| 
 Dokazovanje temelji na nečem otipljivem, materialnem, razumskem,... Vera pa temelji na nečem predrazumskim, čustvenim, intuitivnem. Človek kot umsko bitje seveda bolj teži k materialnosti, kot pa k nečemu, kar se ne da videti. Je pa tudi odprt k transcendentnemu, kar kaže tudi na nekakšno zaupanje v to smer.
Mnogi so hoteli Boga dokazati in mnogi ovreči ga. Bog je mrtev, je znani citat, zame največjega filozofa vseh časov, Friedricha Nietzscheja. Menim, da je ta njegova misel danes močno prisotna v družbi, a žal, po mojem mnenju, napačno razlagana.
Ni mrtev svetopisemski Bog, ni mrtev Bog, ki se nam razodeva, ni mrtev Bog, ki se je razodel Pascalu in ni mrtev Bog Abrahamov, Izakov in Jakobov, ampak je mrtva podoba Boga, ki smo si jo mi sami ustvarili, po Nietzscheju. Bog, ki smo si ga mi ustvarili je še kako živ. Črni malik, ki smo ga skozi stoletja oblikovali je dobesedno vrgel s prestola in obglavil Jahveja. Sedaj pa mu še pljuva v obraz in ga razglaša za mrtvega. Ljudstvo (čreda) pa slepo verjame.
Vere v črnega malika ne potrebujemo. Potrebujemo samo njegovo stalno dokazovanje, saj bi brez tega kaj kmalu potonil v globoko brezno pozabe. Tega »Boga« dokazujemo mi sami, ne dokazuje se nam on sam. Ustvarili smo nekaj, kar je popolnoma odvisno od nas in se temu podredili in tako postali nesvobodni in sužnji lastne stvaritve. Lepo vas prosim! »Bog«, ki ga vidim, ki ga lahko otipam ni nikakršen Bog, ampak zgolj spakedranjščina človekovega uma, ki se je spečal z napuhom in na žalost postal sam sebi žrtev. Ta »Bog« je v svetu dokazan absolutno.
Tomaž Akvinski uporablja za dokazovanje božjega bivanja pet poti (predvidevam, da je bralcem stvar poznana, zato ne bom razlagal), Anzelm Canteburyski pa uporabi za dokaz božjega bivanja ontološki dokaz, ki poenostavljeno pravi, da če Boga mislim, imam o njem idejo, že zaradi tega mora obstajati. Moram reči, da me nihče od njiju ni prepričal. Zdi se mi, da sta hotela Boga umsko utemeljiti, to pa se seveda ne da, zato mi je v tem kontekstu bližje Wittgensteinova trditev, ki pravi, naj raje molčimo o čemer ne moremo govoriti. Seveda pa Tomažu in Anzelmu nič ne očitam, saj verjamem, da sta se tudi onadva zavedala te pomanjkljivosti, ki sta jo storila, saj taka veleuma preprosto ne moreta biti tako naivna. S tem pa sta sveda pripomagla k ustvarjanju črnega malika.
Nasprotno od Wittgensteina sem mnenja, da se o Bogu da veliko povedati, potrebno je le najti pravo govorico, s katero bomo o njem govorili. Bog namreč kljub svoji nedosegljivi presežnosti ostaja dosegljiv človeku, vendar ne v polnosti. Menim, da je edini in najboljši vir za govor o Bogu Sveto pismo.
 Dokazovanje božjega bivanja ni pomembno s strani človeka, ampak s strani Boga. Torej ni pomembno, da človek dokazuje božje bivanje, saj se nam Bog sam razodeva in dokazuje. Če samo skočimo na travo in odtrgamo travno bilko in si jo ogledamo... Le totalno zaslepljen človek lahko še trdi, da Boga ni! Tudi iskanje Boga je napačno, saj se nam je treba le znati odpreti, vendar s tem ne mislim, da se gremo neko lenobno stanje. Ko znamo to, nas bo Bog sam poiskal. Iskanje pa nas lahko pripelje v zmote in zablode. A vendar paradoksalno pomeni biti vernik iskalec Boga. Kaj naj bi pomenil ta paradoks?
Vernik je iskalec Boga v smislu odprtosti, ki daje možnost, da Bog sam pristopi k njemu. Šteje torej pred vsem odprtost, ideja je premalo.
Brez dokazovanja božjega bivanja, s strani Boga, ki nam dokazuje tudi to, da smo mi odvisni od njega, ne pa on odvisen od nas, pa bi bila tudi vera brez vsakršnega pomena.
Sebastjan Erlah |
NE ZAMUDITE
Dokazovanje božjega bivanja je nepomembno - vse kar velja je vera
Prispeval/a: Miran Zupančič dne sobota, 10. april 2004 @ 13:18 CEST
čestitam, odličen članek se kar strinjam s teboj, ko praviš da smo mi odvisni od Boga in ne obratno. Bog nas vse pozna po imenih in želi da tudi mi njega spoznamo. Pravilno iskanjega Njega je kot praviš v lastni odprtosti. To pa se zgodi, ko čutimo v sebi močan pritisk v duši.
Pred davnimi leti me je Bog sam nagovoril z močnim moškim glasom:" Ti se hočeš boriti, zakaj? Neveš niti s kom niti zakaj, a ti se hočeš borit, zakaj?" To je bilo pred triindvajsetimi leti, ko sem bil še ateist. V trenutku je bilo moje življenje spremenjeno in pot se je začela. To je tudi bil trenutek moje takratne hude krize smisla življenja. Ta boleči trenutek spoznanja ločenosti od Boga je bil za mene ozdravljajoč začetek resničnega nastanka novega duševnega človeka v meni. To je bil takrat klic moje duše v hudi sili.
Ja, Gospod res pride, ko se najmanj nadaš. Vera pa je dopuščanje Bogu Ljubezni, da pride k nam. Vera je odpiranje vrat; nekdo trka na vrata pogledaš skozi odprtino na vratih in zagledaš nekega bradatega človeka, ki v roki drži nož, ne boš mu odprl ker verjameš da je hudoben. Odide, malo zatem pozvoni poštar, odpreš mu.
vse dobro od Mirana.
Dokazovanje božjega bivanja je nepomembno - vse kar velja je vera
Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 12. april 2004 @ 15:33 CEST
Dandanašnji problem je, da se človek doživlja kot stvarnik in prevzema vlogo stvarnika in vseh stvari na zemlji. Človek lahko uniči vse kar je stvarnik ustvaril. Človek lahko začne uničevalne vojne, tudi v imenu Boga. Za današnjega človeka velja, da je kot Bog na Olimpu na najvišji ravni in prevzema vlogo Boga s tem, da se kot vrhovni oblastnik življenja na zemlji prepira, bojuje, spletkari, vara, tekmuje in pridobiva. Tak človek ne pozna odprtosti, da bi bog vstopil k njemu, temveč ustvarja iz sebe Boga. S to zavestjo človeka se stopnjuje negotovost, človek sam kliče katastrofe na svojo glavo. Človekov razsvetljenski duh se iz tega ne more ničesar naučiti, še naprej začenja vojne, proizvaja in kupuje orožje, gradi jedrske centrale, preizkuša vodikove bombe in preti človeštvu z jedrskim morilnim orožjem. Človek se poslužuje celo terorizma v imenu vere in Boga. Človek je prevzel vlogo nadsvetovnega bitja. Ob tem je zanemarjal sočloveka in naglaša Boga, ki ga je sam ustvaril in izrabljal. Bolj kot se je selila praznina v človeka, bolj kot je človek v svoji dobroti obubožal, bolj je postajal človek človeku Bog. Človeku manjka izpreči tako ustvarjenega Boga oblastnika, ki ga je človek ustvaril in postati človek s plemenitosjo srca. Sprevrženost in dvoličnost človeka je otrpnila sleherno pravo vero, tisto naravno strmljenje v čudež narave, ki ga človek spoznava, občuduje, kultivira, spoštuje in neguje. Bog je prvi motor, motor v naravi in tehniki - povsod in v univerzumu. Ob naravi, ki je izšla iz Stvarnikovih rok človek lahko samo ostrmi in z njo odgovorno upravlja. Stvarnik ni naredil človeka biti človek, temveč daje človeku možnost, da človek postane. Utelešenje človekova duha v materiji je dokaz, da Bog živi v nas, če mu damo to priložnost.