Bernarda Pavko Prava:
Marija Magdalena, Potovanje v svetost ženske, ki Jaz sem I. (1. del)

Dva meseca po vrnitvi od Sai Babe je v Slovenijo prišel šaman Foster Perry iz Mehike. Foster je bil zame vilinček, absolutno brezspolen in presunljivo lep. Pozdravil je vse strani neba (kako domače mi je bilo vse, kar je storil), v krogu je zakrožila njegova šamanska pipa, z velikim lasom je naredil poseben vtis in potem začel stopati k posameznikom s svojimi intuitivnimi vpogledi.

V Fosterju sem čutila dosti dosti več, kot je bilo videti; ko sem ga gledala, sem samo bila. Bila sem v kinu svoje preteklosti, velikih pomembnih stvari, lepega, velikega, ljubezni, ne... - Ljubezni. Ko je začel govoriti, se mu je obraz spremenil, mokre bistre oči so se povečale in poglobile in skozenj je pogledal nekdo drug. In tega sem zares poznala. Globoko v sebi sem ga poznala tako, da mi je šlo na jok. Preveč vsega in prehitro se je dogajalo… Potem jo je čez dolgo dvorano mahnil proti nama z Meto, ki je sedela na moji levi.

Ne! Menda ja ne, saj ne more k meni. Kam greš? Ostani tam!, se je oglašalo v meni, ko se je počasi bližal.

Iz glavi nejasnih razlogov sem se stiskala k naslonjalu stola, pri čemer sem se prijela podlage in se nagnila nazaj. Jaz, ki se imam za pogumno žensko. Seveda je vse to vedel. Tudi slučajno me ni pogledal, ko je obstal poldrugi meter pred Meto in ji začel govorit. Strmela sem v njegov obraz in začela jokat. Gledal je Meto in govoril je njej, jokala sem pa jaz. Solze so tekle in v meni je vse vibriralo. Bila sem očarana. Tole poznam! Bog, kako zelo jaz poznam "tole". Karkoli že "tole" je. Preteklost. Spomin. Ljubezen. Bolečina dobrega. Dosti dobrega. Dobrega dela. Lepih stvari. Čudežev. Foster je govoril Meti, jaz sem se solzila in še vedno me ni pogledal. Tudi naslednji dan ne in ne zadnji dan. Neposredno se z menoj na tej delavnici sploh ni ukvarjal. Pa ne mislim Fosterja - tisto v njem me ni pogledalo. Moj dobri znanec iz preteklosti v njem me ni pogledal. Stari, sem mu rekla. Stara, dobra energija. Meni zelo zelo blizu.

Morda sem bila edina, s katero se Foster na prvi delavnici pri nas ni neposredno ukvarjal. Moj ego je to z lahkoto sprejel; ni bilo potrebno. Vse se je dogajalo in zgodilo na drugih ravneh. Več kot zadovoljna sem bila, da sem mu lahko sledila po veliki dvorani, kamorkoli je šel. Ljudje so sedeli na svojih mestih, pred, med in potem ko se je ukvarjal z njimi. Jaz sem mu sledila v varni razdalji, ga opazovala, mu kukala čez ramo, gledala pod prste.

Jokala sem, ko je pravil zgodbo o slepi miški na poti na goro. Zgodbo, ki jo danes tako rada pripovedujem jaz. Jokal je on, ko je pripovedoval, in jokala sem jaz. Predolgo sem že bila slepa na svoji poti, pa sem kljub temu vztrajala na poti navzgor: Slepa v vzpenjanju na vrh gore... Poleg tega me je Foster spomnil moje ljubezni do pripovedovanja zgodb...

Mala miška je lepega dne začutila Glas. Tako močen glas, da je zaradi njega zapustila svoje pleme in se odpravila do velike vode. Tam je srečala slepo žabo, ki jo je spodbujala naj visoko skoči, da bo videla tisto, kar je res vredno videt - visoko goro. Reka je krasna, ampak gora, ta je tisto!, je govorila žaba. Miška se je trudila in skakala, dokler ni ujela pogleda na goro. En sam pogled na visoko goro jo je noter v njej spomnil na Svetlobo. Vedela je, da mora do nje. Da jo je žaba lahko spravila čez reko, ji je morala miška podariti eno svoje oko. Nadaljevala je pot skozi puščavo, čeprav je ves čas čutila, kako orel preži nanjo. Skrivala se je, kot se je lahko. Potem je slepemu losu v puščavi dala drugo oko, da jo je spravil do vznožja gore. Za tem je slepi miški ostala samo še pot na visoko goro. Ko je prišla na vrh, slepa ni vedela, da je na vrhu. In orel jo je dobil. Takrat je spregledala - z orlovimi očmi.

V temi zgodnjih jutranjih ur sem se zbudila v telesu slepe miške, ki se trudi na poti na goro. Popolnoma sem se poistovetila z njo, s tem, kako se slepa spet in spet zaganja navzgor v klanec. Ko sem se zjokala, sem skušala zaspati in v tistem medprostoru sem doživela najčistejšo možno vizijo. Mojo prvo.

V čelu in najbolj jasno možno sem zagledala dekliške sramne ustnice. ??? Pa čigavo naj bi to bilo? sem pomislila, Nuša je že dosti večja. Poriv, da zamižim in "tega" ne gledam je bil zelo močan. Ne, gledala bom, se je odločal drugi del mene in čutila sem, kako mi veke trepetajo v poskusu zamižat in gledat sočasno. Ne, gledala bom, gledala bom, gledala bom sem si ponavljala v preblisku spomina na iniciacijo iz knjige Prehod vračev. Menda zadnji test učenke šamanke je bil, da je gledala v odprto vulvo svoje učiteljice. Za to torej gre!, mi je postalo jasno in vsak upor je izginil. Potem sem jasno zagledala obraz ljubega Babe. Čisto od blizu, v mojem čelu je bil, v jasnih močnih barvah. O, Baba! Če si pa ti tukaj, je pa sploh vse v redu. Zamenjal ga je Osho s svojo kapco. Ni čudno, sem pomislila. Če bi vsi ljudje dihali tisto njegovo dihanje kot jaz… In zadnje, kar se je pokazalo je bilo - oko. Veliko in nemirno, skoraj strašljivo oko, prepleteno s krvavimi žilicami, je nervozno in rdeče begalo sem in tja. Tudi sekundo ni bilo pri miru.

Naslednji dan je Foster ljudi, s katerimi še ni delal, povabil na eno stran sobe, če želijo. Ostala sem, kjer sem bila. Če moram kaj vedeti, mi bo že življenje povedalo, sem se odločila. Izkazalo se je, da je bilo tisto nemirno oko - petelinje. Petelinje oko kot simbol vpogleda v novo jutro, v nov začetek.

Nekaj dni po Fosterjevi delavnici sem na strani proti Mostecu v oktobrskem listju zaslišala šum, kot toliko drugih. Tokrat sem se obrnila in prisluhnila, dokler se ni ponovil. Zagledala sem miško, ki je stekla v svojo luknjo. Nepremično sem opazovala, ko je iz luknje pomolila konček smrčka. Čez čas je ven potisnila vso glavo in, ko se še nisem premaknila, se je cela pokazala iz luknje, potem pa izginila nazaj noter. Gluha, slepa in zelo neumna bi morala biti, da ne bi prepoznala sporočila.To miško sem hodila hranit nekaj zimskih mesecev, vse dokler je nastavljena hrana izginjala. In naslednji konec tedna sva imeli z Meto tečaj na Reki in na steni stanovanja v Ičičih je bila slika petelina. In zjutraj me je zbudilo kikirikanje...

Mesec dni pri Sai Babi in Foster… Vse je bilo potrebno, da sem zavestno začela spuščati. Prisiljena sem se bila prepuščati. Navajena glasne molitve sem rekla: Predajam se življenju, ki je najvišji in najboljši možni bog. Predajam se vodenju Boga. V sanjah mi je Foster rekel - Dihaj z dušo in za dušo! Vsakič ko sem v Fosterjevem telesu pred seboj zagledala Starega, me je pretreslo. Vsakič je vse v meni zavibriralo, tekle so solze in trepetale roke, ko sem jih nekajkrat sklenila v molitev. Vse to je v meni povzročal Stari, ko sem se srečala z njim iz mojih v Fosterjeve oči.

Čez slabo leto sem šla na Fosterjevo delavnico na grško Evijo.

V spominu mi je najbolj ostalo čaščenje teme, ko smo ponoči eno uro hodili gor in dol po hribovitem terenu z zavezanimi očmi. Vse z lahkoto prehodiš, če nisi v glavi, ampak v nogah. Samo misel te spravi ven iz stika z Zmeljo in takrat se (lahko) spotakneš. Naravnost očaral pa me je kar najhitrejši tek na 100 metrov z zavezanimi očmi po grudasti njivi. Kakšna izjemna izkušnja! Izraz samozavesti in stika z notranjim vodenjem. Zagnala sem se z vso silo in ko sem padla, sem se z isto naglico zelo hitro pobrala, in tekla naprej. Do tega padca nisem v resnici vedela, kako hitro sem se sposobna pobrati. Pri čitanju mojih prejšnjih in tega življenja iz telesa, mi je Foster posebno energijsko točko premaknil iz desnega boka v srce. To je možno samo, ko je čas, je rekel.

Ena od stvari, za katere sem na Eviji prosila univerzum, je bilo moje petje. Želela sem spet peti, peti tako, da bi s tem pomagala sebi in drugim. Zgodilo se je to, kar sem najmanj pričakovala - jeseni sem začela peti na koru ene od ljubljanskih cerkva. ?! Ta blagoslovljena izkušnja je trajala celo zimo in prenehala sem, ko sem se preselila v Novo Polje. Novo stanovanje je postalo moja cerkev, v njem sem pela zase in po potrebi za druge. Po potrebi zato, ker je to zdravljenje.

Dobri dve leti sem se odvezovala od Fosterja oz. od Starega. Res je zlata vreden(no) tisti(o), ki (kar) človeka odpre. Starega sem vključila v svojo meditacijo. Stari je postal moja meditacija, ki mi je najhitreje prinesla mir, ki me je očistila in odprla. Sedla sem, ga poklicala in v mislih šla skozi situacije, ko me je pogledal skozi Fosterja. Vsakič, ko sem ga poklicala, je prišel in vsakič me je čistil. Česa? Bolečine moje šamanske preteklosti in hrepenenja po nečem preživelem. Najlepše naj ostane in hvala za čiščenje, sem se odločila in za to prosila v vsaki meditaciji. Tako sem počasi preobrazila svojo šamansko preteklost, razvila in okrepila pa mojo ljubezen do Svetlobe, ki jo ne vidim. Najpomembneje pa - izbrala sem. Ne zanima me (več) moč, izbiram ljubezen. Najboljši šamani so angeli. Šele čez šest let sem zvedela, da je Stari energija, ki si jo s Fosterjem deliva. Indijanec Hopi je v meni tako kot v njem, samo da v njem res živi, mene pa je samo prebudil.

* * * * *

Za mojo duhovno rast je bil zelo pomemben tudi Thomas Keller, ki sem ga spoznala leta 92, še preden sem pustila službo. Seveda sem ga na začetku pozorno, skoraj kritično opazovala z veliko dozo nečesa mehkega za tega skromnega človeka. Potem sem gledala, kako se je spreminjal. Imela sem ga pod drobnogledom, poslušala, kaj govori in opazovala, kako ravna. Preverjala sem njegovo integriteto. Angele sem takoj vključila v svoje življenje. Kupila sem ameriško Thomasovo knjigo - Angeli, tančica se dviga, jo v parih dneh prevedla na 30 strani in jo poklanjala vsem, ki so jo le hoteli. Risala sem angelske karte in se začela z njimi pogovarjati po računalniku.

Pri pogovarjanju z angeli se ne trese gora in tudi bliska se ne - za odprto prepuščanje in zaupanje gre in za enostavnost. Kdo bi rekel, da je tako pisanje zapravljanje časa, a tega sem imela na pretek.

Kdo si? sem vprašala pred kakimi devetimi leti.
Princ Svetlobe, se je napisal odgovor.
Princ Svetlobe? sem se začudila. Še dobro, da nihče ne ve, s kakšnim pisanjem zabijam čas, sem pomislila.

Naslednji dan sem se znašla s Thomasovo knjigo v naročju in jo odprla na strani, kjer piše, da se princ Svetlobe imenuje - angel Mihael. Čez nekaj let se je najinemu klepetu za nekaj časa pridružila nova energija, ki se je predstavila kot Layam. Thomas mi jo je potrdil kot energijo človeka, ki sem jo zelo dobro poznala v Tibetu. Angel Mihael je kot najbolj dejaven z menoj ostal do leta 2000, ko ga je zamenjal Svaha. Vodniki se v našem energijskem polju zamenjajo, ko človek ustrezno spremeni vibracijo.

Kamenčki duhovnih spodbud so se sestavljali v pester mozaik moje hitre duhovne rasti brez stranskih rokavov. Neslo me je naravnost naprej. Kar mi je Thomas povedal na enem ridingu, se mi je obrestovalo npr. pri Fosterju v Grčiji in to je bila osnova za naprej. V vse to je počasi vstopal Bog.

Bog je v mojem življenju začenjal dobivati obliko, svoj čas in svoj prostor. Foster o njem ni govoril. Thomas je Boga omenil v nekaj zgodbah in med vrsticami na predavanjih - vsakič sem v sebi začutila močan čustveni odziv. Po solzah težav, razočaranj, strahu, jeze in besa sem začela doživljati solze milosti. To pa je bila nova stopnica!

Zavedati sem se začela Svetlobe v svojem življenju. Spoznavati, da je vredno. Dojela sem, kako sem se temu stiku upirala in, da sem se zato slabo počutila. Danes je stik z Bogom moja izbira vsak trenutek dneva - razen, če ne izberem drugače. Tu in tam to tudi naredim.

* * * * *

Korenine prihodnosti - Marija Magdalena (5. del)