Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20040412182242141

Diana - tako rada bi še nekaj povedala (3) nedelja, 16. maj 2004 @ 05:22 CEST Uporabnik: Pozitivke Prevedel: dr. France Susman Diana - tako rada bi še nekaj povedala (uvod) Sreda, 1. oktober 1997 Težko si predstavljate, kako mi je bilo pri srcu, ko so mi v ločitveni pogodbi vzeli otroke. Bilo je, kot bi meč prebodel moje srce. Takrat sem se spominjala besed Marije, Jezusove matere, ko je rekla, da se izguba njenega sina čuti kot meč, ki je prebodel njeno srce. Zame je bil občutek kot dvojni meč, druga smrt po smrti mojega zakona. Bilo je tako hudo in tako grozno - bila sem kot omamljena. Po cele ure sem bruhala. Nisem mogla jesti, nisem mogla spati, niti jokati nisem mogla. Stala sem tam ob oknu, krčevito sem se oprijemala zaves, stiskala sem se k njim in si skušala domišljati, da so imele na sebi nekaj toplega in človeškega, nekaj kar bi me lahko podprlo. Bilo je še veliko hujše kot ločitev mojih staršev in izguba moje matere - občutek pa je bil čisto podoben. Zakaj le moram vedno znova umreti, zakaj vse to umiranje v mojem življenju, in vsi mislijo, da sem tako živa! Da, sem in bila sem - bila sem tako živa - pa če je bila le sekunda, minuta, ko sem se počutila tako resnično živo, sem jo izrabila. Ali pa lahko predstavljate, kako je, umirati, ko vendar živiš - in vse to lahko izraziš le z boleznijo, ki se ji reče bulimija? Vam ženskam, ki imate to "bolezen", bi rada povedala, da je to "zgolj" globoka morda celo pomembna reakcija vašega telesa na boleč konflikt z vašim okoljem. Bruhaš, to je del "umiranja", in potem spet ješ kot bi bila nora, in to je del "življenja". Je kakor na ladji na odprtem morju v viharju - vihar, ki ga je sprožila strast in poželenje po življenju, in napad smrti - napad ljudi, tragičnih okoliščin, ali obeh hkrati. Od tu, kjer se nahajam, vidim bolj jasno: to je velika bitka na svetu, bitka med življenjem in smrtjo - med resničnim življenjem in resnično smrtjo. Ne govorim o smrti, s katero končamo svoje življenje. Ta smrt je prijateljica, je luč. Prava smrt pa je na svetu, v ljudeh, ki ne znajo več živeti. Ki se obešajo na vse, kar ima videz življenja, naj bo to moč, denar položaj, stare pozicije, stare ideje, vojne, nesmiselni spori, opustošenje in izrabljanje človeka in narave. Tisti pa, ki življenje res ljubijo, ki tako radi živijo - tudi ljudje v takoimenovanem tretjem svetu - oni so obsojeni na smrt. Na svojih potovanjih sem videla toliko revnih in bolnih ljudi, in kljub temu so bili bolj živi kot tisti, ki imajo vse in živijo v izobilju. Tako zelo me je vleklo k tistim, ki jih imenujejo podpriviligiranci. Prav ti so bili zame pogosto tolažba. Kako pogosto pa sem se do smrti dolgočasila in vse me je bolelo v tej sivi takoimenovani boljši družbi. Tam ni bilo življenja, bila ja zgolj oblika. Oblika brez življenja, ki ne more ne živeti ne umreti. Moja ljubljena Anglija, ljuba dežela, spremenila se boš. Ne boš ostala, kot si bila. Kot že v nekem drugem življenju, sem tudi to pot prišla na pragu nove dobe. Za časa življenja tega še nisem vedela, sedaj pa to vem. Vsa svoja življenja poznam - lahko jih vidim - lahko jih primerjam. Vsi mi imamo mnogo življenj - in so kot posamezne stopnice. Vsaka stopnja nas prinese korak naprej v naši življenski nalogi, v našem fokusu. Anglije naloga, ljubljeni Tony Blair - ti ji boš podelil nove peruti. Ti s svojo karizmo, s svojimi vpogledi in svojim dobrim srcem, ti boš odnesel zmago. Ti si upanje Anglije, upanje Velike Britanije, celo upanje Evrope in planeta Zemlje. V več ozirih obstoja povezava med mojo smrtjo in tvojim uspehom. Molim zato, da te ne bi ovirali. Moj duh bo s tabo. Na svetu, ki sem ga pravkar zapustila, so sile, ki sprememb nočejo. Nočejo prodora srca. Kontrolirati hočejo: duše, ljubezen, čustvo in emocije ter življensko moč. Kaj pa je zaklad človeka? Zaklad človeka je ljubezen in čustvo. Razum je hotel že od vedno kontrolirati čustva. Pa se vendar ni nikdar dalo. Borili so se proti čustvom, proti njim so sprožili celo vojne... ker življensko veselje in čustva vzpostavijo spremembo - v srcih ljudi, narodov in držav. Ko je v Nemčiji padel zid, sem se zelo jokala. Jokala sem se iz ljubezni, zaradi upanja, ki se je odprlo, zaradi tega novega vala, ki je prinašal mir. Tisti čas jih je bilo v moji okolici veliko, ki so me nezaupno opazovali, in mnogi so bili celo precej slabe volje. Tudi s Charlesom sem mogla komaj o tem govoriti. Kot mnogi, se je tudi on bal, da se ta Nemčija povrne nazaj k svoji moči in prevladi, dominanci. Bila sem zaprepadena, da je bilo menda to edino, kar jih je obvladovalo. Niso videli tistega čudeža, da se je ljudem posrečilo, podreti neki zid. Čutila sem z njimi, jokala sem z njimi, smejala sem se z njimi - tako zelo sem sočustvovala, kako je, če pade tisti zid ločitve in se ljudje spet lahko objamejo in poljubijo. Potem sem bila še bolj motivirana za rušenje zidov, kjer se je le ponudila prilika. Videla sem zidove, ki so jih postavili politiki, moraliteta, religije - vsi tisti, ki mislijo, da vedo, kaj so ljudje. Kdo vendar ve, kaj so ljudje? Kaj potrebujejo? Kaj je njihova vizija, njihova ljubezen, njihova predstava o življenju? Jaz sem morala na vsak način jokati, ko sem videla, da so se družine spet dobile. Ali je kaj lepšega kot družina? Ali je sploh kdo na to mislil, je kdo to občutil? Kaj je družina? Krog ljubezni, zavarovan dom, ljubi predel medsebojne skrbi? Koliko moči ima družina, koliko čudovitega? Ali si kdaj gledal v oči srečnega otroka? Ali je treba veliko, da osrečiš otroka? Ali ni dovolj trenutek skrbi, naklonjenosti, beseda kot "tukaj sem, drago bitje, tu sem, ne bom te zapustil"? Kaj misliš, svet, kaj je bila misija in "poslanica" matere Tereze? Kaj misliš, svet, ki verjame, da vse ve? Ni bila poslanica: "Pridi sem, ozdravila te bom...", ampak tale enostavna poslanica: "Nisi sam, ti nisi sam, jaz sem tukaj". To je bila poslanica matere Tereze. Toliko osamljenosti na svetu. Osamljenost, ki rojeva bolezen in revščino. Prosim razumite, tista osamljenost, ki sem jo videla povsod - sredi bogastva in blaginje, in v razbiti Bosni. Ali veš, kaj čuti otrok, ranjeni vojak, z aidsom zaznamovani, zlorabljena ženska, če jo pobožaš po laseh in rečeš: "Nisi sama", in če to rečeš in misliš z vsem srcem? Če gledaš drugemu v obraz in mu to rečeš iz svoje najglobje notranjosti? Da, seveda, obstoja pomoč, finančna, politična - najvažnejša pomoč pa, ki jo svet potrebuje, je ljubezen. Da, ljubezen - da, reči: "Nisi sam", in potem tudi biti na mestu, odgovarjati, da, prevzemati od-govor-nost, da, smehljati se, da, biti tam, od človeka do človeka. Nekoga držati, se ga dotakniti, dajati življenje, resnično življenje. To je navdih, ki je povsod potreben - to je duša med ljudmi. Dajte glas svoji duši, pomagajte svojim čudovitim čustvom do izraza, čustvom kot so: usmiljenje, skrb, sočutje. Seveda, tudi denar dajajte, dajte od svojega bogastva - vendar dajajte še bolj iz bogastva svojega srca. Vse te rože, ki ste jih položili v Althorpu, Kensingtonu, Buckingamu in na drugih prostorih, v Angliji, v Franciji, po svetu - te rože sem smatrala tudi kot rože za tiste, ki jih ljubim. Videla sem, da vas je duša, kateri sem dala obliko, globoko prizadela. Zato polagajte rože za osamljene. Polagajte jih za obupane. Položite rože svojega srca in zdravite družine. Dajajte otrokom občutek, da ni Bog samo v nebesih, ampak tudi, da je ljubezen v vašem srcu, ljubezen in oskrbovanje. Sestopajte Boga na svet - Bog je v srcih ljudi. Ne osredotočajte vse svoje ljubezni samo na Diano - dajajte svojo ljubezen za to, kar sem utelesila. Da, jaz tako dobro razumem: način, kakor sem živela in kakor sem umrla vas je spomnil na vašo lastno bolečino in na vaše lastno hrepenenje. In ve ženske, ljubljenke sveta! Ste razumele? Ve ste upanje sveta - ve ki stojite sredi viharjev, žalosti in osamljenosti. Naj vas nese venkaj, ven iz ječe razuma skozi zidove ločitve, ven iz področja, ki je obdano z bodečo žico. Odstranite kopne mine iz vašega polja sanj - mnoge od vas vedo, kaj s tem mislim. Predrage, vaše vroče solze sem z vami prelivala! Opogumite se in bodite žene sveta, ki se izražajo, in delajo, kar morajo narediti. Ostanite v upanju, ljubite svoje družine, podpirajte in razumite svoje može in partnerje. Kompromisov pa ne delajte. Ne sklepajte kompromisov s kotrolo, mrazom. Kajti tisti, ki so tako mrzli, najbolj potrebujejo toplote. Da, srce se ti lomi, ko vidiš, da jo tisti, ki ljubezen najbolj napadajo, nabolj potrebujejo. Govorila sem z ženami v Bosni. Tako močne ženske in tako obupane. Ne morejo razumeti, kako je mogel Bog, kako je mogla Marija dopustiti vso to bolečino. Vse te družine - raztrgane, otroci brez staršev, starši ločeni - ne, ne zaradi srčnega mraza, ampak zaradi vojne. Vse hudo, ki je doletelo take družine, ki so hotele ostati skupaj. Zato: osvobodite Boga, osvobodite Boginjo v svojem srcu. Da, Boginja obstoja - tista luč, ki je v meni in okrog mene ni moška in ni ženska. Bog je oboje, on pa je najčistejša ljubezen in najčistejše sočutje, najčistejše veselje in najčistejše življenje, kar si ga moreš prestavljati. Da, tudi tukaj obstoja življenje - je drugačno, je pa življenje. Prvič razumevam, da je življenje povsod. Smrt je samo v glavi in v srcu ljudi. Diana - tako rada bi še nekaj povedala (4) Komentarji (0) www.pozitivke.net