Ženska postane ženska, če ji moški naredi otroka? Mar moški postane kaj bolj moški, če (mu ženska) rodi otroka? Zakaj je poudarjena ploditvena funkcija pri pomembnosti ženske, ne pa pri pomembnosti moškega?

Bistvo ženske ni v njenem materinstvu, temveč v njeni ženskosti. Tisti, ki širi mnenje, da je edino žena-mati nekaj vredna, poskuša žensko nadvladati preko (njene) spolnosti, in povrh želi zanetiti več in manj vrednostne komplekse med samimi ženskami…. po sistemu: poskrbi, da se zravsajo med sabo, pa ne bodo opazile, da jih mi obvladujemo… naj ne vidijo, kje je ta zaresni problem..

Ni otroka, če ni seksa. Kenede? Samo zato se gre: za seks…. vse govorjenje o materinstvu je pa za kamuflažo, in pa zato, da se vse lepo sliši. Ker, če kdo misli ali govori drugače, če ne postavlja v ospredje pomembnosti vloge matere, je deležen obsojanja. Kenede? Tudi s strani žensk, mater, ki se počutijo večvredne od samičk brez otrok.

Starševstvo in partnerstvo NI eno in isto, je pa lepo, če se prekrivata.

Pravi čas za materinstvo je edino takrat in samo takrat, ko ženska v sebi začuti klic po njem.

Enakovredno partnerstvo je nekaj najlepšega, kar človek lahko doživi v fizičnem življenju. Ko se zabrišejo meje enega in drugega, ko se dvoje začne zlivati v eno (tukaj ne govorim o fizičnem kontaktu). Vendar je za to potrebna popolna predanost, brezpogojno zaupanje in zares čista čista ljubezen… Bistvo človeškega obstoja NI predvsem razplod, temveč je (med drugim?) poskus iz sveta dvojnosti prestopiti v svet enosti. Ko se zlivaš z nekom v Božje, v Eno. Zato je rečeno, da, kar je v Bogu združeno, naj človek ne loči.

samo moje mnenje, seveda…

in tukaj spodaj pripenjam članek, ki je bil enkrat že objavljen na Pozitivkah, pa ne vem, zakaj dostop do njega s pomočjo iskalnika ni mogoč. Govori ravno o tem, da niti ženske same ne zastopijo svoje vloge v tem svetu… povzetek je iz knjige Florinda Donner, V sanjanju

V SANJANJU (sprejem v svet čarovnikov)
FLORINDA DONNER

Beseda čarovništvo pomeni nekaj abstraktnega: sposobnost razširjanja mej običajnega zaznavanja, katero lahko nekateri ljudje razvijejo. Čarovniki smatrajo, da so naše zmožnosti v življenju omejene glede na dejstvo, da jih določa družbena ureditev. Čarovniki verjamejo, da nam družbena ureditev pripravi seznam možnosti, ostalo pa storimo sami: s tem, ko sprejmemo edino tiste možnosti, postavimo meje našim praktično brezmejnim zmožnostim. Te meje na srečo veljajo samo za našo družbeno stran, ne pa za našo drugo stran: stran, ki je skoraj nedostopna in se ne nahaja v sferi običajne zavesti. Glavni trud čarovnikov je tako usmerjen k razkritju te strani. To počno z razbijanjem krhkega, vendar elastičnega ščita človeških domnev o tem, kaj smo in kaj smo sposobni postati. Ob teh spoznanjih bi morali črpati energijo, ki jo potrebujemo, da bi se spremenili in se odmaknili od naše definicije resničnosti. Vendar pa čarovniki menijo, da je tudi iskanje drugih vidikov resničnosti samo prizadevanje razuma. Nove misli, nove ideje pa nas komaj kdaj spremenijo.

Ena od reči, ki se jih je Florinda naučila v svetu čarovnikov, je ta, da čarovniki brez umika iz sveta in ne da bi se pri tem poškodovali, izpolnijo veličastno nalogo: razbijejo dogovor, ki definira resničnost.

In kaj je Delia povedala Florindi na njuni dolgi vožnji k zeliščarici?

V naši družbeni ureditvi nam izraz 'vojna' pomeni boj med dvema bratoma, ki sta oba vladarja in se borita za prevlado. V svetu čarovnikov, kjer vlada drugačna družbena resničnost, pa je 'vojna' izraz za boj med sužnjem in gospodarjem, ki misli, da je lastnik ljudi. V naši družbeni ureditvi so ženske odvisne od milosti moških. Ženske lahko počnejo, kar se jim zljubi, vendar niso svobodne. Sčasoma postanejo slepe za svojo ženskost.

Ženske so sužnje, zasužnjene s strani moških. Moški zameglijo ženske. Njihova želja, da bi nas ožigosali kot svojo lastnino, nas ovije v meglo. Njihovo orožje je seks. Ženske so tako popolnoma zamegljene, da sploh ne pomislijo na možnost, da je njihov nizek življenjski položaj neposredna posledica tega, kar moški z njimi počno seksualno.

Kljub spremembam v svetu v zadnjih desetletjih (ženske se uveljavljajo v ekonomskem in političnem življenju) ženske ostajajo sužnje. Tako smo vzgajani. Izobražene ženske so sedaj zaposlene s preštevanjem družbenih in političnih zlorab žensk. Nobena od suženj pa se ne zna osredotočiti na samo osnovo svojega suženjstva – na spolni odnos, razen v primeru posilstva ali drugih oblik fizične zlorabe. Vera, filozofija in znanost že več stoletij trdijo, da morata moški in ženska slediti biološki, božji ukaz, kar se tiče njunih spolnih razmnoževalskih sposobnosti.

Prisilili so nas, da verjamemo, da seks koristi. To vrojeno prepričanje in sprejetje tega nam onemogočata zastaviti pravo vprašanje. To vprašanje se glasi: kaj ženske spravi v posteljo?

Dandanes ženske v svojo gorečnosti, da bi dosegle enakopravnost, oponašajo moške. Ženske oponašajo moške do tako nesmiselne stopnje, da seks, ki jih zanima, nima nobene zveze več z razmnoževanjem. Svobodo enačijo s seksom, ne da bi sploh pomislile, kako seks vpliva na njihovo fizično in čustveno počutje. To so nam tako močno vbili v glave, da neomajno verjamemo, da nam seks koristi, da je zabaven, da je potreben, da lajša potrtost, frustracije, da zdravi glavobol, nizek in visok krvni pritisk, da uravnava menstruacijo, skratka, da je fantastičen. Vsi tako pravijo. Vsi ga priporočajo. Na kratko rečeno: en seks na dan prežene zdravnika stran.

Občutek ženske, da si lahko kadarkoli in kjerkoli svobodno izbere partnerja, ne spremeni dejstva, da je še vedno ona tista, ki je poseksana.

Enačenje svobode s seksom je ironija. Edini možnosti, ki sta ponujeni ženskam – sužnjam, sta: želeti si moškega seksualno ali pa romantično se zaljubiti vanj. Žensko, ki bi se drznila, da se s tem ne strinja, bi takoj označili, da sovraži moške.

Pritisk na ženske v tej smeri je tako močan, tako silovit in na videz tako upravičen, da smo ženske pripravljene vse to verjeti in zato smo postale sokrivke.

Ženske, ki imajo sposobnost in organe za razmnoževanje življenja, imajo sposobnost za proizvajanje sanj s temi istimi organi. Maternica je središče naše ustvarjalne energije. Ženske sanjajo s svojo maternico oziroma iz nje. Maternica ima tako močno ustvarjalno energijo, da če na svetu ne bi bilo nobenega moškega več, bi ženske še vedno rojevale, vendar samo svoje klone. Tako bi bil svet naseljen samo z ženskim spolom človeške vrste. O tem govori partenogeneza oz. veda o nespolnem razmnoževanju.

Zato imajo ženske možnost uporabiti svojo energijo in domišljijo za druge stvari in ne za suženjstvo, v katerega nas vzgajajo.

Čarovnik Juan Matus je razložil, kaj je to univerza. To ni 'središče višjega učenja' kot mislimo, temveč bi morali univerzi reči 'ustanova srednjega razreda', ker jo študentje obiskujejo, da bi še bolj izostrili svoje vrednote srednjega razreda. Študentje obiskujejo univerzo zato, da bi postali strokovnjaki. Miselnost naše družbene ureditve je taka, da nam govori, da se moramo pripraviti na prevzem vodilnih položajev. Moški hodijo na univerzo zato, da bi postali pravniki, zdravniki, inženirji, ženske pa zato, da bi tam našle primernega moža, hranilca in očeta svojih otrok.

Čarovniki so razdeljeni v dve skupini: sanjalci se ubadajo s sanjami, svojo moč in modrost dobijo v sanjah; zalezovalci pa se po drugi strani ukvarjajo z ljudmi, z vsakdanjim svetom – svojo modrost in moč dobijo iz občevanja s soljudmi. Nekateri čarovniki so tudi oboje. Zalezovalci so silovita bitja z ogromno fizične energije, energični, neutrudni delavci, specializirani za tisto ekstravagantno stanje zavesti, ki mu pravijo sanjati buden. Sanjalci imajo manj očitno energijo, izžarevajo občutek nezemskosti, specializirani pa so za področje 'sanjanje v svetovih onkraj tega sveta'.
Sanjalci spijo v visečih mrežah, da nimajo stika z zemljo, ki nas prizemljuje. V takem visečem položaju se sanjalec začetnik nauči, kako se energija premakne iz budnosti v sanjanje in iz sanjanja sanj v budno stanje. Sanje so prav tako resnične kot vsakdanji svet.

Dogodkov iz vsakdanjega življenja se z lahkoto spominjamo. S tem imamo dovolj izkušenj. Dogodki, ki jih pa doživimo v sanjah, so čisto nekaj drugega. Zelo se moramo boriti, da jih lahko prikličemo nazaj, to pa zato, ker jih telo shrani nekje drugje.

Strašno vznemirljivo je početi nekaj, ne da bi vedeli, zakaj to počnemo. Še bolj vznemirljivo pa je lotiti se nečesa, ne da bi vedeli, kakšen bo končni rezultat. Svoboda je grozno zastrašujoča. Svoboda zahteva spontana dejanja. Pravo spontano dejanje je dejanje, pri katerem se popolnoma prepustiš, a šele po globokem premisleku. Dejanje, pri katerem upoštevaš vse argumente za in proti, ki pa jih pravočasno zavržeš, saj ničesar ne pričakuješ in ničesar ne obžaluješ. Z dejanji take narave čarovniki kličejo svobodo.Svoboda je popolno prenehanje ubadanja s samim seboj. In najboljši način za prenehanje ubadanja s samim seboj je ubadanje z drugimi.

V svetu čarovnikov moramo pozabiti na svoj ego, drugače nikoli ničesar ne bomo videli, kajti v tem svetu običajni ljudje nikakor ne moremo ničesar predvideti. V svetu čarovnikov čas teče drugače, zato ga človek drugače doživlja. Čarovniki po mili volji raztezajo ali krčijo čas.

Čarovniki pripravijo človeka, da sprevidi, da je vsa narava resničnosti drugačna in ne taka kot verjamemo, se pravi, kot smo bili naučeni, da je. Na razumskem nivoju smo se pripravljeni poigravati z idejo, da kultura vnaprej določa, kdo smo, kako se obnašamo, kaj smo pripravljeni vedeti, kaj smo sposobni čutiti. Nismo pa pripravljeni utelesiti te ideje in jo sprejeti kot stvarno, praktično trditev. To pa zato, ker nismo pripravljeni sprejeti, da kultura vnaprej določa tudi to, kaj smo sposobni zaznavati.

Čarovništvo nam omogoča, da se začnemo zavedati različnih resničnosti, različnih možnosti, ne samo v zvezi s svetom, temveč tudi v zvezi z nami samimi in sicer do te mere, da ne moremo več verjeti niti v najbolj trdne predpostavke o nas samih in naši okolici.

Čarovnik se zaveda različnih resničnosti in to znanje uporablja v praktične namene. Čarovniki vedo, da se resničnost ali svet, ki ga poznamo, sestoji samo iz dogovora, ki ga upošteva vsak izmed nas. Ta dogovor pa je mogoče razveljaviti, saj gre le za družbeni pojav.

Čarovniki presežejo običajni dogovor, ne samo razumsko, temveč tudi fizično ali praktično. Čarovniki zrušijo meje z družbo določenega zaznavanja, da pa bi lahko to nekdo razumel, mora tudi sam postati čarovnik. To pomeni, da se mora izročiti, posoditi mora tako um kot tudi telo. To pa mora biti zavestna, neustrašna predaja.

Čarovnik ne išče ljubezni ali odobravanja. Čarovnik ostaja miren v vseh okoliščinah. Sam ne zahteva zase ničesar, a je vseeno pripravljen dati vse od sebe.

V nasprotju s tistim, kar verjamejo ljudje, čarovniki niso izvajalci mračnih ezoteričnih ritualov, pač pa so korak pred našim časom. Modus našega časa je razum. Kot celota smo razumski ljudje. Čarovniki pa so 'ljudje razuma', kar je nekaj povsem drugega.

Bojevnik ni suženj, temveč služabnik duha. Sužnji nimajo nobene izbire, služabniki pa. Njihova izbira je brezgrajno služiti. V svetu čarovnikov so dovoljena samo strateška dejanja, ne pa koristna dejanja. Vendar pa je nenavadano težavno preobraziti svoj jaz, da postanemo nekaj drugega kot to, za kar so nas vzgajali. Brez te spremembe pa ni mogoč vstop v svet čarovnikov.

Čarovniki nimajo nobenega interesa, da bi komurkoli vsilili svoje mišljenje. Med čarovniki ni nobenega guruja ali modreca, so samo naguali. Oni so voditelji, vendar ne zato, ker bi več vedeli, ampak preprosto zato, ker imajo več energijie. Pri tem pa se ne misli na telesno moč, ampak na določeno konfiguracijo njihovega bitja, zaradi katere lahko komurkoli pomagajo razbiti parametre zaznavanja.

Za žensko je precej lažje kot za moškega prekiniti vezi z družino in preteklostjo. Na ženske nihče ne računa. To jim daje precejšnjo fluidnost. Vendar pa na žalost ženske to prednost redko izkoristijo.

Ženske se hitro strinjajo , saj so navajene, da z njimi upravljajo, a to njihovo strinjanje je samo prazno popuščanje pritisku. Ženske so izurjene v tem, da ustrezajo. Če se žensko zares prepriča, da mora spremeniti svoje življenje, potem je pol bitke že dobljene. Tudi če se sploh ne strinjajo, je njihovo spoznanje neskončno bolj dolgotrajno kot pri moških.

Vse ženske imajo edinstveno sposobnost neposredno sprejemati znanje. Osnovna razlika med moškim in žensko je ravno v načinu, kako pristopajo k znanju.

Moški gradijo znanje korak za korakom, dvigajo se navzgor v obliki stožca, plezajo proti znanju. Vendar pa so ravno zaradi oblike stožca moški omejeni v višini, ki jo lahko dosežejo – stožec je vse ožji. In njihova pot k znanju se konča v vrhu stožca.

Pri ženski pa je stožec na glavi obrnjen narobe in zgleda kot lijak. Ženske se lahko neposredno odprejo izvoru oziroma izvor se jih dotika neposredno, v široki osnovi stožca. Čarovniki pravijo, da je povezava ženske z znanjem široka. Po drugi strani pa je povezava moških precej omejena.

Moški so blizu stvarnemu in merijo proti abstraktnemu. Ženske pa so blizu abstraktnemu in vendar se poskušajo prepuščati stvarnemu.

To, da imajo ženske za manjvredne, ali v boljšem primeru, da se na njihove lastnosti gleda kot na enakovredne in dopolnjujoče moškim lastnostim, ima opraviti z načinom, kako moški in ženske pristopajo k znanju. V splošnem žensko bolj zanima moč nad samo seboj kot pa moč nad drugimi, kar povsem očitno hočejo moški.

Prvotno ženske niso čutile nobene potrebe po tem, da bi izkoriščale svojo sposobnost in se na široko in neposredno povezale z duhom. Ni se jim zdelo potrebno govoriti o tej svoji naravni sposobnosti ali o njej razmišljati, kajti povsem jim je zadoščalo, da jo lahko uporabljajo in da sploh vedo, da jo imajo.

Nesposobnost moških, da se ne morejo neposredno povezati z duhom, jih je pripravila do tega, da so začeli govoriti o procesu doseganja znanja. In še vedno govorijo o tem. In prav ta vztrajnost, ko hočejo vedeti, kako se trudijo, da bi prišli do duha, jih je prepričala, da je razumnost tipična moška veščina.

Moški so ustvarili pojem razuma, kar jim je omogočilo, da so lahko poniževali žensko nadarjenost in dosežke. Omogočilo jim je, da so lahko ženske lastnosti izključili iz formulacije razumskih idealov.

Do danes so ženske že prepričali v to – vzgajane so v mišljenju, da so lahko samo moški razumni in skladni. Tako danes moškim pripada že cela vrsta nezasluženih prednosti, zaradi katerih so samodejno superiorni, ne glede na njihovo pripravljenost in sposobnost.

Ženske niso izgubile svoje povezave z duhom. Samo pozabile so, kako se jo uporablja in so začele posnemati moške, ki pa povezave zares nimajo. Že tisočletja se moški borijo, da bi ženske zares pozabile na svojo vez. Med sveto inkvizicijo je šlo za sistematično čistko, s katero so hoteli izbrisati prepričanje, da imajo ženske neposredno vez z duhom. Vsa organizirana religija ni nič drugega kot zelo uspešen manever, s katerim hočejo posaditi žensko na nižji položaj. Religije se sklicujejo na božanski zakon (kot mu pravijo), ki pravi, da so ženske manjvredne.

Potreba moškega po prevladi nad drugimi in pomanjkanje zanimanja pri ženskah za izražanje ali oblikovanje svojega znanja in spoznanja, od kod jim to znanje, je bilo nadvse sramotno zavezništvo. Zaradi tega zavezništva je mogoče ženske že od rojstva naprej siliti, da sprejmejo mnenje, da je njihova izpolnitev mogoča samo v gospodinjstvu, v ljubezni, poroki, otrocih in v samoodrekanju. Ženske so postale izključene iz glavnih oblik abstraktnega razmišljanja in vzgojene v odvisnost. Tako temeljito so bile naučene prepričanja, da morajo za njih misliti moški, da so se nazadnje odpovedale razmišljanju.

Ženske so sposobne oblikovati, kar so se naučile. Tisto, česar pa so se naučile, je določeno s strani moških. Moški določajo samo naravo znanja in iz nje so izključili vse tisto, kar pripada ženskemu. Če pa je že kaj vključeno, je to vedno v negativni luči. Ženske pa so to sprejele.

Kaj ženskam koristi, če imajo dostop do istih reči kot moški, če jih imajo pa ti še vedno za manjvredna bitja , ki morajo privzeti moško držo in obnašanje, če hočejo uspeti? Resnično uspešne ženske so popolne spreobrnjenke. Tudi one gledajo zviška navzdol na ženske.

Po mnenju moških maternica omejuje žensko tako umsko kot telesno. Zaradi tega ženskam, čeprav imajo dostop do znanja, ni dovoljeno, da bi pomagale odločati, kaj to znanje je.

Razumski cilji ženske ne zanimajo. Če pa jo zanimajo, jih pa ne bi smeli. Kajti za žensko se najbolj spodobi, da ostane zvesta svoji naravi: skrbna, odvisna spremljevalka moškega.

Čarovniki predlagajo, da moški ne morejo imeti izključne pravice do razuma. Zaenkrat je videti, da jo imajo. Zato je treba začeti uporabljati razum tam, kjer prevladuje žensko. To področje je na glavo obrnjeni stožec, povezava ženske z duhom samim. S tem drugim vidikom umovanja se soočimo z drugim načinom: z ženskim načinom umovanja. Ženska mora delovati na svoji čarovni strani, na strani maternice. Maternica je izrazito ženski organ in prav maternica daje ženski tisto dodatno ostrino, tisto dodatno silo, s katero lahko usmerja svojo energijo. Vendar je to energijo treba pravilno usmeriti: te energije ženska ne sme izrabljati za to, da ščiti sebe in ohranja idejo svojega jaza. Tisto, kar imamo za svoj osebni jaz, je dejansko samo ideja. Doseči tako stopnjo odmaknjenosti, da postane jaz samo ideja, ki jo lahko po mili volji spreminjamo, je pravo dejanje čarovništva in od vseh najtežavnejše. Ko se ideja jaza umakne, dobijo čarovniki dovolj energije, da se lahko zlijejo z namero in postanejo več, kot si mislimo, da je normalno. Ženske lahko glede na to, da imajo maternico, med sanjanjem zelo preprosto usmerijo svojo pozornost na nekaj, kar se nahaja izven njihovih sanj.

Moškim je uspelo pri svojem uveljavljanju nadvlade ženske prepričati, da je maternica strogo biološki organ, katere edina funkcija je razmnoževanje oziroma prenašanje moškega semena.

Moški čarovniki, ki seveda nimajo maternice, se lahko zlijejo z namero, z duhom, zato, ker so se odrekli tistemu, kar izrecno določa njihovo moškost. Oni zato niso več moški.

V bistvu ni nobenega načina, da bi lahko učili ženske sanjanja. Vse, kar se da storiti, je to, da se jih podpre, tako da lahko sprevidijo ogromen potencial, ki ga prenašajo v svoji zgradbi organizma.

Ker je sanjanje za žensko stvar zadostne energije, je najbolj pomembno prepričati jo v potrebo po spremembi svoje globoke podružbitve z namenom, da bi prišla do te energije. Dejanje same uporabe te energije je samodejno: ženske začno sanjati čarovniške sanje tisti hip, ko imajo dovolj energije.

Težavno je napolniti žensko s hrabrostjo za vstop na novo področje. Večina žensk ima raje varne verige kot pa grozo novega.

Sanjanje je samo za pogumne ženske – ali pa za tiste, ki nimajo nobene druge izbire, ker živijo v neznosnih okoliščinah – kamor spada največ žensk, ne da bi se sploh zavedale tega.

Če sanjaš živ, pomeni, da imaš upanje. Pomeni, da se oklepaš svojih sanj, kot bi ti šlo za življenje. Sanjati mrtev pa pomeni sanjati brez upanja. Takrat sanjaš, ne da bi se oklepal svojih sanj.

Svoboda je popolna odsotnost skrbi za sebe, pomanjkanje skrbi, do katerega pride, ko se osvobodi večina energije, ki je ujeta v nas. Ta energija se sprosti šele takrat, ko lahko izklopimo svojo vzvišeno predstavo o sebi, o svoji pomembnosti, pomembnosti, za katero mislimo, da je nihče ne sme oskruniti ali se ji posmehovati.

Cena svobode je zelo visoka. Lahko jo dosežemo le, če sanjamo brez upanja, če smo pripravljeni zgubiti vse, celo sanje.

Za nekatere izmed čarovnikov je sanjati brez upanja, boriti se brez cilja v glavi, edina možnost, da lahko držimo korak s ptico svobode.

Za konec pa še vaja za lajšanje žalosti:
Če si hočeš olajšati bolečino žalosti, se potopi globlje vase. Usedi se s privzdignjenimi koleni, nato pa se s prekrižanima rokama primi za gležnja, desni gleženj z levo roko. Položi glavo na kolena in pusti žalosti, da gre svojo pot. Naj zemlja poteši tvojo bolečino. Spusti zemljino zdravilno moč v sebe.

[ Odgovori na to | # ]