Kje v meni si srčni del duše, moj dišeči jasmin?
Ločen od zemlje se me dotikaš v kopeli strasti.
Ptica mojega hrepenenja, povzdignjena v nebo,
zakaj prihajaš tako pozno v območje luninih razpok
in božaš dušo s svojimi mehkimi rokami
in polagaš besede v najbolj intimne plasti moje biti.

V prostorih, kjer spi moja kri, iščeš svojo notranjost,
gruliš v usodi letenja, ki se ji ne moreš upreti.
Slišim te, kako mi govoriš, ljubezen moja,
in akordi mojega srca, ti zlati obeski hrepenenja,
živijo v ciklusu spevov v toplem bistvu stvari.

Ostani v svoji geometriji navpično tam gor,
v zlatem kraljestvu neskončne ljubezni,
v zlatem kraljestvu sanj, negibnih v času.
S teboj bi odletela v območje neskončnosti,
kjer visoko leteči zmaj čaka name, da me preraja
med ključi nebeških soban, dremotno in nežno.

Slišim tiho šumenje vetra in vidim delce svetlobe
v ostankih žarečega oglja zvezdnih poti.
Prihajam iz sveta nagubanih zemeljskih rok,
v svojih korakih občutim postanke, svoj beg.
Medtem, ko v mojem nepopolnem bistvu zori dih,
se vsa predajam skrivnemu použivanju ognjenega upanja.

...o0o...