Dragi Miro, Titud, Miran in Arlena,

moram vam vsem skupaj priznati, da so vaši komentarji dobri. Niti besedice vam ne morem oporekati. Lahko pa se stvari streže tudi iz drugega zornega kota.

UVOD:
Človek ima različne specifične simbolične svetove, ki mu določajo vrednote. Eden teh svetov so tudi skrivnosti. Takšna skrivnost ni le človekova duša, ki ni nikoli v celoti razkrita, temveč tudi človekovo telo na najbolj intimnih delih, ki jih ne želi razkazovati. Moderni človek se je marsičesa že osvobodil in spremenil svoj odnos do starih vrednot s tem, da ustvarja nove. Včasih pa človeka preplavijo zapeljive razvade, ki se v njemu nezavestno oblikujejo in zasidrajo, brez njegovega osebnega delovanja, temveč kot vsiljen način vrednotenja in razumevanja stvari, kar človek rad napačno pojmuje kot nove vrednote. Človek se vklopi brez svoje hotene človeške dejavnosti in potrebe ter deluje po vzorcu izdelanega in vsiljenega mnenja drugih, brez potrebnega delovanja lastnega delujočega in si dopusti, da mu umetna tehnična komunikacija npr. industrijski turizem vsili sprejetje nečesa neosebnega, hladnega, praznega in tujega, ki je odcepljeno od njega samega. Prepusti se brez misli, po vzrocu določenih skupin, ki najdejo utemeljitev v vsaki stvari, le da si olajšajo svoj zdolgočaseni obstoj. Vsiljeno postane v trenutku usodno, njegov eksistencialistični način bivanja po vzoru tretjih pa nek tujek, ki mu kdaj pa kdaj pove oziroma ga opozori, da je postal odtujljiv in da ne zna svojega obstoja v sebi odkrivati in oživljati ter ga osmisliti. Tako postane človek, brez lastne človeške dejavnosti, odklopljen od sebe, ne da bi deloval in mislil ter čutil znotraj sebe. Človek odlaga svojo specifično odgovornost na vzorce, ki jih ni sam ustvaril, niti v duši sprejel kot smiselne, postane razosebljen, ne more ničesar več prav vrednotiti, ne more se več ničesar ne veseliti in ne žalostiti. Zaradi svoje nagosti, ne more biti več skrivnosten, se ne more več odkrivati, se ne more več kesati, ker se je sprevrgel njegov vedenjski vzorec v odpor proti samemu sebi saj ne more niti več upati, da bo ravnal v skladu sam s sabo, ker je postal misleči stroj množice in tako se ne bo mogel več individualizirati, razen če ne spremeni svoj odnos do konfekcionalizma in pretiranega prilagajanja. Svojo prabitno intimno zavest in podzavest zamenja z vsiljeno, množično sproducirano, brez svojega lastnega vrednostnega bogasta in čustvene globine. Pri človeku torej njegov biolološki in duhovni razvoj nadomesti kulturno tehnični napredek industrijske komunikacijske revolucije, ki ga "bombardira" z vseh strani, z vseh medijev in ga odtrga živega od naravno biološkega in duhovnega razvoja, kjer se je njegov osebni vrednostni sistem pretvoril v vzorec, ki ga je možno identificirati kot množični pojav razgaljenega človeka vse do mozga in njegovih čustev. In tako postane človek v dnu svoje duše sam sebi packa, ker je postal travestit v nagost, vsem na očem, nekaj kar ni več njegovo središče čutenja. No, to moje razglabljanje naj bo za uvod, da opišem svojo lastno izkušnjo z naturizmom.

ZGODBA:
Bilo je pred leti, ko smo še hodili pogosteje letovat na Hrvaško. Nekdo od prijateljev se spomni, da bi šli pogledati nek nudistični kamp. Deževalo je. Spraševali smo se, ali bo prvi, ki bo šel mimo kakšen Apolon ali Venera, ali bosta človeka, ki bosta šla z lepima telesoma mimo ali kakšen starikav par, ki se iz zdravstvenih razlogov hoče sončiti nag in ju ne zanima kako ju bodo ljudje gledali, sprejeli ali vrednotili. Čakali smo nekaj časa in po končanem nalivu, ko se je mavrica že dvignila nad nebo, je šla mimo neka priletna rdečelasa starka, verjetno Nordijka, ki ji je pod trebuhom popustila koža, verjetno zaradi prehitrih shujševalnih diet. Razočarani smo odšli domov, ker naša radovednost ni bila potešena in nagrajena.

No, čez nekaj časa se ta ista družba spomni, da gre tja na isti kamp šotorit. Rekli so mi, naj jih pridem obiskati, da se bom kopala in da bomo zvečer pekli na roštilu, skratka imeli bomo žur. Jaz sem res vzela v službi nekaj dni dopusta. Odpotovala sem. Na kampu, kjer je bilo deset tisoč gostov, nisem našla šotora pod določeno številko. Okrog sem hodila oblečena v kopalke, saj mi še na misel ni prišlo, da bi jih slekla. Za menoj pa je hodil kar naprej nek gol mladenič - turist. To sem nekaj časa prenašala, nakar sem mu rekla, da kaj je na meni tako zanimivega, da hodi za menoj. Odgovoril mi je, da kopalke. No če me že hočete spremljati, mi pomagajte najti šotor štev. 216, ki ga že nekaj ur iščem. Rekel mi je, da mi bo pomagal najti prijatelje. Nato sva hodila, jaz v kopalkah, on gol v sandalah in z verižico okrog vratu. Hodil je samozavestno, kot da ima na sebi obleko po najnovejšem kroju, iz najfinejšega materiala in izdelano pri najboljšem krojaču. Jaz sem se iz trenutka v trenutek slabše počutila, ker so me ljudje opazovali kot belo vrano. Njemu je postalo vroče in je skočil v vodo. Čakal je trenutek, da bom tudi jaz to storila, vendar sem sedela kot pribita na skali, oblečena v kopalke in opazovala ljudi, ki me gledajo in obsojajo, da nisem del njih, njim enaka - torej naturistka.

Hodila sva in hodila. On je presodil, da sem v situaciji, v kakršni sem se znašla, že prišla do roba in da ne vzdržim več očitujočih pogledov na moje telo, oblečeno v kopalke. Nato sva prišla do neke velike ploščadi, kjer je ležalo in se sončilo veliko nagih ljudi. Rekel mi je, da gre na pivo in če želim naj se med tem časom preizkusim in zaplavam gola. Obraz mi je prelila rdečica. On je vzel brisačo in se v zgornjem bifeju udobno usedel nanjo in opazoval, kaj se dogaja, kaj bom naredila. Tedaj sem si na hitro slekla kopalko in se vrgla v morje. Plavala sem in plavala ter razmišljala kako priti ven. Sram me je bilo stopiti gola na obalo, sram me je bilo hoditi, se usesti, leči in se gola sončiti. Nato sem le zbrala pogum in prišla na svoje mesto, kjer je ležala kopalka in brisača. Tam me je čakal s kozarcem piva in mi rekel, da imam postavo O.K., čeprav vem sama da ni ravno tako, ker imam celo življenje nekoliko odveč kilogramov. In tako sem postala nudistka po vzoru in pritisku množice, ne pa iz lastne potrebe ali želje. Nato sem se umislila kako bi prišla do prijateljev. Policistu sem rekla, le kako imate v tem kampu urejeno osebno varnost, da še številke šotora nihče ne zna najti, ker so tako čudno raztresene in pomešane številke. Ni minilo 5 minut, ko me je policst pripeljal do mojih prijateljev. Moj spremljevalec se je vljudno poslovil in jaz ga nisem nikoli več videla. Užival je v tem, da me je psihološko razgalil, vendar moja duša je ostala nespremenjena. Jaz sem se gola sramovala, ker sem mojo goloto vedno imela za mojo intimno skrivnost. Moji prijatelji so bili mojega obiska veseli, naredili so žur in sproščeno goli pekli čevapčiče in ražnjiče, srebali pivo in se pogovarjali, srečevali z znanci, se pozdravljali, drugi dan so šli v trgovino po malico goli, itd. Jaz sem na tej mejni situaciji trpela. Ne morem pomagati sem skrivnostno bitje navznoter in tudi v mejah svoje nagote navzven. Transormacija v simulaciji okolja je zašla v oddaljevanje mojega bistva. Saj preživela sem, vendar nisem bila več jaz. Sklenila sem, da se ne bom borila več za spodnjo mejo svoje razgaljenosti, temveč za zgornjo mejo razgaljenosti v smislu človečnosti in humanosti, pa če je komu prav ali ne. Vedno je v ospredju človekova vest in odgovornost. Ni mogoče človeka razložiti po modelu strojev, ki se jih razstavi in spet sestavi skupaj. Telo in psiha imata človeške poteze, ki so včasih tako krhke in občutljive. Tu gre za napredek v posnemanju v divergentni, ne v konvergentni smeri: z razgaljanjem in razstavljanjem človeka smo zmeraj dalje od cilja, ne bliže. Človek je bitje skrivnosti in odpira celo pahljačo možnosti za razumljenje ikone njegovega časa, njegovega duha in njega samega. Nikoli ne bo povsem razgaljen! Sredi milijarde zrnc njegovih spoznanj in cele gore peska, ki jo bo presejal bodo ostala na rešetu tudi zrnca njegovih skrivnosti, ki ne bo nikoli v celoti razgaljena.

Lep pozdrav vam vsem od
Tatjane

[ Odgovori na to | # ]