V vsakdanjem življenju se vedno znova soočamo z besedo "odgovornost", ki velja za prevzemanje vsega mogočega. Večinoma je s tem mišljeno, da moramo neizogibno nositi posledice svojega ravnanja. Zakon vzroka in posledice določa naša delovanja, obladuje naš vsakdan, vse naše življenje, pa tudi mnoga življenja pred sedanjim in tudi tista, ki še bodo sledila.

Zaradi tega spoznanja lahko v nas nastane vprašanje: kako naj se ravnamo z odgovornostjo, če pa se ji ne moremo izogniti, ne prenesti? Naše iskanje odgovora gre lahko le v najrazličnejše smeri filozofije, religije in umetnosti: vendar se moramo zavedati, da je tudi tam vse podrejeno zakonu vzroka in posledice. Na tej točki se bije odločilna bitka. Če na tej točki ne nehamo iskati smisla življenja, bomo zagotovo do edinega možnega smisla, odgovora, ki nam bo, če ga sprejmemo, omogočil sprejeti resnično odgovornost za svoje življenje. Vprašanje smisla življenja in odgovornosti zanj je za nas ljudi tako ključnega pomena, da ga nihče med svojim bivanjem na Zemlji ne more ignorirati v nedogled! Večina ljudi se na vse možne načine izmika temu bistvenemu vprašanju. Nekateri se ga celo bojijo. Obstaja mnogo površnih in nepremišljenih odgovorov.

Martin Buber je v svoji razpravi "Samoovedanje" ta odgovor tako dobro postavil pred človeštvo, da si je to njegovo pripoved v skrajšani verziji res vredno obnoviti.

Kje stojiš na svetu?
Ko je rabi sedel v zaporu, je prišel v njegov zapor polkovnik ječarjev in mu kmalu postavil nekaj vprašanj, ki so se mu pojavila pri branju Svetega pisma. Nazadnje je vprašal: "Kako naj razumem, da je vsevedni, vsemogoč Bog vprašal Adama: 'Kje si?'" "Ali verjamete," je odgovoril rabi, "da je Sveto pismo večno in je vanj vključen vsak čas, vsako pokolenje, ter vsak človek?" "To verjamem," je odgovoril polkovnik. "No dobro," je dejal in nadaljeval rabi, "v vsakem obdobju pokliče Bog vsakega človeka: 'Kje si v svojem času? Toliko let in dni, ki so ti bili odmerjeni, je minilo, kako daleč si medtem prišel v svojem svetu?' Tako nekako govori Bog: 'Štirideset let si živel, kje si se zadrževal?'" Ko je polkovnik slišal, da je rabi imenoval število njegovih let, se je sklonil, položil rabiju roko na ramo in rekel: "Bravo!" Njegovo srce pa je trepetalo.

Kaj se pravzaprav dogaja v tej prečudoviti zgodbi?

Polkovnik je vprašal o dogodku iz svetopisemskega poročila o Adamovem grehu. To, kar mu je rabi odgovoril, ne pomeni nič drugega kot, da bi mu pravzaprav rekel: "Ti sam si Adam, tebi govori Bog. Kje si?" Navidezno mu v pomenu svetopisemskega besedila kot takega ni dal direktnega odgovora. V bistvu pa je odgovor razsvetlil Adamov položaj, ko ga Bog sprašuje; to je položaj vsakega v vsakem času in na vsakem mestu. Ko Bog tako sprašuje, noče od človeka ničesar, česar še ne bi vedel - vzpodbuditi želi nekaj, kar lahko povzroči le tako vprašanje, pod pogojem, da ga resnično zadene v srce, če človek to dopusti:

Adam se je skril, da mu ne bi bilo treba polagati računa, da bi ušel odgovornosti za svoje življenje. Tako se skrije vsak človek; kajti vsak je Adam in prav vsak je v Adamovem položaju. Da bi se izognil odgovornosti, za življenje, ki ga živi, ustvari iz svojega obstoja skrivališče. Ko se človek tako kot Adam skriva "pred božjem obličju" se skriva vedno znova, vedno bolj in bolj se zapleta.

Ta položaj lahko označimo; človek božanskemu očesu ne more uiti; s tem, ko se poskuša skriti, se skriva pred samim seboj. Tako odklanja samospoznanje. Prav gotovo je v njem nekaj, kar ga išče, vendar temu "nečemu" se upira in mu zelo otežuje, da bi ga našlo in mu dalo odgovor.

In tedaj nastopi božanska intervencija z božanskim vprašanjem. Človeka hoče spraviti s tira, v resnici hoče uničiti njegovo skrivalšče, pokazati mu želi, kam je zašel; s tem hoče v njem prebuditi močno voljo, da bi našel pot iz globoke stiske. Vendar je vse odvisno od tega, ali si človek zastavi takšno temeljno vprašanje. Prav gotovo bo vsakemu, kot polkovniku v zgodbi, "zatrepetalo srce", ko bo vprašanje doseglo njegovo uho. Vendar mu bo njegovo skrivališče pomagalo, da bo to nadvladal. Glas pa ne pride kot z nevihto, ki ogroža človekov obstoj; to je glas tišine, ki izzveni in ni ga težko preglasiti. Vse dokler pa se to dogaja, človekovo življenje ne postane pot. Naj nekdo doživi še toliko uspeha, naj izkusi še toliko užitka, naj doseže še toliko moči in naredi še tako mogočne stvari - ostane njegovo življenje brezizhodno, dokler se ne sooči z glasom Boga. Adam se sooči z glasom, spozna zapletanje in prizna: "Zapletel sem se." S tem se začne človekova pot. Odločilno v človekovem življenju je spoznanje, samoovedanje, kar je začetek poti. Odločilno pa je samo tedaj, če vodi na pravo pot.

Miran.