Sledi odlomek iz pisma poglavarja plemena Duwamish predsedniku ZDA Benjaminu Franklinu iz leta 1855, ko so belci hoteli od Indijancev kupiti plemensko zemljo:

Kako lahko prodate ali kupite nebo, toplino zemlje? Ta ideja nam je tuja. Saj ne posedujemo svežine zraka ali bistrine vode, kako naj jo torej kupite od nas?



Vemo, da beli mož ne razume naših navad. En kos zemlje je zanj enak kot drugi, saj je le tujec, ki pride ponoči in vzame od zemlje vse, kar potrebuje. Zemlja ni njegov brat, ampak njegov sovražnik; ko jo osvoji, odide naprej. Grobove svojih očetov in dediščino svojih otrok prepušča pozabi.

Rdečemu človeku je zrak dragocen, saj si vse reči delijo isti dih – zveri, drevesa, človek. Kot da se beli mož ne zaveda zraka, ki ga diha. Kakor človek je, ki že več dni umira in je otopel za smrad okoli sebe.

Beli mož bi moral ravnati z živalmi v svoji deželi kot z brati. Jaz sem divjak, zato ne razumem, kako je sploh lahko drugače. Na poti skozi prerijo sem videl na tisoče gnijočih trupel bizonov; postrelili so jih beli možje z vlaka, ki je peljal mimo. Kaj je človek brez živali? Če bi vse živali izginile, bi človek umrl, ker bi njegov duh ostal osamljen, saj se človeku zgodi prav vse, kar se zgodi živalim. Vse je povezano. Kar doleti zemljo, doleti tudi njene sinove.

Mi vemo nekaj, kar bo beli mož odkril šele nekoč v prihodnosti. Naš Bog je isti Bog. Mogoče zdaj mislite, da je Bog vaša last, kakor bi želeli, da bi bila tudi zemlja vaša last, ampak to ni možno. On je Telo človeka. In njegovo sočutje je enako tako do belih kot do rdečih. Zemlja je zanj zelo dragocena. Kdor škodi njej, kaže zaničevanje do njenega stvarnika ... Če boste še naprej tako onesnaževali svojo posteljo, se boste neke noči zadušili v lastnih odpadkih.

Mogoče bi razumeli belega moža, če bi vedeli, kakšne so njegove sanje, o kakšnih upih govori svojim otrokom v dolgih zimskih nočeh, kakšne vizije prižiga v njihovih glavah ...