Člani meniškega reda Mevlevi, na zahodu bolj znani kot plešoči derviši, nosijo ime po svojem ustanovitelju Mevlani, znanem tudi pod imenom Rumi. Živeli so v samostanih, imenovanih Mevlevihane. Njihov samostan Galata v Istambulu je primer pozne otomanske arhitekture. V njem so grob, velika obredna dvorana, namenjena plesu dervišev, vodnjak, iz katerega so brezplačno delili vodo prebivalcem, meniške celice, ločeni prostori velikega mojstra, prostori, namenjeni ženskam, soba tišine, velik bogato okrašen vodnjak za obredno umivanje in pralnica.
Red dervišev Mevlevi je bil po modelu samostanov na zahodu ustanovljen prvi in je najodličnejši od vseh t.i. tekke samostanov. Prvi tekke je bil poimenovan po Mevlani in je vsem kasnejšim služil za vzor. Med prvimi člani reda je najbolj znan Divani Mehmed Celebi. Njegovi učenci so se imenovali"celebi" ali "blagi" in so pridobili veliko privržencev. Divani Mehmet Celebi je ustanovil številne tekke v pokrajini Aleppo, v Egiptu, v Alžiriji, na otokih Chios in Mytilene ter seveda v Turčiji. Eden zadnje ustanovljenih tekke je Galata Mevlevihane v Istambulu. Obrede plešočih dervišev, naslednikov Mevlane ali Rumija tudi danes štejemo med najodličnejše duhovne obrede.
Obred plesočih dervišev je dejanje ljubezni in vere. Oblikovno je natančno strukturiran in plesalci v prizadevanju, da dosežejo stanje transa, stopnjujejo sprva počasne obrate v vedno bolj hitre in dinamične. Glasba, ki spremlja ples, se iz začetne otožne melodije spremeni v zamaknjeno, ekstatično, njen namen pa je doseči hipnotizirajoč učinek. Monotono petje, ritmično vrtenje in neprekinjena glasba ustvarijo v izvajalcih občutek lebdenja in mistične vznesenosti.
Red Mevlevi pripada pravoverni glavni veji islama, imenovani sunni. Njegova doktrina se ni nikoli razvila v revolucionarno in čeprav so jo občasno kritizirali kot krivoverno, je vedno uživala spoštovanje uradnega islama.
Številni sultani, vključno z Mehmedom Zavojevalcem, so bili navdušeni nad idejami dervišev reda Mevlevi. Reformator sultan Selim III. je bil celo član njihovega reda. Suleyman, verjetno največji sultan, je derviše tako cenil, da jim je zgradil semanhane, dvorano za obredne plese, ki stoji poleg Rumijevega mavzoleja.
Plešoči derviši so pomembno prispevali k razvoju otomanske visoke kulture. Med 14. in 20. stoletjem so vplivali na klasično poezijo, kaligrafijo invizualno umetnost. Njihov največji dosežek je verjetno vpliv na razvoj glasbe. Ker so dogmatiki pravovernega islama nasprotovali glasbi, češ da škodljivo vpliva na vernike in versko življenje, se sveta ali mošejska glasba ni razvila, razen mevlud, poezije hvalnic preroku, ki so jo recitirali ob vzvišenih priložnostih ali ob mašah zadušnicah. Mevlana in njegovi privrženci pa so kot pomemben del svoje verske prakse vključiliravno glasbo. V svojih verzih je Mevlana poudarjal, da glasba povzdiguje duha v duhovne sfere in nam omogoča, da lahko slišimo melodije nebeških vrat. Posledično so prostori, kjer so se srečevali derviši, postali akademije umetnosti, glasbe in plesa.
Danes v skupini plešočih dervišev običajno nastopa 12 glasbenikov, ki igrajo na tradicionalna turška glasbila in 12 plesalcev. Nastopajoče vodi mojster obreda. Nastop se deli na dva dela: uvodu, ki ga vodi mojster, sledijo tri ali štiri instrumentalne skladbe, nato plesalci izvedejo štiridelni plesni obred.
Obred Sema
Temeljni predpogoj našega bivanja je krožno, ciklično, ponavljajoče se gibanje. Tako se gibljejo elektroni, protoni in nevtroni v atomu, tako se gibljejo najmanjše celice v živih bitjih in tudi najbolj oddaljeni planeti in zvezde. Zato semazeni, tisti, ki se vrtijo v plesu, zavestno prispevajo in so udeleženi v vrtenju, kroženju in gibanju vsega obstoječega. Obred sema simbolično predstavlja duhovno potovanje, izraža iskalčevo usmeritev k Bogu in k resnici, zorenje skozi ljubezen, transformacijo sebstva v združenost z Bogom in vrnitev v življenje v vlogi služabnika vsemu stvarstvu.
Ko plešoči derviš ali semazen (njegovo pokrivalo predstavlja nagrobnik, široko belo krilo pa mrtvaški prt), simbolično sleče svoj črni plašč, odkrije duhovno resnico. Pred začetkom plesa semazen stoji s prekrižanimi rokami, pripravljen, da se začne vrteti. V zravnani stoji predstavlja število ena, ki priča o enosti z bogom. Z vsakim vrtljajem se derviš približa šejku, ki stoji na rdeči ovčji koži. Koža predstavlja prostor Mevlane, šejk pa je prevodnik božje milosti. Preden derviši začnejo z enim od štirih obrednih gibov, se priklonijo drug drugemu in tako izkažejo spoštovanje duhu, ki prebiva v vsakem od njih. Nato razširijo roke. Desno dlan, kot znak pripravljenosti za sprejem božje dobrotljivosti, razprejo v molitvi proti nebu. Svoj pogled usmerijo v levo dlan, ki je v znak daritve usmerjena proti zemlji.
Nepremična stopala semazenu omogočajo stik z zemljo, skozi katero lahko teče božji blagoslov. Z obratom od desne proti levi objame vse stvarstvo, medtem ko v srcu recitira božje ime. Obred sema je sestavljen iz sedmih delov:
Prvi del: derviševo pokrivalo simbolizira nagrobnik njegovega jaza, njegovobelo krilo pa mrtvaški prt jaza. Ko odvrže črno pregrinjalo, začne njegov duh odkrivati resnico in napreduje v njenem spoznavanju. Pred začetkom plesa in med vsakim mirovanjem ima roke prekrižane in predstavlja število ena, ki priča o enosti z Bogom. Med vrtenjem so njegove roke razširjene, desna dlan je usmerjena k nebu, pripravljena, da sprejme božji blagoslov. Njegov pogled je usmerjen v levo dlan, ki je obrnjena k zemlji. Vrti se v smeri od desne proti levi, okoli srca. Na ta način sporoča o duhovnem darilu, ki smo ga dobili od Boga. Z vrtenjem okoli srca v smeri od desne proti levi z ljubeznijo in naklonjenostjo objame vse človeštvo in vse stvarstvo. Začne s slavospevom Preroku, ki predstavlja ljubezen in s slavospevom vsem prerokom pred njim. Poveličevanje prerokov je enakovredno poveličevanju Boga, stvarnika vsega.
Drugi del: zvok bobna simbolizira božji ukaz stvarstvu: Bodi!
Tretji del obsega instrumentalno improvizacijo taksim s trsno piščalko. Predstavlja božji dih, prvi dih, ki vsemu daje življenje.
Četrti del je sestavljen iz pozdrava med derviši, ko trikrat ponovijo krožno hojo devr-i veled, ki jo spremlja glasba pešrev. Simbolizira pozdrav duše dušam, ki se skrivajo v različnih oblikah in telesih.
Peti del je sema (vrtenje). Sestavljeno je iz štirih pozdravov ali selam. Na začetku in na koncu vsakega vrtenja derviš v pozi mirovanja s prekrižanimi rokami priča o enosti z Bogom.
· Prvi pozdrav pomeni, da človek z duhom in s čustvi spozna resnico. Boga v celoti dojame kot svojega stvarnika.
· Drugi pozdrav izraža človekovo očaranost nad lepoto stvarstva, nad božjo veličino in vsemogočnostjo.
· Tretji pozdrav je transformacija te očaranosti v ljubezen in zaradi tega žrtvovanje razuma ljubezni. To je popolna podreditev, izničenje sebe znotraj ljubljenega, je enost. To stanje ekstaze je najvišja stopnja v budizmu in je imenovano nirvana, v islamu pa fenafilah. Najvišji nivo v islamu je nivo preroka, ki se najprej imenuje božji služabnik in nato božji sel. Vendar cilj vrtenja sema ni neprekinjena ekstaza in popolna izguba zavesti. Na koncu tega pozdrava derviš ponovno potrdi enost z božjo zavestjo in to izrazi z mirujočim položajem in prekrižanimi rokami.
· Četrti pozdrav: enako kot vsak prerok zapusti svoj prestol in se vrne k svojim dolžnostim na Zemlji, se tudi derviš, ki je izkusil stanje ekstaze fenafilah, vrne k svojim nalogam in služenju v stvarstvu. Je služabnik Boga, njegovih knjig, njegovega Preroka in celotnega božjega stvarstva.
V šestem delu derviš zaključi z branjem korana, zlasti določenega verza (iz 2. sure bakara, 115. verz): "Bogu pripadajo vzhod in zahod in kamor kolise obrneš, uzreš njegovo obličje. On je vseprežemajoč, vseveden."
Sedmi del vsebuje molitev za počitek duš vseh prerokov in vseh vernikov. Ena izmed lepot tega sedem stoletij starega obreda je poenotenje treh osnovnih sestavin človeške narave: razuma, čustev in duha. Vse tri združi v praksi in skozi obredno čaščenje išče očiščenje vseh treh tako, da se obrne k enosti z bogom in stremi k obogatitvi življenja na Zemlji ter k blagostanju celotnega človeštva.
Člani meniškega reda Mevlevi, na zahodu bolj znani kot plešoči derviši, nosijo ime po svojem ustanovitelju Mevlani, znanem tudi pod imenom Rumi. Živeli so v samostanih, imenovanih Mevlevihane. Njihov samostan Galata v Istambulu je primer pozne otomanske arhitekture. V njem so grob, velika obredna dvorana, namenjena plesu dervišev, vodnjak, iz katerega so brezplačno delili vodo prebivalcem, meniške celice, ločeni prostori velikega mojstra, prostori, namenjeni ženskam, soba tišine, velik bogato okrašen vodnjak za obredno umivanje in pralnica.
Ko plešoči derviš ali semazen (njegovo pokrivalo predstavlja nagrobnik, široko belo krilo pa mrtvaški prt), simbolično sleče svoj črni plašč, odkrije duhovno resnico. Pred začetkom plesa semazen stoji s prekrižanimi rokami, pripravljen, da se začne vrteti. V zravnani stoji predstavlja število ena, ki priča o enosti z bogom. Z vsakim vrtljajem se derviš približa šejku, ki stoji na rdeči ovčji koži. Koža predstavlja prostor Mevlane, šejk pa je prevodnik božje milosti. Preden derviši začnejo z enim od štirih obrednih gibov, se priklonijo drug drugemu in tako izkažejo spoštovanje duhu, ki prebiva v vsakem od njih. Nato razširijo roke. Desno dlan, kot znak pripravljenosti za sprejem božje dobrotljivosti, razprejo v molitvi proti nebu. Svoj pogled usmerijo v levo dlan, ki je v znak daritve usmerjena proti zemlji.
