Korenine prihodnosti - Marija Magdalena (15. del)

četrtek, 15. julij 2004 @ 06:53 CEST

Bernarda Pavko Prava:
Marija Magdalena, Potovanje v svetost ženske, ki Jaz sem VIII./IX. (1. del)

Ko sem avgusta odhajala na zabavnejši del dopusta v Ankaran, sem bila še vedno šibka. Prav potrudila sem se pospraviti stanovanje in oprati avto.Takoj ko sem parkirala pod blokom, pa sem prišla do izjemne žilavosti. Znosila sem v stanovanje goro prtljage ter posesala in po svoje razporedila pohištvo. Čudeži energije in motivacije, česa podobnega še nisem doživela. Burja je pihala, kot da bo vse odnesla, in pozno v noč sem sedela v zavetju balkona in se prvič pogovarjala s hrastom. Odgovarjal mi je z energijami veselja in sprejemanja in moči in ravnotežja. Zahvalila sem se mu za vsa zdravljenja zadnjih 23 let in prosila, da sprejme moja neravnotežja in mi da svojo stabilnost in moč, da zaživim najboljše v sebi.

Pojedla sem kakih 10 napolitank, kar je za moje telo ogromno. Zelo slabo sem spala in sanjala o močnih krčih v mečih, ki so se spremenili v resnico. Zbudila sem se v močnih bolečinah in krčev nisem mogla odpraviti z gibanjem stopal niti z masažo. Vse hujši so postajali, res hudi krči so bili. Kot da me je močna energija zagrabila v meča in vpila: Kaj počneš, trapa! Mukoma sem se začela premikati po stanovanju, dokler krči niso minili. Ufa! Ta je bila pa močna. V svojem energijskem polju sem določila znano pekočo energijo. Najprej samo zgoraj pri glavi, kasneje se je okrepila in razširila še na spodnje čakre. No, pa res vsakič doživim nekaj novega. Nekaj me je dobro prijelo v svoje kremplje. Čutila sem šibko srce in bolel me je prsni koš. Zaradi tistih nekaj zanič napolitank! Ko bi se vsaj najedla česa konkretnega…

Odločila sem se za post in molitev in doživela čudež makrobiotičnega napitka umeboshi sliv, Ume Su. Jemala sem rešilno zdravilo, govorila svetlobi in pisala Babino ime. V meni se je vse treslo, vibrirala sem. Spet sem molila in zaspala. Zjutraj sem dihala voljo Boga in potem ljubezen. Počutila sem se boljše.

Tako rada sem se vrnila v Ankaran. Po opravljenem čiščenju telesa je ponovno dobil pomembno mesto v mojem srcu, v mojem življenju. V kampu sta bili Naca in Ida, s katerima sem se nekaj dni potepala po slovenski obali. Z veseljem sem jima skuhala kosilo, ko je imela ena rojstni dan. Še nikoli nisem skuhala ajde z zelenjavo s sirom in to brez poskušanja. Angele sem prosila za pomoč in zgledalo je super in menda je bilo dobro. Obiskale smo cerkvico v Strunjanu in zaželela sem Marji na onkologiji, da bi se naučila tega, kar jo uči njena duša. V Strunjanu se je zvečer mimo mene sprehodila mamica s človeškim angelom v vozičku. Kakih sedem mesecev starega fantka, ki se mi je samo žareče smehljal, sem božala po stopalčkih. Obožujem stopalčka malih otrok.

Ta otrok me je tako kot Steven Turoff gledal naravnost v oči, ves čas odprt in žareč.
Samo Turoff in ta otrok sta me v mojem življenju tako (po)gledala. Vem, da to ni pogled Zemlje iz preteklosti, čutim pa, da bi lahko bil pogled prihodnje Zemlje. Ljubi Bog, ko bi se le ljudje lahko tako gledali…
Začni!, se je zasmejal Mihael in me spravil v zadrego.
Ne morem, ne znam… Lahko se samo odločim, da bi rada tako gledala okrog sebe.

Otrok mi ni šel iz glave in zvečer pod hrastom sem se vprašala: Kakšna je moja energija v primerjavi z energijo tega otroka? Kako naj vstopim v moč take odprtosti in sprejemanja, kot jo je izražal ta otrok? To bi rada, tja si želim. Kako naj se tega spomnim?

Ob poslušanju dvanajstletna Charlotte Church z njenim sopranom velike pevke so mi tekle solze ob besedilu: Ko grem zvečer spat, me čuva 14 angelov: dva čuvata glavo, dva stopala…, dva me toplo pokrivata, dva bedita nad menoj…
Jokala sem še bolj. Hvala, saj vem. Bil je angel, hvala. Do danes nisem res vedela, da angeli so na Zemlji. Rada bi prepoznala tega angela v sebi, rada bi ga videla v vsakem človeku. To me učite, to mi kažite!
...dvema pa je namenjeno, da me vodita po stopnicah v nebesa…
Jasno sem čutila, da mi angeli nekaj delajo na vrhu glave.

Čeprav sem bila v kosilu za povabljeni ženskici zelo radodarna s sirom, mi ga je pol ostalo. Napisala sem pol strani Babine mantre, ko me je začela hecati misel na sir jošt s poprom v hladilniku. Pozornost sem obrnila v prošnjo Babi, da mi pomaga živeti - Nič ni močnejše od mene. V ustih sem čutila sir in bil je samo dobra dva metra stran. Prav nesrečna sem postala. Ne bom vendar! Po celodnevnem postu in zdravilnem učinku Ume Su… Nič ni močnejše od mene! Nič. Jaz to lahko živim. Čas je, da to živim. Baba, pomagaj! V prsih sem čutila intenzivno toploto.

Hvala za podporo, angeli, Baba. Om Sri Sai Ram, Om Sri Sai Ram... Hvala, Baba. Prišel je mir.

V naslednjih dveh dneh sem pojedla sir in vse, kar je bilo v stanovanju. Rozine, preostale mandlje, smetano za kavo in preostalo čokotelo v enem kozarcu. Spala sem dobro, samo lahnih krčev se spomnim. Čudno dobro sem se počutila po teh "grehih", ko se navadno ne in naslednji dan sem se zbudila z zadovoljivo energijo. Takoj ko sem se povezala s svojimi bogovi, sem začutila Prisotnost. Torej sem čista. Izraziteje se je pojavila energija Mame Meere. Dihala sem ljubezen in čiščenje in potem veselje. Zelo zelo blizu je bila njena energija, jasna in intenzivna. Obšla me je jasna misel, da je vseeno, kaj jem. Da moje neravnotežje ni povezano s hrano. Da gre za služenje Zemlji, za višji namen in da hrana ni več tista, ki premika. Čutim, da je to pomembna stvar, ampak ne bom jo (več) preizkušala. Vračam se k dieti. Angeli so rekli, da ajdi že lahko dodam gomasio in močnik. Kar je seveda smešno po vsem tem, kar jem.

Čas je za intenzivnejši pogovor z Bogom. Zvečer si bom pisala vprašanja in zjutraj redno odgovarjala nanje; to sem že delala, vendar ne redno. Zdaj bi se rada temu zavezala, saj mi zaznamuje dan z najboljšo možno energijo. Navdihne me in potolaži, ne glede na vprašanje ali odgovor. Sam namen takega druženja z Bogom zdravi. Angele diham kot še nikoli, po dve do tri ure na dan.

Dokončno sem spoznala pomen osredotočenosti v molitvi. V molitvi, ki je pogovor z angeli ali z Bogom, ne samo moj monolog v njihovi prisotnosti. Ko vmes predahnem, počakam in prisluhnem, mi vedno odgovorijo vsaj mir in sprejemanje in vodenje v naslednjih minutah, pa seveda misel, ki sem jo dolgo čakala, nov vpogled. Vedno, prav vedno, je vmes tudi smeh. Potem začnem pisati pravo stvar, zavrtim najbolj pravi telefon ali me prav takrat pokliče najbolj prava oseba. Takrat se tudi najlažje odločim za nekaj, kar me najbolj podpre. V odnosu z Bogom, ki je zadnje mesece res moj partner, se počutim močnejša, na trenutke tako, da se ustrašim. Samodestruktivno hranjenje me prizemljuje na isti način - med mano in Boga postavlja večjo razdaljo.

Že nekaj let ugotavljam, da vsakič, ko Boga malo bolj začutim, takoj naredim nekaj, s čimer povečam razdaljo med nama, nekaj, kar hitro zapaca tako ljub mi odnos. Odgovor mojega partnerja pa vseskozi ostaja isti. Obnaša se, kot da med nama razdalja ne bi nastala in še manj, da sem za to kriva jaz. Bog ravna, kot da je najin odnos najidealnejši, daje mi občutek, da sem jaz tista najbolj popolna ženska in prijateljica daleč naokrog. Moje druženje z Bogom, ki je molitev, mi daje nikoli doživet občutek popolne sprejetosti, ne glede na moje ravnanje.

Prisotnost, ki jo diham vsaj tri ure na dan mi šepeta, me drega in po potrebi potisne ali ustavi in s svojim sprejemanjem omogoča, da spustim in se sprostim v tem, kar ta prisotnost, je - v tem, kar Jaz sem. Ko se ne ustavim ali ne stopim naprej, ko ne odgovorim na vodenje in šepet - tudi takrat je vse v redu. V partnerstvu z Bogom se počutim dobro, lepo, modro in čisto. Počutim se tako, kot se nikoli nisem počutila v svoji najboljši vlogi v nobenem odnosu. Počutim se v redu natanka taka, kot sem. Počutim se mirna in uravnovešena in zdrava. V druženju z angeli in z Bogom izkušam čudež, ki Jaz sem.

Ko je ljubi Mihael prvič povedal, zakaj angeli sploh odpirajo svoja krila, nisem mogla nehat jokat. Angelska krila obstajajo samo zato, da nam ljudem odsevajo našo lastno energijo! Vsaka moja celica je navdušena skakala v tej resnici. V stiku z Bogom in angeli ljudje doživljamo samo energijo, katera mi smo. Ker pa se nič ne dogaja brez razloga, zadaj mora biti namen. Svetloba časa, v katerem smo, nas podpira, ko začenjamo to isto energijo doživljati v odnosu z angeli na Zemlji - v odnosu z ljudmi! To potentno in prodorno zamisel izkušam kot resnico. Angeli nas začenjajo učiti živeti angele na Zemlji. Čas je, da boste drug drugemu to, kar ste do zdaj izkušali v stikih z nami, pravijo.
Samo, da najprej sprejmem sebe…
Ni potrebno, se nasmehne Mihael. Vsak človek je angel že zdaj!
Sir?
Pa sir!
Čokolada?
Pa čokolada! In Mihael se smeji. Ljudje na Zemlji ste angeli že zdaj. Brezpogojno! Začnite jih živeti!

Ker se z angeli vsaj tri leta družim 26 ur na dan, kot rada rečem, in z Bogom malo manj, so mi njihove informacije prišle v vsako molekulo in napolnile vse moje ravni. Verjamem jim, zame so resnica.

Človek na Zemlji je Bog v svojem trenutnem izrazu. Človek je Bog v svojem izrazu, katerega naj bi se zavedel in zanj sprejel odgovornost. Vsak izraz Boga pritegne ustrezno posledico in to je najbolj učinkovito učenje. Jaz se na primer s sladkarijami in sirom že nekaj let obnašam kot otrok in izkušam neprijetne posledice svojega delovanja. Brez mojega partnerstva in druženja z angeli in Bogom bi te posledice že pred meseci bile katastrofalne.To sem se naučila. Česa se učim zdaj?

Človek je Bog v izrazu, katerega lahko po potrebi spreminja. Izbira lahko drugega, če mu ta, ki ga izkuša sedaj, ne ustreza. To! Zadnja leta izkušam te svoje različne izraze in se jih zavedam bolj, kot kdajkoli. Nekatere obožujem in se v njih spoštujem in častim. To so vloge, ko delam z ljudmi, ko polagam roke in še najbolj, ko ljudem govorim ali pripovedujem zgodbe. Takrat sem izpolnjena in vesela in strastna, živa v izrazu Boga, za katerega nikoli nisem mislila, da sem ga sposobna. Navdušena sem nad izrazom Boga, za katerega nikoli nisem verjela, da lahko zaživi skozi mene. Takrat ko delam, jaz, Bernarda, sem Bog. Blizu Bogu sem, ko pojem ali vozim avto in še bolj, ko se med delom zarežim. In potem so tu tisti…, khm…, drugi izrazi Boga.

Kam naj zložim svojo Marijo Magdaleno? Kje je prostor za mojo Črno Marijo v tem sprejemanju?
Ravno tu! Soočenje z obema, ki sta isto, izkušam kot nekaj neizogibnega, kot nekaj, kar bi se slej ko prej moralo zgoditi, v taki ali drugačni obliki. Kaj me učita?
Tc tc tc, dela Mihael.

Vem, da poznam odgovor in vem, da sem to vprašala 246 -ič. Ne morem ju sprejeti!! Še vedno sem v dvojnosti, ljubček. Če bi živela enost Boga, bi sir in čokolado odneslo od mene že pri Otočcu. Ne bi ju "potrebovala" v tistih praznih prostorih, ko izkušam ločenost od Boga, ki Jaz sem. Tisti od Boga prazen prostor terja zapolnitev. S tem, ko ne sedem ali zakorakam v molitev, da bi ga zapolnila s svetlobo, izberem - nasprotno. Kako naj res uporabim tega brezpogojnega Boga? Kako naj ga shodim?

Ves razred angelov navdušeno skoči v zrak. To! Živi Boga! Stvar prenehaš delati tako, da jo prenehaš delati! Stvar začneš delati tako, da jo - začneš delati! Zabavaj se in predvsem - ne misli (kot človek)!
Pa imam spet domačo nalogo…

Doživetje tistega malčka v Strunjanu je v meni posejalo semena, ki že klijejo. Srečanje s tistim fantkom me je spremenilo. Z "naključnim" pogledom v oči bomo posejali semena preobrazb, to je prihodnost. To je moja nova resnica.

Nova razsvetlitev in občutek moči iz prejšnjih vrst sta se morala prizemljiti v večji količini bergaderja, po katerem sem bila žejna in… Zbudila sem se z mačkom. Počutila sem se dobesedno tako, kot bi se napila. Da se ne utopim v opisovanju lastne greznice samouničevanja, bom povzela. Slabo sem spala, se zbujala, obžalovala, se kesala in pokorila. Vstopila sem v oblak sramu, obžalovanja in krivde in tam ostala. Redno si masiram dlani in stopala, ter meridiane po rokah in nogah. Zdaj me boli vrh dlani in boli me nart stopal. Zamašena sem. Kaj se dogaja z mano, Baba? Mama?

Mislila sem, da jaz to lahko počnem! Da sem tako duhovno razvita, da tako razumem darove Dobe Sedaj, da lahko mučim telo s packarijami vseh vrst. Ker sem novi človek. Očitno sem mislila, da lahko blatim in mažem težko pridobljeno čistost novega rojstva duha, misli, čustev in telesa, ker nič ni močnejše od mene (razen naštetih stvari). Mislila sem, da jaz lahko presežem vse. Kje je moja pamet? Kje so moja volja, namen in zavezanost? Ljudje ne verjamejo, da nam glava opraviči prav vse neumnosti! Resnica je, da glava opraviči prav vse, kar želimo verjeti. To je to, kar glavo določa. No, pa recimo, da je samo moja taka, da ne bom posploševala…

Seveda nimam dobrega občutka, ko tole pišem. Precej težko se tudi častim, cenim oz. spoštujem. Kakšno učenje, ljubi Bog, kakšne lekcije. Kje je račun? Kje so posledice?

Sanje so se že pred tednom umaknile, prav dihati moram, da jih prikličem. Vztrajam pa pri pogovoru z Bogom. Kokreiram po Kryonovih učenjih in prosim za nevtralni implant, za preobrazbo omejujočih energij, da presežem te svoje samouničevalne prehrambene igrice.
To so ostanki stare energije, ki si bila, delovanje implanta razlaga Kryon. Odloči se, kokreiraj in sprejmi energijo, ki jo podeluješ. Rada jo imej, poigraj se z njo in potem jo spusti.

Torej sem v fazi igranja s staro energijo. Hvala za dovoljenje za to "igranje". Koliko časa se pa lahko igram? In s kakšnimi posledicami za svoje stanje?

Vera je poniknila, glava obvladuje sceno. Krivda, sram, obtoževanje, dvom, strah…? Zbudila sem se ob treh zjutraj in šla meditirat na balkon k hrastu. Pred tem sem se napila vode in pojedla kar nekaj napolitank. Je kje kakšen zavod za takele kot sem jaz? Dobra novica je, da spet jasno čutim Mihaela. Pomaga mi tudi, ko hrast prosim za notranjo moč in stabilnost. Potem sem spet zaspala za nekaj ur. Zakaj vse to opisujem? Kdo pa mislim, da bo bral tole stalno isto neprijetno žalostinko? Le koga bo zanimalo tole posipanje s pepelom?

Kot odgovor vedno začutim mir in višji namen tega pisanja. Se bo že pokazal, ko bo čas.
Sem, kar sem in, če tega nisem pripravljena videti, kako bom postala to, kar želim biti?
V jutranjem zbujanju sem v glavi jasno in glasno po nekaj letih slišala Glas:
- Tako deluje Univerzum!
- Ja, vem, se strinjam… sem olajšana rekla jaz.
- Samo..., potrebno je ravnotežje, da to živiš!
!!

Hvala, Bog. Hvala za glas moje duše, ki sem ga potem, ko sem pustila službo, že trikrat slišala. Enako jasno in glasno, noter v moji glavi. Vsakič z informacijo, ki sem jo takrat potrebovala. Preostale napolitanke sem zmetala mačkam.

Potrebno je ravnotežje, da to živim! OK, angeli, gremo naprej!

* * * * *

Po vrnitvi iz Ankarana sem en teden zelo slabo spala. Vsako noč sem se zbujala s popolno jasno glavo in naspana. Ni mi preostalo drugega, kot da sem se preselila v svetišče in sedla za računalnik.

To je zaznamovalo začetek novega obdobja mojega življenja. Čas je bil, da začnem z dihanjem, naravnavanjem oz. uglaševanjem z najvišjo svetlobo. V to čiščenje, uravnovešanje in s tem zdravljenje na vseh ravneh sem se prisilila z intenzivno samodestrukcijo in izzivanjem milosti. Tako sem se prepričala, da angeli res storijo vse, kar jih prosim. Ampak, ali je vse to res potrebno? Je človeku na Zemlji res tako težko sesti in dihati najvišjo svetlobo? Pri tem, da na cestah in v trgovinah dnevno pobiramo različne vrste energij nižjih vibracij in jih prinašamo domov. V pisarnah, na avtobusu, na trgu se nas primejo strah, dvom, razočaranje, jeza in druge energije mimoidočih, samo da se tega ne zavedamo. Isto upiranje in pomanjkanje pripravljenosti za tak dober energijski vložek opazujem pri ljudeh, s katerimi delam. Razumejo dinamiko angelskega sodelovanja z nami, samo s prakso odlašajo. In ko nas stisne, ljudje čez noč lahko naredimo vse.

Ali res vsi potrebujemo izzive, da se discipliniramo?
Pol ljudi razume na lepo besedo in pol ljudi razume na palico. Vsi pa razumemo na palico!
Pri tem, da ima vsak pri roki najbolj ljubeznivo in učinkovito pomagalo - dihanje angelov.
Dihanje angelov je eden najbolj milostnih načinov za spremembo svoje vibracije.
Dihanje angelov je eden najbolj učinkovitih načinov za izboljšanje svojega energijskega polja.
Dihanje angelov je eden najbolj blagoslovljenih načinov za izboljšanje sebe.

KORENINE PRIHODNOSTI
Marija Magdalena, Potovanje v svetost ženske, ki Jaz sem IX.

Nenavadno sem začela uživati v živilskih trgovinah. Posebej rada imam delikatesne oddelke in velike blagovne centre. Moj sum, ki si ga nisem priznala, se je potrdil - na veliko kompenziram. Kupovala, vohala in kuhala bi za druge, da bi ob priliki lahko konkretno vskočila v dobrote in skušnjave. Ker ne ližem rada drobtinic, prej sem tako narejena, da letijo od moje mize, si bom že ustvarila situacijo, v kateri bom dobila svoj zadosten ali celo presežen del.

Veselila sem se, da pride Nuša pred odhodom v Indijo s fantom na kosilo. Igračkala sem se v pripravah obroka, ponosna, da nisem ničesar "obliznila", da sem kasneje padla na mini twixe, marse in snickerse, ki sem jih kupila zanju. Nekje sem prebrala, da je greh samemu sebi povzročena neumnost. No, nadaljevala sem z njimi. Pojedla sem večje količine gomasija, da me je čez nekaj dni zabrisalo v sladkarije in spet nazaj. Opazovala sem nihanja energije, dvige in padce svoje vitalnosti. Sproti sem se čistila in si odpuščala z dihanjem. Ure in ure sem dihala sprejemanje sebe. Resnica, da nič ni močnejše od mene, je naenkrat postala najčistejša utopija. Kar naenkrat je bila okrog mene gora stvari, močnejših od mene. Krepil se je ne preveč zaveden občutek krivde, ki mi je samo omogočal, da sem nadaljevala s sabotiranjem sebe.

En dan so mi precej zatekle dlani in naslednji dan samo noge. Tretji dan so mi zatekla meča z gležnji in to me je ustavilo. Pekoča energija se v moje polje ni vrnila. Večkrat na dan sem jo preverjala. Počutila sem se šibka, bila sem nezadovoljna. Čutila sem, da si ne morem pomagati.

* * * * *

Marja mi je bila vedno simpatična zaradi energičnosti in samosvojosti. Na onkologiji so ji odstranili jajčnika in želodec in na nedeljo zvečer me je poklicala od doma. Pred kemoterapijo so jo za nekaj tednov poslali domov, da se zredi, ker je presuha. Vprašala je, če ju z možem peljem k Turoffu.

?! Povedala sem, da grem konec meseca k Mami Meeri, oktobra na tečaj makrobiotike na Hvar in, da sem delo planirala za tekoči in naslednji teden, saj sem bila dolgo odsotna.

Rekla je, da mi z možem krijeta stroške potovanja in v naslednjem stavku omenila vrečko, povezano s svojim želodcem…

Spomnila sem se občutka v Angliji, da bom k Turoffu še prišla, in pristala. Najprej sem začutila hvaležnost, ko sem sedla v dihanje, pa je glava zdivjala. Trudila sem se vsaj malo ustaviti misli, ki so brzele v vse smeri z vmesnimi vprašanji kot: Kakšen je na želodcu operiran bolnik z vrečko? Kdaj bi ženska sploh lahko šla v Anglijo, če ima čez tri tedne kemoterapijo? Kaj Marja in njen mož v resnici pričakujeta od mene? Jaz živim iz duha, za duha in v duhu. Kaj pa na Zemlji letalo in vlaki pomenijo za operirano šibko žensko pred kemoterapijo?

Odgovornost, ljubica, odgovornost...

Ko sem angele vprašala, če bom v vili imela svojo sobo, so rekli, da ne. To me je dokončno vrglo ven. Ne me hecat, Baba! Kakih osem, devet let že ponoči sama spim, bom pa ja imela svojo sobo. V vili Melford blizu Turoffove klinike so tako male sobice in ne želim spati v sobi s komerkoli, dokler res ni neizogibno. Dirjala sem na mislih in jih zaman skušala ukrotiti. Zakaj se Marja ni osebno oglasila pri meni, če me že snubi za tako storitev?

Poklicala sem jo in jo vprašala, kaj od mene pričakuje na tej poti k Turoffu.
No, da greš z menoj k Turoffu in mi prevajaš… Pa da se bolje spoznamo, je rekla.
?! Govorila je kot bi me ne poznala iz delavnice po 7 mesecih ukvarjanja s čakrami. Saj vendar mora vedeti, da take zamisli pri meni ne primejo. Tudi ta ne, da sem kot angel… K Turoffu bi Marja najraje šla že naslednjo nedeljo, na kliniki pa naročajo za približno 2 meseca naprej! Njeni odgovori so mi razkrili njeno splošno nezavedanje, neprizemljenost in ogibanje situaciji, njeno splošno neravnotežje.

V večernem dihanju sem prosila za vodenje, za Najvišje in Najboljše za nas vse.
Saj veš, Baba, da bom storila karkoli želiš, malo upiranja pa je še vedno moj vzorec. Naredila bom, kar želiš, samo pokaži mi tako, da bom razumela.

Zbudila sem se zelo zelo mirna. V jutranjem dihanju angelov sem začutila jezo na Marjo. Bolna je. Samo bolan človek se lahko obnaša, kot bi te povabil na izlet v Postojnsko jamo. Uro in pol sem dihala odpuščanje nanjo in nase, iste neprijetne misli so se stalno vračale. Potem sem poklicala v Anglijo in izvedela, da bo Turoff odsoten še teden dni.
Prosila sem Mamo Meero, da bom rekla tisto, kar je za naju obe najboljše in še enkrat poklicala Marjo.

Ne želim sprejeti tvoje odgovornosti, ki mi jo nalagaš, ker jo še sama nisi prevzela, sem rekla mirno a jasno. Govorila sem ven iz svojega drobovja. Sanjariš in si zgoraj v glavi nekje, kar je izogibanje. Spravi se nazaj v telo. S Turoffom bi se rada izognila kemoterapiji, vendar univerzum tako ne deluje. Ko boš s svojo odločitvijo glede nadaljnjih postopkov prevzela odgovornost za svoje stanje, te bo Bog podprl. Ne bo pa ti olajšal situacije na takle način. To, kar delaš, še barantanje ni. Poskusi pustiti zunanjo družbo (vsakič, ko sem poklicala, je bilo pri njej več žensk) in se spravi vase. Ko boš ti vedela, kje si in kaj res želiš od mene, se bova pogovarjali naprej.

?! Njena prejšnja živahna energija je splahnela po polovici prvega stavka in mislila sem, da bo zajokala.Temu se reče prizemljitev. Temu se reče resnica. Počutila sem se dobro, čeprav so na dan prihajali občutki krivde. Samo izrazila sem se, povedala sem svojo resnico. Naredila sem največ, kar sem lahko. Dogodek je prizemljil tudi mene in mi predstavljal krajši proces.

V vsej jasnosti sem dojela, da ne želim delati z bolnimi ljudmi, kaj šele s težkimi bolniki. Poleg tega so se v trenutku razblinile vse moje skušnjave - hvaležno sem začela mleti po trikrat tri žlice ajde na dan.

Vsak dan sem imela delo in nekaj dni sem čutila intenzivno energijo v drobovju in občasno jezo čakro više. To sem sproti urejala z dihanjem odpuščanja sebi, Marji in Babi. Po dolgem času sem se razjezila na Babo.
Kaj pomeni tale zmešnjava, Baba? Veš, da sem pripravljena pomagat. Kaj mi ne moreš urediti ene jasne situacije z določenimi mejami? Z malo spoštovanja in upoštevanja mene?

Seveda ne, saj sem se ravno v zadnjem izzivu učila in naučila sama postaviti svoje meje. Močne meje, ki bodo nekaj časa držale. Prišla sem do zadovoljive stabilnosti, čeprav sem dobesedno čutila, kako se Marjine prijateljice zgražajo nad mano. Dobila sem potrditev, da so zame pomembna samo sporočila mojega drobovja. Ljudje okrog mene s svojimi pričakovanji zame enostavno niso dejavnik. Ne več.

Moje učenje je bilo v resnici preprosto in precej jasno. Ko sem sprejela služenje dvema ženskama, da ju peljem k Mami (vse sem že rezervirala), mi je Baba vrgel trnek z Marjo - naslednji izziv, ki sem ga malo težje sprejela.

V resnici bom šla, kamor me boš poslal, Baba. Spala bom v šotorih ali v hotelskih sobah in s komerkoli boš določil. Samo malo godrnjam, saj me poznaš… In rad me imej še naprej!

Do ponedeljka, ko je Turoff začel spet delati, me Marja ni poklicala in tudi ne kasneje.

Dobra znanka, s katero sem šla danes na čaj, je rekla, da bi šli skupaj lahko k Turoffu. Morda bi lahko celo prespali v stanovanju njenih prijateljev. ?! Na, pa se znajdi. Glava me je spet zaposlila za par dni. Kuhaš pa kuhaš, Baba. Pozanimala sem se za cene vozovnic, potem pa začutila, da ženska potrebuje čas za odločitev. Naj si najprej prebere knjigo o Turoffu in vse se bo odvilo tako, kot je prav. Očitno sem šla skozi z Marjo povezan izziv, da se je zdaj pojavila ta možnost. Če še tole situacijo podelam "na suho", se bom lahko zdrava in uravnovešena sprehajala po Čopovi do konca svojih dni.
Je to nova raven, primerna moji novi vibraciji, Baba? So to moja nova učenja?
Potem se pa znajdi, potem pa načrtuj…

* * * * *

Mihaela dnevno diham vsaj tri ure in to z velikim veseljem, ne kot obveznost. In ponoči ga diham, ko me zbudi(jo). Takrat energije drugače čutim, drugo kvaliteto energij. Tu in tam doživim kaj posebnega in končno spet živim entuzijazem. Takoj ko se zbudim, me dvigne na noge dihat Mihaela. To je zame sreča, to je zame milost, to je pomemben del moje pogodbe o zdravljenju Zemlje. Vem, da je to - To! Končno sem se zavezala angelom in nič mi ni težko. Sploh ni težko. Diham, pišem, ponoči in podnevi. Jem ajdo na ajdo in za povrh ajdo, potem pa me na deset dni vrže ven. V sir s plesnijo in v čokolado. V velike količine enega in drugega. In za tem v dihanje angelov in zahvaljevanje. V velike količine enega in drugega. Tudi to bom podelala, vse bom podelala. Vem, da bom.To so moja odločitev, moja jasnost, moj entuzijazem. Zaradi milosti, ki mi pripada. Dosti višjega namena že živim in do ostalega se bom dokopala. Samo glejte me! In moji ljubi angeli, hvala.

* * * * *

Nuša je s fantom za pet tednov odletela v Indijo. Po tem, kar sploh vem da počneta, ocenjujem, da živita izjemen tempo in imata neskončno energijo. Čutim, da je na trenutke tudi zanju preveč, rečem pa že dolgo nič. Skakanje na morje, malo študiranja in več zadnje dni, potem pa dva večera pred odhodom koncerta v Križankah z nadaljevanjem do ne vem kdaj zjutraj in dan pred odhodom izpit. Na Brniku sta bila izžeta. V zadnjih res napetih dneh je Nuša dvakrat sanjala o Babi oz. izkušnji z Babo je imela.
Zdravil je tebe in potem je želel zdraviti še mene, je rekla prvikrat.
Zakaj naj bi me zdravil, če sem zdrava?, sem pomislila. Cista v dojki se mehča v vsak dan manjši gumbek.

Spet je zdravil tebe in želel še mene, je rekla še enkrat čez nekaj dni. Tokrat sem dvignila roki in v dlani ujela energijo iz njegovih rok, je bila zadovoljna.
Nisem imela prave jasnosti okrog tega doživljanja moje hčere, vse do njenega odhoda na letalo.

Vesela sem, da si ozdravela, je rekla, ko me je objela. Zdaj vem, da si zdrava.
No, Baba, si pa res opravil poslanstvo, da si njo prepričal!
Tako se je začela moja četrta čakra.

Kadar se ukvarjam s srčno čakro, sem pozorna v glavnem na sprejemanje (sebe) in na (svoje) ravnotežje. Sredi septembra je del moje pozornosti stalno pri hrani. Leta sem zviška gledala ljudi, ki so se oblizovali okrog hrane, na ženske, ki so navdušeno govorile o receptih. In nisem se dobro počutila v stanovanjih, kjer je dišalo po hrani. Danes uživam v vonju stanovanja, kuhala bi in jedla bi. Pa sem res obrnjena na glavo!

V vzdrževanju ravnotežja mi lahko pomaga samo - misel. Samo misel ravnotežje ohranja ali podira, misel me popelje k tej ali oni hrani, v tesnobo ali entuzijazem. Samo misel, ki je izbira, ki je odločitev, je tista. Samo glava pomaga, samo glava zamoči. Samo glava mi bo tudi pomagala ven in to na nov način. Na način, ki se ga tudi sama navajam. Borba ne pomaga. Ljubeznivost in sprejemanje, zavedanje in ustrezna disciplina misli so pot ven.

Angeli mi šepetajo naj se držim makrobiotike, jaz pa sanjam o rum kokos bonbonih in treh kozarcih ohlajenega rumenega muškata. Zgodilo se je v soboto, samo brez rum kokos bonbonov. Potem ko 7, 8 let ali več nisem pila alkohola. Kar naenkrat bi rada kuhala in to za več ljudi. Energija okrog mene pa vibrira, še okrog prstov, prav zdaj, ko to pišem. Potem zberem pogum in odprem I Ching.
To bitko moraš izbojevati sama. Tudi če bi imela vso podporo od zunaj, bitka je tvoja.

To! Dihat grem Mihaela, že četrto uro danes. Če ga ne bi dihala, bi zaradi strahu verjetno slabo spala. Strah me je sebe. Mihael je moja edina možnost, da obdržim mir. Pred dvema dnevoma se mi je del plombe odlomil na grozdni koščici, včeraj pa na mandljih. Ljubi angeli, kot da bi me to lahko ustavilo…! Eno uro čakanja pri zobozdravniku sem učinkovito izkoristila za dihanje Mihaela. Prvikrat sem pri odprtih očeh dobivala odgovore. Res sem hvaležna in hvala za milost še naprej. Očitno imam močno katoliško karmo - tam grešiš in se spoveš, jaz pa grešim in diham angele!

Po dolgem času jokam, po dolgem času sem v procesu, sredi njega . Kratek bo in čutim, da grem že ven. Dobila sem kot navadno zelo preprosto in ljubeznivo pismo dr. Michaela. Katerega dela življenja nimaš pod kontrolo? je pisalo tam v tretji vrsti. Najprej sem se zasmejala, ko sem pomislila, kaj naj ljubeznivemu človeku odgovorim, potem pa je začelo počasi prihajati. Počasi in zanesljivo in močno. Katerega dela življenja nimam pod kontrolo?

Minula leta izzivov in procesiranja so preobražena v letošnji ozdravitvi raka. Novo rojena štejem čas od tega poletja naprej, od očiščenja in novega začetka v ljubezni in veselju naprej. Vsaj v več ljubezni in v več veselja kot prej. Verjetno na vsakem od mojih novih začetkov nekaj pričakujem, morda celo kaj velikega. Zadnja leta ta pričakovanja niso bila izpolnjena in tudi zdaj cuka in ne gre. Okoliščine v življenju so samo oblike energij, ustrezne energijam v meni. Po poletnem očiščenju imajo te energije proste poti in jaz jih smetim. Utrujena sem od same sebe, utrujena sem, ker se stvari odvijejo prav zadnjo minuto. Nobene kontrole nimam!
V svojem življenju nad ničemer nimam prav nobene kontrole več!

Že res, da se zdaj učim plavat s tem že bolj predvidljivim tokom, o katerem vem samo, da je nepredvidljiv. Kontrola? Ne, kontrole nimam nobene več. In to spoznanje je že vredno tistih nekaj solz…

Sem v spoznanjih in razumevanju, da me kontrola v mojem življenju ne zanima več. Izbiram preobrazbo vseh vrst kontrole. Ničesar ne želim kontrolirati. Želim biti, želim si želeti in se veseliti v procesu manifestacije željenega, ne želim pa tega kontrolirati. Želim se igrati. Amen.

Včeraj so se prizemljili vsi siri in čokolada. Na jeziku sem najprej začutila, potem pa zagledala obremenitev organizma. Grgrala sem sezamovo olje in po dolgem času je bilo bolj belo. Popolnoma očiščeno telo mi je uspelo zapacati v enem mesecu. Alarm! Kontrola, ki jo ne izbiram, se je široko ustopila, ko sem večkrat na dan spraševala angela Mihaela o energijah v moji energiji. V strahu sem dobivala napačne odgovore oz. sem si jih narobe razlagala. Padla sem v vrtinec skrbi in dvomov, čakala sem na božjo kazen. V stiski sem odprla prvo knjigo in prebrala:
Ne moreš postati to, kar si, če ne izkusiš tega, kar nisi. Aleluja!

Imam tako močno vedenje in zavedanje tega, kar sem, da sem res že bolna od tega, kar nisem, pa na ta kompulzivni način še kako sem. V resnici pa nisem nič drugega, kot to, kar zdaj nisem. Kaj in kdo potem res sem?

Misel o sladki smetani se je potuhnila, zavladali so twixi in snickersi. Pa naj letijo plombe…!
Ljubi Bog, kaj nimaš pametnejših načrtov glede mene? Zakaj mi ne pomagaš? Kolikokrat dnevno prosim za notranjo moč? Kolikokrat kokreiram preobrazbo in obvladovanje misli? Kolikokrat se zahvaljujem za nevtralni implant? Česa se učim? Zakaj gre? Saj ne prosim ne vem kaj. Samo delo mi daj, zaposli me, da ne bom jedla.

Pa sem se spomnila, da znanka beži od doma, zato da ne je. Torej to ni rešitev. In prelaganje odgovornosti nate tudi ne, vem. Nemočna in nesrečna sem. Ljubi Jezus, kakšna beda. To res ne želim biti jaz, to prav gotovo ni moja vizija sebe. Zakaj toliko časa traja? Če je bil namen spoznati bedo človeškega bitja, sem jo spoznala. Adijo, moja vzvišenost! Zbogom, moj ponos! Soočam se s svojo bedo, ki je moja in zdaj bi jo rada sprejela. Očitno jo ne morem, ker se ne počutim dobro. Če bi bedo res sprejela, bi se v bedi tudi dobro počutila.

Na srčni čakri sem in želim se sprejeti, tako kot sem. Angeli mi zagotavljajo, da sem v redu prav taka, kot sem. Ne morem se sprejeti take!!!

Zvečer sem angele medlo čutila, medtem ko sem jih zadnji teden čutila tudi na avtobusu, samo če sem se skoncentrirala nanje. Aha…! Še to! Še angelov ne bom več čutila! Nič ni močnejše od mene, kaj? Moja ponos in superiornost sta šla, čisto krotka sem. Šibka sem in nemočna, povsem običajen človek. Nič boljša nisem, nič bolj močna, nič bolj pogumna. In strah me je.
Strah, da ne bom prenehala.
Strah me je, da bom s to samodestrukcijo nadaljevala.
Strah, da se bom pogubila.
Strah, da bom znorela.

Kje je razlog za to, da se obnašam kot norica? Je to maščevanje staršem, zagotavljanje lekcij Nuši, da bo hitreje duhovno rastla? Na četrti čakri sem in rada bi se sprejela, rada bi živela svoje srce. O srčni čakri so lahko napisane knjige, zame pa pomeni samo - sprejemanje. Živeti srce pomeni najprej in predvsem sprejemanje sebe. Kako naj se sprejmem v najtežji in najbolj odvratni vlogi mojega življenja?! V vlogi, ki jo sebi nikoli ne bi pripisala, ki jo zase nikoli ne bi izbrala!? Samo človek sem in želim sprejeti svojo človeškost, da bom enkrat postala to, kar bi rada postala. Da bom živela tisto svetlobo, ki v resnici sem. In ta svetloba je globoko v meni nekje, spodaj pod nesprejemanjem, obtoževanjem, kontrolo in sabotiranjem sebe. Odločam se sprejeti vse to, kar v resnici nisem - tukaj in zdaj. Vse to sprejemam in se odločam za višjo in boljšo sebe. Če je višji namen, sem pripravljena ustanoviti tudi Društvo za nepopolno duhovnost. Ponovno izbiram nevtralni implant: preobražajo se ostanki moje preteklosti, ki me drži v prostoru ocenjevanja in obsojanja sebe. Posula sem se s pepelom in se sprejela, tako kot sem.
!?!

Eureka! Spomnila sem se! Ta trenutek sem se spomnila! Zjutraj sem za današnji dan kokreirala - sprejemanje sebe! Aleluja! Pozabila sem! Hvala, zdaj mi je lažje. Zdaj mi je tudi jasna napornost in intenzivnost današnjega procesa. Kar skakala bi in tolkla z nogama ob tla. Lažje mi je v spoznanju, da sem še vedno v svojem sistemu, ki je moje življenje. V sistemu, ki deluje!

Moj "sistem" je sodelovanje z Najvišjim in Najboljšim partnerjem, s svetlobo. Moj sistem je partnerstvo z angeli, z Bogom. Zunaj sem! Ha-ha-ha, zunaj sem! Hvala! Z jutranjo kokreacijo sprejemanja sebe sem si skreirala ves ta proces. Aleluja! Deluje! Bog v meni deluje!

* * * * *

Korenine prihodnosti - Marija Magdalena (16. del)


www.bernardaprava.cjb.net
tel. 041 559 041

0 komentarjev.

Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20040616165305592