Režala sem se varnostniku v Sparu, ki me je uradno in brez pojasnila ustavil na poti iz trgovine. Pod roko sem imela zavitek rumenega toaletnega papirja in čez ramo polno torbo sadja in zelenjave. Še naprej sem se hahljala, ko se mi je z elektronsko pošto moški, ki ga ne poznam, pritožil, da sem mu dvakrat poslala pošto z virusom. Odgovorila sem mu, da se pač vsak enkrat prvič sreča z virusi, ki delujejo kot pač delujejo in nazaj dobila odgovor užaljenega otroka. Tudi prav. Potem sem dobila pošto mladeniča, ki po elektronski pošti posreduje informacije o delavnicah in predavanjih. Preden je mojo pošto poslal naprej, me je v zvezi z vsebino, ki sem mu jo poslala in namigom naj nekaj spremenim, dobronamerno vprašal, če prodajam sebe ali svoje znanje. Tu sem se pa že naježila…, ko me je obšlo, da je vprašanje zelo dobro.
Bravo, sem odpisala. Seveda gre za zame vso in ne za moje znanje.
In ko sem čez pol ure stala pred poštnim okencem, je mimo moje roke stegnil roko domači poštar in ko jo je potegnil nazaj, me je mimogrede popisal s kemičnim svinčnikom po dolžini kakih deset centimetrov. Hej! sem dvakrat poklicala, ko je odhitel in seveda se ni ozrl. Potem sem vztrajala, naj mi prijetno dekle za kupljene znamke in kuverte izstavi en račun.
Ali ne moreta biti dva? je vprašala, sem šla že ven iz računalnika.
Boste šla pa še enkrat noter, sem bila odločena. Kaj me je pa vaš poštar porisal...!!
In osem devetin je v meni noter planilo v smeh in zdelo se mi je, da gre na smeh tudi njej.
Takle je lahko kakšen popoldan, ko sem zadovoljna s seboj, da lahko vzdržujem ravnotežje na valu presenečenj življenja in tudi že prestopam iz enega vala na drugega.
Ko sem se odločila, da se tri dni ne premaknem od doma, me je naročena ženska poklicala s telefona na ravno nasprotnem koncu mesta, 15 km stran. Sicer inteligentna ženska se je odločila, da je zmedena, in da ne more do mene, čeprav je imela natančno zapisano, kje delam.
Halo?! sem zarobantila po telefonu. Najlažje je izbrat zmedenost! Kakšno je pa potem življenje?
Strinjala se je, da ne prijetno. Ko sem se jaz odpeljala do nje, se je izkazalo, da je minimalno v telesu, odrezana od nog, ločena od življenja. In v tem primeru je zmeda najbolj logično stanje.
Dosti bolj v telesu je bila starejša gospa, ki me je kar najbolj osredotočeno, mirno in jasno okritizirala v zvezi s pisanjem o (ne)ljubeznivosti. Kar sapo sta mi vzela hlad in načrtnost ženske, ki me je za tarčo izbrala z namenom, da me pripravi do tega, da odložim slušalko (tako je kasneje povedala). Kot da bi to bil njen dosežek tistega dne, morda edini dosežek zadnjega meseca. No, ni ga doživela.
Ko sem začutila, da sem zgrmela v pleksus, ko sem se zavedla impulza, da prekinem pogovor z njo, sem imela (tako kot vedno in tako kot vsak) dovolj časa, da sem izbrala: Z žensko se bom pogovarjala naprej in to ne jezna! Vedno imamo dovolj časa, da vstopimo v Svetlobo, ki je moč – če tako izberemo. In res je, da napad je klic na pomoč.
Sonce sije, gospa, sem se začela režat, skozi okno poglejte!
Samo ta stavek… in energija se je spremenila. Vam je vsaj odleglo? sem jo vprašala kasneje, ko je name izlila svoje zamere do Svetlobe v različnih oblikah in odgovorila je, da ne. Potem sva še malo poklepetali.
Kaj, vrabca, se dogaja? Kaj nosi v sebi šefinja uspešne družbe, ki brez odkrite besede prerazporedi na neustrezno delovno mesto mlajšo žensko z nekajletno diagnozo netipične psihične bolezni. Vem pa malo, kaj je v mladi ženski. Poznam njeno rast duha, njen pogum v soočanju s svojimi nočnimi in dnevnimi strahovi, njeno vztrajnost v stalnem izbiranju Svetlobe. Vem za njeno vlaganje energije v odpuščanje ljudem okrog sebe, vem za njeno molitev. Poznam njene zmage in se učim od nje, ko ljudem, ki jo ne morejo razumeti, daje vedno nove možnosti. Učim se, ko prepoznava darila v svojih izzivih, ko svojo navidezno šibkost preobraža v svojo novo moč. Vem, da ve, da samo skozi te izkušnje prihaja v svoje vstajenje, da bo potem pomagala drugim (no, saj jim že). Ne vem pa, od kod pri vsem tem jemlje tisto svojo dobro voljo.
Mislim si, čutim tako in v življenju ljudi okrog mene se potrjuje, da svetloba prejšnjega tisočletja ne more dajati istih učinkov v tem tisočletju, saj novo je novo in staro je staro.
Nova Svetloba je bolj svetla in močna in ustrezno temnejše in močne so nove sence, ki jo nujno spremljajo. V Enost, o kateri mislimo, govorimo in včasih ustrezno delujemo, bomo prišli po potrebnem sprejetju skrajnosti, ki se tudi krepijo. V času (do)končnega (o)čiščenja smo. V letih preobrazbe osebnih in skupnih zmajev in senc. Nasprotja med temo in Svetlobo so vsak dan močnejša, kar praktično pomeni: ko izbereš Svetlobo, se ta okrepi bolj kot do zdaj in ko se odločiš za temo, je in bo temnejša kot slutiš.
V Svetlobo ali temo človek vstopi z eno samo mislijo. In z naslednjo in naslednjo mislijo.Tudi s prebrano mislijo v časopisu ali reviji. In Svetlobo ali temo izberem z eno samo besedo. In z naslednjo in z naslednjo besedo. Tudi s slišano besedo v poročilih, v dnevniku. Eno ali drugo izbiram s tem, kar gledam. In vemo, da sredstva javnega obveščanja p(r)odajajo čustva in dramo, ne resnice.
Za kaj se šele odločam s svojim dejanjem?
Če se ljudje ne zavežemo Svetlobi, nas skozi naslednji korak naše duše popeljejo naše sence. Pol ljudi razume na lepo besedo in pol ljudi na palico – vsi pa upoštevamo palico. In ve se, kam smo se spravili zemljani. Bomo zdaj odgovornost prenašali na palico? Odklopi se od borbe in negativnosti, izberi zase pol, kjer je ravnotežje. Tema je izbira. Vendar se ljudje, ko gre zares, težko odločamo, ne želimo izbrati. Za vsako izbiro smo namreč odgovorni. Lažje je počakat, če bo kaj ali koga naneslo, prineslo, če bo kaj poklicalo, potrkalo. Kot da je potem lažje, ko se ob pogledu na dlakavo taco v slamnati hiški tresejo trije prašički. Enako nebogljeni smo, ko skušamo razumeti temo, moč, kontrolo in silo, ki tu niso zato, da bi jih razumeli, razčlenjevali, mentalno proučevali.
Smo v času pametovanja in napovedi “razsvetljenih”, v času odgovorov in razlag na nepostavljena vprašanja. Dosti več je odgovorov kot vprašanj. Pa ga ni angela in še manj človeka, ki bi lahko povedal izid tvojega izziva. Ker si samo ti svoja skušnjava in izziv in samo ti si svoja odrešitev in vstajenje. Drugih pravil razen svobodne volje ni!
Septembra 2001 smo zemljani obrnili nov list, ki je – prazen. Ga ni, ki bi lahko (na)povedal, kaj bo na njem pisalo. Ker je to odvisno od tebe in od mene in od nje in od njega. Od tega kam in kakšna ločila oz. črke bomo postavljali. Uporabi torej darilo, ki je svobodna volja. Ne glej, ne beri in ne poslušaj teme! In ne upiraj se ji! Prevzemi odgovornost za svoje izbire, za svoje reakcije oz.odgovore. (Na)uči se skrbeti zase in ne beži v “reševanje” ljudi okrog sebe – če te ne vprašajo. (Na)uči se vzdrževati svoje ravnotežje, stati v svoji resnici.
Da je Svetloba resnica in tema iluzija, v glavi vemo. Kako to živimo?
Koliko Svetlobe je v mojih mislih, spominu, izrazu?
Koliko je v meni ocenjevanja in obsojanja?
Koliko Svetlobe je v tem, kar vidim v ogledalu?
Kaj, če bi se končno osredotočili na ukvarjanje s seboj, ne z drugimi?
Res so nam rekli, da je življenje solzna dolina, skromnost vrlina, trdo delo zakon, denar in spolnost umazana, bog pa (lahko) kritičen in hud. In sploh jim ni bilo treba dosti ponavljati, saj vse te programe nosimo s seboj tisočletja, v celicah vsakega človeka so, tu in tam se na novo zaženejo.
Ko v poskusu kontrole življenja, ki se še nikoli ni tako malo obnesla kot zdaj, prebiraš in poslušaš novice strahu, preoblečene v (ne)moč, spodbujaš in vzdržuješ stare programe zagrenjenosti in razočaranja, žalosti in obupa, svoje temne programe. Vzdržuješ programe strahu pred Svetlobo. Temu ustrezna sta tvoja ura, tvoj dan. In naslednji in naslednji dan. In tema se krepi z vsakim trenutkom, ko ne poskrbiš za svoj mir. In odgovornost je vsa tvoja.
V usodo verjamejo tisti, ki dopuščajo, da jih obvladujejo neobvladljive okoliščine. Pa vedno lahko kaj narediš! Vedno pomagata stik z zemljo in dihanje. In seveda lahko tudi uhajaš iz telesa, ker boli. Ampak bolečina je samo izkušnja, ki jo z dodanim strahom lahko spremeniš v trpljenje. Človek pa ne počne ničesar, česar ne želi početi. Človek na primer opravlja, je žalosten, obupan, se jezi ali je žrtev, dokler to želi delati. Tudi s tem je vse v redu - enkrat bo že drugače izbral. Če ne v tem življenju, pa v naslednjem(ih).
Jaz lahko samo prevzamem odgovornost zase v odločitvi – bom v družbi takih ljudi ali ne.
Režala sem se varnostniku v Sparu, ki me je uradno in brez pojasnila ustavil na poti iz trgovine. Pod roko sem imela zavitek rumenega toaletnega papirja in čez ramo polno torbo sadja in zelenjave. Še naprej sem se hahljala, ko se mi je z elektronsko pošto moški, ki ga ne poznam, pritožil, da sem mu dvakrat poslala pošto z virusom. Odgovorila sem mu, da se pač vsak enkrat prvič sreča z virusi, ki delujejo kot pač delujejo in nazaj dobila odgovor užaljenega otroka. Tudi prav. Potem sem dobila pošto mladeniča, ki po elektronski pošti posreduje informacije o delavnicah in predavanjih. Preden je mojo pošto poslal naprej, me je v zvezi z vsebino, ki sem mu jo poslala in namigom naj nekaj spremenim, dobronamerno vprašal, če prodajam sebe ali svoje znanje. Tu sem se pa že naježila…, ko me je obšlo, da je vprašanje zelo dobro. 
