Kristus je umrl za človeštvo. Umrl je iz ljubezni. Zato je Velika noč dan Kristusovega vstajenja tudi praznik ljubezni.
Ob Velikonočnih praznikih začutimo v najglobljem pomenu smisel življenja in zadoščenje v duši, ker smo to njegovo simbolično dejanje žrtvovanja notranje sprejeli in v svoji duši odmerili tudi nekaj prostora svojemu znotraj posvečenemu mestu, ki naj bi iz srčnosti do bližnjega v območju večnega žarenja in izgorevanja življenja po vzoru Kristusovega darovanja svoje srce oplemenitili z dejanjem duha in dobrote do bližnjega. To dejanje naj bo namenjeno človeku.
V območju občutene svetlobe lahko človek preživi osrečujoče praznične trenutke in zaživi z okrepljenim srcem, če v svoji brezobzirnosti ne ogluši za besedo drugega, ki ne potrebuje velikih dejanj, temveč zgolj posluh za svojo besedo, za svojo stisko in težave in morda tudi tvojo pomoč.
Za to ni potrebno velikega napora, le malo časa in ljubezni posvetimo sočloveku, ki nas potrebuje.
Človekovo življenje določajo majhne, svetu neznane besede, ki so prosile posluh za uslišanje. Sodoživljanje bližnjega in pripravljenost, da mu pomagamo po naših močeh je povezana s Kristusovim izročilom dejanja in besede o ljubezni in je v prisrčnem prijateljstvu z njim. Je pobratena v notranji enotnosti vsega človekovega duhovnega prizadevanja, ki v vzvišenem občutenju praznika pridobi svoj notranji izraz.
Če pogledamo v svoje srce, občutimo notranjo potrebo po intimni povezavi našega srca s Kristusom, ki nas v znamenju miru in prazničnega ugodja skrbno in čuteče združuje z božjo prabitnostjo in univerzalnostjo, da použijemo naše življenje v znamenju ljubezni, brez častihlepnosti, stremuštva in egoizma, ki so bili Kristusu tuji.
Približajmo se vrhu Kristusovega križa in jasnosti svetlobe. To je naše potovanje skoz življenje v svet odrešitve.
Kristus je umrl za človeštvo. Umrl je iz ljubezni. Zato je Velika noč dan Kristusovega vstajenja tudi praznik ljubezni. 
