Korenine prihodnosti - Marija Magdalena (6. del)

četrtek, 13. maj 2004 @ 06:44 CEST

Bernarda Pavko Prava:
Marija Magdalena, Potovanje v svetost ženske, ki Jaz sem II. (1. del)

Cisto v levi dojki sem odkrila kakšno leto za tem, ko sem pustila službo. V času, ko so bili moja realnost stres na stres, naval novih, bolj senčnih spoznanj o sebi in mojih bližnjih ter spremljajočih čustev, pa nobene podpore, nobenega denarja… Le kdo se bo ukvarjal s cisto?

Ko sva z Meto delali na Reki, je ona nekajkrat molila nad njo in vsakič se je zmanjšala. Tako sem začela Boga za preobrazbo "te zadeve" v dojki prosit še sama, vendar sem se kmalu naveličala igrice - cista se je zvečer v molitvi zmanjšala in zjutraj je bila spet prvotne velikosti. Tega me je postalo strah. Stanje sem nekaj časa ignorirala, ko pa je cista začela rasti, sem spet začela molit. Vmes so bili stresi in nezadovoljstvo, neuspešni poskusi več delati in zaslužiti, moje in tuje kritične misli, pogledi in projekcije skrbi in dvomov. Vedno večji potisnjeni strah, razočaranje in jeza.

Sočasno sem se učila prepoznati tistih nekaj znakov podpore univerzuma, ki se jih sicer danes ne spominjam, a so morali biti, da sem zdržala. Premikala sem se v času in prostoru, določenem z božanskim redom. Bila sem natanko tam, kjer naj bi bila in kadar naj bi bila, delala tisto, kar naj bi delala in kadar naj bi to delala in izkušala sem tisto, kar naj bi izkušala. Res pa je, da to ni bil moj dnevni red in ne moj urnik. Nisem več verjela, da lahko kontroliram življenje, čeprav sem se obnašala kot da ga in zato je bilo hudo. Soočala sem se z legijami svojih senc v obliki s starši potisnjene bolečine, pa siceršnjih zamer, kritičnosti, primerjanja, superiornosti, jeze in še več jeze.

V enem takih dni sem začutila: Jasnovidko potrebujem! Še isti dan sem prišla do ljubeznive Mojce, ki si v svetovanju ljudem pomaga s ciganskimi kartami. Ker sem jih tudi jaz dobro poznala, sem mislila, da bom planila v jok, ko sem zagledala karte, ki jih je vrgla. Pojma nimam, od kod je sredi katastrofe pred seboj vlekla spodbudne besede.

Ker sem preživela tudi naslednji izziv, sem vsak dan bolj verjela, bolj sem zaupala. Konec koncev sem že preživela eno leto, pa še nekaj mesecev in potem še dva tedna in hujše kot je bilo, ne more več biti. Pa je bilo. Vsakič drugače, globoko in jasno in močno. Vsak moj korak je bil temeljit. Vsakič, ko sem dosegla novo raven zaupanja vase in v življenje, vsakič ko sem bila zadovoljna s seboj, predvsem pa, ko sem se zravnana dvignila in okolico pogledala navzdol, sem dobila naslednjo lekcijo. Življenje, ki je Bog, me je soočalo z vsem, kar me je lahko vrglo iz ravnotežja. Izzivi so bili vedno bolj subtilni. Že takrat sem verjela, da si lekcije ustvarjam sama, razumela sem, da samo preverjam, če res sem to, kar verjamem ali mislim, da sem. Na nezavedni ravni sem se testirala, če res živim to, kar kot rešitev ponujam ljudem, ki so k meni prihajali po podporo.

Cista je postajala večja in igrica je postajala igra. V resnici me je zaradi spremenljivosti oblike in živosti tvorbe v meni postalo strah fenomena samega, ne sporočila. V meni je zrastlo nekaj divjega, neukročenega, samosvojega in se igra z menoj. Nekaj, nad čimer nimam nobene kontrole, nekaj, kar ne upošteva pravil molitve, ki je zdravljenje. Cisto (dosti lepše se sliši kot tumor, a ne?) sem pustila pri miru in se še bolj posvetila svoji duhovni rasti.

Svoj namen, da želim živeti božjo voljo, sem dnevno izražala v govorjenju Bogu. Krepila sem ga z džapa malo in s petjem Babi. Ne glede na kvaliteto dneva sem zvečer verjela, da je bila Božja volja zame vse, karkoli se je ta dan zgodilo. Zato, ker sem to prosila, ker je bila to moja dnevna odločitev, moja izbira, moj namen. Tako sem v predelovanju izzivov širila svojo zavest. Spreminjala sem se jaz, spreminjala se je moja okolica. Neznani ljudje so se mi začeli smehljati, Nuša je začela sijati dragulj, ki ona je, oče mi je kupil najboljši računalnik, mama se je začela glasno smejat…

Vegetarijanka kakih devet let sem pustila tudi kavo in alkohol, občasne sladkarije pa so ostale moja slabost, posebej čokolada. Pa mlečni izdelki, posebej sir in kisla smetana. Nisem še vedela, da nam težave običajno dela hrana, ki jo imamo najraje. Zanemarjala sem jasna sporočila telesa. Ko sem cisto nehala zanikati, sem pobrskala med svojimi knjigami in pri sebi zaključila, da nimam raka. Saj vendar zdravo živim in duhovno rastem in spremenila sem se do nespoznavnega. Rak pa pomeni - Spremeni se ali umri! V kaj naj se spremenim, če sem že nekajkrat na glavo obrnjena? Sem v stiku z Babo in Mamo, z angeli delam, vse to posredujem ljudem in bolezen zame gotovo ni božja volja. Poleg tega sem vedno bila zdrava, tudi moj horoskop kaže samo zdravje. Ne, bolezen ni moja realnost!

Kmalu za tem, ko sem pustila službo, so se energije v meni res kritično zabasale. S trdim vratom, s cisto in od stresov razcepljenimi lasmi sem poiskala pomoč v takrat uspešni alternativni ordinaciji v Ljubljani. Velika slika Babe na steni mi je zagotavljala natanko tisto podporo in zdravljenje, ki sem jo potrebovala. To je bila moja odločitev, moja izbira in moj mir, Baba je bil moj vir zaupanja. Tam pa sem srečala samo karmo, da sem kar po prstih hodila, kot po steklu. Nisem torej gledala stran; poiskala sem pomoč in izkusila, kar mi je bilo namenjeno. Doživela sem celo avanturo, pomeni marsikaj, razen zdravljenja, ki sem ga pričakovala. Dosti novega sem se naučila o sebi in podelala tri, po intenziteti sodeč pomembne odnose z moškimi. Eden mi je bil prijatelj, mlajši brat, ob drugem so se mi odprle vse čakre (že to je vredno doživeti), tretji…, no, tretji pa mi je bil največje darilo. Njegova razlaga mojega kaosa v življenju je bila:
Moškega potrebujete, gospa. Moški vam manjka!

Baba, kako je to mogoče?, sem gledala svojega Boga na sliki nad njegovo glavo. V obdobju najglobjih preobrazb mojega odnosa z mamo in sredi mojih preživetvenih naporov, mi tale "strokovnjak" blebeče o moškem? Ni bilo prijetno, tako ranljiva sem bila, tako potrebna pomoči. Tako rada bi se naslonila! Proces, v katerega so mi pomagali ti terapevti, je bolel, in trajal nekaj mesecev, čeprav sem tiste gospode obiskala vsega skupaj štirikrat. Pomagale so mi sanje, prvikrat v življenju zgodbe, pa seveda možakarji sami, taki kot so bili, in spremenilo me je. (Od)pustila sem, kar sem lahko, v svojih očeh sem zrastla in cista je ostala.

Poskusila sem še pri enem uspešnem bioenergetiku.

Ljubi moški! Samo pogledal me je in vedel, da mi manjka - moški. Ko bi bili ljudje lahko povsod tako enostavni. Pri tem "terapevtu" sem se naučila, da ne bom hodila po pomoč k ljudem, ki niso v srcu. Lahko, da so uspešni in res je bilo zanimivo srečati in začutiti močnega moškega, ampak vstopila sem v fazo, ko se z njimi nisem več pripravljena boriti. Še manj sem bila v srcu. Bila sem v kaosu težkih preizkušenj, bila sem nemočna. Nemočna, kar zadeva življenje na Zemlji, pa vedno močnejša v svojem zavedanju. Vedno večja jasnost mi je lajšala odločitve in me peljala v smeri svoje nove vizije sebe.

Lahko, da imajo tile gospodje dosti strank in da dobro zaslužijo, zdaj. Ampak jaz bom boljša in višja. Vem, da ljudje v vsakem odnosu, posebej ko se na nekoga obrnemo po pomoč, dobimo natanko tisto, kar potrebujemo. Hvaležna sem bila, da sem lahko prepoznala darila, ki so me čakala pri vsakem od njih. Seveda nisem bila v enosti; iz dvojnosti ven sem se primerjala, ocenjevala in izbirala, da bom boljša.

"V svojem delu z ljudmi želim biti boljša v smislu Najvišjega in Najboljšega. Za človeka, ki mi ga bo pripeljalo življenje, bom tista Svetloba, ki jo bo potreboval za stik s svojo dušo. Človeku pred seboj bom rekla in naredila tisto, kar ga bo spravilo v stik z najvišjim in najboljšim v njem. Rada bi se ljudem pomagala spomniti Svetlobe, ki smo jo na Zemlji že živeli in je edina prava človeška moč.Tako želim služiti Zemlji. Sprejemala bom ljudi take kot so in izbiram veselje ter milost in blagoslove za nas vse v času srečanja".

Prav ta odločitev je bila posledica mojih srečanj s temi zdravilci.

"Izbiram Najvišje in Najboljše zame in za ljudi, s katerimi bom delala. V tvojem času in na tvoj način, Bog. Že res, da dolgo traja, ampak tale vizija mojega dela je tega vredna. Amen".

Bioenergetik pa mi je dal še eno darilo - novico, da sem predmet magijske obdelave. Ta me je spravila v prostor podoben tistemu, ko te nekdo okrade. V vsaki celici telesa sem začutila resničnost te informacije. Kdo? Kdo?? Odgovor vedno pride, če smo pripravljeni sprejeti resnico. Presenetilo me je, da prijateljici nisem zamerila, da me je skušala obdržat z vsemi sredstvi. Prehitro in preveč izrazito sem jo ubrala v svojo smer, ona pa je samo želela, da se nanjo obrnem po pomoč. Pomagal mi je hodža iz Medvod, kateremu sem pred tem že poslala nekaj ljudi, zdaj pa je pomagal še meni. Ko sem ga poklicala, je rekel naj pridem k njemu ob enajstih. Naj vidim, koga mi je univerzum poslal isti dan, ko je telefoniral, je rekel, ko sva se srečala (ljudi naroča za dva meseca naprej).

Ni sreče v ljubezni, ker ljubi dušo…, je začel brati iz svoje knjige in jokala sem vseh 20 minut.

Lahko bi si pomagala sama, če se ne bi ustrašila, je rekel Thomas kasneje.Tako sem se neposredno srečala z magijo in kasneje z ljudmi, ki so potrebovali zadevno pomoč. Intuitivno sem jim pomagala z daljšo molitvijo, v kateri sem za pomoč prosila angela Mihaela. In pomagal je. Na Eviji sem pri Fosterjevemu delu spoznala, da gre pri magiji samo za energije, ki jih omogoča strah. Vedno manj sem jih poslala k hodži, danes pa tako energijsko obremenjen človek zame ne predstavlja nobene razlike v primerjavi z nekom, ki ima težave v ljubezni ali v službi - če je le pripravljen prevzeti odgovornost za stanje, v katerem je in, če verjame v Svetlobo. Ko sem v tem delu začutila svojo samozavest, sem hodžino zaščito zažgala.

* * * * *

Korenine prihodnosti - Marija Magdalena (7. del)

0 komentarjev.

Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20040417183239397