draga Arelena,
pohvala za to pesem, ki je klic žive Gnoze, ki človeka postavlja v središče vesolja. Iz tvojih nastavljenih vprašanj človeku je, odgovor naslednj:
prvo je uvid, nato sledi spoznanje: kako, zakaj, čemu. Da vidimo, kako nastane človek, kako živi in kako zopet izgine. Je, da slišimo, kaj pravi nekdo drugi, da prisluhnemo, kaj povzročijo njegove besede v lastnem bistvu in se nato odločimo. Je zaznati vonj odmaknjenosti od sveta, vonj lastnega bistva in se nato odločiti. Je zelo individualno dogajanje. Je videti individualno moč in individualiziran prostor ter vedeti, da v njem živim in delujem. Pomeni, da je vse v gibanju. Nič ne miruje.

Iskanje Prasile se največkrat dogaja v procesu nasprotnega gibanja. Resnico najdemo v trenutku, ko jo izpustimo. Stari gnostiki so pravilno trdili, ko so dejali:" človek je padli Bog, ki ni doma na tem svetu". Lahko rečemo tudi takole: "Usmerimo svoje misli na nebesa, našo pravo domovino, saj je zemlja le njena podoba, ter ostanimo vedri in mirni ob vsakem dogodku, veselem ali žalostnem". ( pater Pij )

Tvoja pesem govri o notranjem spoznaju, ki ni nikakršno teoretično znanje, ampak izraža izkušnjo neposrednega notranjega božanskega razodetja, torej znanja iz prve roke. Tako razodetje se zgodi na osnovi in kot višek duševnih življenjskih procesov. Zgodi se v duši, ki se v tebi bori za absolutno spoznanje, pri čemer je to spoznanje izhodišče in cilj iskanja. To pa se lahko zgodi samo v trenutku, ko obupana duša, ki išče večnost, doživi zemeljsko ječo in svojo globoko nevednost. Takrat se osvobodi iluzij in s tem tudi celotne zemeljske zablode. V istem trenutku se lahko v njej razodene Razsvetljenje notranjega stanja duše, ki ji kaže to, kar išče. Uskladi se torej z njenim notranjim stanjem, pri čemer jo tolaži in jo istočasno dviga na novo raven.

V svetem pismu V " Apokryphonu Janeza " je to notranje razodetje opisano slikovito in izrazito. Sam Janez je ta, ki išče znanje Očeta, je učenec svetih misterijev. Na potiv tempelj ga sreča farizej z besedami:" Kje je tvoj mojster, ki si mu nekoč sledil? Očital mu je, da je žrtev prevare, kar ga je odvrnilo od običajne tradicije. Ko je Janez slišal te besede, se je obrnil " od templja ter se napotil proti goram, v puščo."

Janez se pri tem srečanju sooči s praznim zunanjim svetom brez ljubezni. To je svet farizejev, ki predstavlja tog religiozen način življenja. Srečanje ponazarja Janezovo notranje duševno stanje. S svojimi lastnimi predstavami o resničnosti stoji na meji in dvomi sam vase. Ugotovi pomankanje notranjega resničnega znanja in pri tem doživi veliko temo ( " temna noč ", mistikov, Janez od Križa ), ki se imenuje " pušča". V tej temi se njegove predstave rablinijo.

Kaj pa on resnično ve o Odrešeniku? Ničesar otipljivega ni več in tako se žalostno vpraša: Le zakaj je bil tu Odrešenik? Zakaj ga je Oče poslal na svet? Kdo je njegov Oče, ki ga je poslal? Kakšne vrste je je doba h kateri gremo? Rekel nam je sicer: Doba, h kateri gremo, je prevzela podobo neminljivega eona, vendar nam o njem ni dal nobenega pojasnila, ni nam povedal, kako izgleda."

Tema, kamor se Janez poda, ponazarja izkušnjo abolutne ne - ne biti zemeljske osebnosti - izpraznjenost vseh zemeljskih iluzij in Janez sam predstavlja stanje te osebnosti: njegova duša, ki je s tem odrešena, se obrne h gori. Usmeri se proti duhu, katerega moč v zgodbi predstavlja podoba gore. V tem trenutku se v Janezovi duši razodene Odrešenik, duhovna svetloba, ki ga iz dvoma vodi preko meje v notranjo resničnost. Odrešenik se mu prikaže kot duhovna podoba popolnega človeka v trojni obliki: kot otrok, kot tisti , ki išče in kot božji služabnik. Tako Janez začne neposredno spoznavati božje bistvo. Vidi, kako se tri oblike stalno spreminjajo- otrok v starca, nato v služabnika in zopet v otroka. Spozna enost treh oblik; V Svetlobi, ki je bila pred menoj in je bila enost treh oblik in oblike so se razodevale druga v drugi."

Spoznanje Janeza se dogaja neposredno v enosti, ki vključuje tistega, ki spoznava ( Janeza ), vsebino spoznanja ( božje bistvo ) in sredstvo spoznanja ( Svetloba ), Torej sam Svetlobni princip, ki je v njem oživel ( v pripovedi podoba Odrešenika ), mu pojasnil resnico.

Otrok je Sin, ki obnavlja dušo, odrešujoči Kristus; starec je pričujoči princip življenja in modrosti služabnik pa je princip Ljubezni Svetega Duha, ki služi in tolaži. Notranji princip Svetlobe odrešuje glede na človekovo dojemljivost Janeza in glede na sprejeto modrost. Janez torej nedvomno spozna božji svet, padec duha-duše in s tem nastanek zemeljskega kozmosa, usodo človeške duše in njeno pot odrešitve.
Lep pozdrav tebi Arelena od Mirana.

[ Odgovori na to | # ]