Iluzija izključnega partnerstva

sreda, 14. julij 2004 @ 06:05 CEST

Iluzija izključnega partnerstva
(Prvo poglavje v seriji člankov o razmerjih)

prevod: Mateja B.

Imate težave s to rečjo, ki ji rečemo razmerje, v katerem smo po dogovoru - zavestno ali nezavedno - rezervirani izključno za svojega partnerja? Je sporazumevanje težavno ali celo nemogoče? Se vam zdi, da vas partner ne razume in da ga vi ne morete razumeti? Se vam zdi, kot da oseba, ki jo "ljubite najbolj", ni s tega planeta? No, vedite, da je to človeško stanje in čudovita značilnost individualne zavesti. To je darilo, paradoks, kajti vsi smo eno, a smo kljub temu individualne točke zavesti, edinstveni izrazi vsega-kar-je.

S stališča duha je preprosto, kajti vsi smo utelešenja duha. Največja težava je naša človeška plat. Na ravni duhovnosti se je lahko strinjati; kot duh v človeškem telesu je lahko govoriti o življenjskih resnicah višjih duhovnih dimenzij; lahko se je strinjati o vesolju; "boleča" in težavna naloga bivanja pa izhaja iz naše človeške plati. Kako biti mojster v človeškem telesu - to je zdaj vprašanje; " je li bolj plemenito, da trpiš / v duhu strelice vse nasprotne usode / ali z orožjem greš nad morje zla / in ga končaš z odporom." (William S.)

Vsi smo mojstri, duše, nastanjene v fizičnih telesih. Mnogi smo specialisti iz skupine za prehod planeta v višjo dimenzijo; strokovnjaki za trajno zavestno zavedanje; profesionalci za vzpon; a čeprav smo mojstri, izgleda, da ne moremo imeti normalnega mirnega razmerja z eno osebo. To je noro nelogično in nenehno ovirajoče, a takšna je narava tega prehoda v enost.

To izključujoče razmerje, ki smo si ga ustvarili, je véliki poskus imeti razmerje z vsem-kar-je. Kadar nekoga ljubite izključno, kot ljubimo svoje partnerje, s tem v bistvu trdimo, da ljubimo samo njih oziroma da njih ljubimo najbolj. Lahko nam je dovoljeno, da v veliki meri ljubimo prijatelje in družino, a odločilna posebna ljubezen je rezervirana za gospo ali gospoda pravega.

Izključno razmerje take vrste je iluzija - od tod težave. V resnici nikogar ne ljubimo bolj kot koga drugega. Lahko se eni osebi čutimo bližje ali ob nekom posebnem izkušamo večjo izpolnjenost, čudovit občutek in veličastnost, a to so znamenja resnice, da imamo to posebno ljubezen za vsakogar in z vsakim.

Seveda, boste morda rekli, kaj pa naša človeška plat, ki dejansko ljubi izključno? Vprašanje je, ali je to sploh res. Ali človeški del ne ljubi izključno samo takrat, ko ima koga posebnega ljubiti? Ali ne ljubimo izključno svojega partnerja le, dokler se zveza ne konča, dokler se ne razbremenimo svojih čustvenih navezanosti, potem pa nam pride na pot kdo drug, pred komer zadrhtimo? Gotovo poznate tudi ljudi, ki za vedno ostanejo skupaj in "ne ljubijo nikogar drugega", a to je resnična redkost v teh pospešenih časih. Koliko ljudi ostane skupaj samo zaradi soodvisnosti, ker se bojijo biti sami in se soočiti s svojimi strahovi. Seveda si izbiramo "izključna" partnerstva, a le kot način učenja - kako bi sploh lahko bili vezani samo na eno osebo, ko pa nihče ne poseduje nikogar, še najmanj njegovo seksualnost. Ali podpiram promiskuiteto? Niti je ne podpiram niti je ne zanikam, kajti ljubimo vse-kar-je, zato je tudi promiskuiteta iluzija.

Rekel bi, da je večina svetlobnih delavcev, in s tem večina ljudi, brezupno romantičnih, zato upajo in iščejo tisti dvojni ogenj ljubezni ali dušo dvojčico. Ali pa so se streznili po brezplodnem iskanju in so prenehali upati. To je normalno, kajti vsi iščemo tisti svoj izgubljeni del, ki ga v resnici nismo nikoli izgubili. In če ste ponosno zadovoljni s tem, da ste sami, stavim, da je nekje v vas skrita želja po očarljivi osebi, ki bi vam prišla naproti in vas izpolnila. Kaj je torej odgovor? Ljubite le eno osebo, ljubite vse ljudi, ne ljubite nikogar - ni pomembno, kajti vi ste ljubezen, ste izraz ljubezni, in zato ne morete delati nič drugega kot ljubiti.

Ta eksperiment, dvig planeta Zemlje v višjo dimenzijo, je postopen proces spominjanja tega, kdo v resnici smo, proces izpopolnjevanja tega, kar je že popolno, in proces ponovnega združenja s tistim, s čimer smo mislili, da smo razdruženi. Zaradi te iluzije - da se moramo ponovno združiti s tistim, za kar smo določili, da smo od tega ločeni - smo iznašli izključna partnerstva. In ker ta temeljijo na iluziji, je normalno, da so polna polomov in srčnih bolečin, a je v njih na srečo tudi ogromno sreče. Vse te paradoksne občutke doživljamo zaradi iluzije ločenosti. Združujemo se s tistim, od česar pravzaprav nikoli nismo bili ločeni, zato izkušamo srečo ponovne združitve in bolečino ločenosti.

Kratek Stik v komunikaciji - naravnost naprej

Motnje v sporazumevanju med ljudmi so naslednji primer tega eksperimenta v iluziji ločenosti in v prebujanju v to, kar resnično smo. Zaradi te "ločenosti" se zdi, da je nemogoče razumeti in biti razumljen. Kaj naj torej naredimo, da premostimo ta prepad med nami in soljudmi? Ne vem. Sem mojster modrosti z velikim znanjem o stanju človeštva in človeški psihološki strukturi, v rokavu imam obilo trikov in na razpolago tisoče tehnologij, s katerimi lahko pomagam pri tem procesu, ampak tu hitre rešitve ni, to je gotovo. Hitre rešitve ni, ker ni mišljena in ker že v osnovi sploh ni nobene težave.

Napačno razumevanje in nezmožnost razumevanja sta darilo te stvaritve, čudo individualne narave vsakega posameznika. In očitno znamenje tega, da smo vsi edinstvene stvaritve vsega-kar-je z lastnim zaznavanjem in dojemanjem realnosti. Vsi smo posamezna vesolja v malem in izkušamo realnost vsak na svoj edinstven način.

Zakaj se ne moremo razumeti? Morda pa ni mišljeno, da bi se morali. Naši miselni procesi delujejo v prihodnjiku, naša čustvena telesa doživljajo glede na pretekle izkušnje, naša fizična telesa so v sedanjosti, naša duhova telesa pa so v brezčasju - torej ni čudno, da je vse tako zmedeno. Da ne omenim še sonca, ki ima nekakšen plašč, ki ovira komunikacijo in razumevanje med ljudmi, še posebej med moškimi in ženskami.

Seveda je v vsem tem prisotna velika bolečina, kajti vsi smo poslani v najgloblje in najtemnejše kotičke svoje zavesti, kjer se čutimo ločene, osamljene in zapuščene. Zakaj ljudje postanejo tako dramatični, ko je na vidiku možno stanje ločitve? Očitno zato, ker se vsi bojimo, da bomo zapuščeni, ali natančneje, vsi se izogibamo občutku, da sta nas zapustila lasten duh in vse-kar-je. Seveda je to le iluzija, a čutimo jo še kako resnično. To je bila dobra stvaritev, ki smo si jo izmislili, da bi lahko zanikali svojo veličastnost in delovali kot ljudje. Vse napačno razumevanje je iluzija, je igra, ki smo jo igrali, da bi lahko izkusili ločitev; od nas zahteva, da se predamo skrivnosti, zmedi in norosti.

Izgleda torej, da ni veliko upanja za povprečno razmerje. Po eni strani je to res, nobenega upanja ni; ni upanja za zveze, ki temeljijo na starih prepričanjih o tem, kako bi moralo biti. Staro razmerje izumira in rojevamo novega - enost z vsem-kar-je. In če imamo v mislih to, potem obstaja vse upanje tega sveta. To novo razmerje je nova civilizacija.

Planet prehaja v višjedimenzijsko sfero, kjer bo iluzije ločitve končno konec. Potem bomo lahko sedeli na robu dimenzij in se smejali vsej norosti skupaj s tistimi bitji, s katerimi smo igrali igro, še posebej s tistimi, s katerimi smo si izbrali vloge izključnosti, odvisnosti, lastništva in zapuščenosti. Takrat bomo ljubezen lahko videli kot tisto, kar resnično je.

V čem je potem smisel nadaljevati? Zakaj ne bi pustili vseh svojih razmerij vsakdanjih in razdvojenih ter počakali na "véliki" obrat; ali do tedaj živeli v skladu z duhovnim idealom, da ne potrebujemo nikogar? No, lažna samostojnost očitno ne bo v redu, kajti nekoga gotovo potrebujemo, pravzaprav potrebujemo vse, kajti mi smo vsi. Kot ljudje potrebujemo naklonjenost, skrb, pogovor, intimen spolni stik. Potrebujemo prijatelje, družino, otroke, srečo, zabavo, dogodivščine, srčno bolečino - ker to pomeni biti človek. Biti človek ne pomeni biti duhoven, saj si že duhovno bitje, duh, ki izkuša človeško življenje, ne pa človek, ki izkuša duhovnost. Gre za to, da smo, kdor resnično smo kot duh/človek, in to je, kot izgleda, postopen proces razodetja. Biti človek pomeni izkušati več sebe skozi sebe (odnos z "drugo" osebo) in dajati si več ljubezni skozi "drugo" osebo, ki te ljubi - ljubi sebe skozi sebe.

Uresničenje in prebujenje sebe v vse-kar-je, ki sta izkušena skozi intimnost, sta resnično velik čudež delovanja vesolja. Vedno me bo potegnilo v razmerje s tistim pravim in z mnogimi pravimi, kajti vrata ljubezni, ki so odprta, in strahovi, ki so premagani z intimnostjo - to je veličastno, navdihujoče in resnični dar ločitve in enosti.

Rad sem sam, da občutim svojo samoto in čudovitost, svojo intimnost - a resnično velik dar vsega-kar-je je to, da lahko več sebe izkusim skozi intimno doživljanje bistva drugega in skozi darove, ki mi jih drugi poklanja; da izkusim sebe skozi iluzijo, da sem ločen od sebe; da izkusim sebe skozi sebe.

Še naprej bom skakal naravnost v ogenj ljubezni, samo da bom videl, kako vroč je lahko in koliko ga lahko prenesem. Še naprej bom pustolovec, kakršen sem, in raziskal bom zadnje meje ljubezni, ki jo je mogoče izkusiti z drugim bitjem. Vedno me bodo privlačili drugi pustolovci, odkrivalci resnice, ljubezni in zavesti, ter njihove edinstvene kvalitete, bistva in lepota. Vedno bom sledil ljubezni, kamor koli me bo vodila, tudi če bo videti kot temen nevaren drevored. Sledil ji bom s kar najmanj obotavljanja v koraku. Vedno bom šel tja, kamor gre ljubezen, kajti druge smeri ni. Ni ničesar razen ljubezni in vse, kar izkušamo, je izraz ljubezni. Za vedno bom ostal romantik in iskal "tisto pravo" ter se ob tem dobro zavedal, da ne obstaja zunaj mene in da je del vsega-kar-je, kar sam tudi sem.

Vaš za vedno,
princ ZaKaiRan, vitez ljubezni, mojster modrosti in skrbnik človeštva

0 komentarjev.

Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20040709160556234