Človek ne more ničesar storiti, da bi spremenil svet, da pa bi spremenil samega sebe pa lahko stori vse. Bolj, ko se človek poglobi in pogleda v svojo notranjost, tem bolj manjša postaja politična arena. Osebni zgled je najmočnejše orožje za spreminjanje družbe.

Za današnjo novo dobo nekateri opazovalci opozarjajo, da se za navidezno brezbrižnostjo do politike skriva neizprosna avtoritarnost. Svet, ki ga je ustanovila evropska civilizacija, je z današnjo vrsto kulture ušel človeku, zato ga je Gidens primerjal z džaganatom, ki je zaprti voz brez krmila, ki ga hindujci polnega ljudi spustijo z vrha hriba. V spremenjenih okoliščinah so človekove duhovne težnje drugačne in se tudi drugačno izražajo, kot pa so se izražale včasih in kot smo jih bili vajeni. Papež opozarja v svoji okrožnici Fides et ratio, da se moramo opirati tako na vero kot na razum.Pred invazijo protiracionalizma ni varna niti Cerkev, saj se dogaja pretirano poveličevanje čustev, doživetij in topline. Pri protestantih se to izraža s porastom ogromno fundamentalističnih skupin, ki se upirajo modernosti in zagovarjajo vrnitev k Bibliji.

New age izvira iz temeljnih zamisli, da kozmične sile urejajo naše življenje. Končuje se doba rib, ki je doba krščanstva in nasilja, prihaja pa doba vodnarja, ki je doba miru in harmonije, ker nam bodo to omogočile kozmične sile, ki so v vsakem znamenju zodiaka drugačne.

Nova doba ogroža tri bistvene oblike družbene vezi in sožitja, to so razum, družina in družba. Današnja civilizacijska zamisel o družbi sloni na treh utopijah:

1. Puritanska; zanjo sta značilna disciplina in skupno podrejanje zakonu ter prepričanje, da brez skupnega podrejanja zakonu ni svobode. Na tem načelu sloni današnja demokracija.

2. Znanstvena; govori o tem, da je treba svet obravnavati objektivno, si o njem napraviti predstavo, ki ustreza stvarnosti.

3. Razsvetljenska; razglaša vse ljudi za enakopravne, ukinja privilegije in razglaša razum za najvišjo avtoriteto.

Te utopije so s časoma postale ideologije. Družbeni projekt nove dobe je vprašljiv v obeh smereh. Najprej gre za odnose v teh skupnostih, ki so nepresojni, močno hierarhični in strukturirani okrog voditelja.

Totalitarizem znotraj teh skupnosti lahko vodi v skrajnosti, kot so skupinski samomori in pomori. Iz teh dejanje je mogoče sklepati, da morala nima mesto v novi dobi, ker naj bi vse urejale in vodile kozmične sile. Če se človek uskladi s temi silami bo postal dober, ko pa bodo vsi dobri, bo dobra tudi družba. Zahodni svet je treba obvarovati pred planetarno ideologijo, ki je vse bolj vsiljiva in od katere je nova doba le prva od manifestacij. Omenjeni samomori in poskusi pomora velikega števila ljudi nikakor niso zanemarljivi pojavi, ki ne bi imeli nič skupnega z logiko nove dobe. Primerjamo jih lahko z nacizmom in komunizmom. V zvezi s projektom bolj človeku naklonjene družbe je nova doba izziv za Cerkev. Prenova struktur v Cerkvi v Kristusovem duhu mora biti sočasna s prenovo posameznikov, da bo obrodila sad.

Današnji pojem religije se je izoblikoval sočasno z moderno nacionalno državo, ki je za potrebe svoje absolutnosti opredelila religijo in ji odredila mesto v zasebnosti. Krščanska vera stlačena v takšen pojem, ni imela več ne ideološke ne uopične vloge. Glede na družbo se je zdelo, da je vseeno, ali je ali je ni. Tako so začeli čutiti tudi posamezniki. Vendar prav pojav nove dobe kaže, da je religiskost imanentna družbenosti in da je a-religiska družba samoprevara. Puritansko, znanstveno in razsvetljensko ideologijo je treba nadgraditi, a ne tako, da zavržemo to, kar so te poveličevale, marveč tako, da vse umestimo v širši kontekst človeškega. To pa vsebuje poleg dela tudi praznovanje, poetično, simbolno in mitsko, poleg svobode tudi odgovornost, poleg političnega tudi religijsko, poleg ekonomije prostega trga še ekonomijo solidarnosti.

Pri vsem tem avtor poudarja, da je Cerkev in vse krščanstvo tu pomemben dejavnik med tistimi, ki hočejo takšno utopijo uveljaviti in jo v javnosti napraviti privlačno in zaželeno, obenem pa obvarovati, da bi se uresničila v skrajnih, absolutističnih in totalitarnih oblikah, ki jih ideologija kozmične nove dobe napoveduje.

Nova doba (ND) je zelo kompleksen in trdoživ pojav, ki ga je v tako malo besedah nemogoče opisati. Mnogi avtorji nastanek ND datirajo v čas protestantizma. Utemeljujejo, da naj bi ND nastala ravno na protestantski ideji decentralizacije, s tem opredelitve človeka kot posameznika znotraj kozmosa, ki ga urejujejo kozmične sile, ki se ravnajo po zodiaških znamenjih. Ker ND teži k individualizaciji, mnogi v njej vidijo resno nevarnost družbi, saj naj bi odtujila človeka, ga zaprla samega vase, v svojo absolutno samozadostnost. Menim, da se ravno v utopiji ND, namreč absolutno samozadostnem in individualnem človeku v polnosti izpolnjuje Marxova trditev o religiji kot opiju ljudstva, ali šibkosti človeka, ki ga po Nietzscheju, do katerega imam najgloblje spoštovanje, mora nadomestiti nadčlovek. Človek kot popolni individuum namreč ne more preživeti, ker je šibek. Tako ND predstavlja nevarnost družbi kot taki.

Individualizacijo nekateri vidijo tudi kot resno grožnjo propadu institucije. Sam nisem tega mnenja. Najprej naj definiram, kako jaz dojemam institucijo.

Institucija je točno določeno okolje, ki ima točno določena pravila obnašanja (moralno-etična in pravna).Temeljna institucija je torej družba v katero je človek vpet že ob spočetju oz. rojstvu. Od družbe se uči in sprejema norme, iz nje ne moremo izstopiti, saj vedno naleti na nove družbe, ki so drugače organizirane. Človek znotraj družbe ureja tudi druge institucije, ki so narejene po potrebah dotičnih članov te institucije (Cerkev). Institucije kažejo na potrebo ljudi k združevanju, ND pa to potrebo človeka zanika, zato je nevarna, menijo nekateri strokovnjaki.

Ta nevarnost je po mojem mnenju zgolj navidezna, saj vsak subjekt slej ko prej spozna na poti odtujevanja in osamitve, da tako ne more preživeti. Ravno zaradi tega, sem mnenja, da institucije ne morejo in ne bodo propadle, saj je človek kot »zoon politikon« bitje, ki se mora družiti, ker ga k temu žene njegova narava. Institucije se le spreminjajo glede na potrebe ljudi. Cerkev kot institucija pa je sploh na drugem nivoju, v temelju jo namreč vodi Sv.Duh in jo kot tako tudi prenavlja. Seveda ne smemo ob tem pozabiti, da je Cerkev sestavljena oz. da jo tvorimo tudi ljudje in je zaradi tega v njej tudi ogromno napak, kot so nam dobro znane iz zadnjih let in smo jim bili priča. Vendar v vsej svoji svetosti, ki jo že od samega začetka kaže, ima zagotovilo, da bo obstala. To ji je zagotovil sam Jezus Kristus.

Cerkev kot grešna pa se mora stalno prenavljati. Ob izzivih ND bi Cerkev potrebovala korenito prenovo. Predvsem bi bilo treba močno razmisliti o zakramentih, njihovemu podeljevanju, še posebej, kar se tiče birme, za katero ne vemo več, ali postaja to, kar bi morala biti, namreč potrditev v Sv. Duhu, ali pa postaja bolj sramota za Cerkev.

Moj osebni predlog je, da bi birmo prestavili na kasnejšo, t.j. odraslo dobo. Po mnenju nekaterih, bi bilo pametno, da bi se tudi krst prestavil na odraslo dobo, vendar zaenkrat sam pri tem ne vidim težav, saj krst poteka v veri staršev, v nasprotju z birmo, ki poteka v veri dotičnega birmanca. S tem, ko bi birmo prestavili na odraslo dobo, bi naredili veliko čistko, saj bi prečistili pšenico od plevela in tako naredili manj škode, kakor jo delamo sedaj. Po mojem mnenju se zakrament deli malo neodgovorno, saj ga mnogi mladi zavržejo.

Osebno sem mnenja, da zakrament sam po sebi brez človekove privolitve ne more delovati, ker bi bilo to kršenje človekove svobodne volje. Delivec zakramenta je v bistvu Sv. Duh, greh proti Sv. Duhu pa ne bo oproščen. Imam občutek, da s tem, ko gredo mladi nepripravljeni k birmi in pri tem dobivajo vso podporo staršev, delajo greh proti Sv. Duhu. Zagovarjam stališče, da se dela na kvaliteti ne na kvantiteti, ker malo kvasa vedno prekvasi celo testo. Treba bi bilo opustiti vse težnje po uvedbi verouka v šole, vse tisto, kar ima veze s politiko in vse moči usmeriti v katehezo in pastoralo. Danes so ljudje o krščanstvu popolnoma nepoučeni, zato menim, da bi jih z delom izključno na pastorali in katehezi lahko ustrezno poučili o bistvenih poudarkih krščanstva in tako preko tega dosegli tudi druge želene rezultate, kot so verouk v šoli, itd.

Cerkev kot taka pa temelji na duhu občestva. Ta pojem ljudje preslabo poznajo in ga skladno s tem ne dojemajo pravilno takega kot je. Premnogokrat se zdi, da občestvo enačijo z gasilskim društvom ali ekipo nogometnega kluba. Zaradi takega pojmovanja torej verniki niti pravilno ne cenijo in skladno s tem tudi ne izpovedujejo ustrezno vere vanj.

Občestvo smo vedno, v vsakdanjem življenju smo občestvo, še bolj pa smo to pri Sv. maši, ko nas duhovnik povabi v najožji krog s povabilom: »Gospod z vami!« Tako smo kot občestvo povezani na višji ravni, t.j. duhovni ravni. To pomeni, da smo med seboj enega duha. Izpovedovati vero v občestvo, ki se te povezanosti zaveda, je nekaj najlepšega. Samo izpovedovanje vere v občestvo pa pomeni brezpogojno izpolnjevati pravila, ki jih občestvo ima in tudi vzajemno skrbeti, da jih izpolnjujejo drugi. Izpovedovati vero v občestvo pomeni služiti Bogu.

Občestvo kot tako ima lahko odločilen pomen v boju proti ND individualizaciji, saj je v povezanosti močno in zmožno v duhovni moči povoziti individualizacijo.

Sebastjan Erlah