Dragi Stojči
(pesem po novihti oblakov diha )

V vitražu duše, kjer vladata duh in čut,
sem videla odseve svetlobe,
morda so bili nevihtni oblaki diha,
morda izsesana jasnina neba.

Vprašala sem se
ali svetloba spada v dušo,
saj onstranske luči
ne spadajo v ta svet.

Mar je namen teh luči
prevrednotenje vrednot
v sintezi luči in senc,
dokler Bog ne zagleda
svojega obraza v človeku
brez tesnobe in obupa utvar,
morda tudi človeško podobo
zrušeno z njegovim bistvom,
ki presega vse človeško trpeče
in v vonjavah dišeče venenje rože.

Brezosebno se žarek vseli v praznino
in jo napolni kot svojo pokončnost.
Rimska cesta se prižiga v krvi
in jo udejanja v privilegiju užitkov,
potrpežljivosti in bolečine.

Bežeči smehljaji raznobarvne steklovine
se v prebliževanju skrivnostim
razkrijejo pred zaklenjenimi vrati sveta,
pred zapahi, ki ne dovoljujejo vstopiti
njeni ponižnosti s prosojnim muslinom
vesoljne duše, spravljeni z večnim upanjem.

Oh, to mlado razraščanje preživelega upanja,
tenkočutje, ki pojoče zveni v zarjah sonca,
to naj bi napolnilo in okrepilo srce,
iz katerega rastem in izgorevam v dihu
z draguljem svetlobe v svojih prsih,
ki ga ne poznam in ga še nisem otipala.

Njena bistrost in prosojnost odznotraj
v brezčasju tuzemnega stvarstva,
z zapovedjo čistosti in obzirnosti,
z erotičnim upanjem, da se pretopi vanjo,
da jo napolni s pretokom žarkov,
ki so čisto po naključju zašli
v moj duhovni univerzum in srce.

Nobena oblika življenja ni dovolj zasebna,
da ne bi živel v njenem zamotanem slepilu,
ki ga ni z ničemer mogoče izraziti, odpraviti,
prehiteti, prenoviti ali celo premagati s ciljem
občudovanja in spoštljivosti znotraj sebe.
Le v svetlobi lahko pridobim svoj popoln izraz,
ne da bi uničila vse navade in posebne ljubezni,
ki so me obdržale znotraj sebe živo in resnično.

...o0o...

[ Odgovori na to | # ]