Miran Zupančič,
duhovni učitelj, jasnovidec in zdravilec

Še danes je prisotna splošno razširjena predstava o nebesih in peklu, ki da je prostor ali stanje v onstranstvu. Z onstranstvom je mišljeno področje - kraljestvo senc, kamor pridemo po smrti fizičnega telesa tu na zemlji. Stare duhovne šole so ga imenovale "astralna, oziramo zrcalna sfera", ker je to natančna protipodoba tostranstva. Obstaja splošno pojmovanje cerkva, da naj bi enkratno življenje v tostranstvu odločalo, ali si je človek po smrti zaslužil večno življenje v nebesih ali večno bivanje v peklu. Po tem pojmovanju človek, ki je v svojem življenju delal v pretežni meri dobro, sme upati, da bo po smrti dosegel večno življenje v astralnih nebesih. Drugi, ki pa je delal slabo, bo moral večno prebivati v peklu. Toda tudi dobri morajo, preden pridejo v nebesa skozi takoimenovane "vice", saj se tudi njih drži dosti slabega, zato se bodo v vicah očistili tega.

Tako ljudje čutijo, da ima pri tem strah veliko odločilno vlogo, zato se mnogi trudijo delati dobro zaradi strahu pred peklom. Tako imenovane "vice" so samo vmesna sfera očiščevanja, ki se nahajajo med nebom in zemljo, so višja šola zavesti, kjer se duše ustavljajo, da bi bile deležne pouka, ki ga niso bile deležne na zemlji, da spregledajo in popravijo svoje napake iz časa bivanja na zemlji. Kdor pa je že v tostranstvu dosegel odrešitev, ta se v vmesni sferi ne ustavlja, ampak gre direktno v duhovni svet, svoj pravi dom.

Toda nebesa in pekel niso nikakršne nespremenljive danosti, ampak jih ustvarjamo ljudje sami. V resnici živimo že v tostranstvu v nebesih in peklu, ki sta povsem v sorazmerju z našim notranjim stanjem zavesti. Kajti vsaka misel in vsaka naša čustvena dejavnost kreirata v onstranstvu tu okoli nas, podobo, ki je zakon. Zato je tudi v davni preteklosti Mark Avrelij izgovoril in zapisal: "Problem človeka so njegove misli!"

Vse je torej odvisno od moči naših misli in občutkov ter ponavljanja le-teh. Od teh moči in občutij je odvisno ali ostajajo te podobe le kot sheme, ki se razpršijo kot megla, ali pa postanejo trajne in začnejo živeti svoje lastno življenje. Psihologi to imenujejo "avtonomni kompleks". Če se vklopi kolektivno oživljanje takih miselnih podob in se jih čustveno impregnira, jih s tem povečuje in še bolj aktivira v gibanje. To lahko ima pozitiven ali pa negativen učinek, vse je odvisno od namena. Kaj je to negativni učinek, ki je povzročil strašno gorje, smo videli na Balkanu, ko so se oživljale stare podobe z namenom pranja možganov nekega naroda, ki je trajalo tri leta, nakar je sledila materializacija zla. Iz tega hudega zla, a poučnega za vse nas, je razvidno, da je človeštvo enormno napolnjevalo v onstranstvu celotna področja z mogočnimi tvorbami in oblaki moči, ki so potem delovali na človeštvo, kajti stvaritev ali stvarjenje je vselej odvisno od svojega kreatorja, v tem primeru so to ljudje.

Preko finejših teles, še predvsem preko astralnega telesa (telesa želja, instinktov, erosa, nagonov) in miselnega telesa, smo vsi neposredno povezani z privlačno magnetnimi področji onstranstva, ki smo jih kot človeštvo zgradili in jih ohranjamo. Tako smo še kako močno povezani tudi v tostranstvu z onstranstvom. To dogajanje se vedno dogaja ponoči, ko naše fizično telo spi, takrat potujejo naša finejša telesa v področja kraljestva senc in od tam prinašajo vsemogoče vtise, ki podnevi vdirajo v naše področje z dihom in izdihom. Tako obremenjeni pričenjamo svoj vsakdan, spremljajo pa nas eloktromagnetne napetosti, katere dajejo smer našemu življenju in s tem določajo celotno naše odzivanje ter ravnanje. Zato se je potrebno znebiti teh moči, ki imajo svoje moči in centre vplivanja v onstranskih področjih dostop do naše zavesti in, ki nam grenijo svobodno odločanje.

To je ta naš boj, kajti te sile se zelo borijo za svoj obstoj in lahko si ga zagotovijo le, če nas prisilijo, da vedno na novo ponavljamo enake občutke in misli. Na tem vedenju je bazirana vsa današnja reklama, pozitivna kot negativna. Mi sami s aktiviranjem določenih misli in občutkov oskrbujemo njihov obstoj. Ker večina ljudi strmi za samopotrjevanjem v tostranstvu, se želijo v onstranstvu potrjevati tudi stvaritve takih ljudi. Koliko nas je na zemlji živečih? Torej vlada tu in tam velika gneča in boj za vsako dušo. Sedaj nam je že jasno, da s tem omogočamo medsebojni vpliv tostranstva in onstranstva ter zagotovljeno medsebojno vzdrževanje takega stanja. Mnogi to počnejo nezavedno, včasih pa tudi zavestno vzdržujejo svoje vezi z astralno sfero, kajti vedo, da morajo umreti. Toda upajo, da bodo po smrti živeli dalje v onstranstvu in da bodo ušli ugašanju svojega plamena.

Tako nevede kreiramo s svojimi dobrimi mislimi in občutji in z vsem kar imamo za dobre lastnosti v tem svetu: dobrota, mir, sreča in za trud po idealu; v onstranstvu kreiramo nebeška polja v kraljestvu senc. Po njih hrepenimo, upamo, da bomo tu dalje živeli, ne glede na to ali smo idealisti, verniki, človekoljubi, magi… Istočasno pa po drugi strani s svojimi negativnimi mislimi in občutki vzdržujemo onstranski pekel kot polje, v katerem so naloženi kupi nesloge, sovraštva, nižjega razmišljanja, nasilja, prepirov, sebičnosti, lakomnosti in vse vrste zla. V onstranstvu se odseva vse, kar je v tostranstvu, le da je tam dobro in zlo med seboj bolj ločeno, ni tako medsebojnega prepletanja kot tu. V sorazmerju naraščanja ter delovanja nebeškega področja, narašča tudi moč peklenskih polj bivanja stvorov. Saj, če namreč zavestno primoramo sami sebe k dobrim mislim, potem negativno samo potlačimo in s tem ga zagotovo ne premagamo. Tako se negativne moči zbirajo v vedno večje tvornosti sil, ki se bodo nekoč spustile k človeštvu.

In ravno v tem delovanju imamo odgovor na vprašanje, zakaj v našem navideznem naprednem času, ko vedno več ljudi iskreno poskuša z vso svojo bitjo delovati dobro, ko se jih vedno več aktivno zavzema za svetovni mir, pravičnost, svobodo, blaginjo, znanost, etiko in prave vrednote vere kljub tem naporom naraščata zverinstvo in okrutnost. Potrebno je dobiti komunikacijo s božanskim svetom v molitvi in meditaciji. Onstranstvo in tostranstvo sta en svet še vedno tega sveta in tako še vedno nista odrešitev. Obstaja prvotna božanska narava ter padla naša z onstranstvom in tostranstvom skupaj. Obe sta dve polovici iste narave. Samo da imamo tu fizično telo tam pa ne. To naše polje bivanja ni zlo v smislu hudobije, ampak v smislu nevednosti in odpora božanskemu načrtu za človeka. V božanskem svetu ni boja med dobrim in zlim, ampak je vse dobro, nepreklicno dobro. Tam je svetloba brez senc. Nazaj se lahko vrnemo v božansko naravo ker nosimo v svojem starem spominu hrepenenje, ki je koda božanskega sveta v nas samih. Ravno ta božanska koda povzroča hrepenenje po večnosti. Omogoči nam, da zatipamo pozabljeni svet, v katerem so resnica, ljubezen in pravičnost. Tostranstvo in onstranstvo sta samo pripravljalna poligona za naš možen izhod iz večnega ponavljanja plusov in minusov.

Ko dojamemo in tudi sprejmemo, pridemo do vse večjih spoznanj in s Kristusovo močjo preusmerimo svoje življenje v drugo smer. Zato se lahko vedno bolj povezujemo s božanskim svetom, a da pri tem tukaj ne opuščamo nobene od svojih dolžnosti, ki jih moramo opravljati kot vsakdo. Pot se nam vsekakor odpre, toda pozor, ne prehitro in prefanatično. Če nam ne bo to uspelo v tem življenju, se bo to zgodilo pa kasneje. "Hitimo počasi" so rekli Grki pred nami. Mnogokrat se bomo na tej poti morali znajti kar sami, preživljati notranji boj in sami premagovati vsa nasprotja v nas samih in ne v drugih. Nasveti in opisi poti drugih so nam lahko v oporo, vendar pa jih moramo v življenju dejansko sami preizkusiti. S tem najdemo resnico in gotovost za naslednji korak. Kdor se tej poti približa le teoretično in zunanje, lahko ta navodila, na žalost, razume le kot nekaj moralnega. Ni stvar v tem.

Veliki mojster ad-Din Rumi ( 1207-1273 ), je kot mojster sufi obvladal umetnost, kako opisati pot vsakemu, ki išče. V delu Basen o zajcu in levu pokaže na svojstven briljanten način, da je notranjega sovražnika mnogo težje premagati kot zunanjega. Zato svari: "Poslovi se od svojega oslovskega ušesa in si preskrbi novega, kajti osel tega kar sem zapisal ne more razumeti." Prisluhnimo torej tej zgodbi" o Zajcu in levu".

"Na prelepem travniku so se pasle divje živali. Mučil pa jih je strah pred levom. Vse veselje na njihovem pašniku je bilo pokvarjeno, saj je tam prežal lev, da bi enega izmed njih ubil. Poskusili so z ukano. Šli so k levu in dejali: "Vsak dan ti bomo preskrbeli hrano, kot boš želel." Po določenem času so živali s svojim sovražnikom dosegle sporazum. Od tega dne dalje, je vsak dan šla ena žival prostovoljno k levu, da bi jo pojedel. Rumi imenuje te živali fatalisti.

Ko je nekega dne prišla vrsta na zajca, je ta zavpil: "Dajte mi samo malo časa, da rešim vaša življenja in bo to veljalo tudi za vaše sinove." Prepričal je obotavljajoče se živali v svoj načrt in se počasi odpravil k levu. Zaradi zamude ga je ta sprejel zelo jezno in nenaklonjeno, zajec pa ga je zamotil s zgodbo o dobrem levu, ki ga je zadržal na poti in kot talca pri sebi zadržal njegovega prijatelja kot "drugo poslastico". Zajec je levu povedal o razgovoru, ki naj bi ga imel z drugim levom: "Rekel sem mu: 'Mi smo služabniki kralja kraljev, najnižji služabniki velikega dvora.'"
Tedaj je lev dejal: "Kralj kraljev? Kdo naj bi to bil? Sram vas bodi, da v moji prisotnosti omenjate drugega!"
Zaničevanje zaradi domnevnega nasprotnika je podžgalo levovo kri in šel je za zajcem, da bi ga pregnal.
Zajec ga je odpeljal do globokega vodnjaka. Ko se je lev sklonil nad vodnjak, je videl svojo podobo in podobo debelega zajca. Poln jeze je skočil v past.
Rumi pravi: "Padel je v vodnjak, pokopal je samega sebe, saj so se njegova slaba dela vrnila k njemu. Sovražnika je videl v lastni podobi. Potegnil je meč proti samemu sebi. Zlo, ki ga vidiš v drugem, je le zrcalna podoba tvoje lastne narave!"

Ko je zajec poročal drugim živalim o uspehu svoje ukane, so bile te vse iz sebe od veselja. Vendar jih je zajec posvaril, Rumi pa iskalca: "Ozavestite se in ne veselite se preveč. Kajti tudi vi boste enkrat na vrsti. Odvisni ste od preobrata, ne obnašajte se, kot da bi se osvobodili za vedno! Za tiste pa, katerih kraljestvo leži na drugi strani te spremembe, bodo udarjali bobni na sedmih planetih.

Rumi poudarja, da je odrešitev z zmago nad notranjim sovražnikom, mnogo težja. Premagati notranjega sovražnika ni stvar razuma ali inteligence. Notranji lev se ne pusti podrediti zajcu. Tako se od zunanje bitke sedaj obrnemo k notranjemu boju. Basen o levu konča z besedami: Resnični lev je tisti, ki premaga samega sebe.