NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

nedelja 31-mar
  • Razširjeni vid

  • ponedeljek 01-apr
  • Spekter. 70 let Zbirke UGM

  • sreda 03-apr
  • 22. PRO PR konferenca: vodenje v komunikaciji
  • Znebite se svojih starih telefonov in tablic
  • Med naravo in kulturo

  • sobota 06-apr
  • Veganski golaž na Čistilni akciji ČS Polje

  • nedelja 07-apr
  • Polna luna

  • sreda 10-apr
  • Človek in čas

  • petek 12-apr
  • Mikis Theodorakis: Grk Zorba

  • nedelja 14-apr
  • Razširjeni vid

  • sreda 17-apr
  • Znanja in veščine za uspešno vodenje prostovoljcev
  • Razstava interspace

  • petek 19-apr
  • Ingmar Bergman: Prizori iz zakonskega življenja

  • sobota 20-apr
  • Plečnikova Lectarija

  • sreda 24-apr
  • Zoh Amba »Bhakti«

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Plemenitiva si življenje, zato sva tu   
    ponedeljek, 19. julij 2004 @ 06:18 CEST
    Uporabnik: stojči

    * Osebna rast in odnosiVelika politika se prične in konča pri malem človeku.

    Nekateri politiki mislijo, da je oblast eno malo podjetje,
    za ustvarjanje profita; seveda samo za njih
    in to dokler so na oblasti na kakršenkoli način.
    Za mene je politika samo prijazno ukvarjanje z ljudmi,
    in to samo na tak način, ki življenje ljudi plemeniti,
    ki jim ne krati človeških pravic in jim ne povzroča krivic.

    Ko oblastnikom oblast že toliko zleze pod kožo,
    da oni celo verjamejo, da so izvoljeni samo zato,
    da nas državljane po domače povedano j***jo v glavo,
    pa pride pravi čas za njihovo zamenjavo.

    Zdaj ali se oblastnik, ki se je držal zgornje formule,
    lahko spremeni čez noč in začne končno služiti ljudem?

    Kar se mene tiče, bi rekel da lahko, ampak ne nekdo,
    ki obdrži vse svoje stare miselne vzorce in navade
    in nam še naprej prodaja svoje pravljice in svojo meglo.



    Medtem ko je razmerje v razponu plač pri nas,
    v odnosu na Evropo daleč na prvem mestu,
    je naša gospodarska rast v njenem obratnem razmerju.

    Medtem ko bogati ne plačujejo skoraj nobenih davkov,
    je že neznosno obdavčevanje naših revnih državljanov
    in smo glede tega v Evropi spet na prvem mestu.

    Imamo tako zakonodajo, ki zaradi neplačila enega samega računa
    malomarno opravljenega popravila s strani upravnikov stanovanj,
    le temu že dovoljuje izvršbo stanovanj že za par sit tisočakov,
    medtem ko sama cenitev enega stanovanja presega sto tisoč sitov,
    Nikoli ni bilo toliko izvršb stanovanj, kolikor jih je zdaj na sodiščih,
    mi je zagotovila znanka, ki dela na izvršbah.
    ali je državljan res postal samo še ožemajoča številka oblastnikov?

    Medtem ko si cigani mirno brez kazni gradijo hiše na tuji zemlji,
    se vozijo okoli z neregistriranimi avtomobili pogosto pijani
    in so povrhu vsega še lepo plačani s strani države za svoje nedelo,
    pa na žalost nekateri od njih ne znajo niti slovensko,
    mi je potožil prijatelj, ki ima pač to smolo, da živi na dolenjskem,
    medtem ko znanstveniku oblast razbije njegov gorski laboratorij,
    ki ni nikomur, razen seveda oblastnikom bil hudo napoti.

    Velika politika se prične in konča pri malem človeku.

    Medtem ko se alkohol po trgovinah ne sme prodajati po 22 uri,
    pa se heroin za otroke kadarkoli dobi celo na osnovnošolskih dvoriščih
    in če koga to moti in slučajno policiji prijavi preprodajalce,
    policiste zanima zgolj ime informatorja, ki ga to moti,
    kot bi otroci oblastnikov bili preprodajalci in narkomani,
    mi potoži osnovnošolski ravnatelj.

    Dvojna morala je še vedno vsako oblast pokopala.
    Velika politika se prične in konča pri malem človeku
    in tistemu oblastniku, komur mali človek ni mar,
    je seveda samo svoje lastne politike grobar.

    Kakorkoli že,
    mi vsi smo tu samo zato,
    da drug drugemu ne grenimo,
    temveč samo plemenitimo življenje,
    pa če je to komu všeč, ali pa ne
    in če oblastnik tega ne zna,
    naj se oblasti pač ne gre.


    stojči Stojan Svet

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • Več od avtorja stojči
  • Več s področja * Osebna rast in odnosi

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/2004071110181911

    No trackback comments for this entry.
    Plemenitiva si življenje, zato sva tu | 28 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Plemenitiva si življenje, zato sva tu

    Prispeval/a: stojči dne ponedeljek, 19. julij 2004 @ 08:21 CEST


    ...ker se vse plača in se vse vrača,
    pravi že star srbski pregovor.
    Smisel življenja je tudi delati dobra dela
    in kdor jih dela, se bolj veseli življenja.

    Koliko se veselijo njihovega življenja naši politiki
    se pa itak že vidi na njihovih trpečih klovnovskih facah..



    ---
    stojči


    Plemenitiva si življenje, zato sva tu

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 19. julij 2004 @ 09:41 CEST
    Dragi Stojči,

    zelo življenjski prispevek. Pohvala in še enkrat pohvala. Je prispevek, ki ga ni mogoče komentirati z dlako na jeziku. Odprl si celo pahljačo družbenih problemov, ki nas tarejo.

    K tvojemu komentarju in vprašanju kaj je oblast, bi dodala:
    Oblast je neenakopravnost ljudi, iz katere so izvzeti njeni priviligiranci in pooseblja tip vrednote, v kateri so osebni interesi, egoizem, korupcija, kraja, klientelizem, zavajanje in kot praviš ti, prodajanje megle, atributi pravičnega vladanja. Oblastniki branijo svoje interese na zelo zvit način. Levica se brati z novodobnimi kapitalisti in ustanavlja celo forum, da bo malega človeka lahko lažje vodila za nos in naprej mutirala s svojo sluzasto in izmuzljivo pojavo. Vzpostavlja se posebno vzdušje, ki avtoritativno, nestrpno, ideološko dogmatično, oholo in brez občutka za malega človeka, hromi življenje in razvoj. Mali človek oziroma mali ljudje pa smo že skoraj vsi državljani, razen peščice izrazito bogatih, ki so pokradli družbeno premoženje in se olastninili. Včeraj sem govorila z mlajšo upokojenko in mi je rekla, da je že nekaj let upokojena, da je bilo to v interesu, da se je zgodilo pred olastninjenjem, ki so ga vodili novi gospodarji, da so se za račun družbenega premoženja izplačale odpravnine in da so se rešili vseh zaposlenih za nedoločen čas "za račun družbenega premoženja" seveda in da je prešlo v zasebne roke olastninjeno premoženje brez bremen - delovnega razmerja za nedoločen čas zaposlene raje, ki je obvisela na računu pokojninskega zavarovanja oziroma brezposleni na računu zavoda za zaposlovanje, da je prešlo premoženje v roke novih gospodarjev, brez tega nepotrebnega balasta - malega človeka. Sedaj se zaposlujejo sužnji za en črn in dva bela na določen čas. Največkrat da preživijo, hodijo na Caritas, na RK, za center za socialno delo in trkajo na vrata zavoda za zaposlovanje. To je naša družbena stvarnost, dragi oblastniki, ki predstavljate (ne)vladavino prava, ki je vladata rop in kraja družbenega in tudi zasebnega premoženja (propadle banke in zasebno hranilno okreditne službe). Tudi ni skrivnost, da oblast ima svoje filiale in to v podjetjih, kjer so nastavljeni izrazito njeni člani, ki delujejo v skladu z njenimi ingerencami in potrebami. Klinetelizem in korupcija se razvijata hitreje kot rasteta kopriva in plevel. "Politična demokracija" z več neenakopravnimi strankami brani "napredne sile" v svoji sredini, ki so postale zajedalec malega človeka in konvertit z imenom "demokrat". Demokracija tememlji na sprivatizirani družbeni lastnini (vaših in naših žuljih, dragi mali ljudje), izkoriščanju malih ljudi in povečevanju števila nezaposlenih.

    Stari Rimljani in stari Grki v svojih državicah polis, so dali oblastnike na čevelj, ko so si prisvojili preveč vpliva in oblasti. Vendar to ni bila "Demokracija" temveč "demokratija". A Atenskem polisu, kjer so ljudstvo samo svobodni moški državljani, je demokracija pomenila obliko vladanja, kjer je imelo pravico političnega odločanja celotno državljansko telo ob uporabi večinskega načela. To si dragi državljani lahko samo sanjate! Oblast je torej politični sistem, v katerem imajo izbranci ljudstva (mi smo jih izvolili na demokratičnih volitvah) pravico skupini državljanov, ki smo jih izbrali, priznati status ljudstva in vreči kakšno drobtino z njihove bogato obložene mize. Oblast obstane na svojem mestu ob predpostavki, da obstane proizvodnja, temelječa na zajamčenih plačah in armadi brezposlenih. Zakonodajalec mora pri poseganju varovati bistvo pravice (lastninske), namreč njihove, saj mali človek nič nima. Ukrepi morajo biti sorazmerni, potrebni in nujni. Pri njih so ukrepi vedno potrebni in nujni. Akti varovanja njihovih pravic lahko prizadenejo tudi pravice malih ljudi. Prizadetost malih ljudi lahko nastopi tudi posredno z razponi plač, neplačanih davkov bogatih, živahna zakonodajna dejavnost pri izterjavi revežev in zastaranje sodnih postopkov z udeleženci na pravi strani. Cigani si zidajo hiše na tujem zemljišču in inšpektorji takih hiše ne rušijo ne ko nastajajo in ne ko so postavljene, saj bi cigani inšpektorje počakali z nožem v rokah in bi vzeli pravico v svoje roke. Seveda inšpektorji pa so zelo ekspeditivni pri rušenju gorskega laboratorija, ker inovator ne zna uporabljati noža kot cigani, temveč le pamet za vlaganje v svoje dosežke
    in gorje Slovencem, ki so na samem repu v Evropi in verjetno tudi v svetu po prijavljenih izumih in patentih, če bi imeli kakšen izum več. Zakon ne sme dopuščati arbitranotsti, državljanom mora biti jasno katere ukrepe lahko državni organ uvede ob določenih pogojih, to zagotavlja načelo zaupanja v pravo in predvidiljivost državnega ukrepanja. Zakon torej določa meje poseganja, ne določa pa ljudi h katerim lahko država poseže. To se ve, ni potrebno, da bi imena bila objavljena v uradnem listu. Kakšna zveza obstaja med zakonom in podzemljem? To se ve! Zakon je črno na belem zapisano pravilo moralnega obnašanja in človekovih pravic, podzemlje pa je tema pred katero si oblast zatiska oči. Za celo državo je zaposlenih 22 kriminalistov ob vsem naraščajočem kriminalu. Le zakaj bi zaposlovali kriminaliste, da bi raziskovali, saj bi bogataši (beri: oblastniki) sami sebe s "šapo" po nogi udarili. Kar zadeva miselnih vzorcev smo pa na vrhu same Evrope. Imate miselne vzorce, ki so izrecno učili kako pograbiti družbeno premoženje in ga dodeliti tehnokraciji vladanja bogatih nad revnimi in okradenimi, vse do miselnih vzorcev o anesteziji duha, ki obremenjuje, utruja, ogroža, ne pa osvobaja.

    Oblast je torej izkustvo kvalitete inteligence, ki se izraža v kuvertiranih besedah in potezah, ki postanejo zgovornejše in pristnejše ob izkušnji na svoji koži vsakega malega človeka. Odmevajo kot trušč in ropot nabrekle otekline narodovega telesa, ne da bi užival svojo notranjo kvaliteto in srečo, ki se spreobrača v neutešeno željo po spremembah. Stojimo še v kameni dobi demkracije, prava ironija pa postajajo debate znotraj templja duhovnosti in duhamornosti negibnega človeka, ki mu je oblast padla v naročja kot nenadomestljiva in enkratna priložnost, ki jo je spretno izkoristil za svoje interese v pozabi na malega človeka. Okostenelost bi predstavljala milejšo obliko pragmatizma. Presoji njihovega ravnanja se odpira nova dimenzija, s katero si bomo mogli in znali v bodoče morda kaj pomagati. Če drugega ne nam bo odrla oči in izostrila sluh za nasprotje med zlim in dobrim. Morda bomo pridobili nazaj to kar je izgubilo svoj prvotni etični pomen. Prihodnost je edinstvena in nanadomestljiva kvaliteta življenja, zato je pomembno kakšno oblast si bomo ljudje izbrali.

    Presodite sami in napišitite tudi vi z ničemer vezano svoje mnenje.



    Plemenitiva si življenje, zato sva tu

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 19. julij 2004 @ 09:42 CEST
    Dragi Stojči,

    zelo življenjski prispevek. Pohvala in še enkrat pohvala. Je prispevek, ki ga ni mogoče komentirati z dlako na jeziku. Odprl si celo pahljačo družbenih problemov, ki nas tarejo.

    K tvojemu komentarju in vprašanju kaj je oblast, bi dodala:
    Oblast je neenakopravnost ljudi, iz katere so izvzeti njeni priviligiranci in pooseblja tip vrednote, v kateri so osebni interesi, egoizem, korupcija, kraja, klientelizem, zavajanje in kot praviš ti, prodajanje megle, atributi pravičnega vladanja. Oblastniki branijo svoje interese na zelo zvit način. Levica se brati z novodobnimi kapitalisti in ustanavlja celo forum, da bo malega človeka lahko lažje vodila za nos in naprej mutirala s svojo sluzasto in izmuzljivo pojavo. Vzpostavlja se posebno vzdušje, ki avtoritativno, nestrpno, ideološko dogmatično, oholo in brez občutka za malega človeka, hromi življenje in razvoj. Mali človek oziroma mali ljudje pa smo že skoraj vsi državljani, razen peščice izrazito bogatih, ki so pokradli družbeno premoženje in se olastninili. Včeraj sem govorila z mlajšo upokojenko in mi je rekla, da je že nekaj let upokojena, da je bilo to v interesu, da se je zgodilo pred olastninjenjem, ki so ga vodili novi gospodarji, da so se za račun družbenega premoženja izplačale odpravnine in da so se rešili vseh zaposlenih za nedoločen čas "za račun družbenega premoženja" seveda in da je prešlo v zasebne roke olastninjeno premoženje brez bremen - delovnega razmerja za nedoločen čas zaposlene raje, ki je obvisela na računu pokojninskega zavarovanja oziroma brezposleni na računu zavoda za zaposlovanje, da je prešlo premoženje v roke novih gospodarjev, brez tega nepotrebnega balasta - malega človeka. Sedaj se zaposlujejo sužnji za en črn in dva bela na določen čas. Največkrat da preživijo, hodijo na Caritas, na RK, za center za socialno delo in trkajo na vrata zavoda za zaposlovanje. To je naša družbena stvarnost, dragi oblastniki, ki predstavljate (ne)vladavino prava, ki je vladata rop in kraja družbenega in tudi zasebnega premoženja (propadle banke in zasebno hranilno okreditne službe). Tudi ni skrivnost, da oblast ima svoje filiale in to v podjetjih, kjer so nastavljeni izrazito njeni člani, ki delujejo v skladu z njenimi ingerencami in potrebami. Klinetelizem in korupcija se razvijata hitreje kot rasteta kopriva in plevel. "Politična demokracija" z več neenakopravnimi strankami brani "napredne sile" v svoji sredini, ki so postale zajedalec malega človeka in konvertit z imenom "demokrat". Demokracija tememlji na sprivatizirani družbeni lastnini (vaših in naših žuljih, dragi mali ljudje), izkoriščanju malih ljudi in povečevanju števila nezaposlenih.

    Stari Rimljani in stari Grki v svojih državicah polis, so dali oblastnike na čevelj, ko so si prisvojili preveč vpliva in oblasti. Vendar to ni bila "Demokracija" temveč "demokratija". A Atenskem polisu, kjer so ljudstvo samo svobodni moški državljani, je demokracija pomenila obliko vladanja, kjer je imelo pravico političnega odločanja celotno državljansko telo ob uporabi večinskega načela. To si dragi državljani lahko samo sanjate! Oblast je torej politični sistem, v katerem imajo izbranci ljudstva (mi smo jih izvolili na demokratičnih volitvah) pravico skupini državljanov, ki smo jih izbrali, priznati status ljudstva in vreči kakšno drobtino z njihove bogato obložene mize. Oblast obstane na svojem mestu ob predpostavki, da obstane proizvodnja, temelječa na zajamčenih plačah in armadi brezposlenih. Zakonodajalec mora pri poseganju varovati bistvo pravice (lastninske), namreč njihove, saj mali človek nič nima. Ukrepi morajo biti sorazmerni, potrebni in nujni. Pri njih so ukrepi vedno potrebni in nujni. Akti varovanja njihovih pravic lahko prizadenejo tudi pravice malih ljudi. Prizadetost malih ljudi lahko nastopi tudi posredno z razponi plač, neplačanih davkov bogatih, živahna zakonodajna dejavnost pri izterjavi revežev in zastaranje sodnih postopkov z udeleženci na pravi strani. Cigani si zidajo hiše na tujem zemljišču in inšpektorji takih hiše ne rušijo ne ko nastajajo in ne ko so postavljene, saj bi cigani inšpektorje počakali z nožem v rokah in bi vzeli pravico v svoje roke. Seveda inšpektorji pa so zelo ekspeditivni pri rušenju gorskega laboratorija, ker inovator ne zna uporabljati noža kot cigani, temveč le pamet za vlaganje v svoje dosežke
    in gorje Slovencem, ki so na samem repu v Evropi in verjetno tudi v svetu po prijavljenih izumih in patentih, če bi imeli kakšen izum več. Zakon ne sme dopuščati arbitranotsti, državljanom mora biti jasno katere ukrepe lahko državni organ uvede ob določenih pogojih, to zagotavlja načelo zaupanja v pravo in predvidiljivost državnega ukrepanja. Zakon torej določa meje poseganja, ne določa pa ljudi h katerim lahko država poseže. To se ve, ni potrebno, da bi imena bila objavljena v uradnem listu. Kakšna zveza obstaja med zakonom in podzemljem? To se ve! Zakon je črno na belem zapisano pravilo moralnega obnašanja in človekovih pravic, podzemlje pa je tema pred katero si oblast zatiska oči. Za celo državo je zaposlenih 22 kriminalistov ob vsem naraščajočem kriminalu. Le zakaj bi zaposlovali kriminaliste, da bi raziskovali, saj bi bogataši (beri: oblastniki) sami sebe s "šapo" po nogi udarili. Kar zadeva miselnih vzorcev smo pa na vrhu same Evrope. Imate miselne vzorce, ki so izrecno učili kako pograbiti družbeno premoženje in ga dodeliti tehnokraciji vladanja bogatih nad revnimi in okradenimi, vse do miselnih vzorcev o anesteziji duha, ki obremenjuje, utruja, ogroža, ne pa osvobaja.

    Oblast je torej izkustvo kvalitete inteligence, ki se izraža v kuvertiranih besedah in potezah, ki postanejo zgovornejše in pristnejše ob izkušnji na svoji koži vsakega malega človeka. Odmevajo kot trušč in ropot nabrekle otekline narodovega telesa, ne da bi užival svojo notranjo kvaliteto in srečo, ki se spreobrača v neutešeno željo po spremembah. Stojimo še v kameni dobi demkracije, prava ironija pa postajajo debate znotraj templja duhovnosti in duhamornosti negibnega človeka, ki mu je oblast padla v naročja kot nenadomestljiva in enkratna priložnost, ki jo je spretno izkoristil za svoje interese v pozabi na malega človeka. Okostenelost bi predstavljala milejšo obliko pragmatizma. Presoji njihovega ravnanja se odpira nova dimenzija, s katero si bomo mogli in znali v bodoče morda kaj pomagati. Če drugega ne nam bo odrla oči in izostrila sluh za nasprotje med zlim in dobrim. Morda bomo pridobili nazaj to kar je izgubilo svoj prvotni etični pomen. Prihodnost je edinstvena in nanadomestljiva kvaliteta življenja, zato je pomembno kakšno oblast si bomo ljudje izbrali.

    Presodite sami in napišitite tudi vi z ničemer vezano svoje mnenje.



    Plemenitiva si življenje, zato sva tu

    Prispeval/a: stojči dne ponedeljek, 19. julij 2004 @ 12:04 CEST
    Kar dobro si me dopolnila, draga Tatjana.

    Za današnje oblastnike še kako velja Oshojev izrek :

    "»Ne urejajte sveta okoli sebe,
    uredite sebe.
    Brez vas je vse mogoče.
    Z vami je vse nemogoče.
    Vi sami ste problem.«

    lp

    ---
    stojči


    Plemenitiva si življenje, zato sva tu

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 19. julij 2004 @ 12:25 CEST
    Dragi Stojči,

    odličen pregovor, ki pove vse. Več kot si povedal ti in več kot sem povedala jaz.

    Pri mojem komentarju nisem bila logirana (logiranje je bilo večkrat izklapljano), zato je dvakrat natisnjen, mislim, da v
    varinati, ki ni bila popravljena (nazaj, naprej). To so krivi politiki, ki so se vmešali v naše štrene. Pa še mudilo se mi je, ker je prišla na obisk Miranova prijateljica.

    Le pozdrav
    Tatjana


    Plemenitiva si življenje, zato sva tu

    Prispeval/a: Miran Zupančič dne ponedeljek, 19. julij 2004 @ 14:51 CEST
    draga Stojči in Tatjana,
    Stojči pohvala, a se morda pripravljaš na vstop v politiko?
    Tatjana tvoj komentar je pa tako dober, da bi si ga lahko mirne duše sposodil kdo od opozicije na jesenskih volitvah in prepričen sem , da bi si s tem pridobil precej glasov volivcev. Sam bi ga že, če bi imel ta nemen, a ga nimam.

    Prizadevanje za temeljne svoboščine so si pred 700 leti začeli ljudje na zahodu prizadevati za svobodo. Takrat so se dvignili proti knezom in visokim cerkvenim dostojanstvenikom. katerih zakoni so se jim nanadoma zazdeli slabi, ker se niso ujemali z novo nastalimi zahtevami po pravičnosti, resnici in svobodi posameznika, torej pri " temeljnih svoboščinah" posameznika Evropsko plemstvo in duhovščina so predstavljali " tretji stan", meščanstvo, ki se ni pustilo več tako omejevati. To je pripeljalo do nesrečne francoske revolucije. Ideali " svoboda, enakost in bratstvo", ki so bili napisani na njihovih zastavah, so premaknili srca množice. Ali prvotni ljudje niso bili svobodni, enaki in bratje?

    Ti visoki ideali so zrcalili nekaj prvotnih osnovnih pravic ( in seveda dolžnosti ), ki so zasidrani v srcih ljudi. Takratni " preroki" so hoteli doseči raj na zemlji. Podjarmljeni in izkoriščani človek je nove ideje zgrabil z obema rokama. In rezultat vsega tega? Tudi danes se močni razvijajo na škodo šibkih. Tako kot so knezi in cerkvena hierarhija vladali v fevdalnem sistemu, se nadaljuje tudi danes, kot oba dobro razgaljata sedajni trenutek v katerem smo. Liberarni gospodarski sistem je nastal zato, da bi omogočil gospodarsko močnim izkoriščanje gospodarsko šibkih.

    Tako se je ogenj svobode postopno ugasil, enakost se je hitro končala in bratstvo je veljalo le za tiste, ki so enako mislili in živeli. Nato je prišlo ponovno do upora vodilnih takratnih duhov. Priganjalo jih je nekaj nedoločenega globoko v njihovem bitju in zaradi hrepenenja, da bi osvobodili soljudi njihovih okov, so širili ideje o socialistični in komunistični enakosti. Da bi širili svoje ideale, so tekali okrog z rdečo zastavo. Nekdo je nekoč dejal:" Če si star dvajset let in nisi socialist, potem nimaš srca. Če si star štirideset let, pa si še socialist, potem nimaš pameti." Lepo povedano, da je s tem hotel povedati, da spreminjanje idealov v resničnost zahteva več kot le navdušenje nad socializmom.

    Nastalo je novo geslo: Osvoboditi delavski razred. Po Evropi se širi duh komunizma, to pa so začetne besede Komunističnega manifesta, ki sta ga leta 1848 izdala Karl Marx in Friederich Engels. Za množico sta bila diktatura proletariata in brezrazredne družbe pojem svobode. Tako naj bi nastala nova zavest. Po izvedbi revolucionarnega preobrata bi vsak prispeval po svojih sposobnostih in dobil po svojih potrebah. Tako se je začel velik boj za realizacijo tega visokega ideala. Vendar danes po vsem vidimo nezanesljivost teh idealov. Dokler ni prišlo tako do takrat pa je bilo preloto mnogo solza in krvi v Evropi in skoraj vseh deželah, ki so bile pod vplivom Evrope.

    V drugi polovici 20. stoletja je bilo že jasno, da se kolektivna svoboda ni uresničila. Zato je začel del mladine ( tu sem bil tudi sam prisoten ) zanikati družbene norme. Zavrgli so tudi moralne predstave. Meke love, not war, so glasno vpili takratni otroci cvetja, ki so pripadali hipijem. Toda, je bila to res obljubljena svoboda za človeštvo? Ne, ampak njen močnejši impulz za našo 2400 letno kozmično spremembo,v kateri smo in katera je pred nami. Leta 1968 je bilo krona protesnih gibanj na evropskih visokih šolah. Takratni študentje, med njimi mnogi današnji politiki visokega položaja v Eu so zahtevali ukinitev zatohlosti in avtoritarnih struktur. In ponovno se lahko prašamo. Kaj je bilo iz tega?

    V nekatrih zahodnih državah so se levi, desni in skupine v sredini začeli zavzemati za državo blaginje, toda s hudimi posledicami. Zakaj? Pri mnogih posameznikih je zaznati vrhunec egoizma. Karireizem je postal pomembnejši od sreče življenjskega partnerja ali družine. Država blagostanja nudi tako ljudem dovolj možnosti, da izživijo svoje neizživete užitke. Tako posledično vedno manj sklepa globlje duševne zveze, vedno več ljudi ne pozna ( in ne samo politiki med katerimi je tudi nekaj poštenih in pravih, sam postavljam na prvo častno mesto v Sloveniji meni dragega Boruta Pahorja in mu sporočam:" g. Borut Pahor vrni se čimprej nazaj!" ) več vesti in morale in ženejo. Kam dragi moji?

    S tem so seveda še kako povezana psihična stanja v družbi; psihične motnje se širijo in psihologi vidijo kot nujno zlo svoje naloge v tem, da krpajo človekovo notranjost, ki je vsa raztrgana, kar pa povzroča izgubo dušne enosti. Na zavest vplivajo brezdušne vodilne podobe. Ljudje pa storijo vse, da bi ohranili in vzdrževali lepo telo! Tako, šah mat staranju. Vzeti moraš oblast smrti, tako se glasi geslo. Toda, ali ima to še kaj skupnega s svobodo, ki jo iščemo, in z resnico, ki upamo, da jo bomo našli?

    Človek mora iti sam ali v skupini, ki si jo je izbral, šele skozi globoko dolino trpljenja in odpravljanja slepil, da bi lahko spoznal Kristusovo obljubo in tako dosegel točko, ko ne bo več valil odgovornosti na druge. Odgovornost lahko vsakdo spozna v lastnem duhovnem telesu-Biti. Če prične s očščenjem , bo dobil to obnavljajočo božansko silo in podoba, ki jo čisti, ni več daleč. Kristusova sila ukinja slepila, hkrati pa daje sposobnost, da stopimo na novo, za res svobodno pot znotraj sebe, da se potem lahko zgodijo tudi zunanje okoliščine. Ta moč je potem merilo za temeljno spremembo, za odrešitev notranje modrosti, Božanske sile, ki je nad vsemi problemi. Tako se spremeni naša zavest, vse ostalo ne bo prišlo na svoje mesto. Tega pa ne počnemo z novimi revolucijami in ne s humanitarnimi akcijami, ne.

    Kdor sprejme Kristusov impulz meča duha, bo spoznal, ločenost od centra povzročata dva pola v zemeljskem obstoju. Šele nato lahko nastane nova duhovna zavest za dobo, ki je pred nami. Ta nova zavest pripada duši, ki je presegla omejitve jaz-osebnosti ( " Jaz sem to naredil, jaz sem te ozdravil, jaz sem te razvetlil itd."). Takšna zavest pa se ne nagiba ne na levo ne na desno, ampak sledi ozki premočrtni poti navzgor , kjer je njen dom. Prejmo jo človek, ki se duhovnega meča ne boji in pri tem vztraja. Dana mu bo sposobnost zavestne intuicije, ki ni nič drugega, kot biti povezan s drugimi dimenzijami življenja in biti v nenehnem stiku z Kristusovo duhovim razumom. Z njo bo lahko soljudem služil in pomagal,a ne v okvirjih različnih socialnih ustanov, ki jih je že dovolj, ampak bo drugemu pomagal le z namenom, da mu pomaga odrešiti enake sposobnosti nove duše in ga potegniti ven iz prepirov z drugimi dušami.Tu mu pomaga intuicija, do katere se pride z odrešeno dušo, katera se lahko poveže z izvirom resnice. Tako so izkušnje in preživetje vseh zmot končno le prinesli človeku božanski obljubljeni sadež, ki se glasi:" Spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila."

    Pomislimo kaj bi se zgodilo, če bi se ljudje v državah, kjer se cedita med in mleko, recimo le za eno samo uro odrešili predsodkov? Da bi le za eno uro opistili svojo "točna mnenja" in prestave, ki so jih sami oblikovali in tako z njimi opravičujejo svoje razkošno življenje? Da bi se vsi ljudje za eno uro odrekli opravljanja, sebičnosti, da bi svoje obilje znali samo za eno uro deliti z drugimi? Kja bi se zgodilo, če bi vsi ljudje v naši bližnji okolici , vključno z nami vred za eno uro prenehali opravičevati sebe in prenehali kritizirati druge za česarkoli, kar to tudi non-stop delajo in jim dokazovati, da nimajo prav?

    Tako bi naprimer ena do tri ure brez kritiziranja in obrekovanja sprostilo do sedaj še nesluteno moč. Ves svet bi se v temelju korenito spremenil, in to tako, kot to svet še ni videl. Življenje bi v hipu potekalo drugače. Čutili bi resnično ljubezen ljudi, vojne bi prenehale, saj bi vsakdo neposredno spoznal njohov nesmisel. Vsi bi imeli dovolj vsega in cenili bi svojega bližnjega kot sami sebe. A to je nažalost le predpostavka, scenarij je možen, a zelo težko izvedljiv. Toda kljub vsemu gremo dalje.
    lep pozdrav tebi Tatjana, Stojči, Arelena in vsi ostali simpatizerji in akterji pozitivk.
    Miran.
































    Plemenitiva si življenje, zato sva tu

    Prispeval/a: stojči dne ponedeljek, 19. julij 2004 @ 16:02 CEST
    Dragi Miran,
    kolikor se spomnim nazaj, sem v politiki že dolgo časa, vsekakor pa malo aktivneje zadnjih petnajst let, ko smo zganjali cel cirkus na Roški, ko je bil Janša tam v zaporu. Veseli me, da nikoli nisem bil v partiji oziroma zvezi komunistov, od politike pa sam nikoli nisem imel nič ne z leve niti desne.
    Vse kar sem dobil od zdajšnjih oblastnikov zaradi pisanja mojih pisem bralcev v Delu in drugih časopisih leta 1996,
    je bila njihova grožnja meni z ubojem, podkrepljenim z meni poslanim zastrupljenim pismom in ubojem mojega bratranca Lipičar Radota. O tem si lahko kaj več prebereš v mojem članku: VODIČ DUŠ

    Ko pa si omenil Boruta Pahorja, ali kučanovo barbiko, kakor ga naslavljajo v mladini, pa sem se od srca nasmejal.
    Sicer že več let ne spremljam prenosov iz parlamenta, ker ne gledam televizije, razen to, da preberem kaj na internetu se pa spomnim, da je on v parlamentu včasih take kvasil, da joj, čisto možno, pa da vse po diktatu, kakor je to počela večina LDS ZL poslancev.
    Dolžnost vsakega osveščenega človeka je kazati na napake oblastnikov, na njhove laži in krivičnosti,
    No zdaj so stvari šle že tako daleč, da LDS ni več sposobna ukrotiti laži, korupcije in klientelizma svojih članov in se njihova "pravljica" o uspehu zagotvo dokončno izteka.
    lp

    ---
    stojči


    Plemenitiva si življenje, zato sva tu

    Prispeval/a: Miran Zupančič dne ponedeljek, 19. julij 2004 @ 18:07 CEST
    Dragi Stojči,
    kar se tiče "Mladine" je to njihova igra, ki daje lahko samo eno plat vrtenja, a na tako vplivanje in kreiranje podobe o nekom se ni za zanesti, kajti to ni tvoje videnje stvari, ampak le skrbno izbran vpiv, ki služi priložnostni shemi trenutne " gimnastike" , da se ustvari podoba nekoga ali nečesa. Sam mnenja ne bom spreminjal, to da je " k. barbika " mislijo še mnogi, a to je le ene vidik celote kot zunanje podobe osebnosti. Več nima o tem smisla razpravljati, ker bi se spustila v labirint različnega mišljenja za katerega imaš ti kot vsak pravico, da ga izražiš. Naj ostane pri tem, vsaj kar se mene tiče, pa ne da bi se bal, ampak ker oba veva, da je celota sestavljena iz delcev te celote, nima smisla in tudi ni fer da zaradi marvičnega spektra barv, ki skozi prizmo padajo na ljudstvo izločiva rdečo barvo.

    Tvoja zgodba je pa kruta, a očitno ima Bog s teboj še svoj načrt in si hvala bogu tu med nami živ in zdrav. Tudi sam od politike nisem imal ničesar, ne škodo ne korist. Aktiven član kake stranke nisem bil nikoli, moj pokojni oče je bil aktivni član Zveze komunistov, bil je namreč miličnik in je tudi moral biti v takratnih razmerah družbenega razvoja. Kolikor se ga spomnim je bil s srcem , a ni bil kakšen goreči aparatiček, ampak je verjel v jutrišnji boljši, saj je izhajal kot večina takratnega prebivalstva iz velike tlačene in izkoriščene delavske sredine takratnih zatiranih narodov. Imel je veliko bratov, ki jih je večina mladih padla v partizanih. Tudi moji stari starši po materi in očetu so bili vsi za narodnoosvobodlini boj in bili pri tem aktivno udeleženi. V Gornjem Gradu- Štajerska, kjer sem se tudi rodil( rodil sem se po vojni, saj sem še malo počakal, da se konča klavnica narodov )je bil na naši kmetiji štab XIV Divizije, kot mi je to vse povedala mama in stara mama. Kot vidiš imam svojo preteklost po mojih prednikih, s katero se nisem nikoli okoriščal in tudi ne moji stari in ne moji starši. Tudi med duhovniki imam dosti prijateljev, a ti so vsi po naravi uporniki instituciji in delajo vedno po svoji pameti, zato pa jih imajo ljudje radi, ker so svojevrstni " heretiki " in so tudi zelo sposobni, pa jih kljub temu vrhuške ne upajo preveč pritisniti, saj se zavedajo da brez njih ne gre. Drugih pa nimajo, ker je ta poklic preveč težak, da bi se mladi ljudje danes odločali zanj.

    Strinjam se s trditvijo, da je treba pokazati na vse napake in tudi zlorabe oblastnikov. Bodi brez skrbi, da maske padajo vsem tistim, ki zlorabljajo in hudo izkoriščajo ter načenjajo že tako deficitni proračun, še se bodo dogajale " afere", a s to razliko da bodo mnoge dobile svoj sodni epilog. Jeseni bodo prišle pozitivne spremembe v tej sferi in pojavili se bodo mnogi novi obrazi, ki bodo doprinesli k večji pameti , večji poštenosti in pokazali realne potenciale prave zdrave strategije za Slovenijo in vse prebivalce. Če bi odvili samo prekrut davčni vijak, bi s tem rešili malega človeka in mu omogočili dostojno preživetje. Saj smo delaven, organiziran in sposoben narod, če ne bi bilo tako nas več ne bi bilo na teh prostorih.

    Dostikrat se v družbi malce zares malce za šalo pošalim in pravim, da bi te naše slovenske birokrate, ki so si izmislili toliko neživljeskih predpisov in , ki so bolj papeški od Papeža bilo dobro peljati na naše stroške v kak dober kupleraj, da bi jih morda v takem sproščenem stanju le srečala normalna zdrava pamet. Da pa bi bili tako povezani, kot za časa vojne za Slovenijo 91l. ,ko smo imeli neverjeten fond plusa ustvarjalne energije prijateljstva. Bi morali na skrivaj iz proračuna plačati pilotom oficirjem ( najbolje bi bilo kar bivšim Jla ) , da kadar koli bi se med seboj žrli in obžirali, kradli, goljufali, itd. da preletijo ozemlje Slovenije, da prebijejo zvočni zid in Slovenija bi bila složna kot " trije mušketirji", " en za vse , vsi za enega."
    Lep pozdrav od tvojega duhovnega prijatelja
    Mirana





    Plemenitiva si življenje, zato sva tu

    Prispeval/a: arlena dne ponedeljek, 19. julij 2004 @ 23:37 CEST
    pozdravček tebi , Stojči ...
    prav je , da se odpirajo tudi take teme , ker pripomorejo k osveščenosti nas vseh..
    OSHO je zakon , no vsaj zame ...
    verjamem , da bo nekoč dosežena kritična masa ozaveščenih ljudi in da se bo vse postavilo , tako , kot je treba
    moč , čast , oblast ...osebnostna struktura
    ne , to ni zame
    a vedno bom podpirala BISTVO v človeku...

    Arelena



    Plemenitiva si življenje, zato sva tu

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 20. julij 2004 @ 08:53 CEST
    Draga Stojči in Miran,

    veš kaj si mislim Stojči, da ti si premala riba, da bi tebe hoteli likvidirati in ti pošiljali strupene praške. To je verjetno kdo storil, kakšen anonimnež iz hudobije, ker te je hotel spraviti ob živce in sprovocirati, da se boš odzival in da boš o tem pisal. Saj si videl kako je bilo s teboj pred časom na pozitivkah, ko te je Ten-nej izzival. Moram reči, da ni ravnal s teboj kakor s kakšnim častnim gostom in dopisnikom medija, na katerem te velika večina občuduje, nekateri bi pa radi videli, da bi odšel.

    Nato se pri takih razvoj osamljenosti in razločevanja razvije v njihovih srcih in postane pojav sestavni del njih samih in z njimi se zgodi to, kar so drugemu želeli.

    Moram reči, da je zelo hudo z raznimi abotnimi lastnostmi, ki se razvijajo pri nekaterih ljudeh kot poklicanost. Te so: napuh, častilakomnost, prevzetnost in pomanjkanje medsebojne ljubezni. Čustva rastejo v nove napetosti in spet v nove harmonije med teboj in svetom. Na to se je treba navaditi. Čudi me le, da na tvoj članek ni bilo takšnega odziva, kot sem pričakovala. Tema je vendar-le aktualna.
    Zavedanje položaja in naše zunanje usode, ki nam jo krojijo naši izbranci je "ja" pomembno.

    Že dolgo razmišljam kako bi moral biti sestavljen parlament.

    Državljani bi morali voliti pokončne, poštene, nepodkupljive, razgledane in izkušene može in žene, ki ne bi pripadali nobeni stranki in ti bi morali v parlamentu tvoriti večino z možnostjo preglasovanja pametnih zakonov in sklepov. Le tako bi lahko zagotovili racionalnost pri odločitvah. Stranke bi morale biti v manjšini kot opozicija, katere klic zadoni in poseže vmes, ko se kdo od pokončnih izbrancev spremeni in povzdigne s svojo oholostjo nad narodu potrebno modrost oziroma ko zdrkne izpod pričakovanj njegovega delovanja. V parlamentu bi morala biti inštalirana glasba, za odlomke pa bi glasovali ljudje tako kot pri izbiri popevke s televotingom in s tem bi pokazali svoje zadovoljstvo ali nezadovoljstvo z delom parlamenta. Mirna glasba bi pomenila pohvalo in strinjanje z modrimi odločitvami. Zvenenje in tuljenje glasbe bi pa pomenilo, da so ga poslanci krepko polomili. Tako bi bil vzpostavljen tudi stik poslancev z volilnim telesom, ki ga sestavljajo vsi državljani z volilno pravico. Pasivna volilna pravica predstavlja možnost, da nekdo lahko deluje s poštenim srcem, modrostjo in žarečo nepodkupljivo samozavestjo in da če greši, ga doletijo take muke in trpljenje, da ne more preživeti več, ker tak poslanec naj bi imel svojo vest in odgovornost. Poklicanost vladanja ljudstvu naj bi bil od Boga sprejet dar in ukaz, da deluje pošteno, v znamenju napredka za narodov blagor. Nočemo več tistih, ki se imajo v svojem napuhu za nenadomestljive izbrance.

    Čeprav se zdi moje pisanje utopistično, mislim, da se bo v prihodnosti prav to zgodilo. Smo vstopili v tretje tisočletje! Kaj pravita ti Stojči in Miran na to?

    Lep pozdrav

    Tatjana


    Plemenitiva si življenje, zato sva tu

    Prispeval/a: stojči dne torek, 20. julij 2004 @ 12:11 CEST
    Draga Tatjana,
    tudi samega sebe sem vedno smatral za nepomembneža in malo ribo, ampak, očitno ti nisi dobro prebrala mojega članka VODIČ DUŠ, predvsem vse moje komentarje.
    Ali mi lahko razložiš kateri cepec bi lahko zbiral dvajset let vse moje članke v pisma bralcev in mi poslal kopijo prvega članka, ki sem ga objavil, še pod starim priimkom, preden sem ga spremenil od očeta po mami?
    Nihče od mojih znancev in prijateljev ni vedel, da je bil umorjeni Lipičar Rado moj bratranec, to je lahko vedel samo nekdo, ki se je temeljito poglobil v zadevo in proučil sorodstvene razmere in ta eden od njih mi je tudi telefoniral. Po tem klicu pa je sledilo še veliko nemih klicev in to podnevi in ponoči.
    Saj veš kako neprijetno je, ko te nekdo po telefonu pokliče, potem je pa tiho in nič ne reče, ampak samo diha v telefon, tako da ti da vedeti, da je on tam. Enkrat sem preizkusil koliko časa bo tak tip na tihi zvezi, pa je bil kar par ur, očitno mu ni bilo treba plačevati impilzov.
    Torej zbiranje člankov politično nasprotujočih ljudi je počela v bivši državi samo ena služa, kateri so pravili UDBA oziroma zdajšnja SOVA.
    Policisti in advokati so brez oklevanja ob videnju grozilnega pisma povedali, da za to stvarjo lahko stojita le dva politično najmočnejša človeka.: Eden je gospod Kučan, drugi pa Drnovšek.
    Ja res 1996-98 sem bil res v hudi stiski.
    Sem pa tista leta imel kar nekaj jasnovidnosti, ki je danes nimam več. Lahko sem recimo prebral kak članek z nekimi podatki in kar naenkrat so se mi pojavili drugi podatki, ali dogodki imel sem neverjetno sposobnost prepoznavanja političnih laži od resnic.
    Tudi sam sem mislil, da so dogodki, kot sem jih videl jaz, morda le moje blodnje, a očitno niso bile, če se me je nekdo tako bal. So mi pa ti vrli anonimni junaki v grozilnem pismu priznali, da sem veliko pripomogel k razvoju demokracije pri nas.

    Verjetno Kučan in Drnovšek danes doživljata hude pritiske, glede razvoja dogodkov in jima ni prav lahko.
    Predvsem g.Kučan izgleda ni imel prave vizije, kam naj bi ta država šla in kateri ljudje so vredni pravega zaupanja.
    Po toliko nerazrešenih aferah, korupciji in klientelizmu,
    ko je ljudem, ki imajo tako bedne plače, da komaj še preživijo, pa je večini ljudi počil film in komaj čakajo, da ti ljudje, ki so se delali norca iz davkoplačevalskega denarja končno že spokajo s politične scene, saj so postali že karikature. sami sebe.
    Kar se pa politike tiče je pa tako,
    da oni kot taki, sploh niso potrebni.
    Kakšen ima kdo odnos do preteklosti je zame nepomembno.
    Smisel bivanja in politike je olajšati ljudem življenje, jim pomagati, predvsem tistim, ki tega niso sposobni sami,
    jim omogočiti tak stanndard, ki je vreden življenja.
    Kar se mene tiče, bi takoj ukinil parlament.
    Mnogo bolj efektivna in cenejša bi bila skupina res dobrih pravnih strokovnjakov, ki bi sprejemala take zakone, ki bi bili preprosti in jasni, katere bi lahko vsak državljan razumel.
    Po vsej Evropi bi morala biti enotna zakonodaja.
    Ukinil bi tudi predsednika vlade, vladni uradniki, bi pa bili odgovorni predsedniku. Skratka vso državno birokracijo, bi zmanjšal na dva tisoč ljudi, skupni davkoplačevalski denar pa vračal za razvoj in blagostanje celotnega prebivalstva. Glavni panogi v Sloveniji bi bili turizem in obrt.
    lp

    ---
    stojči


    Plemenitiva si življenje, zato sva tu

    Prispeval/a: Miran Zupančič dne torek, 20. julij 2004 @ 14:38 CEST
    draga Tatjana,
    da ni pričakovanega odziva na Stojčijev članek je, draga Tatjana bilo čisto za pričakovati. Sedaj so ja dopusti, predvolilne priprave, ljudje pa so že prekomerno zasičeni s politiko, referendumi, ki so samo odraz ne vizionarstva nekaterih nosilcev teh neplodnih-senčnih prerasporejan na sceni, ki se ji reče" boj za lastne pozicije".

    No tole o sestavi parlamenta je zanimivi ideja. " Državljani bi morali voliti pokončne, poštene, nepodkupljive, razgledane pokončne može in žene........z možnostjo preglasovanja pametnih zakonov in sklepov.."Draga Tatjana zelo dobro, vendar, kje naj jih dobimo, dva, da bi jih recimo lahko " klonirali, saj bi nam enega lahko odstranili ". Čeprav sem nasprotnik kloniranja, bi v tem primeru pristal na tak enkraten poseg v dobro in blagor vse Slovenije.
    Tole o zvezi preko glasbe je pa zelo orginalna realna zamisel in že seže v tretje tisočletje, pa ti svetujem, da to idejo že sedaj patentiraš. je res odlična in izvedljiva ideja.Da pa bi bili poslanci od Boga izbrani pa se bojim, da bi s tem povzročili teokratsko državo, kar pa bi bilo za narod mnogo slabše kot pa je. Takih poskusov od " boga izbrani" smo imeli že dovolj v vsej zgodovini in niso se obnesli. Bog in hudič vedno izbirata samo predsednike držav. In vsak predsednik je v svojem mandatu mnogokrat poklican v sanjah, (ko je ven iz fizičnega telesa)na pogovor v duhovnem svetu. Če deluje v skladu z zemeljskimi in Božanskimi nalogami svoje moči in s tem odgovornosti pravilno, je še naprej voden od kraljestva Boga, če pa te kompetence prične zlorabljati na škodo drugih ljudi, sledi kot prvo opomin in če to ni dovolj pride do odstavitve; s razkritjem manipulacij, razvratnosti, ali celo nevarnimi boleznimi.

    Hrepenenje po idealni družbi se vleče skozi celotno dosedanjo človeštvo. Predvsem v Evropi so se vedno znova pojavljali načrti za ureditev takšne družbe, ki naj bi živela po duhovnih načelih hermetičnega nauka. Takšne visokoleteče načrte, kot jih najdemo npr: v "Utopiji" Thomasa Mora, imenujemo utopija, ker se jih v zemeljskih okoliščinah žal ne da realizirati. Vendra pa se moramo vprašati, če gre načrtovalcem res za novo družbo?

    Misli, ki so osnova Platonovih Sanj o popolni državi, Campanellove Sončne države, Utopije Thomasa Mora, Labirinta sveta in Paradiža srca Amosa Komenskega in Nove Atlantide Francisa Bacona, so si močno podobne. Hrepenenje po nekem popolnoma drugem svetu naj bi nadomestil običajni red. Tako so tudi v preteklem dvajsetem stoletju utrjene državne, cerkvene in kapitalistične avtoritete ponovno doživele napad. Skupinsko gibanje, ki se je nedvomno razvilo iz med renesanso, je počasi splahnelo in se tudi ločilo od samega novega impulza. Tako je tudi dvajseto stoletje izumilo številne načrte za idealen svet, drugačen od resničnosti, v kateri je bilo treba živeti. Tako so mnogi želei renesanso nadaljevati na takšen ali drugačen način.

    Tako kot tudi danes so bili med renesanso tovrstni načrti isto tako obarvani s svetom, od katerega so bili ljudje ločeni. Brez take preobleke je bilo nemogoče ustvariti kolikor toliko realno in razumljivo sliko sveta. V delu Nove Atlantide opisuje Roger Bacon neko ladijsko posadko, ki pristane na otoku v Tihem oceanu. Ocean je predstavljen kot čutna predstava za morje življenja, v katerem mora človek doživljati svoje izkušnje. Ladja je star simbol mikrokozmosa, malega sveta, v katerem mora človek prepotovati svojo časovno pot življenja, da bi dosegel večno življenje. Tako v tej knjigi najdemo opisano klasično simboliko opisane poti, ki pelje k očiščenju človeštva.
    Knjiga govori, da je bilo na ladji hrane za dvanajst mesecev, je jasno, da kaže na živalski krog zodiaka, v katerem se mora izpolniti človekov življenjski cikel in iz katerega se hrani in živi zemeljski-biološki človek. Toda mornarji so bili privezani na svojo ladjo. In od tod slika ujetnika, ki je priklenjen na samo klop galeje in tako obsojen na veslanje. Smer ladje določa krmar, naš višji jaz-višja pamet. Šele takrat, ko jim zmanjka hrane in jih čaka smrt, ko torej opustijo vsako upanje na hrano in regeneracijo iz zemeljske narave, se srce mornarjev odpre višjemu vodstvu. Kako to? Poklicali so Božansko pomoč in povzdignili svoja srca in glasove do Boga v nebesih.

    V Novi Atlantidi ne gre za idealno družbeno ali državno obliko, to lahko ugotovimo iz podatka, da lahko najdejo otok le tisti, ki živijo harmonično z novimi življenjskimi zahtevami. Višje sicer lahko dojame nižje, toda nižje ne more dojeti višjega. Nižje si mora prizadevati po višjem, da se zave obstoja višjega. Saj ko so prišleki prišli in položili vse svoje imetje k duhovnikovim nogam, jim je duhovnik povedal, da ga zanima le njihova bratska ljubezen in zveličenje njihovih duš in teles.

    Utopični idealizem se je v časih Bacona oslanjal skoraj izključno na nekakšno novo nebo in na nekakšno nebeško družbo. Revolucionaren pa se zdi opis rajske družbe, v kateri živijo ljudje na Zemlji v medsebojni harmoniji. V svoji zgodbi pripoveduje, kako se je trinajst mož v različnih obdobjih vračalo v stari svet in kakšno nejevero so njohova poročila zbujala pri ljudeh. Tako je Bacon ustvaril nekakšno povezavo med utopijo in resničnostjo in ljudem približal " poplni svet".

    Prebivalci Nove Atlantide niso poznali sebičnosti. Bratstvo Salamonove hiše je bilo usmerjeno na poznavanje človeka in sveta:" Vsekakor vidite, da ne trgujemo za zlato, srebro in druge kamne, ne za svilo in začimbe in tudi ne za dobičkonosne in druge dragocene reči, temveč le za prvo stvaritev Boga: zavoljo svetlobe.." Da je Salamonova hiša namenjena prepoznavanju vzrokov in gibanj ter skritih sil narave in da razširja človekovo gopostvo vse do njegovih meja, lahko razumemo na različne načine. Čeprav se je nova znanost postopoma rešila cerkvenih dogem, je bila kljub temu še zelo mistična. Sicer je raziskovala fizično naravo, toda upoštevala je tudi duhovno ozadje. To usmeritev je kasneje opustila in prevladal je materializem.Tako imenovane "zunanje pojave" je znanost potem raziskovala samo zato, da bi jih obvladala. Težnja po znanstvenem raziskovanju, ki jo je cerkev stoletja zavirala, se je zdaj neovirano razmahnila. Za nekatere je to sicer pomenilo še globlje padce v skušnjave rajskega vrta, toda avantgarda 15. stoletja se je postopoma odmikala od nadzora cerkve in njenega patronata , saj se je moral vendarle razviti homo universalis.

    Na tej točka pa je bila postavljen temelj za skrajno samozavest 20. stoletja. Pomemebnejše pa je vendarle bilo novo oživljanje duhovnega semena v človeku, katerega sad lahko žanjemo danes, v obdobju nove dobe Vodnarja. Sodobni zahodnjak je torej s svojim ostrim razumom odgovoril na težnjo po razvoju notranjega človeka, v katerem je lahko prevzel krmilo ali pa predal vodstvo Bogu. Človekova odločitev je vedno določala njegov naslednji korak. Tako je človek prispel do meje lastnih zmožnosti.

    Kje so meje sodobne znanosti? Kajti vsako odkritje odpira pot za nadaljno raziskovanje. Človek naseljuje čisto majhen delček vesolja. Kje so meje človekovega bivanja? In kje se začne pot pobožanstvenja? Znanje današnjega človeka je že tolikšno, da je z njim dosegel skrajne meje, postavljene njegovim petim čutom. Da bi meje premagal, potrebuje človek novi dve čutili, ki pa se ne moreta razviti iz petih nam poznanih čutil. Tako kot se planet vedno znova vrača na konec svoje ekliptične tirnice, tako se mora človek na meji svojih osebnostnih zmožnostnih obrniti k jedru-biti svojega bitja.

    Čim se zave svoje ujetosti in ponavljanja te ujetosti, lahko spozna resnični cilj življenja. Potem se kot prvo vname boj, boj za realizacijo tega cilja.. Za nekoga je še v materiji, za drugega v duhu. Boj nastane v vsakem primeru brez izjeme, in v obeh primerih se človek od nečesa ločiti. V prvem primeru od zamejitev, ki jih povzročajo njegova krvna dediščina, vzgoja in izobrazba. Tu gre predvsem za spopadanje z zunanjim svetom. V drugem primeru pa se mora človek odrešiti notranjim omejitvam, ki so postavljene njegovi bitnosti. To je velik notranji koflikt v vsakem človeku.


    Vendar pa sta človekovi duši duha in zemlje nerazdružljivi. Ena išče varnost v naravi, dočim druga hrepeni po svetlobi Boga. Vse, čisto vse utopične pripovedi, med njimi tudi Nova Atlantida, kažejo človeku ogledalo, kažejo mu, kako nerazumno je njegovo pehanje. To je res prava utopija, ne pa tisto idealno življenjsko stanje, ki so mu nadeli ime utopija. Ko spoznamo svojo osebno utopijo, odkrijemo tisto resničnost, ki je skrita v vsakem človeškem srcu( kot bi to dejal Stojči ).
    upam, da sem ti delno odgovoril draga Tatjana in lep pozdrav od Mirana.




































    Plemenitiva si življenje, zato sva tu

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 20. julij 2004 @ 19:07 CEST
    Dragi Miran in Stojči,

    Miran, dobro si analiziral in zgodovinsko prikazal nekatere vidike večnega konflikta, v katerem živimo. Prisiljeni smo pogledati v oči nepijetnemu protislovju, s katerim se srečujemo vsak dan in nam greni življenje.

    Začela bom s preprostimi besedami in razmišljanjem. Namreč naša kultura temelji na židovsko krščanski tradiciji in vzgojeni smo, da verujemo v deset zapovedi kot božje pravilo. Kljub temu pa živimo v okoliščinah, v katerih bi propadel vsak, kdor bi se ravnal po tem zlatem pravilu. Težko je dosegati maksimalen uspeh, kakršen se v dandanašnji družbi pričakuje oziroma vsaj takšen uspeh, da dostojno preživiš, in se obenem držati tradicionalnih moralnih zakonov. Družba ti ponuja več kot si sposoben konzumirati. Ponuja pa ti hkrati tudi sistem racionalne etike, v katerem so pa nekatere stvari iz božjih pravil deformirane.

    Ali to pomeni, da živimo življenje brez vrednot? Ne! Verjamemo v celo vrsto vrednot, vendar ravnamo narobe. Torej lahko kaj hitro zaključimo, da živimo v razcepu. Torej spoštujemo eno vrsto vrednot, po katerih se ravnamo, medtem ko drugo vrsto vrednot ne spoštujemo, ne ravnamo se po njih in zato trpimo občutja krivde, ki hromijo našo moč, silijo nas v defenzivo, pogosto pa ta občutja krivde projeciramo na druge in v tem kaotičnem stanju naše misli niso več jasne, načelne, čiste kot bi si morda želeli. To pomeni, da nismo zdravo ljudstvo v smislu kvalitete in geneze našega delovanja.

    In iz tega ljudstva izhajajo naši voditelji, poslanci, visoki uradniki - torej ljudje, ki odločajo. Kaj je torej narobe z nami in z njimi?

    Vsi skupaj smo sistem - tako moralni, politični, ekološki in tu imamo tudi sistem s strukturo vedenjskih drobcev. Težave v razumevanju sistema človek - oblast vznikajo v dveh smereh. Eno je delovanje po zagovornikih zdravega razuma - drugo pa je delovanje po silah, ki nas ženejo v vsakdanje ravnanje in očitno je, da vsi pri tem grešimo. Dokler gleda človek jezne množice, ki nam ne gre prav, si misli, da je to površinski pojav in da se pač ljudje tako odzivamo, prej nezadovoljni kot zadovoljni.

    Vendar ko se boste poglobili v tistega človeka, ki je izšel iz množice z defektom množice, boste ugotovili značajsko strukturo oblasti. Ta boljša od množice ne more biti, lahko je samo veliko slabša. Torej, kje so tisti pokočni, pošteni, dobrohodni, modri in popolni možje in žene, ki naj bi jih izbrali, da bi nas vodili? Kje naj jih iščem, kje jih bom našla, kje obstajajo, inkubatorja pokončnosti in poštenosti ni? Kje naj začnem pri Bučarju, ki se mi zdi pameten možakar, ali naj grem v SAZU, ali naj te ljudi iščem med preprostimi kmeti, gozdarji, tovarniškimi delavci? Kje naj jih najdem? Ko pogledam ta sestav naše oblasti, me obleti groza in se vprašam ali so oni del moje množice ali sem jaz del njih. Vprašam se kakšno je optimalno delovanje sistema "človek". Ali je to optimalni razvoj vseh njegovih sposobnosti ob najmanjšem trenju in izgubi energije za negativno delovanje, za nesmisle, za nekoristno disfunkcijo? Vsekakor. Vendar tu si še nisem odgovorila kako odpraviti patologije normalnosti, konflikte med uporom podrejenih množic, ki z oblastjo niso zadovoljne, kako oblikovati in sprejeti model, ki bo omogočil uveljavitev objektivno veljavnih vrednot. Je kak izhod iz krize? Vidimo kako naraščata nasilje, dolgačs, strah in osamljenost. Vidimo kako narašča poraba in da naraščajoča proizvodnja ne more več potešiti vseh človekovih želja. Hlastamo za materialnimi zadovoljitvami. Kdo mi zna odgovoriti na to, ali bo naraščajoča zavest o posledicah, ki jih za nas imata naša organizacija in mislenost ljudi, ki se ne ozira na vrednote in možnosti za moralno preživetje, in drugo vprašanje je kakšno oblast lahko ljudje dobimo iz takšnih ljudi. Takšno kot si posamezniki zaslužimo. Ali je naša potreba po uničevanju zares zakoreninjena v naši biološki zgradbi, kar nam potrjuje zgodovina, ki jo ti Miran, v zgornjem prispevku opisuješ in ali in do kakšne mere lahko tej človekovi deviaciji odvzamemo moči. Ali bomo usmerjali svojo destruktivnost še naprej proti sebi ali proti zunanjemu svetu, ali imamo možnost, da bi se osvobodili te tragične dileme. Jaz mislim, da je Stvarnik na delu in da se zelo trudi pri nadaljnjem ustvarjanju in oblikovanju vesolja in bitij v njem, da bi nas izpopolnil. Ima zelo naporno delo. Ljudje bi mu morali pri tem nekoliko bolj pomagati in dopustiti, da se tudi kdaj odpočije. Vse, prav vse smo prevalili nanj. Pelje nas skoz neko vodnarjevo dobo, da se temeljito okopamo in očistimo. To izgleda morda mistično, vendar ali nam preostane še kaj drugega?

    Kar zadeva ljudstva in oblasti bi še dodala:

    Moja glavna teza je, da mora postati analiza sistema "človek", integralni del analize sistema moralnih vrednot, kajti iz ljudi z omajanimi vrednotami, ne morejo vnikniti takšni možje, kot jih zgoraj v svojem prispevku opisujem(pokončni, pošteni, dosledni itd) in seveda, kot jih potrebujemo, kajti iz teh disfunkcij množic, se bo zlo samo še povečevalo. Zato, Miran si mi upravičeno očital, da utopično razmišljam. Vendar tudi utopija je včasih uresničljiva, če ljudje v njej spoznajo pravo pot.

    Vprašajmo se ali bi Nemci, če bi Hitler zmagal bili še vedno proti njemu ali bi preprosto poskušali preživeti ne kot njegovi nasprotniki, temveč kot njegovi občudovalci, čeprav so bili prej stotodstotno proti nacizmu.

    No, pa poglejmo kako je danes s stanjem ljudi pri nas. Je pač tako, da četudi ljudje nasprotujejo delu glavne in vodilne stranke oziroma koalicije, ko zmaga in če sploh še zmaga, ljudje ne delujejo več kot njeni nasprotniki in kritiki, temveč jo celo občudujejo, z vsemi njenimi napakami in deviacijami, čeprav so jo pred njeno zmago javno kritizirali in so bili stoodstotno proti njej, ker imajo od tega koristi. Kdor je z njo ima privilegije, ki jih drugi nimajo. Ta logika je prisotna pri vsaki zmagoviti stranki in pri črednem nagonu ljudstva, ki mu je pomembnejše telesno preživetje od duhovnega.

    Torej ne gre samo za zmote, temveč tudi dvoličnost, ki zasenči razsvetljeno mišljenje.

    Lep pozdrav tebi Miran in Stojči ter vsem, ki tu pišete in nas berete

    Tatjana


    Plemenitiva si življenje, zato sva tu

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 20. julij 2004 @ 21:13 CEST
    Dragi Stojči,

    odgovarjam ti na tvoj prispevek. Zadevo sem skušala
    malo analizirati na podlagi hipotez, ob uporabi svoje
    logike in znanja.

    Mislim, da nisi prav na pravi poti s svojimi zaključki.

    Predpostavke in vprašanja v zvezi s primerom, o katerem si pisal:

    1. predpostavimo, da ker je bil tvoj bratranec R.L. direktor
    pomembnega podjetja, bi lahko imel katerega koli sovraž-
    nika. Lahko bi to bil poslovni partner, človek, ki bi mu
    zaradi poslovnih goljufij tvoj bratranec lahko škodil, lahko
    bi bil to njegov osebni sovražnik iz zasebnega življenja in
    ne nazadnje bi to lahko bila tudi JLA, ki je veliko delala s
    tem podjetjem in če je šlo za poslovne skrivnosti, prikrite
    umazane posle posameznikov, pranje denarja in ne
    nazadnje tudi politika bi lahko bila vmes, vendar ta
    hipoteza je še najmanj verjetna.Obstaja tudi možnost, da
    je tvojega bratranca umoril kakšen patološko usmerjen
    človek s potlačitvijo svejega ega, skratka človek z močno
    nevrotsko simptomatiko; lahko je vmes tudi ljubosumje
    in kakršno koli izsiljevanje.

    2. Zelo me čudi, da takratni organi pregona in pravosodje ni
    odkrilo morilca. Veliko kriminalnih dejanj in zločinov
    ostane za vedno neodkritih, to je res, ker ni najti
    dokazov ali ne preiskujejo dovolj in zadevo prej opustijo.

    3. Bolj kot vse drugo pa se mi zdi nenavadno, da bi ti, ki
    nisi imel ne vem kakšnih večjih družinskih stikov s tvojim
    bratrancem in te je zadeva začela bolj zanimati po njegovi
    smrti, doživljal grožnje in vprašam se zakaj. Če si se
    vmešaval, bi lahko izpadel tudi ti za osumljenca.

    Predpostavljam, da si javno odpiral to vprašanje in morda
    tudi javno hipotetično koga obtoževal, ne da bi imel za to
    dokaze, n. pr. spravil si v javnost tezo, da je bil to politični
    umor. Ali imaš za to neposredne dokaze? Kar tako obtože-
    vati in omenjati imena ljudi, če za to nimaš dokazov, se
    mi ne zdi prav in zaradi tega imaš lahko tudi težave.
    Povsem razumljivo je, da so odreagirali tudi preiskovalni
    organi, če se takšna teza pojavi v javnosti.

    Prepostavljam tudi, da je tisti, ki te je nedlegoval, morilec.
    Če je patološki morilec si bil tudi ti v nevarnosti. Glede
    člankov pa je povsem možno, da je imel interes, da se
    je pozanimal vse o tebi in da je šel tudi v knjižnico in si
    naredil kopije člankov, da ti je dal vedeti, da ve kdo si in
    kaj delaš. Nekoč sem brala Heindla in tudi Alexandra,
    teoretika kriminalista, ki navajata motive priložnostnih
    morilcev za umor: strast, ljubezen, sovraštvo, jeza,
    seksualni impulzi in stiska. Poklicni morilci so pa duševno
    zdrave osebe, vendar brez vrednostnega sistema,
    naročniki jih iščejo načrtno tako kot trgovski potnik
    stranke. Zločin je zanje dejavnost, kot vsak drugi posel.

    4. Navedla bom svojo predpostavko. Ko osba deluje pod
    vplivom zmote, ali nesreče, pod vplivom provokacije,
    ali sile ali grožnje, ali ko je neprištevna, ne moremo reči,
    da je odgovorna za svoje dejanja. Vendar kazensko
    pravo predpostavlja določeno predstavo o človeških
    dejanjih: predpostavlja, da so ljudje potencialno svobodna
    in avtonomna bitja. Torej, da z razumom kontrolirajo
    in usmerjajo svoja dejanja. To slednje velja za tiste, ki
    naj bi dejanje storili, kot za tiste, ki izrekajo sodbe.

    5. Glede na dejstva, ki jih ti navajaš o klicih ponoči,
    o dihanju več ur v telefon, pošiljanju praškov, grozilnih
    pisem in podobnih stvareh, bi prej tekla, da te je
    vznemirjal duševno moten človek, z relativno
    nemodificirano obliko težnje po užitku, ki se je preobli-
    kovala v nevrotski simptom zaradi potlačitve ega.
    Takšni ljudje znajo biti zelo nadležni. Poznam veliko pri-
    merov, ko so bili ljudje nadlegovani in so morali dobiti
    od sodišča odločbo, da se montira naprava, ki odkrije kdo
    se telefonsko izživlja. Za takšen primer vem, ker je moja
    sodelavka nekaj podobnega doživljala.

    6. Pri tej zadnji točki svojega razmišljanja bi še rekla, da je
    škoda, da ni bil tisti, ki ti je dihal po več ur v telefon odkrit,
    morda bi prišli do patološkega morilca. Predlagam ti, da
    se s tem več ne ukvarjaš, kajti če ta patološki morilec
    še živi in bi se čutil ogroženega ti lahko kaj naredi.
    Naj organi pregona in pravosodje opravijo svojo dolžnost.
    Umori ne zastarajo. Zelo zahtevno pa je toliko časa za
    nazaj raziskovati razmere, v katerih je umorjeni živel in
    delal ter krog oseb, s katerimi naj bi imel stik ter posle
    podjetja, ki so bili lahko povezani tudi s korupcijo in z
    izsiljevanem. Tu so bili tudi razni vezani posli z orožjem,
    itd. Malha takšnih poslov pa ni vedno dovolj velika za vse.
    Znano mi je, da so tudi naročniki iz JLA tedaj še
    mafijsko delovali, prejemali podkupnine, itd.

    7. Dopuščam možnost, da je bila ta oseba tudi morilec
    tvojega bratranca. Kriminalistika je veda, ki pozna veliko
    motivov za uboje. Lahko je kakšen izmed zgoraj
    navedenih, lahko pa je motiv za uboj zgolj racionalno
    egoističen, iracionalno seksualno naravnan, izhaja iz
    primarne nagonskosti. Nekateri vodijo o hudodelstvih
    natančno knjigovodstvo in evidenco, nekaterim je ubija-
    nje poklic po naročilu. Takšne palica kazenskega
    pravosodja, ki visi na steni, prav nič ne gane. Pri tem
    je tudi pomembno ločenje zločina od blaznosti in kaznil-
    nice od umobolnice. Mnoge zločine je mogoče definirati
    kot zadovoljitev določenih libidoznih impulzov, v določenih
    razmerah. Vprašanj je lahko veliko in ti ne moreš nanje
    odgovoriti, vsekakor se pa razbremeni tega, da postavljaš
    zaključke o stvareh, ki ti niso popolnoma jasne oziroma
    niso bile dovolj raziskane in so zate lahko neprijetne.
    Včasih so za nadležne primere uporabljali kar psihiatrijo.

    To je moje logično mišljenje. Morda se tudi motim.

    Te lepo pozdravljam in ti želim mir
    Tatjana


    Plemenitiva si življenje, zato sva tu

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 20. julij 2004 @ 21:16 CEST
    Dragi Stojči,

    odgovarjam ti na tvoj prispevek. Zadevo sem skušala
    malo analizirati na podlagi hipotez, ob uporabi svoje
    logike in znanja.

    Mislim, da nisi prav na pravi poti s svojimi zaključki.

    Predpostavke in vprašanja v zvezi s primerom, o katerem si pisal:

    1. predpostavimo, da ker je bil tvoj bratranec R.L. direktor
    pomembnega podjetja, bi lahko imel katerega koli sovraž-
    nika. Lahko bi to bil poslovni partner, človek, ki bi mu
    zaradi poslovnih goljufij tvoj bratranec lahko škodil, lahko
    bi bil to njegov osebni sovražnik iz zasebnega življenja in
    ne nazadnje bi to lahko bila tudi JLA, ki je veliko delala s
    tem podjetjem in če je šlo za poslovne skrivnosti, prikrite
    umazane posle posameznikov, pranje denarja in ne
    nazadnje tudi politika bi lahko bila vmes, vendar ta
    hipoteza je še najmanj verjetna.Obstaja tudi možnost, da
    je tvojega bratranca umoril kakšen patološko usmerjen
    človek s potlačitvijo svejega ega, skratka človek z močno
    nevrotsko simptomatiko; lahko je vmes tudi ljubosumje
    in kakršno koli izsiljevanje.

    2. Zelo me čudi, da takratni organi pregona in pravosodje ni
    odkrilo morilca. Veliko kriminalnih dejanj in zločinov
    ostane za vedno neodkritih, to je res, ker ni najti
    dokazov ali ne preiskujejo dovolj in zadevo prej opustijo.

    3. Bolj kot vse drugo pa se mi zdi nenavadno, da bi ti, ki
    nisi imel ne vem kakšnih večjih družinskih stikov s tvojim
    bratrancem in te je zadeva začela bolj zanimati po njegovi
    smrti, doživljal grožnje in vprašam se zakaj. Če si se
    vmešaval, bi lahko izpadel tudi ti za osumljenca.

    Predpostavljam, da si javno odpiral to vprašanje in morda
    tudi javno hipotetično koga obtoževal, ne da bi imel za to
    dokaze, n. pr. spravil si v javnost tezo, da je bil to politični
    umor. Ali imaš za to neposredne dokaze? Kar tako obtože-
    vati in omenjati imena ljudi, če za to nimaš dokazov, se
    mi ne zdi prav in zaradi tega imaš lahko tudi težave.
    Povsem razumljivo je, da so odreagirali tudi preiskovalni
    organi, če se takšna teza pojavi v javnosti.

    Prepostavljam tudi, da je tisti, ki te je nedlegoval, morilec.
    Če je patološki morilec si bil tudi ti v nevarnosti. Glede
    člankov pa je povsem možno, da je imel interes, da se
    je pozanimal vse o tebi in da je šel tudi v knjižnico in si
    naredil kopije člankov, da ti je dal vedeti, da ve kdo si in
    kaj delaš. Nekoč sem brala Heindla in tudi Alexandra,
    teoretika kriminalista, ki navajata motive priložnostnih
    morilcev za umor: strast, ljubezen, sovraštvo, jeza,
    seksualni impulzi in stiska. Poklicni morilci so pa duševno
    zdrave osebe, vendar brez vrednostnega sistema,
    naročniki jih iščejo načrtno tako kot trgovski potnik
    stranke. Zločin je zanje dejavnost, kot vsak drugi posel.

    4. Navedla bom svojo predpostavko. Ko osba deluje pod
    vplivom zmote, ali nesreče, pod vplivom provokacije,
    ali sile ali grožnje, ali ko je neprištevna, ne moremo reči,
    da je odgovorna za svoje dejanja. Vendar kazensko
    pravo predpostavlja določeno predstavo o človeških
    dejanjih: predpostavlja, da so ljudje potencialno svobodna
    in avtonomna bitja. Torej, da z razumom kontrolirajo
    in usmerjajo svoja dejanja. To slednje velja za tiste, ki
    naj bi dejanje storili, kot za tiste, ki izrekajo sodbe.

    5. Glede na dejstva, ki jih ti navajaš o klicih ponoči,
    o dihanju več ur v telefon, pošiljanju praškov, grozilnih
    pisem in podobnih stvareh, bi prej tekla, da te je
    vznemirjal duševno moten človek, z relativno
    nemodificirano obliko težnje po užitku, ki se je preobli-
    kovala v nevrotski simptom zaradi potlačitve ega.
    Takšni ljudje znajo biti zelo nadležni. Poznam veliko pri-
    merov, ko so bili ljudje nadlegovani in so morali dobiti
    od sodišča odločbo, da se montira naprava, ki odkrije kdo
    se telefonsko izživlja. Za takšen primer vem, ker je moja
    sodelavka nekaj podobnega doživljala.

    6. Pri tej zadnji točki svojega razmišljanja bi še rekla, da je
    škoda, da ni bil tisti, ki ti je dihal po več ur v telefon odkrit,
    morda bi prišli do patološkega morilca. Predlagam ti, da
    se s tem več ne ukvarjaš, kajti če ta patološki morilec
    še živi in bi se čutil ogroženega ti lahko kaj naredi.
    Naj organi pregona in pravosodje opravijo svojo dolžnost.
    Umori ne zastarajo. Zelo zahtevno pa je toliko časa za
    nazaj raziskovati razmere, v katerih je umorjeni živel in
    delal ter krog oseb, s katerimi naj bi imel stik ter posle
    podjetja, ki so bili lahko povezani tudi s korupcijo in z
    izsiljevanem. Tu so bili tudi razni vezani posli z orožjem,
    itd. Malha takšnih poslov pa ni vedno dovolj velika za vse.
    Znano mi je, da so tudi naročniki iz JLA tedaj še
    mafijsko delovali, prejemali podkupnine, itd.

    7. Dopuščam možnost, da je bila ta oseba tudi morilec
    tvojega bratranca. Kriminalistika je veda, ki pozna veliko
    motivov za uboje. Lahko je kakšen izmed zgoraj
    navedenih, lahko pa je motiv za uboj zgolj racionalno
    egoističen, iracionalno seksualno naravnan, izhaja iz
    primarne nagonskosti. Nekateri vodijo o hudodelstvih
    natančno knjigovodstvo in evidenco, nekaterim je ubija-
    nje poklic po naročilu. Takšne palica kazenskega
    pravosodja, ki visi na steni, prav nič ne gane. Pri tem
    je tudi pomembno ločenje zločina od blaznosti in kaznil-
    nice od umobolnice. Mnoge zločine je mogoče definirati
    kot zadovoljitev določenih libidoznih impulzov, v določenih
    razmerah. Vprašanj je lahko veliko in ti ne moreš nanje
    odgovoriti, vsekakor se pa razbremeni tega, da postavljaš
    zaključke o stvareh, ki ti niso popolnoma jasne oziroma
    niso bile dovolj raziskane in so zate lahko neprijetne.
    Včasih so za nadležne primere uporabljali kar psihiatrijo.

    To je moje logično mišljenje. Morda se tudi motim.

    Te lepo pozdravljam in ti želim mir
    Tatjana


    Plemenitiva si življenje, zato sva tu

    Prispeval/a: stojči dne sreda, 21. julij 2004 @ 00:01 CEST
    Draga Tatjana
    Škoda, da si si vzelo toliko časa za toliko napačnih zaključkov in toliko napačnega razmišljanja. Res škoda tvojega časa.
    Če bi res prebrala moj članek VODIČ DUŠ posebej še vse komentarje bi tam videla, da sem jasno tam napisal, da je morilec mojega bratranca znan.
    To je bil bratrančev bivši delavec Avtoobnove en ljubljančan,
    ki je bil tam odpuščen, kot odvečna delovna sila
    in ki je z lokostrelom ubil bratranca direktno v srce pred njegovo lastno hišo v Dravljah, ko je bratranec izstopal iz avta.
    Zanimivo tudi, da je bil ta morilec tudi član MORS po podatkih nekih ljudi.
    V tistem času, ko sem dobival grožnje po telefonu so tega morilca vtaknili v psihiatrično kliniko Ljubljana - Polje, kamor so ga poslali za kake pol leta na zdravljenje,
    kot neuravnovešenega bolnika,
    zdaj pa je verjetno nekje na svobodi.
    Proti njemu ni bil pokrenjen noben sodni proces, vsaj kolikor je meni znano.
    Tisti, ki mi je pa po telefonu službeno grozil, je imel primorski naglas, na primorskem pa jaz takrat nisem imel nobenih znancev, ali ljudi, s katerimi bi imel kakršnokoli zvezo, ali bi kako sodeloval.
    Tudi nisem o bratrancu nikoli nič pisal, ker me on sploh nikoli ni zanimal.
    Ko takole človek bere tvoja zadnja dva komentarja, dobiva nehote vtis,
    kot bi ti hotela namenoma braniti prave naročnike teh groženj in tega grozilnega pisma, to pa je vodstvo ZL in LDS.
    Moram priznati, da sem prav osupljivo presenečen.
    Sicer se pa z zadevo s tvoje strani res nima smisla ukvarjati. Res ni vredno.
    So pa bile vmes še druge stvari, kot recimo priznanje nekoga, ki je pri meni dalj časa špijoniral za vodstvo LDS, pred in po tem dogodku. To mi je pozneje tudi sam priznal.
    Vendar o tem nimam namena tu pisati.
    Če bo potrebno, ga bodo pravi ljudje, ki imajo njegovo ime in priimek ob pravem času že privili.
    lp

    ---
    stojči


    Plemenitiva si življenje, zato sva tu

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne sreda, 21. julij 2004 @ 07:28 CEST
    Dragi Stojči,

    jaz res nisem vedela za vse kar si o tem napisal. Trudila sem se podati svoj kolikor toliko objektiven pogled na to, na podlagi tvojega zadnjega pisanja. No, če je že vse znano itak ne bo problem, da bo pravici zadoščeno in bo krivec kaznovan. To odloči sodišče na podlagi izvedenskih mnenj ali spada storilec v psihiatrijo ali kaznilnico. Zunaj gotovo ne more biti nekaznovan ali pisihiatrično neizoliran, ker gre verjetno za družbi nevarno psihično moteno osebo. Zares nima smisla iskati in uporabljati vseh sredstev in prednosti vojne, kadar miru v sebi kdo ne more doseči.

    Problem se izpostavi zato, da o njem bralci komentirajo. Vsaj tako razumem dopisovanje na pozitivkah. Zato bi bilo dobro v bodoče navesti vse prejšnje pisne vire, na katere se pisec sklicuje in s katerimi naj bi bil komentator seznanjen, če želimo doseči objektivnost na eni in drugi strani. Ni lepo, da se vrže kost in nato očita tistemu, ki je kost zagrabil. Sicer pa mislim, da pozitivke niso primeren kraj za takšna razčiščevanja in obtožbe in si prispisujem napako, da sem se sploh v to spustila. Sicer pa kaj bi govorili, saj običajno imata v podobnih primerih lahko krivec in žrtev skupnega prednika.

    Pozdrav
    Tatjana


    Plemenitiva si življenje, zato sva tu

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne sreda, 21. julij 2004 @ 08:08 CEST
    Dragi Stojči,

    zaradi reda sem prebrala še tvoj prispevek "Vodič duš", da ugotovim v čem sem tako"kiksnila", da niti ena moja hipoteza ne drži. Tvoj prispevek in vsi komentarji z dne 29.12.2003 kažejo na to, da po domišljiji presegaš še francoskega pisca balad Francoisa Villona (Balada obešencev). Manjka samo še pretresljivi tragični konec, da bi bilo grozotno občutje, ki se stopnjuje vse do "antraksa" oziroma ne vem kakšnega kemičnega strupa, ki povzroča mehurje, pristnejše in verodstojnejše. Tvoj vodič duš govori o volitvah in volilnih rezultatih, prodajanju potnih listov pod mizo in o grožnjah uboja na spektakularen način. Tvojega bratranca ni v vodiču duš na spregled, razen v enem malem komentarčku, ki ga mimogrede omenjaš. Sedanje tvoje pripovedovanje je obširnejše. V njem se odigravajo dogodki, ki se stopnjujejo do strela v srce. Stojči, sedaj pa povej koga nateguješ? Ali se greš izzivanje, specialni rat, črni humor ali je to poletno fejtonistično branje. Izmišljene epe so poznali že stari Indijci. Najbolj znan ep je Mahabharata, ep o boju Bharatovih potomcev za deželo ob Gangesu. Tudi Ramajana je zanimiv ep, pesnitev o delih znanega indijskega narodnega junaka Rama. Običajno so ti epi dolgi in zelo razvlečeni. Raztezajo se prek enega kilometra z nad sto tisoč dvovrstičnimi kiticami. Z nadaljnjimi napetimi dogodki boš gotovo vzbudil zanimanje bralcev, jaz pa ti prisegam, da nikoli več ne bom podvomila v tvoje besede.

    Lep pozdrav

    Tatjana


    Plemenitiva si življenje, zato sva tu

    Prispeval/a: stojči dne sreda, 21. julij 2004 @ 10:04 CEST
    Draga Tatjana,

    vsi smo bratje in sestre v srcu, vsi smo bratje in sestre v duhu, poje neka stara pesem.

    Tu smo, da se učimo drug od drugega in si pomagamo.

    O tem primeru sem že toliko napisal na raznorazne intermetne strani, se okoli tega toliko posvetoval in s kriminalisti, policisti odvetniki, novinarji itd,
    da sam res več ne vem, kaj vse sem kje že napisal.

    Ko sem meni poslano zastrupljeno pismo odnesel na sedež stranke SDS in jih vprašal, če se je komu od članov stranke kdaj kaj podobnega zgodilo, je bil odgovor ne.

    Tudi nekateri uredniki revij, ki so imeli čast to videti na lastne oči, so se čudili temu.
    Priznam pa, da je stvar bila nadvse učinkovita in takrat še ni bilo nobenega antraksa, ali kaj podobnega niti v Amerili niti pri nas.
    Če te stvar res tako zanima, ti jo lahko ob priliki prinesem, pa si jo boš lahko še sama ogledala in če si boš želela, da se ti naredi še kak pekoč mehur na roki, bova tudi to lahko preverila, če boš želela. Kadar rokujem s tem pismom, vedno uporabljam nove gumijaste rokavice.
    Je pa zanimivo, da kljub temu, da sem majhna nepomembna riba, me pozna v Sloveniji kar par tisoč ljudi, par tisoč ljudi pa me pozna tudi po svetu.
    Draga Tatjana, vem da si s svojim nasvetom samo želela meni pomagati in da se zdaj čutiš malo užaljeno.
    Oprosti in pozabi, res je bilo brez veze, da sem Miranu omenil, naj si prebere oni članek.
    Bodimo raje prijatelji v srcu in bratje in sestre v duhu.
    lp


    ---
    stojči


    Plemenitiva si življenje, zato sva tu

    Prispeval/a: Miran Zupančič dne sreda, 21. julij 2004 @ 13:46 CEST
    draga Tatjana,
    Hvala za odličen komentar tebi Tatjana, pa tudi Stojčiju za vsa svoja pojasnila, razumel sem ga, a kot že sama in tudi Stojči, ugotavljaš, da nima nikakršnega smislu obujati stare more, a še najmanj primerne zato pa so Pozitivke.Tako Stojčijeve" arhive" s tem zapiramo in pečatimo. Ja, po vsem kar si napisala, se misleči človek mora zares vprašati, zakaj je človek tak, kot je?

    Zato, ker v vsakem človeku delujejo sile dveh nasprotnih si naravi, ker nosi v sebi človek božansko iskro duhovnega Človeka, sluti svojo nesmrtnost, hrepeni po svobodi, ki je tu ne more najti, pa čeprav jo neprestano išče.kajti kot rojeni iz te materije, torej snovi, ki živi iz vibracijskega področja tega sveta, je vsakdo neogibno podvržen zakonom materialnega sveta z vsemi njegovimi lastnostmi. To skuša obupan preprečiti, preskočiti magične meje, vendar mu ne uspe in ostane ujet, ne more prestopiti te magične meje, kvečjemu juo le slepo odriva od sebe. Morda tega niti ne opazi, saj je postala vez naravnega rojstva zaradi vseh prednikov daljša in izpolnjuje več manevrskega prostora. Mogoče zato, ker je zaljubljen v lastne stvaritve, sprejel stanje biti? Potem bo moral njegov neslednik v istem energijskem finejšem telesu, ki ga bo po odhodu tega sedanjega človeka zasesti, toliko močneje doživeti trganje verige. In kaj bo storil? Kajti v človeški naravi je, da bi rad pozabil svojo eksistenčno bedo, svojo omejenost, navidezno življenje, svojo nesmrtnost. Bo potem poskusil, da bi se udobno, kar se le da naravnal na ta svet? Ali pa bo hotel vsemu uiti? Potem se bo morda spomnil pesnikovih besed:
    "In če bosta prišla,
    te popadla
    in se nadte zgrnila:
    prepir in zavist, naglica in breme,
    ne pozabi, da imaš krila!"

    Vsakemu človeku so dana ta krila in vsak jih lahko uporabi glede na svoje zmožnosti in stanje lastne zavesti. Njegova naloga pa je, da ostrani vse lastne iluzije, kar ni neboleč proces, ko se sanje samoprevare razodanejo. Porezati si mora krila lažnega misticizma, dogmatskih predstav, zmotnega okultizma, kot nadomestilo za Boga, ki ga več ne pozna.
    Na tehtnici z dvema skodelicama so religije starega Egipta tehtali srce umrlega. Pri tem je pero hieroglif " Maat ", služilo za ravnotežje. V stari zavezi sv.pisma ( Dan, 5 ) je lepo opisano, kako je neka roka na steno kraljevske palače Baltazarja napisala besede:" Mene, mene, tekel, parsin." " Bog je tvoje kraljestvo preštel in mu naredil konec. Tehtan si bil na tehtnici in si bil prelahek." Ta podoba je simbol za skrito resnico, ki je tako pomembna, da se lahko človeško življenje, popolnoma spremeni, če se resnica razkrije.

    Samo ima boginje s prevezo preko oči in z mečem je Nemezis. Ta simbolizira pravičnost: s svojo tehtnico vse izravna in uravnoteži. Zakon se uresniči, ne da bi videla osebo, brez predsodbe, brez sovraštva ali veselja. To izraža preveza preko oči. Zakon Nemezis srbi za to, da vsem ravnanjem, občutkom in mislim vsakogar, tako posameznika kot skupine, sledi odgovarjujoč odgovor. Zato je meč dvorezen: nagradi ali pa popravlja. Gre za re-akcijo. V Svetem pismu Galačanom piše:" Kajti to kar človek seje, bo tudi žel." ( Gal. 6:7 ) V Salamonovih pregovorih piše:" Kdor seje krivico, bo žel nesrečo." ( 22:8 ). To je vrhovni duhovni zakon, ki mu ne uide nihče.

    V prvotni duhovni božanski naravi pa ta zakon ni deloval, kajti tam ni nasprotij. Naša padla narava pa je dvojna in polna nasprotij, in vse se dogaja med obema skrajnostima. Med tema poljema nsprotij nastopi zakon Nemezis, ki popravlja in izravnava. Primer: večina kirurgov, ki delajo danes izredno plemenito delo, ko rešujejo nešteta življenja, so bili v prešnjih življenjih klavci, ubijalci in so drugim odvzemali življenja. V svetu, v katerem dobrota vse prežema in oddaja, kjer ni prostora za temo, ni nikakršne potrebe po popravkih ali nagradi.

    Kljub temu, da človek ječi in stoka pod jarmom tega zakona karme, mu ta le omogoča zelo, zelo veliko: ovede-otrezni se in pomaga mu najti pot notranje svobode. V beganju med srečo in bedo, revščino in bogastvom, porazom in zmago, ljubeznijo in sovraštvom, naklonjenostjo in zavistjo, simpatijo in antipatijo, v tem gibanju, ki lahko traja mnoga življenja na zemelji, je občasno kljub temu moč slišati glas " božanskega Duha". Včasih je čisto slaboten, komaj zaznaven. Od trenutka pa, ko zazveni skozi osebne težave, poskrbi, da se človek oddtegne nestanovitnosti tega sveta in rodi se iskalec, ki išče poreklo tega klica:" Kdo si, kje si?"

    Tako tak človek nekaj časa tava od enega spoznanja do drugega in včasih skoraj potone v obilju idej, ki jih povzročajo v njegovem osebnem življenju religijozne, mistične, okultne, dogmatične, politične in filozofske ideje. Tavanje, iskanje lahko traja mnogo inkarnacij. Človek vedno znova išče, dokler ne spozna, da resnice ni ne v zaprašenih knjigah in porumenelih pergamentih, pri gurujih in ne pri" vzvišenih " mojstrih, temveč je že od nekdaj skrita v lastnem srcu.

    Naša življenjska pot smrtnika, rojenega kot človek-žival je, razviti prvotno podobo v lastnem energijskem telesu. Vsakdo je poklican, da nekoč postane enak Bogu. Uganko trojnega misterija mora rešiti: Od kod prihajam? Kje je moj dom, izvir?
    Kdo sem v najglobljem bistvu?Kam grem? Kakšno je moje poslanstvo v stvarjenju?

    Odgovore na ta vprašanja lahko dobimo v praspominu, ko se nam le -ta sproži.Dokler pa ta spomin še ne deluje, se teh skrivnosti ne da razrešiti! Že sama močna želja po življenju in po samopotrjevanju priklepa človeka s tisočimi vezi v to naravo, ki ni božanska. Sile in moči, ki si še kako prizadevajo ohraniti padlo stanje, človeka niti za sekundo ne pustijo pri miru. Vse se samo ponavlja, dokler končno niso izčrpane življenjske moči in se kolo življenja ponovno ne zavrti. Nato sledi nova življenska pot skozi grobo materijo.In lahko le upamo, da je nabranih dovolj izkušenj, pogosto zelo grenkih in da bo naše notranje uho končno zaslišalo notranji glas.

    Kaj je vzrok mojega življenju tu na zemlji? Sem rojen po nekem naključju, sem neka vrsta naravnega pojava? Me je oblikovala usoda? Sem bil postavljen na ta svet po svoji volji, da bi sodeloval pri dvigih in padcih, pri veselju in trpljenju, ne da bi mogel na vse to sam vplivati? Zakaj me je usoda postavila v ta narod, raso, to družino? Kateri zakon določa, v kateri religiji moram živeti? Katera usoda zaznamuje moje življenje, mojo bolezen ali zdravje? Kaj določa, kako dolgo moram še garati na tej brezizgledni poti? In končno, kaj se zgodi, ko bo nekoč moje zemeljsko poslanstvo končano tu na zemlji?

    Sam Jezus Kristus pravi:" Nisem prišel odpravit postavo ali preroke; nisem prišel odpravljat, temveč dopolnjevat."( Matej 5: 17 ) In Janez 1: 17 priča:" Postava je bila namreč dana po Mojzesu ( 10 zapovedi ); milost in resnica pa sta prišla po Jezusu Kristusu." V Rimljanih 10:4 je napisano:" Zakaj konec postave je Jezus; kdor to verjame, je pravičen." Dokler pa zahteve, ki jih postavlja krščanstvo, še niso razumljena, kaj šele izpolnjena, nam ostaja zakon karme, zakon vzroka in posledice. Veselje in bolečina, z vsemi odtenki nasprotij znotraj tega spektra, ostaneta nerazdružljiva spremljevalca blodečega človeštva.

    To je vrhovni zakon na katerega so opzarjali že premnogi modreci. Pa ne toliko, da bi ljudi pripravili do tega dobrega ravnanja iz strahu pred slabim ali da bi spodbujali k prizadevanju za plačilo tu ali v onostranstvu, ampak da bi pokazali, da se mora padli človek nekoč zavestno rešiti polov nasprotja zemeljskega življenja. Ta pot bo tistega, ki išče privedla do procesa, ki je briljantno in enkratno opisan kot" Jezus, križ in vstajenje." Danes, ko smo kot človeštvo vstopili v Vodnarjevo dobo ali obdobje in se prejšnja razvojna stopnja zaključuje in opišča, že prepoznavamo pri nas in po vsem svetu burne spremembe. Po vseh stoletjih, v katerih se komaj so komaj kaj prisluhnili zahtevam božanskega načrta, je že predložen račun za napačna in neopravljena dejanja. Vsi znanilci nove dobe že vlečejo nase moči v svetovnem energetskem morfičnem polju, medtem ko mnogi slepo strmijo v preteklost in se še ne morejo ali pa nočejo obrniti v pravo in edino smer. Tisti, ki so za to dovzetni, se že odzivajo na to, kar prihaja. Prihaja pa velika stvar:" Pa pride Duh Resnice in vas vpelje v so resnice, tistemu, ki ima malo svetlobe bom vzel še to malo kar ima, tistemu, ki ima veliko ( svetlobe ) bom dal še več kar ima." Ali z drugo besedo, faza demaskiranja je tu!

    Vendar pa je tudi res, da zaradi pomanjkanja znanja ali občutka za smer mnogi zablodijo in tako delijo usodo zaostalih. V takih trenutkih se pokaže, da je večina človeštva zašla daleč stran od pravega cilja in božanskega načrta drugega kraljestva in se tako mnogi upogibajo pod neznosnimi bremeni, tako da ne morejo več najti poti nazaj.
    Zato je naša naloga, da vsem tem dušam pomagamo pokazati na to pravo pot, brez pritiska in v skladu z njuhovo svobodno voljo ter stopnjo zrelosti njihove zavesti.

    Kar pa se tiče, draga Tatjana o sestavi naše vlade pa sem dal javno na razpolago molitev ( g.Stanislava ), ki bi jo lahko vsakdo molil s pričetkom ob 17 uri, eno polno uro popoldan za pravo sestavo obstoječe ali novonastajajoče vlade, ki bo zagotovo, če bo, izhajala iz obstoječe. S to molitvijo nam Bog in vsi omenjeni pomagajo pri pravilni izbiri. Vsi, ki vstpajo na Pozitivke lahko to storijo, s tem pa bi tudi uravnovesili vse sile nasprotja v Sloveniji. Un tako se dela s to molitvijo, kadar se moli za nek narod, ki je v vojni ali drugačni težki situaciji. To je potem božanska intervencija in sigurna pomoč. Vse ostalo nič ne pomaga, ker smo vsi nepopolni in kot taki sami brez božanske pomoči ne bomo rešili , ne naše domače probleme, ne svetovne. Da je to res, imamo svet tak kot je, ker smo do sedaj venomer poskušali sami urediti probleme sveta, kozmosa, življenja in smrti.

    Brez povezave z Bogom imamo lahko vsemogoče zelene okrogle mize, niz konferenc na ta ali ta pereč problem, vsemogoče odrešitelje, guruje, mojstre, mage, politične vizionarje, vrhunske ekonomiste, itd. Brez Božanske pomoči drugega kraljestva tudi ti vrhunski strokovnjaki na svojih področjih ne bodo uspešni. Tako oni, kot mi rabimo to pomoč.
    tako vrgel sem rokavico, lep pozdrav Tatjana, Stojči, Arelena in vsi, ki boste prebirali te vrstice.
    Miran





























    Plemenitiva si življenje, zato sva tu

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne sreda, 21. julij 2004 @ 15:12 CEST
    Dragi Stojči,

    edino kar velja je, da smo bratje in sestre po duhu in da si z odkritim pogledom sežemo v oči, ker želimo drug drugemu dobro.

    Včasih nam je naložena tudi ta nadležna dolžnost, da ne moremo razumeti z vsemi žaubami namazanih dejanj tistih, izkrvavelih v junaštvih, ki naše brate in sestre vznemirjajo in jim kalijo mir.

    Mislim, da je najboljše, da tisti "antraks", vržeš z rokavicami v školjko in nanj pozabiš.

    Tu na pozitivkah moramo najti skrivni ključ kako te zmedene eksperimentatorje ohromiti in za vedno nevtralizirati s kakšno kislino, orožjem ali učinkovito municijo. Za to je potrebna duhovnost in ezoterika pa tudi Miran nam je potreben zaradi zlodja, ki ga je treba izgnati iz teh štren, ki se tako čudno pletejo po Soviču vse do tvojega stanovanja.

    Jaz sem se domislila nečesa, kar bi pomagalo. Namreč volkovi igrajo pomembno vlogo v totetmističnih zborovanjih zveri, ki so se umislili tebi poslati strupeno kuvertirano snov. Snežniški volkovi zagotovo predstavljajo generacijo, ki počne takšne nespodobnosti. Ti volkovi so lunarni demoni, oni so kot mladostniki bili potegnjeni skoz volčjo dlako, njihove čeljusti pa skoz kožo okrog volčjih ust.

    Vse bi bilo lepo in prav, če se teh ne bi lotile vešče in čarovnice. In tako so se vešče in čarovnice pobratile z volkovi, volkovi pa z lunarnimi demoni, ki tulijo v luno cele noči. Najvišji njihov sorodnik in prednik se je spremenil v davitelja, ko je en teden zapored deževalo pa tudi v natančnega strelca v ljudi.

    Ta davitelj - strelec se je spremenil v volkodlaka. Volkodlak ima volčjo kožo in ima pamet nekega duševno pohabljenega. Ti volkodlaki iz volčje družine požrejo vse, kar jim pride na pot. Nekoč so požrli tudi luno in sonce in vse tiste, ki ljubijo svetlobo.

    Volkodlak duševni pohabljenec ima lunarno naravo in se kdaj pa kdaj, ko je polna luna spremeni v vampirja - živega mrtveca, ki v svetlih nočeh, ko nekateri dobivajo vase svetlobo lune in zvezd, hodi okrog in na božjem in posvečenem prostoru pod ikonami in spomeniki na pokopalilču zmeša strupene zvarke in z njimi bogato pogosti vse, ki bi jih rad prištel med ranjke. Njegova najbližja sorodnica čarovnica pa tudi zagrabi koga za goltanec, kar se je zgodilo tudi tebi Stojči.

    Te zvarke pošilja tudi po pošti. Njegov sedež bi bila lahko tudi Planina pri Rakeku, ker tam je veliko vode, da se lahko odžeja v vsakem trenutku, ko nima za žejo zadostne količine krvi. Pogosto pripravlja tudi jed iz zmečkanega fižola, ki predstavlja tipično jed za ranjke, zato v tej šegi lahko vidimo darovanje živečega mitičnemu predniku. Ponoči hodi v hiše, kjer imajo koruzo, vino, sadje in klobase. Spremeni se v antropomorfno mitično bitje in jahaje na konju obrzda kačo, ki se pleza za njim in ji z enim zamahom meča odreže glavo.

    Pogosto se pred sončnim zahodom pokadi za volkuljino delako. Sobota po babilonsko pomeni zanj dan polnega meseca, ko je treba delovati. Tedaj si vazme čas, da ugrabi kakšnega od tistih, ki jim je poslal zvarek in jih zmiksa do kosti, da so potem ti takšne reve, da ne morejo niti ganiti. Potegne ga v svojo jazbino in z njim počne nenavadne stvari, da ni niti za govoriti. Največkrat svoje žrtve indoktrinira, da ni kaj. Nekoč je ugrabil mlado žensko, ki je čez nekaj noči z njim zanosila in rodila lešija. Tudi Lešij se je spremenil v volkodlaka, ki dela zvarke. Tu je že cela družina alkimistov, ki imajo že svoje naselje laboratorijev in stanovanj, v katerih bivajo in se ukvarjajo z znanostjo zvarkov. Volkodlakov konj ima zlato masko in steklene salonarje. Ko se ta vranec zakadi v žrtev, je na Bovškem potres. Tiste noči, ko je potres gož sesa kravam mleko, kar kaže na bližnje sorodstvo ljudi in kač. Mnoge človeške duše preidejo v živali, kot so volkodlaki, lešiji, kače itd. Ampak tu še ni konec inkarnacije teh živali, le-te se spremenijo v ljudi. Ti nagovarjajo volkodlake v verzih, da nosijo okrog za darove strupene zvarke, ki delajo mehurje. Vsa ta bitja predstavljajo utelešene duše svojih prednikov, ki so verjeli v prejšnje politike.

    Upam, da ti bo zgodba všeč.

    Lep pozdrav
    Tatjana


    Plemenitiva si življenje, zato sva tu

    Prispeval/a: stojči dne sreda, 21. julij 2004 @ 15:42 CEST
    Draga Tatjana,
    tvoja zgodba je zanimiva in zapletena in implicira na notranjske dvoživke, no tisto pismo sem dobil, ko sem še živel v Ljubljani, kamor notranjske dvoživke bolj slabo sežejo. Preden priplavajo po ljubljanici do Ljubljane so že davno hin od zastrupljene in strupene vode.
    Zelo zanimivo pa je Miranovo pisanje v katerega se bom še poglobil in ti priporočam, da si ga prebereš.
    Skrivni ključ s katerim bomo zmedene vrnili spet nazaj na prava pota pa je Ljubezen brez razloga, to je največje orožje sveta, pred katerim se nihče ne zna braniti. Tudi sovraštvo ne pomaga.
    Je pa zanimivo, ko sem šel ponovno po par mesecih pogledat na internet podatke za mojega ubogega pokojnega bratranca, v katerih nadzornih LDS svetih vse je kot finančni strokovnjak bil, so vsi ti podatki zdaj nedosegljivi. Zanimivo. Naj mu bo mirna duša kjerkoli že je.
    pošiljajmo si ljubezen in mir, tega ni nikoli preveč.
    lp

    ---
    stojči


    Plemenitiva si življenje, zato sva tu

    Prispeval/a: stojči dne sreda, 21. julij 2004 @ 18:26 CEST
    Dragi Mran,
    potrudil sem se in zelo počasi prebral tvoj komentar.
    Je precej gosto napisan in kvaliteten in res škoda, da ga nisi objavil kot članek.
    Seveda bi se dalo na mnoge stvari, ki jih tu omenjaš debatirati še pa še.
    Sam globoko verjamem, da ima prav vsak človek na tej zemlji svoje poslanstvo.
    1. Najprej zavesti se, da je to življenje
    2. da ima tu možnost razrešiti pretekle travme in strahove
    3. realizirati ali dokončno spoznati svoje sebstvo, ali pravi nadjaz, ali drugi ti, kot ga imenujem.
    Seveda so še tu mnoge druge stvari, ki pa niso tako pomembne.
    Je pa še ena stvar na kateri vsi veliko premalo delamo:
    Ljubezen in veselje, ki vsakemu prinaša tudi zdravje.
    Le zakaj si tega ne privoščimo več?
    lp


    ---
    stojči


    Plemenitiva si življenje, zato sva tu

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne sreda, 21. julij 2004 @ 19:58 CEST
    Dragi Stojči,

    sem ti poslala dokument, ki ga morda iščeš v zvezi s predmetno zadevo. Poglej na elektronsko pošto.

    Pozdrav Tatjana


    Plemenitiva si življenje, zato sva tu

    Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 22. julij 2004 @ 20:06 CEST
    Dragi Stojči,

    mi je v veselje, da sem ti bila s poslanim poročilom v pomoč pri raziskovanju primera, o katerem je bilo govora. Kogar zanima naj si prebere na Mladini članek o tem pod šifro "Prerok". Primer je jasno opisan.

    Lep pozdrav

    Tatjana


    Plemenitiva si življenje, zato sva tu

    Prispeval/a: stojči dne sreda, 28. julij 2004 @ 16:15 CEST

    Nekdo mi je pripomnil, da sem tu nametal nekaj perečih stvari nisem pa nakazal rešitev.
    Seveda sem.

    Rešitev je zamenjava oblasti.

    Rešitev je v tem, da se omenjene stvari začno dogajati v obratno smer in to na na mikro in makro področju

    Rešitev problema na mikro področju je v tem, da se vsak posameznik zave,
    da je tu zgolj začasno,
    da ne bo ničesar odnesel s sabo v onostranstvo
    in da je že skrajni čas,
    da se vpraša, koliko dobrih del je že naredil v okolju, kjer živi,
    in da bi bilo dobro, da bi jih naredi še nekaj več,
    preden se od tu poslovii
    (saj veš ono:
    dobra dela, pomagajo v nebesa)
    da začne pomagati tistim, ki so pomoči potrebni,
    skratka, da se zave, kakšno je tu njegovo pravo poslanstvo.

    Drugo s strani vlade pa:
    zakonsko drastično zmanšanje razmerja v razponu plač
    in dvig minimalnih plač,
    ki so danes za mnoge ljudi samo okoli dvestopetdeset evrov,
    ki tistim, ki jih dobivajo še zdaleč ne omogoča dostojnega življenja.

    Seveda pa je možno še marsikaj spremeniti,
    ker z dobro voljo se da na bolje spremeniti prav vse in prav te dobre volje, današnjim oblastnikom še največ primanjkuje.
    lp

    ---
    stojči


    Plemenitiva si življenje, zato sva tu

    Prispeval/a: Drago dne petek, 13. avgust 2004 @ 11:32 CEST
    Stojan; ko si omenil umor tvojega bratranca Rada Lipičarja, te šele sedaj malo bolj razumem. Ni pa to edini umor.

    Kot primer naj navedem in osvežim umor Ivana Krambergerja, pri katerem so po moji oceni so/delovale oz. vsaj dale tihi pristanek vsaj tri eminentne kabinetne figure iz politike in religije (- verjetno pa več). In vsaka od teh figur naj bi imela čisto avreolo v krogu v katerem deluje.

    Zaradi pisanj v pismih bralcev, kot izhodu iz stisk, so mi preko CSD Ljubljana Šiška in ostalih struktur v navezi z raznimi manevri onemogočili stike s svojo hčerjo in jo po udbovskih manirah nastrojili proti meni. Edino srečanje z njo od njenega petega leta je bilo pri njenem sedemnajstem letu (sedaj jih ima enaindvajset) pri varuhu RS. Tam je izjavila v pričo tamkajšnje svetovalke varuha Ivana Bizjaka Martine Jenkole, da ne mara imet nič z menoj, da ne mara imeti stikov z menoj in da me sovraži. Edino kar si želi od mene, pa je denar. In to početje naša politika podpira. Kakšna podobnost je to z našo demokratično politiko.

    Za to našo sedanjo politiko po mojem videnju tudi velja, da se ne mara družiti z rajo, z njo komunicira na razdaljo, jo celo ne mara, čeprav tega ne bo nikoli priznala, a denar od raje tej politiki ne smrdi. Sicer pa od česa bi se lahko ti narcisi redili, kot se? V vsakem nadaljnem mandatu jih je več.

    Za debelost pa v uradnih medicinskih krogih velja za bolezen in to ne samo telesno. In komur je taka oseba pozitiven zgled, jo tudi voli. Zato problem volitev niso samo pretežno nastavljeni narcisi, temveč tudi volilci, ki volimo, kar volimo ali pa sploh ne. Zato smo volilci zaradi stanja v katerem smo se znašli, pacienti v pravem pomenu besede. Zato opravičeno velja rek, da ima ljudstvo tako oblast, kot si jo "zasluži" in da vsakdo izhaja le iz sebe. Oblast je zato neke vrste zrcalo volilnega telesa.

    Mnenja pa sem tudi, da so državni simboli, ki jih je ustvaril Marko Pogačnik, v veliki meri pripomogli k takemu sedanjemu stanju. Njegov simbol s tremi zvezdami v grbu, ki predstavlja v bistvu navzdol obrnjen trikotnik, je neuravnotežen. Je torej neke vrste z zvijačo pripeljan satančni simbol v državno ikonografijo. Tak simbol nam je pomagal pripeljati v stanje, v katem smo se znašli - predvsem brezpravnost raje in njeno ropanje. Sicer pa sem nekaj več komentarja o tem simbolu napisal ob intervjuju Marka Pogačnika na tej strani. Pripravljam se tudi na objavo dodatka k njemu.


    Kakšen izhod predlagam:

    - v grbu je potrebno dodati k navzdol obrnjenemu trikotniku še navzgor obrnjenega. Tako dobimo vtis enega trikotneka v drugem in istočasno tudi kroga. Podredna opcija je tudi umik dveh zgornjih zvezd ter pomik spodnje zvezde v sredino sedanjega trikotnika.

    - volilci pa ne bi smeli voliti več kot za dva mandata istega kandidata. Morda le pri predsedniku stranke bi bili malo bolj popustljivi in bi ga trikrat volili. Velja načelo, da nihče ni nenadomestljiv. Kot primer navajam razmišljanje, kaj bi se zgodilo, če bi nenadomestljiv umrl, in bi se po sedmih dneh vrnil v življenje? Zagotavljam, da nihče več ga ne bi potreboval.



    Plemenitiva si življenje, zato sva tu

    Prispeval/a: stojči dne petek, 13. avgust 2004 @ 12:59 CEST
    Hvala za tvoj komentar s katerim se povsem strinjam, tudi s tvojo popravo grba. Čudi me, da Marko Pogačnik pri snovanju tega ni tega opazil že takoj. Verjetno je bila temu kriva brzina, ki je bila takrat potrebna za nove državne simbole, drugače bi ti pa predlagal, da se lotiš kar članka o tem. Glede otrok je pa tako in to velja tudi zame: "Ti naredi vse najbolje kolikor to zmoreš, ostalo bo naredil Bog" Kar je pomembno je to, da imaš ti sam čisto vest pred sabo.
    lp

    ---
    stojči


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2024 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 0,59 seconds