|
||||||
|
|||||||
Bernarda Pavko Prava
Na zadnjo stran Marije Magdalene, Potovanje v svetost ženske, ki Jaz sem, sem pred dobrim letom zelo zavestno zapisala: "Vse (moje) sence so relativne. Nobena moja slabost v resnici ne opisuje tega, kar jaz sem. Samo človek sem."
Zelo zavestno pomeni, da sem vedela, da bo življenje po tej moji izbiri pospešilo dogajanje in me preizkušalo, koliko sem resnična, če res sem zvesta sebi. Vedela sem, da bom lep čas skušana biti človek. potem sem v življenju in pri delu ugotavljala, da se ljudje bojijo biti ljudje, posebej ta "duhovni". (Lahko da) mislijo o srcu in ne vedno srčno, prav izdajalska pa so tu in tam že besede, kaj šele dejanja. In to je prostor, poln daril, za vse udeležene - če se ne bojiš biti človek.
Pred leti so me v treh mesecih glasno okritizirale tri ženske. Da sem vzvišena in da jo ne pustim do besede, je rekla prva, da sem hladna, je ocenila druga, da me težko prenašajo pa je po jeznem plazu obtožb zaključila tretja (slučajno sorodnica). Skupna značilnost vseh treh je bila, da so se v svoji oceni naslonile še na druge, menda istomisleče ljudi. Dve sta rekli: Pa tega ne mislim samo jaz, tretja pa je takoj uporabila množino. Očitno same sebi niso (bile) zadostna avtoriteta. In kje so tu darila?
V prvem telefonskem pogovoru sem dokončno izkustveno prizemljila spoznanje, kako moje veselje in strast lahko iz drugega potegneta njegovo temo in se odločila, da jaz sem, kar sem, ta trenutek vesela in divja, in da bom taka ostala. Če bi lahko bila višja in boljša, bi to bila, bi to višjo in boljšo sebe tudi izrazila, karkoli bi to že bilo. Ženski sem nekajkrat rekla, da me kritizira, vendar je njena energija že dobila zagon in poslušala sem, kar mi je bilo namenjeno.
Samo govorim, kar mislim, je rekla. Ni pa rekla: Jaz sem jezna in frustruirana, kadar si ti vzvišena…, kar je seveda razlika.
Sprejela sem torej darilo v obliki svoje izbire, da ostajam, kar sem in sebe ne kompromitiram.
Druga situacija je bila moja delavnica, darilo meni pa izziv, v katerem sem sicer presenečena ostala v srcu in tako za prisotne ženske držala energijo, da smo se na koncu vse znašle v prostoru sprejemanja in mehkobe, tudi solz. Preobražene vsaka na svoj način in jaz še naslednji dan žalostna. Izjemna situacija, veliko darilo zame - kako so si prisotne kasneje prevedle izkušnjo, je pa njihova izbira oziroma izbira njihove glave.
Tretja gospa je bila v intenzivnem obdobju soočanja s svojimi sencami (kdo pa ni?) in to na sebi lasten zelo energičen, jasen in odkrit način, ki kot tak je zelo učinkovit, samo da vsebina ni najbolj primerna. Kazanje s prstom tistemu, ki to počne, danes bolj kot kdajkoli prinese še več stiske. Projekcije vedno hranijo temo in ne svetlobe. In moje darilo? Po dolgem dolgem času sem si privoščila najčistejšo energijo svojega pleksusa (ki seveda ni srce!), okusila sem svojo novo moč.
Tista jesen in zima sta bili zame mesece trajajoči poligon prizemljevanja višjih resnic, ki sem jih čutila kot svoje, verjela sem vanje. Kot taki sta bili zame zelo zelo naporni, tako naporni, da sem začela pisat knjigo. Res nisem želela pisati drugega kot takele vrstice, s katerimi imam veliko veselje in izrecno sem zavrnila v najglobjem miru sprejeto zamisel, da bi pisala kaj več. Pa me je življenje (kot vedno) v to prisililo. S stisko, s srčno bolečino, v kateri mi je najbolj pomagalo pisanje. In izrazni ples in povezovanje z Zemljo in druženje z mojo hčerjo. Resnica je, da sem se ustrašila naslova knjige: V koraku Ljubezni.
Jasno mi je bilo, da so pred mano močni izzivi, če naj bi knjiga res bila napisana. Da je pred mano niz iniciacij - vrsta prehodov, ki jih potrebuje vsak človek na poti v Človeka. In ko sem na na silvestra postavljeno vprašanje, kaj bom delala v letu 2002, dobila odgovor: Ljubila bom in odpuščala, sem v trenutku postala slabe volje. Najraje bi zajokala.
Ljubila da bom naslednje leto in odpuščala…!?
Huh! in Auč! in Ali lahko izstopim, prosim?
Prosim!!!
Pa sem vedela, da nimam koga niti kaj karkoli prosit, da z nikomer ne morem barantat, da kamorkoli se obrnem na tej ljubi Zemlji, če sploh je meni ljuba in kadar mi je - sem sama s seboj.
Ne vem, kako ti, ampak jaz se vedno in povsod zaletim sama vase. Zelo malo projiciram, sem pa očitno precej uporabna za projekcije žensk; moški zaenkrat molčijo, razen prijatelja, ki je nekomu drugemu rekel, da sem "odbluzena" in da mi slučajno malo bolje gre. Ljubim in odpuščam, ja.
Spoznala sem, da je nekajletno obdobje, ko nisem znala ne želela za druge nosit njihovih projekcij in sem se tako tudi obnašala, mimo. Očitno sem dovolj zrastla, da lahko nosim tuje projekcije, če že drugi ne znajo drugače. In kaj vse lahko držim za druge ljudi? Vse, kar sem neprijetnega izkusila tisto jesen in zimo. Za druge lahko nosim človeka. In če se bojiš svoje moči, lahko zate nosim tudi močnega človeka. V soočenju s tretjo žensko sem namreč vstopila v novo moč svoje jasne meje Do tu in ne čez! in to tudi jasno izrazila. Iz moči svojega pleksusa in iz popolnega miru in zavedanja, da tale moč ni srce. Je pa užitek. Je pa nova moč in je človeško in to je to, kar jaz po nekaj mesecih preobrazb v temle vdihu in izdihu sem. Samo človek.
Kot človek lahko zate držim še žalost in jezo, strah, negotovost in dvom, nezaupanje, primerjanje in omalovaževanje sebe in občutek žrtve, zavračanje, ljubosumje in nemoč, ponižanje, frustracijo in maščevalnost, pa tudi vzvišenost in hlad, če želiš. Zate lahko držim žensko. Pa vztrajanje v skladu z notranjim vodenjem, duhovni mir, ko veš svojo resnico pa pogum, odpuščanje in sprejemanje. Strast lahko držim zate. Ampak na tvojo škodo.
Naše misli, besede in obnašanje v vsakem trenutku določajo raven frekvence, ki smo jo sposobni prizemljiti v telesu. Svetlobo, ki smo jo sposobni nositi, izražajo. Ljubezen bomo živeli po očiščenju in dvigu svoje frekvence, po ustrezni preobrazbi ega, katerega zelo očitni simptomi upiranja so opravljanje, obtoževanje, nezaupanje in obsojanje.
Vsi se učimo biti odgovorni do svojih čustev brez zanikanja in potiskanja. In brez projiciranja na druge ljudi!
Opravljanje da napačen občutek moči, ko z iskanjem napak pri drugih maskira lastno negotovost.
Obsodba je miselna projekcija, ki zmanjša vrednost bistva človeka, pokaže, da te osebe (ta trenutek?) ne maraš, da zate ni vredna. Za tako osebo je potem tudi manj pomembno, kaj si misli o tebi.
Resnica pa ostaja, da tvoja močna reakcija name je tvoja, ne moja stvar!
Mi vsi življenju z vsako besedo sporočamo kdo smo, razglašamo svoje stanje razvoja in rasti. In ko se začenjamo zavedati, kaj rečemo in smo pripravljeni sprejeti odgovornost za izrečeno, je to velik korak in začetek zanimivega potovanja. Pa saj ni tako hudo biti - (samo) človek.
Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20040608180603925
|
|
| Domov |
|
Powered By GeekLog |
