draga Titanic,
če je nesreča naša vzgojiteljica, potem smo človeštvo ta trenutek v intenzivni prevzgoji, v kar sploh ne dvomim.
Nekoč je neka oseba dejala o sreči:" Če ima nekdo nekaj, kar je v njegovih očeh važnejše od enostavne, navadne vsakdanje sreče, potem je vsemu navkljub lahko srečna."

Kakšna je potem ta sila, ki daje nekomu, njej, njemu, prostost, da se lahko dvigne iznad zunanje ali notranje nesreče in da le-to doživi kakor srečo? Ali je res lahko nekdo srečen, ne da bi bil srečen? Zagotovo! Veliki nemški duh-pesnik in filozof Friedrich Shiller je v svoji znameniti razpravi " O vzvišenem" dejal, da občutek navdušenja nad nečem ustvari mešanico veselja in žalosti. Glede na prepletanje dveh nasprotujočih si občutkov je sklepal, da so ljudje opremljeni z dvema nasprotnima naravama. Ko se recimo človeku posreči, da se njegov duh nad svoje okoliščine, se morda zdi, da potrebuje navadno njegov duh manj čutnih dražljajev. Po Shillerju pa ni ravno nujno, da naravni zakonu nekoga zavezujejo, ko ima le-ta v posesti avtonomno počelo, ki pa je seveda povsem neodvisno od izkušenj naših petih čutil. Tako je prišel do spoznanja, da so ljudje kakor sužnji podjarmnjeni nasilju svojih občutkov.

Komu pa se uspe rešiti vpliva svojih čutov, ta doživi stanje neskončnega dvigovanja, če pa mu medtem vladajo čuti, je lahko v istih okoliščinah ob ves pogum. Da nekdo v sebi nosi duhovno bit, je mogoče odkriti prav po stalno spreminjajočih se vplivih zunanjega sveta in po reakcijah občutkov. Tako se zagotovo odpre pot notranje svobode. In ravno to razumevanje nas vodi k odkritju prave sreče. Pravzaprav je v osnovi ta resnična sreča prisotna v vsakem človeku in noben udrec usode, jo ne more zatreti. To je vir sreče, seme na dnu naše duše-nesmrtne duše, ki ga moramo prebuditiv življenje. S tem pa kasneje lahko z našo prebujeno nesmrtno dušo zmoremo s njeno pomočjo nevtralizirati vplive usode.

Tako odkrivamo, da smo mi tudi bili mnogokrat kovači lastne nesreče. Prav gotovo obstaja v nas samih za nabiranje neprijetnih izkušenj nekakšen notranji vzrok, za katerega vedno krivimo druge, in se imamo pri tem za žrtve, čeprav so bile te izkušnje nezavedno delo naših lastnih vidikov osebnosti. Slej ali prej pa odkrijemo in spoznamo, da smo za lastne obsedene misli, krivi sami in ne nekdo drug. Ko se enkrat odrešimo trpljenja, se lahko predamo ustvarjalni in razumni dejavnosti,ki izvira s področja Božanske volje. In tako lahko začnemo zavestno sodelovati z Kristusovimi silami in zamislim, ki bodo doprinesle k našemu duhovnemu razvoju sveta in človeštva. In tako smo sreče zagotovo deležni, tukaj in sedaj.
lep pozdrav od tvojega duhovnega prijatelja.
Miran.

[ Odgovori na to | # ]