Lahko si sam, ne da bi bil osamljen. Lahko si neporočen, pa se kar dobro počutiš in si srečen. Lahko pa si poročen ter prihajaš v stik s tisoči ljudi, a si kljub temu obupno osamljen.
Osamljenost je notranje trpljenje, ki ga ne moreš ozdraviti tako, da stlačiš ljudi skupaj. Danes je več ljudi natrpanih drug ob drugem kot kdajkoli poprej: v stolpnicah, v nakupovalnih ulicah, v veleblagovnicah, v zabaviščnih centrih, v počitniških naseljih. In prav tukaj se ljudje čutijo še bolj osamljene, tu pritiska osamljenost nanje še huje. Osamljenost, ki danes tare toliko ljudi, izvira iz duhovne praznine, iz negotovosti in pomanjkanja občutka varnosti. Psihiatri so večinoma nemočni, mnogo ljudi pa nima niti denarja za psihiatrično obravnavo. Ta človeku le lajša stisko, a redkokdaj ga ozdravi. Terapevt nima moči nad koreninami sodobne osamljenosti. Te so duhovne narave. Človek si mora pomagati sam.
Za srce in duha gre, za duhovno zavetje, ki ga lahko nudi le okolje, kjer vlada pristna ljubezen. Zdi se, da je človek tem manj sposoben te ljubezni, v kolikor večji meri je prodal svoje srce za navlako, ki mu jo nudi razkošje. Boji se tišine, sproščene predanosti Bogu, zatopljenosti v molitev. Beži v omamo, tava v mraku. Nikjer ni več doma. Vedno ostaja zunaj, na mrazu. In tudi sam ni sposoben nikomur več nuditi zavetja, občutka varnosti, nuditi dom.
Vrni se k Bogu, svojemu očetu, ki je zapisal tvoje ime na svojo dlan.
Lahko si sam, ne da bi bil osamljen. Lahko si neporočen, pa se kar dobro počutiš in si srečen. Lahko pa si poročen ter prihajaš v stik s tisoči ljudi, a si kljub temu obupno osamljen. 
