Ljubezen ni nikoli v ednini.
Vse ljubezni preizkušajo mejo,
ki jo pogled motri,
duša neguje in gladi,
ko jih življenje išče.
Vsaka ljubezen je v množini,
vse so večna navzočnost želja
in večna skrivnost namena.
Ljubezni niso delo človeških rok,
so znamenja priložnosti v sončnih poteh,
so žarki pod napuščem srca,
so svoboda izbire in razkošje življenja,
so prava odločitev, norost ali poguba,
so toplota, ki preseva in izpuhteva,
so presenetljiva izkušnja,
ki te ogreje ali ohladi.
Iščeš partnersko ljubezen,
najdeš dobro srce,
ki se v dušo pogreza.
Iščeš dušo in srce,
najdeš golo telo.
Iščeš partnersko ljubezen,
najdeš prijateljstvo v dobroti.
Iščeš sprostitev in vedrost,
ki te odvezuje odgovornosti,
najdeš grenkobo in žalost,
ki jo zavezuje usmiljenje.
Iščeš eliksir za poživitev,
najdeš strup, ki ti grlo ožge.
Zagledaš jato ptic v zraku,
zagledaš sprehajalce sredi mest,
zaslišiš čričke, lajanje psov in petje,
pred tvojimi očmi se odpirajo zelena polja
in ti se potaplajš v šelestenje gozdov,
duša in srce ti kujeta srečo in obljube
tisočerih ljubezni, ki jih sanjaš,
a tebi se spolni samo ena
v tisočerih oblikah, ki vre iz hrepenenja:
živ si in zgodba se nadaljuje
z ljubeznijo, ki ni nikoli v ednini.
Vsaka ljubezen je v množini,
