Prevedel:
dr. France Susman

PREDGOVOR

Iz druge strani življenja, do katere smrt predstavlja le vmesna vrata,
je Diana, waleška princesa, posredovala te besede moškemu,
ki je bil "pripravljen poslušati" - kot ona pravi.
Neskončno veliko ji pomeni to, da še enkrat pride v kontakt
z vsemi tistimi ljudmi, ki so jo tako zelo ljubili,
in jim želi razložiti, kako se je vse zgodilo in kakšen smisel je bil za vsem tem.
Do tega ji je, da se vse postavi v pravo luč in za spravo.
Do tega ji je, da pokaže na bistvo - na tisto, kar je treba po njenem mnenju sedaj storiti in
ne samo v njeni domovini, ampak povsod po svetu.
Njene besede gredo do srca - toliko ljubezni, toliko sočutja
in globoko vedenje o smislu življenja govorijo iz njih.
Zaslužijo, da jih posredujemo drugim.

Dragi bralci, v tednu po grozni smrti Lady Di je umrl v mojem osebnem življenju zame zelo važen človek, zgodil se je dogodek, ki me je zelo razrval. Smel sem sedeti ob postelji svojega očeta in biti z njim ob njegovi smrtni uri. Nikdar več ne bom pozabil milosti in miru, ki sta napolnjevala mojo rojstno hišo. Doživljal sem se zelo blizu smrti ali bolje rečeno: blizu tistemu drugemu svetu, svetu "tam onkraj".

Naslednjega dne, še vedno pod vplivom doživetega, sem šel v svoj urad in sem začel pisati žalni govor za svojega očeta. In čudno, kar se je sedaj zgodilo. Neki glas se je začel javljati in je bil vedno razločnejši. Prepoznal sem tisti glas.

Prekinil sem pisanje govora in začel sem pisati prvo stran, prvo stran te knjige od 5. septembra 1997. Medtem, ko sem pisal, sem čutil zelo močno energijo, polno luči in ljubezni, ki je napolnjevala prostor. Svoji založnici, Christi Falk sem poslal fax in ji poročal na kratko o svojem dogodku. V tednu potem je bila ta energija in luč še močnejša, 7. septembra sem napisal še nekaj strani, potem pa sem sklenil, da preneham z vsem tem - kajti konec koncev nisem vedel, kaj naj s tem počnem in imel sem opraviti še mnogo drugih "važnih" stvari.

Ko me je Christa Falk nekaj dni pozneje poklicala, je postalo med pogovorom jasno, da se tu dogaja nekaj zelo pomembnega. Bilo je očividno, da je hotela Diana svojcem in vsem, ki jih je ljubila in svetu še nekaj sporočiti, kar bi bila pač še za življenja rada povedala. Kar pa ji je bilo zelo važno, je to, da naj njena smrt ne škodi nikomur - da naj ne bi bil nihče obdolžen krivde, nihče klican na zagovor, nihče prisiljen dajati izjav in da ne bi nastal nikakršen prepir. Vse to ne bi bilo več važno, nasprotno, lahko bi bilo škodljivo, otemnel pa bi tudi spomin nanjo, na to, kar je imela in ima povedati in za kar je živela. In bilo bi zelo hudo zanjo, če naj bi bila to povzročila s svojo smrtjo. Ona prosi, naj opustitimo take namere. To sem zelo dobro razumel in tudi zato sem hotel izpolniti njeno voljo.

Tako sem potem spet pisal: 23. septembra, 25. septembra in od 1. do 4. oktobra 1997. Zlasti 3. in 4. oktobra sta bila še enkrat dneva, ko je bila luč posebno močna. V tej knjigi je točno objavljeno, kar mi je tiste dni povedala - zato je to tudi edina razčlenitev.

Sporočila so prihajala v angleščini. Imel sem torej še nalogo, vse to prevesti v nemščino - in to sem poizkušal tako dobesedno kot je le mogoče. Sedaj leži pred vami knjiga, ki me je celo pri sprejemu in prevajanju globoko prizadela. Upanje imam, da se tudi Vas te vrstice dotaknejo in vas opogumijo, da govori Diana tudi Vašemu srcu, kot je govorila mojemu - v vsej tisti nepojmljivi ljubezni, ki je izhajala in še vedno izhaja iz "kraljice src".

Dietrich von Oppeln

Iz angleškega prevedel v nemščino Dietrich von Oppeln-Bronikowski s spremno besedo avtorja.
Iz nemščine v slovenščino prevedel dr. France Susman.

Diana - tako rada bi še nekaj povedala (1)