezen in dobrota, ki je izpolnila praznino - ogromno vrzel, ki je nastala sredi človeške družbe (ateizem). Boga ni nikoli nihče videl, se pa izraža v stopnji plemenitega človeka, ki v svoji osebi spreminja prepričanja dobrote in ljubezni v dejanja. Če se med seboj ljubimo je Bog in njegova ljubezen v nas popolna. S tem, da se je Konfucij spraševal, ali še ni dosegel tiste stopnje plemenitega človeka, ki v svoji osebi spreminja prepripčanja v dejanja, je prestopil mejo nepopolnosti in se zazrl v človeka dobrotljivosti in ljudomilosti Boga, našega Odrešenika, čeprav ne na način kot ga mi sedaj pojmujemo. V navadnem človeku Bog ni razodetje, temveč prosojnost, transparentnost Boga v svetu po človeku. Pri človeku, ki se zaveda svoje človeške biti, začne Bog sijati skozi njega. Kakor hitro se človek dvigne nad vso človeško nizkotnost in se v svoji zavesti pojavi v svoji duhovni čistosti in dobroti, že prestopi meje gole končnosti. Človek postaja simbol božje ljubezni na zemlji ali skrivnost nevidnega v vidnem. Konfucij govori o doseganju tiste stopjnje plemenitega človeka, ki v svoji osebi spreminja prepričanja v dejanja, torej govori o tem, da se v človeku in po človeku začne odpirati božje območje, čeprav na način tedanjega razmišljanja in filozofskega pojmovanja. Prizadeva si postati pravi človek vrednot. Telesnost ni čista popolnost in zato ne more biti božja lastnost, po kateri bi mogli spoznati Boga. Človek v znamenju človeka ne vodi do božje transcendence. Konfucij je imel v mislih tisto zadnjo globino resničnosti, ki predstavlja božje kreposti. To lahko razložimo tako-le: Kakor je Jezus mislil, govoril in delal, da so se spreminjala njegova prepričanja v dejanja; medtem ko človeško mišljenje gre naprej stopnjo za stopnjo in pride do meje, ko ne more več dalje. Korak za korak se izgublja vnovič v nerazumljivem, z božjim območjem, ki je človeštvu nerazumljivo vse večne čase. Vsi ga čutimo v globini, vendar ga do tiste stopnje plemenitega človeka, ki v svoji osebi spreminja prepričanja v dejanja, ne moremo povsem doseči. Tu med nami stoji Bog v znamenju človeka, njegova beseda ljubezni je človek postala in med nami prebivala. Bog ni abstrakten umski dokaz. Bog je eksistencialno doživljanje lastne nezadostnosti in eksistencialne brezizglednosti. Bog ni abstrakten umski dokaz, temveč je v človeku, ki v svoji osebi spreminja prepričanja njegove vesti v dejanja. Bog ni nadsvetovno bitje, ki je izginil iz sredine človeštva, kot bi ga radi prikazali tisti, ki ga zanikajo na način, da bi hoteli vsak dokaz posebej preizkusiti, ali kot egoizem ali kot nihelizem. Ob vsem tem pa moramo razumeti, da je budizem kakor konfucijonizem v glavnem samo iracionalističo ali mistično utemeljen svetovni nazor, ki niti Bude niti Konfucija ne časti kot Boga. Torej imajo vero brez Boga. Bistvo krščanstva pa je v učlovečenju, da se je Kristusova beseda učlovečila in se naselila med nami. Kjer se konča znanost (Konfucij pravi, kar zadeva knjižno izobrazbo lahko dohajam druge, če se potrudim), se začenja vera (nisem pa še dosegel tiste stopnje plemenitega človeka, ki v svoji osebi spreminja prepričanja v dejanja) mora vrzel, ki jo vera v znanju odpira in zapušča, izpolniti človek. Človek je tisti, ki utrdi pot prek ovir v nadčutnost, v onostranost, v metafiziko. Neskončnost človekovega hrepenenja zahteva neko posredovanje. Moje prepričanje je, da moja zavest je tista, ki bo spreminjala moja prepričanja v dejanja, medtem kot je moje hrepenenje tisto, ki me bo povezalo z neskončnostjo.
Lep pozdrav tebi Miran tvoja duhovna prijateljica
Tatjana
Misel tedna
Prispeval/a: Radovedni dne torek, 17. avgust 2004 @ 08:33 CEST
za boljše razumevanje vajinih razmišljanj bi nujno potreboval razlago lastnosti boga.
Lepo vaju pozdravljam,
Radovedni
Misel tedna
Prispeval/a: jaka dne torek, 17. avgust 2004 @ 08:57 CEST
Misel tedna
Prispeval/a: Miran Zupančič dne torek, 17. avgust 2004 @ 13:59 CEST
ena od lastnosti Boga je Univerzalnost, nato Ljubezen, kar pomeni da nas Bog Ljubi, potem modrost. Bog je Duh je najvišjim, najbolj čista ljubezen, nedotakljiva volja. Je skladni odnos trojstva" Očeta, Sina in Svetega Duha" je večni zakon duha.
" Oče" je red-vrhovna volja, ki vse ureja, je duhovno sonce vsega, iz katerega izhaja vse življenje. Je vsemogočna sila, ki je dan vsako silo. " Sin" je živa beseda Kristusa, ki prikliče v človeka zaznavo Boga, ga najde v svetu, ločenem od duha in ga skuša privesti nazaj. " Sveti duh" je polnina, živa duhovna moč, ki uresničuje v človeku pravo življenje.
Boga spoznavaš po mnogih Božanskih poslancih, ki so sedaj v fizičnem telesu tu na Zemlji. " Ste v Meni. In jaz sem v vas"; govori duh. Tako vibrira v srcu človeka srce Očeta-Matere veliko sonce kot latentno, duhovno malo sonce, vesolje v vesolju, kot sin božanstva. Sin božanstva se žrtvuje. Duhovno sonce pusti, da se njegovo izžarevanje zapre v omejene besedne posode zemeljskega človeka in na osnovi tega čaka, da ga bo človek zaznal kot najvišjo resnico. Vedno in v vseh obdobjih so obstajala pričevanja in priče spoznanja univerzalnega duha,ki je Bog sam, ki so se prilagajala zavesti zemeljskega človeka in se razodevala v besedi in dejanju. Duhovno sonce vedno omogoča dotok duhovnih moči v naše polje življenja, da bi tako s pomočjo žive besede vodilo človeštvo na zemlji proti večni resnici.
Evangeliji nam o tem govorijo:" Kdor vidi mene, vidi Očeta." Pravi v razodetju Jezus Kristus! Tako so mnogi poslanci pričali o univerzalnem duhu, " Očetu", ki so ga spoznali v Kristusu Jezusu, " Sinu" in dojeli s pomočjo moči " Svetega duha." Jezus je bil utelešenje, prototip človeka, ki v svoji notranjosti sprejme večnega duha, ga spozna in postane s pomočjo Svetega duha eno z njim. Ko razodeva Jezus človeštvu Očeta z besedami:" Jaz sem Svetloba sveta" ali " Jaz sem pot, resnica in življenje", pomeni, da hoče biti Svetloba sveta prenešena človeštvu.
Bog je torej, svoboda, pravičnost, vest, ljubezen, modrost, dobrota in popolnost. Bog je ljubezen, čim jaz nekoga ljubim, božja ljubezen skozi mene teče v tega človeka. Bog je ljubezen, on ne ljubi, kajti če bi ljubil bi tudi neljubil, Bog to ne more. Bog je ljubezen, kajti če bi on nehal ljubiti, ne bi mogel več obstojati. Čitaj božjo besedo v evangelijih nove zaveze Sv. pisma, kjer boš našel kar iščeš.
lep pozdrav od Mirana.
Misel tedna
Prispeval/a: Miran Zupančič dne torek, 17. avgust 2004 @ 16:22 CEST
se v popolnosti strinjam s tem tvojim komentarjem, ki ragrinja bistvo Resnice. Glede budizma in konfucijonizma se popolnoma strinjam s tvojo trditvijo, da ,je to svetovni iracionalistični in mistični nazor brez vere, brez Boga. Pravi duhovni svetovni univerzalni nauk, je nauk o Bogu, vse ostalo je samo imitacija tega edinega nauka, ki nam skozi božjo besedo govori o življenju, smrti, vstajenju, človeku, kozmosu.
Brez spoznanja, da Bog je in komunikacije z Njim in njegovo hirearhijo je človek sam kot tak v precej izgubljenem položaju. Glede na to, da človek ni naredil sam sebe, je jasno, da ne more vedeti sam iz sebe, kaj je pravi cilj njegovega obstoja? Kaj mu je delati, ko bo na zemlji dosegel vse kar je možno doseči? In kaj sedaj? Kdo od ljudi na zemlji živečih, mi lahko v tem trenutku to z vso gotovostjo odgovori?
Nihče od ljudi, razen Tisti od katerega prihajam! Lahko zelo učeno razpravljam o nesmrtnosti, nirvani, samadhiju, satoriju, o mojstrih, o samodrešitvi itd. Lahko celo inkarnacijo
meditiram na vseh sedem čaker, sem vegeterijanec ali presnojedec, lahko zelo disciplinarano vadim yogo, pojem svete mantre, dvigujem kundalini, izvajam rituale, se grem smejoče meditacije, se oklepam gurujevih nog, se prdam v popolnosti mojstru na zemlji, režem vezi preteklosti, razrešujem karmične vezi z moško in žensko populacijo prednikov, hodim bos po žerjavici, potujem preko zadnje meje, a vse to mi ne bo v bistvu nič pomagalo, če nimam kontakta z živim Bogom.
Edino ker je bistveno, je, komunikacija z praizvirom življenja.
Že res da mora človek vse narediti sam, toda brez Njega ne more nič. Zato, če počnemo stvari v življenju brez Boga, ki je ljubezen, nas te stvari ne bodo na daljši rok osrečile, ravno nasprotno.
lep pozdrav tebi Tatjana in res pohvala za odličen komentar, katerega bi bil tudi Kunfucij vesel, če bi tale trenutek bil pri tebi na Obali.
Miran.
Misel tedna
Prispeval/a: arlena dne torek, 17. avgust 2004 @ 17:40 CEST
pozdravček zate -
strinjam se s stavkom , da mora vsak človek narediti vse sam , a da brez Njega , ne more.
ampak rada bi dodala , da je Krišnamurti poiskusil več načinov in vedno prišel do istega Cilja...za primer
zavest spoznava Zavest in kot se mora malo dete najprej zavedati sebe , da se zave tudi staršev , tako se mi zdi je tudi s tem ...
in imaš prav ...vedno je bil , je in bo le ON...in vsak uporabi pač način , ki mu odgovarja , da pride do spoznanja
in , res na kraju je vedno le predaja in zlitje z NJIM...
kot gnostik imam nekaj izkušenj in vem , da jje mogoče tudi s pomočjo takih načinov doseči izkušnjo ...in da potem načini v bistvu niso prav nič pomembni
velja le IZKUŠNJA
in ta je ne glede na kakšen način in skozi katera vrata stopiš ...vedno enaka za vse
kot oba veva , je pot ,po kateri ti stopaš ena težjih in potrebuje vso predanost, vero in zaupanje-pot srca
in obstaja še pot bojevnikov Svetlobe - malo drug način , vendar je Cilj isti...
in vse znanje potem lahko veselo pozabimo , ko nas oBsije MODROST...kot splav , ki nam je pomagal prepluti reko...
to je moje videnje , za katerega ne bom trdila , da velja za vse in vsakega ...spoznanja , ki sem jih dobila na ta način , ne bom nikoli zanikala , ker bi s tem zanikala Njega
občudujem te , kar sam veš , da si si izbral to pot , ki ti leži in vem , da me boš še veliko naučil
, kajti poti se vedno stikajo in dopolnjujejo...in saj obstaja v resnici le ON , ki mu je v veselje da spoznava samega sebe...
pozdravljam te in se že veselim srečanja in debate
Arelena
Misel tedna
Prispeval/a: Miran Zupančič dne torek, 17. avgust 2004 @ 19:58 CEST
hvala ti za ta komentar, ki potrjuje Tatjanino in moje mnenje o edini in večni Resnici. Prijetno mi, ko ti Bog podari takega sogovornika kot si ti. Temu se pač reče srodna duša, ki ve iz lastne izkušnje. Moram pa te samo malce popraviti glede poti, ko praviš, da je ta pot, ki jo hodiva malo težja. Arelena, verjemi mi, kar se mene tiče, da je ta pot nekaj najlažjega in najbolj enostavnega, kajti ravno v tem je ključ. Z Bogom je vse lažje, dnevno se dogajajo čudeži, to je pot v izobilju in nič ti ne manjka. Je največja možna sigurnost in svoboda. To je Gnoza, ki izvira iz spoznanja znanja samega. Zato se upravičeno imenuješ gnostik. Tudi mene Bog uči skozi tebe in vse ostale s katerim prihajam v vsakodnevni stik.
Pa dajva reciva topot še nekaj o Gnozi, da sva enkrat za spremembo bolj na " tvojem področju". Gnoza je neposredno spoznanje božanskega. Je vedno neposredna izkušnja. To izkušnjo se lahko doživi neodvisno od časa, od zgodovinskega razvoja, kulturnih tokov, enako nekoč kakor danes. Te izkušnje zagotovo niso poljubne, niso spekulacija ali iznajdbe. Človeku kažejo njegovo pravo bistvo, bistvo sveta, na katerem je nekoč živel, ravno tako pa tudi pot rešitve iz minljivega sveta v neminljivega.
Ta izkušnja pa vsebuje univerzalno modrost, ki je pri tebi tako izrazita.
Gnostikom so kot mi znano, od nekdaj očitali, češ, daverjamejo, da je za odrešitev odločilno skrivno znanje. To nikakor ne drži. Mnenja naj bi bili, da se človek lahko odreši s pomočjo znanja. Temu so nasproti postavili" vero": z verovanjem, tako so rekli, se odpove človek lastnemu znanju in se popolnoma preda rešitelju. Toda, kakor sam razumem, ne gre pri gnostikih za znanje z razumom( torej, mentalno psihično področje ali nižje spoznanje) in ne za rešitelja zemeljskega naravnega človeka. Gre za to, da se človek zave božanskega v sebi, kar pa se lahko zgodi le, če zemeljski človek poleg verovanja v Boga tudi molči in se popolnoma preda božanskemu vodstvu. Torej ne zadošča samo zaupanje, da je nekdo drugi realiziral odrešitev. To ne bi bila ponižnost in predanost, temveč iluzija in duhovna lenoba.
Gnoza je nauk, ki postavlja blagor in človeštva, v sedajnost, ki je večnost. Nauk, ki pa prestavlja blagor človeka ali sveta v prihodnost in ne v živem danes, je mesijanski. Blagor je tedaj odvisen od prihoda odrešitelja. In to lahko marsikdaj povzroči ( vsaj v preteklosti je in upajmo, da tega ne bo več ), da hočejo privrženci mesijanskega nauka najprej izboljšati svet, ker mnogi, a ne vsi, upajo, da bo zaradi tega prišlo do velike zaželjene spremembe. Da bi dosegli cilj, včasih ne izbirajo sredstev. Izboljšaj svet, vendar začni pri sebi, pravi znani pregovor, se strinjaš?
Sama zgodovina človeštva kaže, da veljata oba nauka tudi danes. V tej veliki spremembi interkozmičnih in kozmičnih sprememb se oba nauka dotikata vsega človeštva. Na eni strani je slišati klic: Ne čakaj več dolgo, stori nekaj! Na drugi strani pa doni klic: Mirno čakaj! To vsakega človeka sedaj zaposluje in vsak se mora sam odločiti: delovati ali čakati.
Tudi sam se že veselim pogovorov s teboj. Najbolj bi mi odgovarjal datum 22.v soboto zvečer da gremo k Tatjani, ker sem se spomnil, da imam v petek še nekatere stvari, ki jih moram nujno urediti. Piši na moj el. naslov.
lep pozdrav od tvojega duhovnega prijatelja
Mirana.
Misel tedna
Prispeval/a: Radovedni dne sreda, 18. avgust 2004 @ 10:33 CEST
zopet ne razumem, nekaj stvari.
1. Razloži mi prosim Univerzalnost Boga in Ljubezen ?
2. Če je "Oče" in s tem Bog katerega del je "Oče", če prav razumem stvarnik vsega (iz katerega izhaja vse življenje) in je človek del Boga ("Očeta"), potem si težko predstavljam, kako je Bog nasprotje človeku. Morda bi šlo, da je znotraj Boga (življenja) človek nasprotje Bogu (Ste v meni ...)
Sicer pa moram pohvaliti izbiro Tatjane z zelo zaninivo mislijo, v kateri se mi zdi, da je poudarek Konfucija na spreminjanju prepričanja ljudi v dejanje ali kot se ljudje radi izražajo, da preidemo z besed na dejanja. Verjetno obstoja več stopenj plemenitega človeka (če Konfucij pravi, "da še ni dosegel tiste stopnje") Npr. stopnje so lahko : človek, ki razmišlja plemenito, človek, ki čuti plemenito, človek, ki deluje plemenito. On je kot vse kaže dosegel stopnjo človeka, ki razmišlja plemenito, v kolikor sem prav razumel prvi del misli : "kar zadeva knjižno izobrazbo..."
Sicer znajo ljudje prehajati z besed na dejanja, vendar največkrat ne v vlogi plemenitosti.
No pa nekaj bolj konkretnega : na katero stopnjo plemenitosti bi se lahko uvrstili Pozitivci in Pozitivke ?
Lep pozdrav vsem in prijetne urice razmišljanja,
Radovedni
Misel tedna
Prispeval/a: Miran Zupančič dne sreda, 18. avgust 2004 @ 15:24 CEST
ne razumeš kako je Bog nesprotje človeku? Sem vesel, da si postavil to težko vprašanje, ki premnoge bega na poti življenja. Pa dajva rešiti ta, na videz paradoksalni problem.
Vse ezoterične kozmologije govorijo o izvirnem pragrehu, ko je človek padel iz božanske enosti, kar imenujemo izvirni greh. Zapeljala ga je lastna volja in tako je božanski človek zapustil božji red zaradi zlorabe svoje svobode in se tako povezal s svetom materije. To je naš svet, tvoj, moj, svet razcepljenosti in mnogoterosti, ki je kot sam dobro veš nujno nepopolen. Vse v njem je časovno omejeno, torej podvrženo spremembi, minevanju in smrti. Zato je na tem svetu nasprotij, ki se medsebojno pogojujejo, tudi Bog nsprotje človeku. Te nasprotnosti pa mi kot ljudje zemlje ne moremo odstraniti sami. In vendar je človek, ki hrepeni po tem iz globine srca, zmožen doseči izgubljeno enost z Bogom. Kajti globoko v svoji notranjosti smo božanske narave, vendar običajno v povprečju se tega ne zavedamo. Tako, da naš božanski princip, skrit v našem semenu na dnu duše, ne more delovati. Je ujetnik, ki čaka na odrešitev.
Pogoj za to je, da človek odloži vse, kar ni božansko, da se torej znebi vseh suženjskih vezav, ki ga vežejo na ta svet, da se predvsem znebi samega sebe in zapusti svoj ego, lastno omejeno voljo in se popolnoma prepusti božanski volji. To je temelj, nepogrešljiva osnova, na kateri mora človek graditi, ki išče Boga.
Življenje v tem notranjem poslavljanju pomeni duhovno čiščenje duše. Tu ne gre za odpovedovanje stvarem tega sveta, ampak za opustitev suženjskih želja, strasti in hotenj, jaz hočem. Todi opuščanje ponosa-oholosti razuma na lastno znanje in spoznavanje spada k temu. Ključ do vsega je zato zmaga nad lastno sebično usmerjenostjo, ki je dosežena samo s popolno pozornostjo k Bogu in z velikim zaupanjem, da se zgodi in nas vodi Njegova volja.
Nasprotje med božjo voljo in mojo voljo?
Kaj je to volja božja? To je naše življenje v izbilju, to je kot nek prostor v katerem lahko delamo kar želimo, ko vstopiš v voljo božje, zmoreš vse. Volja božje je ljubezen, hrepenenje, da si lahko srečen. Volja božja ni neka prisila, neka zapoved, je beseda. Zato v Svetem pismu nove zaveze ni nikjer zapovedi, Jezus pravi:" Moje besede ohranjajte", hraniti Njegovo besedo pomeni jo vstaviti v srce, ko pravi " delajte dobre stvari eden drugemu", potem mislimo da moramo se truditi v raznih karitativnih, humanitarnih zadevah, a od tega tvojega dobrega svet se ne spremeni, ne postane nič boljši. Naša dela-volja nas ne naredijo boljše in zato Jezus ne misli na ta dobra dela.
Zato pravi:" Naj vaša Svetloba sveti pred ljudmi in pravi" Jaz sem Svetloba". Tako ljudje vidijo božanska dela na človeku, ki sveti, to je to kar Bog želi od nas. Primer: v bolnici sta dve medicinski sestri, ena je po naravi dobra, po značaju dobra, vsem ustreže z svojo dobroto. Toda poleg nje se ni nihče spremenil, vsi govorijo kako je dobra in na tem tudi ostane. Druga pa je polna božanskega duha, po naravi nervozna, zna biti jezna itd. toda iz nje izžareva duh božji. Ljudje se pored nje spreminjajo, ker iz nje žarči duh božji. In katera od njih dveh je boljša? Ta, ki dela dobra dela ali ta, ki božja? Vidiš tu nastane velika razlika. Naša dela ne rečujejo človeka, ampak božja dela v nas. Zato moramo kot prvo sprejeti Božanskega Duha ter Kristusa in Njegovo Besedo, izza tega pa lahko potem rešuješ svet. Tako prideš iz svoje volje-psihe v voljo božjo-Duha. Vse dokler ostajaš v psihi-mentalnem delovanju, se nenehno spotikaš v nasprotja:" lahko bi bilo tako, lahko pa tudi ne itd." Naš razum ima vedno sto alternativ, zakaj? Naš razum ne vidi do konca teh stvari, razum vidi samo do zida pred seboj, a duh vidi skozi. Duh nima alternative, duhu je vse jasno.
glede Pozitivk in stopnje uvrščanja na lestvico plemenitosti vseh, ki tako ali drugače sodelujejo v tem skupnem božanskem druženju, pa mirno lahko rečem, da je v povprečju dosežena stopnja, ki bi si jo želeli vsi duhovni vodje in vsi, ki si želijo , da v svetu zavlada Ljubezen. S to stopnjo razvoja, če bi jo sprejeli širši krogi, bi bili že vsi rešeni zla na tem svetu. Pozitivke so velika praktična šola življenja, so duhovna hrana vsem, ki mislijo s svojo glavo.
lep pozdrav tebi Radovedni.
Miran.
Misel tedna
Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 19. avgust 2004 @ 10:35 CEST
sprašuješ za lastnostni Boga. Bog je ljubezen. Bog je mreža, ki preveva vso živo in neživo naravo v Univerzumu. Bog je Stvarnik in je nenehno na delu. Ustvarja boljši svet. Najpomembnejša njegova beseda ljubezen ima dve lastnostni, ki jih človek najbolj pogreša: to je življenje in luč, se pravi moč življenja in jasnost poti. V božji besedi je Jezus Kristus videl vir življenja in obljubo večnega življenja, videl je dobroto in v dobroti življenje, v življenju pa moč. Večno življenje je tvoje hrepenenje. Samo njegovi besedi ljubezen lahko človek dokončno zaupa. Psihološko jedro vere v Boga je zaupanje vanj. Zaupanje v zvestobo dane obljube. Bog se razodeva v tebi. Boga ne vidiš, ni človek, ni neko nadsvetovno bitje, temveč se razodeva v tebi in ti si del njegovega stvarstva. Bog se izraža kot psihično dejstvo človeka, da ga občuti v vsej njegovi lepoti in dobroti. Že simbolična narava ljubezni meri na božje območje. Tvoja narava, tvoja bit dragi Radovedni, je božja iskra v tebi.Tudi tvoja plemenita radovednost, da bi izvedel kaj je Bog izhaja iz te iskre. Svetujem ti, da si prebereš odlično knjigo Franca Rozmana, univ. dipl. elektroinženirja "Človek sem, ustvarjam", ki je podal prekrasno razlago Boga na zelo preprost in vsakemu dojemljiv način. Piši avtorju in ti bo poslal to knjigo: Naslov: Franc Rozman Iskra tel 40, telekomunikacijski sistemi, d.o.o. Kranj, Ljubljanska cesta 24 0, 4000 Kranj. Če se ne motim je cena te knjige 1.500 sit + poštni stroški. Knjiga ti bo odgovorila na vsa tvoja vprašanja.
Te lepo pozdravljam
Tatjana
Misel tedna
Prispeval/a: Radovedni dne petek, 20. avgust 2004 @ 08:19 CEST
v veliko čast si štejem, ko mi odgovarjaš ti ali Miran. Hvala vama, da se takole pozitivno ukvarjata z mano.
Pri razlagi Boga me bega kar nekaj stvari. Namreč težko mi je razumeti, da Bog preveva vse živo in neživo in je Stvarnik vsega. To lahko pomeni, če prav razumem njegovo vlogo, da je konstruktor vsega in prvo gibalo, duša vsega dogajanja v Univerzumu.
V kolikor je ta Osnovna sila (Bog) res Stvarnik vsega, potem se vse dogaja po njegovih "ukazih". Težko mi je namreč razumeti da nekdo vsemu dahne življenje, potem pa je za nekaj odgovoren, za nekaj ne, nekatere dele zavesti človeka obvladuje, druge pa so se "spridile", npr. odgovoren je le za to, da ustvarja boljši svet. Bega me to neskladje. Namreč če je res Osnovna sila : počelo vsega, potem daje vse "napotke" in osnovne sile, ki gibljejo življenje in neživljenje, potem je danes vse tako kot je, po njegovi podobi, torej ne ustvarja boljši svet, ampak je svet že tak, kakršnega je ustvaril in ga bo še ustvarjal, menda sproti ne popravlja samega sebe, saj je POPOLN.
Namreč težko si predstavljam, da bi lahko delovala Osnovna sila, ki konstruira elektrone, pozitrone, materijo, animaterijo s protoni, antiprotoni....+ in -, v katerih ustvarja tako zahtevno strukturo in kvantno elektrodinamiko, v nekem dvojnem izvoru. Po mojem mnenju ustvari vse materialne delce in je ta Osnovna sila odgovorna za celoten njihov razvoj in delovanje, ne more samo delno popravljati njihovo strukturo in delovanje na dobro plemenito, torej v samo enem smislu, drugo pa prepusti nečemu drugemu. Če je Bog ustvaril vse, potem vse nastaja in deluje, točno tako kot hoče, ali pa ni Stvarnik vsega.
Če predvidimo, da Bog ustvarja svet le na boljše (ima samo pozitivne lastnosti in plemenite), potem to dela že od začetka in že od začetka potem obstoja tudi sila, ki ustvarja vse na slabše.
Namreč osnovni delci tvorijo ves živi in neživi svet. V vseh teh materialnih konstrukcijah je Duh (Bog), ki jih giblje, jim vdihuje življenje, da struktura - materija deluje, se spreminja in tvori, se raztelesi, je dobra in slaba, izdeluje atomske bombe in jih uporablja itd. (samo po teh Božjih principih). Za vse kar se dogaja v povezavi z materijo z neko "duševnostjo" je odgovorna ta Božja duševnost, torej je vse tako, kot mora biti. Tudi naša zavest se nenehno giblje po njegovih "ukazih". Vsi principi in načini delovanja človekove duše, vse možnosti razmišljanja so že zaobsežene v Njegovem stvarstvu, v kolikor se pojavljajo. In ta način delovanja človekove duše je pri ljudeh različen, ker je to različnost tako ustvaril Bog in je povsem taka kot mora biti po njegovih zapovedih.
Namreč če bi Bog ustvarjal samo boljši svet, potem bi gibal le eno lastnost sveta, kdo potem giblje drugi del, tistega ki ni boljši, tisti, ki ga mora Bog spremeniti v boljšega. Potemtakem bi lahko sklepal, da sta Stvarnika dva, ki gibljeta ta svet. En, ki se nenehno trudi in ustvarja boljši svet in eden, ki neneho ustvarja slabšega, saj si drugače ne znam predstavljati, da bi moral Bog popravljati nekaj, kar je sam ustvaril, v kolikor je edini Stvarnik, saj smo že ugotovili, da je Popoln.
Ampak to je problem že od vekomaj v človeški zgodovini in zgodovini narave. Vedno so obstojale rušilne sile in tiste, ki so obnavljale svet, ustvarjale boljši svet. Tudi naprej je veliko verjetnosti, da bo tako, saj je preteklost polna dogajanja tega dvojnega mehanizma in je to, kot vse kaže, edini Princip v spreminjaju sveta : vedno se hkrati pojavljata ti sili. Tako je v vsem vesolju. Zvezde se rojevajo in ugašajo, eksplodirajo in se zopet sestavijo.
V kolikor je npr. Bog ustvaril obliko človeka in vse energetske tokove v njem, ti energetski tokovi ohranjajo obliko človeka in gibljejo njegovo zavest (duševnost) in vse ostale procese v njem in ustvarjajo različnost ljudi in njihovo naravo, potem razumem, da obstoja ena Ustvarjalna Sila, en Bog, ki ustvarja vse in vse tudi giblje, kakor želi, torej je vse tako, kot hoče ta sila. Zato ne razumem, zakaj hoče v svoji stvaritvi ustvariti še posebej neko dobro lastnost, če je že na začetku podal vse lastnosti. Že v samem začetku je podal mehanizme po katerih bo npr. človek razmišljal, sedaj dobro ali slabo. Podal mu je možnost, da se odloča za to ali ono. Ampak ne glede na kakšen način človek razmišlja, vedno sreča Boga, saj je On ustvaril vse mehanizme razmišljanja, ki se pojavljajo. Človek ne glede na to, kako razmišlja, vedno razmišlja na način, ki ga je določil Bog in tako vedno srečuje Boga. V kolikor je Bog ustvaril samo dobre lastnosti in jih mora človek poiskati v sebi, da bi našel Boga, kdo je potem ustvaril slabe mehanizme razmišljanja, ki jih mora Bog popraviti.
V kolikor pa sta tu dve sili, ki vsaka ustvarjata nekaj, ena dobro ena slabo, bi to pomenilo, da v človeku krožijo dvojni energetski tokovi, eni ki ga kvarijo in eni, ki ga lahko popravijo na boljše, torej ga upravljata dve različni Osnovni sili. Zopet se lahko vse zreducira na dva kreatorja osnovne strukture in energije.
Za nadalnje razmišljanje nujno potrebujem jasno opredelitev, saj gre za fundamentalni argument, na katerem se potem gradijo nadaljne miselne strukture. In če se nenehno ta osnovni argument spreminja, potem je težko ustvariti jasne in trdne predstave, kako vse to poteka.
Draga Tatjana hvaležen sem ti za tvojo pozitivno energijo, ki si jo predala s svojim razmišljanjem in te lepo pozdravljam,
Radovedni
Misel tedna
Prispeval/a: Miran Zupančič dne petek, 20. avgust 2004 @ 16:32 CEST
postavljaš vedno bolj " nemogoča" vprašanja, kar je zelo dobro za našo skupno rast vseh nas. Zakaj ti to omenjam? V duhovnih vodah je nekako prevladujoče mnenje, da se človeka spozna po njegovi auri, kako daleč je prišel v svojem razvoju. In glede tega so se že mnogi krepko prevarali o nekom, katerega so proglasili skoraj že za svetnika, ker so z opazovanjem njegove aure v njem videli veliko svetlobe v tem energijskem polju človeka. Naj poenostavim. Tip človeka, ki je intelektualec ima vedno veliko svetlobne aure okoli glave, ker intenzivno uporablja svoje mentalno telo( telo razuma), ki vsebuje veliko svetlobnega etra. A ta tip človeka je lahko še kako pokvarjen, premeten in ga zaradi te svetlobe lahko nekdo v dobri veri proglasi za zelo čisto svetlo dušo!? Na tej točki je bilo že mnogo zapeljanih in tudi opeharjenih. Kako daleč je kdo prišel v spoznanju Resnice o Bogu, Kozmosu in človeku se vidi iz vprašanj, ki jih zastavlja. To je edini pravi in siguren kriterij. Toliko o tem zakaj "radovedni" sprašuje in se " vsevedni" ne izpostavlja s vprašanji.
Mučijo te nasprotja si dveh sil, polarnosti, kjer se išče vmesna nevtralna sila Boga-Kristusa. Življenje na Zemlji se giblje med magnetnima poloma na severu in jugu. Med pozitivnim in negativnim električnim nabojem se nahaja energijsko polje, ki pa ga obarvajo značilnosti obeh polov. V področju morale je to dobro, če je bližje polu dobrega in slabo, če je bližje polu slabega. Tako nihata dobro in slabo med obema poloma sem ter tja. Vsebina je vedno določena s konkretno obstoječo kulturo neke družbe.
Oba pola v svoji skrajnosti ne moreta obstajati in delovati brez sile, ki ju drži skupaj. Sam atom bi bil izvržen, če električno nabite delce v jedru ne bi držal skupaj nevtron, ki ima še večjo silo kot ostali nabiti sestavni deli jedra. V nevtralnem, je večja sila kot polariziranem. Struna ne da zvoka, če potegnemo le po eni strani. Zvok nastane šele, ko struna zaradi osrednje, proste lege vibrira. Zlata srednja pot je stanje miru, ki je bolj nabito kot oba pola, med katerimi se nahaja. Tako nas vsakdanje življenje postavlja nenehno pred nasprotne pole, tako da moramo nenehno izbirati. Vsak izmed nas pa ima sposobnost biti nevtralen, imeti nevtralno silo, ki je mnogo močnejša kot oba nasprotna pola, ki nas poskušata pridobiti zase. Ta sposobnost miruje kot nevidno sonce v našem srcu. Ko pa to nevtralno sposobnost uporabimo na pravilen način, tedaj bo postala ta sila aktivna Božanska sila, ki presega vse sile polarizirane narave. Ta sila nas lahko pripelje nazaj v enost, neumrljivo življenjsko stanje zavesti, ki je mnogo več kot golo bivanje v tem svetu nasprotij.
Mi kot človeštvo smo kot elektron ujeti med ta dva pola, ki bi se jih dalo označiti kot " materijo" in " antimaterijo". Kot sva že dejala, da obdajata vsakega izmed nas dve magnetni polji same nam dobro znane materije: pozitivno in negativno, oba pola te materije. V temelju sploh ni pomembno, kateri pol materialnega polja nas privlači. Kajti vedno ostajamo ujeti med obema tema poloma in ne moremo zapustiti narave tega delovanja. Vendar pa smo prisiljeni sodelovati pri procesu pospeševanja časa. Večini nas se zdi, da čas prehitro meneva in že skoraj nimamo časa za nobeno stvar. Smo med poloma dobrega in slabega, ki nas privlačita in preganjata, da se včasih počutimo kot brezdomci. Temu procesu se ne da uiti, saj je del naravnega zakona, kateremu smo kot smrtna bitja podvrženi. V primeru, da postane hitrost tako velika, da izgubimo oblast nad svojim življenjskim ciljem, sledi katastrofa. In kaj je vzrok te katastrofalne izgube oblasti nad seboj? Zaradi zaslepljenosti, ker človek dovoli, da ga privlači, oziroma odbija zakon simpatije in antipatije, tako se izgubi prava smer našega življenja.
Čas se je začel z izvirnim grehom in ločitvijo spolov. Vzporedno s procesom zatona v materiji in vedno večjo navezanostjo nanjo , pa poteka tudi pot duhovnega razvoja in stopnjevanja. Predstavljaj si, da obstaja energijsko-morfično polje bivanja, v katerem se pospešeno razvija naš višji duhovni vidik. Tako duhovno energijsko polje vsebuje pol v duhovnem polju in pol, v katerem se bomo začeli razvijati. To polje obstaja tako dolgo, kolikor dolgo blodi človek po tej naši Zemlji. Deluje v enaki meri, kot smo za to dozoreli. Poleg tega to polje moči povečujejo vsi tisti, ki so ga našli in si prizadevajo temu primerno tudi živeti. Med obema poloma tega polja pride prav tako do stopnjevanja, do pospešenega razvoja naše duše, ki postane tako pripravljena za sprejem Božanskega duha. Ta proces so napovedali vsi veliki preroki in vidci in se je začel že zdavnaj in s v tem trenutku še bolj pospešuje, kar čutimo v nenehni spremembi življenjskih okoliščinah. Pospeševanje materije in duhovni razvoj, potekata tako nekaj časa vzporedno, dokler materija ne doseže svoje meje. To pa je trenutek, ki nam pokaže ali je naša duša sprejela Božanskega duha, ali se je prebudil višji jaz. To je rojstvo, trenutek miru, ki se mu reče večnost ali zaiti v Kristusa-Boga. Tako nas univerzalna Kristusova sila vedno znova postavlja pred zlato srednjo pot.
Vse dokler pa živimo iz nemira med različnima poloma, ne poznamo te zlate srednje poti. Tako bolj zaupamo odklonu od stanja miru, boju za obstoj, ki ga imenujemo " moje življenje". Iz neznanja se potem človek vrže z vso silo v ta pogubni boj in ne spozna, da si s tem zapira srednjo pot. Ta pot je od začetka zarisana v naši biti in jo tudi fizična smrt ne more izbrisati. To je življenje notranje harmonije, Božanske modrosti in povsem nepristranske ljubezni. Takšna pot nikoli ne vodi skozi dolino sovraštva in potem spet preko romatičnih gričev zemeljske ljubezni. Te poti ne vladajo ralativne lastnosti, ampak absolutno, ki je Bog sam. Sledi te poti so prisotne v našem spominu, kot nejasno domotožje v našem srcu, ki nenehno hrepeni po ljubezni sočloveka in Ljubezni Boga. Če nas Božansko ne bi Ljubilo in klicalo, bi mi lahko po Njem hrepeneli? Lahko hrepenimo po nečem, kar ne obstaja? Ne moremo, to je Zakon! In v veliki stiski se včasih zasveti pred nami ta zlata pot in nam prinese odrešitev. In zato se reče:" Bog naj vstopim v Tvojo voljo, napolni me z Tvojim duhom, izlivaj Tvojo ljubezen v mojo dušo prazno, nauči me ljubiti, tako kot kot ljubiš Ti, in popelji me Duh Sveti ven iz te doline solz in trpljenja, v Svetlobo, v življenje večno." Alejuja!
Vrnitev k temu večnemu izvoru se začne v Božanskem semenu v srcu. Sila, ki je skrita v njem, presega, tako vsako nasprotje. Kdor sme to nevtralno silo uporabiti v vsakdanjem življenju, doživi, da izginejo viharji, saj jih ogroža mnogo mogočnejša sila. Tedaj stojimo popolnoma zavestno med poloma svojega sveta, ki nas ne more več odvrniti od te zlate srednje poti. Tako sam najdeš srednjo pot, ne bežiš več pred svetom, ampak lahko z vso gotovostjo v njem služiš drugim bitjem ii Bogu. V Bogu ni dvojnosti in nasprotja.
lep pozdrav tebi Radovedni in vse dobro od
Mirana.
Misel tedna
Prispeval/a: Radovedni dne sobota, 21. avgust 2004 @ 10:09 CEST
hvala ti za tako obširno razlago, v kateri je mnogo novosti in gotovo tvoja razprava prispeva k naši duhovni rasti, kot si se lepo izrazil.
Vendale pa je problem v tem, da nisem spraševal tega, kar si mi odgovarjal, pač pa sem spraševal po enoznačni opredelitvi pojma Boga, Stvarnika, Enosti itd., torej tistega, ki je Ustvaril vse, tistega, ki preveva vse živo in neživo, kot se je slikovito izrazila Tatjana, torej tistega, po čigar "Navodilih" se vse giblje. Namreč problem je bil v tem, da se Bog uporablja kot pojem, s katerim se označuje vse Stvarstvo in pa v vlogi samo Ustvarjalca Vsega dobrega.
Pri tem nisem mislil na dve sili, pač pa na Dva Stvarnika - kreatorja, ki bi morala obstojati v drugem pomenu Boga, ko ta giblje vse dobro. Namreč v tem primeru, bi moral obstojati še drugi Kreator Stvarnik, ki povzroča vse slabo. Oba lahko označimo tudi s številko 1 in 2, tako da Stvarnik - Bog številka 1 popravlja napake, ki jih stori Stvarnik - Bog številka 2.
Morda sem se res izražal v za vas nestrokovnem jeziku in od tod nesporazum. Upam, da sem tokrat bolj razumljivo izrazil problem.
Kar se tiče razlage materije in njenega delovanja, se mi zdi zelo zanimiva tvoja ideja o nevtronu, ki skupaj drži nabite delce v jedru (to je protone). Take razlage v fiziki še nisem zasledil in bi bilo krasno to Hipotezo preveriti. Vendar pa obstoja zadržek. Namreč že pri najenostavnejšem atomu Vodika se morava vprašati, zakaj obstoja v treh oblika : 1. brez nevtrona 2. z enim nevtronom in 3. z dvema nevtronoma (težka voda), ki se uporablja pri izdelavi atomske bombe. Namreč v jedru atoma Vodika se nahaja samo en proton (samo en nabit delec), torej zakaj se v tem jedru enkrat ne nahaja noben nevtron, zakaj se včasih nahaja en nevtron ali celo dva, če pa ne opravljata funkcije povezovanja nabitih delcev (v jedru vodika je samo en nabit delec).
Očitno funkcija nevtrona v jedru ni samo ena, torej da povezuje samo nabite delce, ampak bo verjetno možnih več razlag.
Tudi glede največje energije nevtrona v večjih jedrih kot je vodikovo, imam pomisleke. Namreč pri atomskih reakcijah (npr. atomski bombi), radioaktivna jedra najprej odpuščajo nevtrone, ki potem povzročajo nestabilnost drugih jeder in njihov razpad ter s tem ustvarjajo višek energije. Ta jedra pa zopet odpuščajo nadalje nevtrone itd. do eksplozije. Če bi imel nevtron res večjo silo kot ostali nabiti delci v jedru, bi se moral močneje vezati v jedru in bi nestabilna jedra ob atomski reakciji odpuščala protone (torej nabite delce). Pri tem bi jedra ostala bolj trdno, saj praviš, da je v nevtralnem sila večja kot v polariziranem. Torej bolj nevtralno jedro bi bilo, večja bi bila njegova stabilnost. Vendar pa temu v atomskem svetu ni tako.
Težko mi je tudi razumeti, da je človeštvo ujeto kot elektron med dva pola. Namreč elektron predstavlja en pol in to negativen. Med katerima poloma naj bi se nahajal, saj bo šel kot negativno nabit delec vedno k pozitivnemu polu, torej ne bo nikoli ujet v polju. Poleg tega je elektron sestavni del materije, njegov pozitivno nabiti dvojček - pozitron, pa sestavlja antimaterijo in težko predstavljam, da bi ti masi predstavljali pola, saj sta vsaka zase že nevtralni celoti. Če pa se materija in antimaterija ali elektron in pozitron srečata, se spremenita v čisto energijo. V bistvu mi je zelo težko razumljivo o kakšnih polih je pravzaprav govora.
Tudi pri magnetnih poljih težko razumem, da gre za dve polji (pozitivno in negativno). Namreč v fiziki obstojata dve električni polji (negativno in pozitivno) in samo eno magnetno polje, ki ima resda dva pola. Po kateri filozofiji oziroma teoriji obstajata dve magnetni polji ?
Tudi tokrat smo se prijetno nakramljali in se ti zahvaljujem za tvoja razmišljanja. Še se priporočam in upam, da bomo skupaj še duhovno rasli,
Radovedni
Misel tedna
Prispeval/a: Miran Zupančič dne torek, 24. avgust 2004 @ 15:00 CEST
Okrog leta 1930 so v Ameriki zgradili prvi pospeševalnik delcev, s katerim so hoteli priti na sled skrivnosti atomov. Nekateri od aparatov so dolgi nekaj kilometrov. Pospeševalnik, ki je zgrajen 100 m pod mestom Ženeva, ima premer 8 kilometrov in je dolg približno 26km. Celotna naprava se sestoji iz cevk, ki v paru vedno tvorijo magnetno polje. Če zaide elektron-ta najmanjši delec, atoma z lastnim nabojem-med obe cevki, ga to žene od enega pola do drugega. Pri tem naraščata naboj in hitrost. Če nato ta elektron doseže naslednjo magnetno polje, se povečata naboj in pospešek. To se nadaljuje dokler elektroni ne dosežejo skoraj svetlobne hitrosti in postanejo s pomočjo ustrezne naprave vidni očem atomskih fizikov.
Obstaja vidno vesolje, ki ga ohranja elektromagnetni zakon. Sonce, zemlja, planeti, sončni sistem, mlečna cesta in milijarde zvezd ter sistemov, ki jih lahko odkrijemo samo s pomočjo teleskopov, so podvrženi temu zakonu. Pripadajo temu našemu področju bivanja, našemu materialnemu svetu. Ravno tako obstaja vesolje, ki je popolnoma nasprotno vidnemu, čutnemu. Ni izpostavljeno pojavljanju in minevanju, ampak obstaja, večno-neomejeno. Vse pa kar obstaja znotraj vidnega področja, se giba med obema poloma tega področja, določa ga medsebojno delovanje. Poleg tega se vidnega vesolja dotikajo in ga vznemirjajo vplivi nevidnega področja. Tudi ta dotik, ki ga ljudje doživljamo tot notranji nemir v našem srcu, povzroča stpnjevanje. Vsakdo, ki je v tem našem prostoru treh dimenzij in časa zašel v slepo ulico in opazil, da ne more prestopiti njegovih meja, zagotovo čuti, kako ga privlači pol te duhovne univerzalne dobrote, oziroma antimaterije. Na to se odzivamo različno, toda moramo se, saj je v našem srcu ta najmajši naboj, kal nesmrtnega božjega v nas. Tako ta seme deluje vedno bolj pospešeno, vse dokler ne doseže višje vibracije, kar ga naredi sposobnega za naslednjo stopnjo duhovne realizacije. Tako iz duhovnega semena-kode v srcu žarči nova Svetloba in priganja novo, nesmrtno dušo, da se razširi. Lahko se začne naslednja stopnja, saj hitrost in naboj naraščata, dokler ni končno dosežena hitrost, ki je približno enaka svetlobni. Tako je dosežena tudi raven, na kateri lahko naše božansko seme duha, zraste v doraslo, nesmrtno dušo, kjer tako srečamo svojega Stvarnika. Duh in duša se združita. To je alkimična poroka. Izgubljena duša se vrne domov.
Vsem ezoterikom je znano, da se duhovno, Bog v eteričnem-fizičnem izraža preko duše. Tega tradicionalna znanost sicer ne more dokazati, zato pa ni nič manj resnično.Nasprotno, že od nekdaj obstajajo različne številne upodobitve, ki nižjemu življenju kažejo senčno sliko višjega življenja.Še vedno pa nešteto ljudi dojema resničnost le iz te nam znane materije, iz tako imenovanih razlaganih, trdnih dokazov. Ampak kako realna je ta resničnost, ki si ni nikoli enaka niti za en sam delček sekunde- niti za en sam trenutek,saj je vedno v gibanju, kako realna je?
Dva Boga, dva Stvarnika, en dober , en slab 1 in 2;
Torej bog tega sveta in Bog vsega. Bog Absolut je samo eden, če bi bila dva kreatorja(dobrega in slabega), potem bi bil Bog omejen. Zlo je sila, ki smo jo v pradavnini s pragrehom ustvarili sami.
Jabolko z drevesa spoznanja dobrega in zlega smo ugriznili-le kdo ga še ni okusil v svojem življenju? Prvič je bilo v ustih sladko, v drobovju pa grenko. Zvabilo je iz enosti, na njeno mesto je stopila dvojnost. Stoletja nas nasprotja privlačijo, vlečejo sem ter tja. Človek je v gibanju kot nihalo ure. In zato je odgovoren sam. Mi smo se odvrnili od enosti. Pogonski mehanizem te ure so naše želje, da vse kar vidimo, hočemo tudi imeti. Na zemlji so zgolj nasprotja. Če si želiš eno polovico nasprotij, neizogibno srečaš tudi nasprotni pol: dobro in slabo, svetlobo in temo, višino in globino, veselje in trpljenje. Ali obstoja kdo, da lahko reče: " Poznam samo eno od obojega?"
Kdor pozna to, je sposoben to nihanje ustaviti in postati enostaven, tih v srcu. Če hrepenenje ne usmerjamo več v veselje, svetlobo, dobroto in ostale prijetne stvari-nasprotne pole, se v našem srcu pojavi tišina. Tako se tehtnica uravnoteži. V tej Tišini tišine se na novo v nas rodi hrepenenje, vendar je to hrepenenje po enosti-Bogu, ki je na zemlji neznanka. Število Boga je 1. Tja se moramo vrniti. Ta 1 je nedeljiva ljubezen, ki se nenehno izliva, brez razlike, kot sveti sonce, na dobre in zle. Enost, ki ničesar ne zahteva, samo podarja.Kdor se rodi v tej enosti, se zaveda, da njegov višji jaz ni več ujet v krog. Nova moč, ki ni iz nas ljudi, lahko v nas raste in izžareva. Tako ne vplivamo samo na okolico, ampak sprejmemo vase vsa nasprotja brez razlike , ravno tako kot ni razlike pri Bogu. Ta moč postane polje moči, tako veliko, da odpadejo vse meje" Bodite popolni, tako kot je popolen vaš Oče ne nebu", dobi potem globlji pomen. Samo iskra duha ima v sebi zaprt ta univerzum Svetlobe. In samo resnična želja po odrešenju, ki se rodi iz tišine, lahko odreši božansko moč enosti v nas samih. Potem se v našem srcu odpre to seme Duha. Jabolko ne vabi več. Sedaj privlači nas privlačijo plodovi z drevesa življenja. Nihanje se konča.
s spoštovanjem in vse dobro od Mirana.