| 
 Mnogi med nami se gredo samorazvoj oz. duhovnost in ozaveščanje notranjih potencialov, kot da je to nekaj ločenega od vsakdanjega življenja. To navidezno ločenost poznam, ker sem se tudi sam "igral" take igre...
Menim, da je duhovna rast, osebni napredek, razvoj zavesti oz. pot do trajne sreče in uspešnosti proces.
Proces, ki se odvija zelo, zelo, zelo dolgo časa in ki zajema oz. mora zajemati VSE aspekte našega bivanja. Torej ne le "duhovne oz. neoprijemljive scene" ampak in predvsem tudi vsakdanje življenje.
Kaj drugega sploh razvoj zavesti zajema, če ne intimnega razumevanja sebe, drugih ter sveta v katerem živimo?
Dejstvo je, da nas je večina neizpolnjenih in nezadovoljnih v svojem vsakdanjem življenju. Kako to? Kje izvira ta naša "ne-sreča"?
Kako izplavati iz problemov, ki jih imamo (če si jih sploh priznamo in če jih sploh imamo, seveda)?
Morda bi pomagali iskreni odgovori na nekatera vprašanja:
Sem srečen/a?
Kaj sploh hočem?
Res hočem videti palčke in nadangela Mihaela ali je to le nadomestna in priročna rešitev za moje zahojeno ter "prazno" življenje tle na Zemlji?
Čemu se hočem v življenju izogniti?
Zakaj sem nesrečen/a?
Hja, zaradi staršev in njihove neučinkovite, pretrde/premehke vzgoje vendar!
Naj vas na tem mestu vse povabim, da si (če hočete) preberete knjigo
"Otroci so tega vredni" - zame osebno ena najboljših knjig pod tem soncem.
(avtorka Barbara Coloroso, ISBN 86-81845-32-2, original: "Kids are worth it")
No, kakorkoli že, večina nas zavestno ali nezavedno krivi okoliščine iz otroštva:
"Za moje težave je kriv oče in njegova hladnost..." ali pa "Mama in njena pasivnost in apatija...".
Moje mnenje (na podlagi izkušenj iz osebnega življenja in iz vodenja terapije Clearing) je, da ne glede na to, kako hude in nevzdržne okoliščine so na nas vplivale v preteklosti,
in ne glede na vse druge zunanje vplive (astro vplivi, recimo),
smo mi sami odgovorni za srečo in nesrečo v svojem življenju.
Vse ostalo bi lahko res označili za kompromis (dogovor, v katerem vlečemo krajšo mi sami).
Če ne bi imeli izbire, svobodne volje, ne bi imeli nikakršnih možnosti za napredek, ker bi bil le ta v popolnosti odvisen od drugih in od zunanjega vpliva (okolice, družbe, monetarnega sistema, vremena, staršev, faxa, planetov, programa na TV ipd...). Vsekakor zunanji dejavniki vplivajo na nas, vendar ne v absolutni meri.
 Glavno vprašanje je tukaj le, koliko odgovornosti je posameznik pripravljen sprejeti nase. Lažje je namreč kriviti druge ("ta črne", usodo, razne avtoritete,
okolico ali celo astrološke vplive). Precej težje, a vseeno vredno truda,
pa se je soočiti s svojo svobodno voljo in s svojimi igricami.
Več odgovornosti - več sreče.
Več iskanja vzrokov za težave zunaj nas samih - manj sreče.
Precej logično, a ne?
Zavedam se, da zna biti soočanje s sabo zelo zahtevno.
Lažje se je obrniti stran.
"...No more turning away
from the coldness inside.
Just a world that we all must share:
It's not enough just to stand and stare
Is it only a dream that there'll be
no more turning away?..."
by Pink Floyd, On the turning away.
Edmond C.
www.uspehi.com
|
NE ZAMUDITE
Otroci so tega vredni
Prispeval/a: titanic dne torek, 2. marec 2004 @ 21:15 CET
Mene spremlja duhovnost in se duhovno razvijam (seveda s svojo hitrostjo), mislim, da že kar od otroštva. Starša sta me vzgajala, saj sta bila oba kar dobro (predvsem) teoretično podkovana. Kaj pa praksa? To sem spoznala šele zadnja leta, ko so se mi začeli problemi, družina, vzgoja, padci, razočaranja, bolečine. Kar pa vidim, da je bilo nujno, da sem sedaj - srečna in strpna.
Menim, da človek, ki se že samo vpraša, če je srečen, kaj mu prinaša srečo, kaj sploh želi v svojem življenju in razmišlja kako bi to dosegel - je že na začetku poti, prave poti. Mislim, da mora pa biti dovolj hudo, boleče in veliko razočaranja, da človek doume, seveda tudi z božjo pomočjo, da dela nekaj narobe. Ko to ugotovi, je že drugi korak itd…
Knjiga, ki jo omenjaš Otroci so tega vredni, je naravnost fantastična in bi jo sama predlagala prav vsakemu staršu, da jo prebere. Tu se starš šele zave, kaj dela narobe in kakšne posledice sledijo. Dobra knjiga res. Vedeti je treba, da se moramo najprej sami urediti, da bomo taki potem lahko vzgled svojim otrokom…. O tem bi se še dalo veliko pisati, napiši še kaj.
Otroci so tega vredni
Prispeval/a: edmond c. dne torek, 2. marec 2004 @ 22:53 CET
Ja, si se dotaknila kar nekaj perečih stvari.
Podobno razmišljava.
Meni je tudi bližje taka pomoč, pri kateri se človeku pomaga (tako ali drugače), da sam napreduje, v svojem ritmu in na področjih, kjer sam hoče. Sam počnem prav to in izključno samo to. Hmm. Zato menda od terapije ne bom nikdar obogatel. LOL
:-)
No, knjiga \"Kids are worth it\" je res izredna. Je že nekaj let prevedena v slovenščino, v vsaki knjižnici se jo dobi...
Ja, veliko bi se dalo napisati o vzgoji. Sam sicer nimam (še) svojih otrok, sem pa 6 let \"pomagal\" pri vzgoji sina moje žene (otroka ima iz prejšnjega odnosa). Kaj naj rečem? Kot \"rezervni\" očka sem menda naredil prav vse napake, ki se jih narediti da. Prav pri vzgoji sem videl zelo veliko lastnih vzorcev obnašanja, ki sem jih seveda sprejel v družini doma.
Edino kar lahko rečem glede vzgoje je (iz mojih kar fejst omejenih izkušenj), da otrok ne posluša teorije. Sem mnenja, da bistvo vzgoje ni v pravilno postavljenih mejah, v dogovorih ali pa v učenju notranje discipline otroka.
Otrok opazuje in oponaša. Tiste stvari, ki jih nikoli ne izrečemo, so najmočjejše.
Pa smo s5 tam: pri sebi in svojem stanju izpolnjenosti in pomanjkanju le-te.
Dober starš je tisti, ki je sam s sabo res zadovoljen (z vsem kar spada tle zraven).
moja mnenja, seveda.
e.
---
Pogovori o vseh vidikih življenja:
LIFE Forum, prijazno mesto za vse.
http://www.icforums.net/lifeforum/index.php
Otroci so tega vredni
Prispeval/a: Anonymous dne sreda, 3. marec 2004 @ 11:54 CET
Hvala zato, ker ste me ponovno spomnili, da si sam pišem scenarij mojega življenja s svojimi mislimi, besedami in dejanji in da moram prevzeti polno odgovornost za svojo življenjsko zgodbo v kateri je bilo veliko prijetnih pa tudi žalostnih trenutkov.
Otroci so tega vredni
Prispeval/a: edmond c. dne sreda, 3. marec 2004 @ 14:01 CET
\"Hvala zato, ker ste me ponovno spomnili, da si sam pišem scenarij mojega življenja s svojimi mislimi, besedami in dejanji in da moram prevzeti polno odgovornost za svojo življenjsko zgodbo v kateri je bilo veliko prijetnih pa tudi žalostnih trenutkov.\"
No, to je v bistvu tudi moj edini namen:
prek textov povezati se z vsemi vami, ki ste pripravljeni deliti moja razmišljanja...in jih tudi udejaniti v svojih življenjih.
Me resnično veseli, da si dal to ven.
Si mi kar mal polepšal dan :)
Ja, včasih rabimo da nas kdo spomne na naše potenciale in talente.
Sej za to pa se gre, po moje, v življenju:
da si pomagamo.
Več glav več ve.
Hmm.
Večina teh textov je bilo napisanih že pred leti.
In zanimivo je, da se včasih najdem, ko berem svoje članke!
LOL :-)
Kolk smešno mora to zvenet.
LOL
LOL
:-)
legenda:
LOL - laughing out loud (glasen in prešeren smeh)
:)
lep pozdrav iz sončne Sežane
:)
---
Pogovori o vseh vidikih življenja:
LIFE Forum, prijazno mesto za vse.
http://www.icforums.net/lifeforum/index.php