Piše: Miha Jensterle

Vzemiva recimo narod ali religije.

V 'imenu naroda' ali 'boga' so še vedno opravičljive vse nacistične in vse verske vojne (danes, v času Busha, celo t.i. preventivne vojne 'v imenu Amerike'!) in nacionalni junaki ali verni mučeniki so še danes idoli lokal-patriotov. V imenu države ali naroda, in celo v imenu dobička posameznika, je dandanes opravičljiv ves neo-imperjalizem, vsa 'kolateralna škoda' na planetu Zemlja. Vsi arogantni svoje nasilje opravičujejo z 'večvrednostjo' oziroma s pravico ekskluzivnosti - privilegija določanja pogojev 'nižjim' od Sebe.

Zamisli si sedaj 'dobrega' nacionalista, ki bi vsakega 'tujca' kar 'na gobec v imenu Naše države', ali 'dobrega' vernika kake ekskluzivistične religije, ki s poveličevanjem 'našega boga' nad vse 'tuje', opravičuje svojo nadutost in krutost do vseh 'drugačnih' in, brez dvoma, uživa v poniževanju 'manjvrednih'. Svojo (arogantno) samozavest torej vsak 'navijač' države ali cerkve ali kluba gradi na poniževanju drugih. In 'opravičljivo', v imenu 'edinstvenosti', bije vsak narod in vsaka Cerkev in vsak klub bitko za nadvlado s sosednjo nacijo ali religijo ali klubom.

Piše: Neža Žigon v novi Vivi www.viva.si

MISLI, USMERJENE V USPEH
Pozitivno razmišljanje je, tako kot denimo čustvena inteligenca, eden od že dalj časa izredno priljubljenih znanstvenih konstruktov, ki je ne le dobra osnova nepreglednega števila priročnikov za lepše življenje, temveč tudi strokovno utemeljena osnova uspešnosti na zasebnem in poslovnem področju. Kot oblika razmišljanja in delovanja lahko vse s predpono "pozitivno" dokazano prispeva k bolj zdravemu, kakovostnemu in nenazadnje tudi daljšemu življenju.

MOČ UMA
Če želimo razumeti čar pozitivnega razmišljanja, moramo najprej razumeti moč svojega uma. Iz nje namreč izvira vse, tudi zmožnost preusmeritve negativnih misli v pozitivne in filozofije vdanosti v usodo v filozofijo navduševanja nad vsakim dnem posebej.

Čeprav so vas te dni vsak trenutek na vsakem koraku prepričevali o nasprotnem, menim, da ljubezen nima prav nobene zveze z rdečimi vrtnicami, čokolado in lončki za čaj z napisom I love you. Beseda "ljubezen" je najbrž med najbolj različno razumljenimi, če ne zlorabljenimi besedami.

Zame sega resnična ljubezen daleč daleč nad romantiko. Daleč nad nivo družine in prijateljev. Daleč nad vse osebno. Ljubezen je delo za naravo, za človeštvo, za ta planet. Ljubezen je védenje, da je človeštvo ena velika družina in da je ta planet naš dom. In da je treba poskrbeti za vso družino, nahraniti vsakega otoka, vsakemu dati streho nad glavo in osnovno oskrbo. To je ljubezen, da začnemo odraslo in odgovorno reševati težave, ki smo si jih nakopali sami. Upam si trditi, da človeštvo ne bo preživelo, če ne bomo začeli ravnati bolj odgovorno in zavestno do vsega, do ljudi in do narave. Če hočemo preživeti, končno prenehati z ubijanjem in vojnami, z uničevanjem živali in narave. Končno moramo začeti bolj ljubiti.

Na 1. občnem zboru Gibanja za pravičnost in razvoj sem se udeležil delavnice z naslovom Nova etika vodenja. Tukaj po svojem spominu povzemam razmišljanja udeležencev delavnice, v tipkano besedo pa prelivam tudi svoje misli, ki sem jih že tam ubesedil.
Na delavnici se je zbralo približno 30 oseb, le okoli 10 oseb pa je tudi zbralo pogum, da je spregovorilo. Najbolj se spominjam izjav, da je vodenje v svojem bistvu ustvarjanje odnosov med ljudmi, ter da nas pri tem ovira strah, ki pa je "tisto, kar je znotraj votlo, okoli pa ga nič ni".

Piše: Franc Rozman

Čemu pa naj bi Bog ustvaril pekel? Pekel nima vzgojnega smisla, ker pekel ne prevzgaja grešnikov, prav tako nima maščevalnega smisla, ker Bog ni maščevalen. Sprašujem se, zakaj Bog stvarstva ni ustvaril tako, da bi grešnike po smrti preprosto uničil, podobno kot verujejo ateisti?

Tebi se grešniki smilijo in ti bi jim v svoji usmiljenosti pomagal, če se ne da drugače, vsaj z uničenjem. Vendar ni razloga za to, ker je na srečo Bog bolj usmiljen od tebe.

Ne razumem, kako je lahko nesrečni grešnik ob vsej božji dobroti in usmiljenosti za vedno vržen v pekel.

Podobno kot na Zemlji. Ko sva govorila o trpljenju na Zemlji, sva videla, da vsak nesrečnik lahko kadarkoli zapusti svoj pekel, tako da se odreče skopuštvu, sovraštvu do soseda, oholosti in drugih pregreh, kar pa ti nesrečniki prav pogosto ne napravijo. Nekdo bo lahko trpel peklenske muke ob sovraženju soseda, pa se ne bo potrudil postati sosedov prijatelj in se odreči sovraštvu. Prijatelji mu lahko še tako prigovarjajo in svetujejo, naj preneha nesmiselno sovraštvo do soseda, pa se temu ne bo odrekel, čeprav je ključ do njegove sreče v njegovih dejanjih.
Prepričan sem, da so tudi vrata pekla na stežaj odprta in omogočajo vsakomur, da zapusti pekel, razlogi nesrečnika za vztrajanje v peklu pa so najbrž podobni kot na Zemlji. Bog vsakogar vabi k sebi. Napuh, jeza in druge pregrehe pa pogubljence odvračajo od sreče.

Avtor: Blaž Ferlinc, diplomirani socialni delavec, cetifikat iz realitetne terapije, teorije izbire in negospodovalnega vodenja.

Namen članka je opredeliti in izpostaviti poglavitne dejavnike, ki neugodno vplivajo na vzgojo otrok in mladostnikov, kot tudi pokazati smernice in poti, kako te dejavnike korigirati. Na ravni družine nejasne spolne, generacijske in družinske vloge ter delitev dela povzročajo otrokom težave z identiteto, kar posledično negativno vpliva na izoblikovanje občutka lastne vrednosti, povečuje usmerjenost in odvisnost od vrstnikov in medijev ter slabo opremi mlade za bodoče zahteve partnerskega in družinskega življenja. Ob izginjanju tradicionalnih vlog pa izginja tudi privzgojena starševska odgovornost. Posledično številni starši prepuščajo otroke v vzgojo in oskrbo drugim (starim staršem, varuškam, inštitucijam, vrstnikom, medijem...).

Neustrezni vzgojni pristopi, na primer permisivna vzgoja, vzpodbuja izoblikovanje razvajene ali narcisoidne osebnosti in na drugi strani so posledice avtoritarne vzgoje ustrahovani, podredljivi in neodločni posamezniki. Starši in učitelji imajo pomanjkljivo znanje o obetavnejših vzgojnih stilih. Neustrezna hierarhija vrednot, kjer so v ospredju pred moralnimi in izpolnitvenimi vrednotami hedonske vrednote (zadovoljevanje čutnih užitkov) in potenčne vrednote (materialno blagostanje in družbeni status), se odraža v narušenih odnosih in krizi družine, na družbeni ravni pa vzpodbuja korupcijo in kriminal. Ateizem ter zmanjšanje vloge cerkve in vere te tendence še vzpodbuja.

Piše: Franc Rozman

Človek - kam?
Razmišljanje o smislu našega bivanja in dogajanju po smrti.

Veliko sva že povedala o stvarstvu in človeku, o smiselnosti naših dejanj, nisva pa še razpravljala, kakšen je namen našega bivanja. Zakaj sploh živimo in zakaj moramo biti ustvarjalni, čemu služi naše zavedanje?

S tem tvojim vprašanjem prihajava do področja, kjer ni jasnih odgovorov. To, da živiva, vidiva in občutiva okolico, je jasno in razumljivo, manj jasno pa je, čemu živiva.

V Svetem pismu piše, da je naše življenje priprava na posmrtno življenje. Midva sva z veliko verjetnostjo predpostavljala obstoj Boga. Ali predpostavka o obstoju Boga ne pomeni obenem tudi velike verjetnosti našega posmrtnega življenja, kjer bi lahko iskala smisel najinega obstoja?

Očitno je, da ima lahko določeno delovanje svoje korenine v ideologiji, ki se zdi državljanom zaskrbljujoče. Gre za načelno vprašanje. Na primer ideološka vsebina vsiljevanja ateizma ljudem se postavlja pred demokracijo in nad v ustavi zapisana načela o verski svobodi. V ustavi zapisana načela zajemajo tudi vzgojo otrok po verskem prepričanju staršev. Organizirano delovanje v smeri načrtnega prevrednotenja vrednot, ki so jih katoliki ali člani katere koli verske skupnosti sprejeli za svoj vrednostni sistem, trči v svobodo posameznika. Takšna demokracija drsi v totalitarne poteze, človeška resnična volja in svoboda pa postajata gola abstrakcija. Tako svoboda ni več oblast posameznika na samim sabo in svojo duhovno bitjo. Z državljanskega vidika razumem določeno organizirano delovanje kot svobodi sovražen populizem ideološke skupine, ki zahteve po absolutni verski neresnici vsiljuje kot nasilje nad človeškim duhom, ki je po naravnem pravu svoboden.

Ni razumljivo zakaj je toliko črnila prelitega okrog krsta otrok. Vsak starš naj naredi tako kot mu vest in versko ali ateistično prepričanje veleva! Krst otroka je neko simbolično dejanje, ki pove, da otrok po izvoru svojih staršev pripada kulturi, vzgoji ter vrednotam katoliškega sveta. To simbolno dejanje otroku ne more škoditi, saj ves vrednostni sistem, na katerem slonijo človeške vrednote, izhaja iz krščanskih deset božjih zapovedi, ki predstavljajo prvo družbeno pogodbo: Ne ubijaj, ne kradi, itd!

Veliko polnih besed se vrtinči na teh straneh. A jaz vas danes prosim in pozivam, bodite zavestni pri svojih vsakdanjih dejanjih. Vsak trenutek imejte iskren in globok odgovor, ko vas nekdo vpraša; Kaj delaš tukaj ?, Zakaj to počneš ?, Zakaj si to kupil ? Vedite torej za kaj ste.

Prizadevajte si z vso možno hvaležnostjo izpolnjevati dolžnost, ki jo imate kot človek, naj bo to vaš odgovor in hvala višji zavesti ali Bogu, če verujete v njega. Kajti Višji imajo namen tudi z vami, zato ste tukaj, bodite hvaležni s svojimi deli, kažite kdo ste in ne podlegajte prepovedanim sadovom, ki vas kot temne sile vlečejo sem in tja. V sebi imate moč, prepoznajte jo in izkoristite, ne ozirajte se za zunanjimi lažnimi izpolnitvami, ne iščite svoje identitete v materiji in obliki okoli vas. Tam ni ničesar, kar bi vas izpolnilo.

Svoje poslanstvo bomo izpolnjevali do Višjih, če se bomo zavestno zavedali tega trenutka zdaj in tukaj. Vse naokoli nas je ogromno kažipotov. Višji vse bolj vzpostavljajo stik z določenimi ljudmi, ki dobivajo skozi notranje Bitje smer kam naj gredo, kaj naj delajo. Tisti ki VE, gre in ne sprašuje, sproti se mu odstirajo skrivnosti, tudi take, ki še niso namenjene ljudem zdaj in tukaj.

Avtorici: Urška Lunder, Lijana Zaletel Kragelj; Katedra za javno zdravje Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani

Številne raziskave dokazujejo, da imajo zdravniki v današnjem času ob vedno bolj zahtevnih obvezah v oskrbi bolnikov vedno večje težave pri vzdrževanju osebnega smisla in poklicnega zadovoljstva. Tudi število zdravnikov, ki izgorevajo ob svojem delu, narašča. To se ne dogaja samo drugod po svetu, pač pa tudi pri nas (1). Vzroki za takšno stanje so različni, gotovo pa je med njimi tudi bistveno manjša sposobnost/pripravljenost vživljanja v čustva drugih ljudi (empatija). To lastnost smo v študiju medicine po celem svetu že davno v preteklosti začeli odrivati na stran, saj se na prvi pogled zdi, da za dobro medicinsko prakso sploh ni potrebna. Še več, steroetipno zdravniki razmišljamo celo, da so stresi manjši, če se od svojih varovancev (bolnikov) čustveno distanciramo. Vendar pa je resnica precej drugačna. Sposobnost empatije lahko na marsikaterega zdravnika deluje celo zdravilno in zmanjša njegove stresne obremenitve.

Včeraj popoldne se je moja hčerka vrnila iz šole vsa nasmejana in se napotila naravnost v svojo sobo, celo ne da bi me poljubila, kar ponavadi nikoli ne pozabi.
Kaj jo je tako navdušilo? Ko celo po eni uri ni prišla iz sobe, sem se neopazno približal in pokukal skozi priprta vrata. Osvobodila je svojega majhnega zajčka iz kletke, kjer se je hranil z listom zelene solate in vodo iz banjice. Naredila je tudi majhen železen voz, v katerega je vpregla zajcka. Zajec je izgledal kot kaksna stara vprezena žival.
'' To je pa res čudno, ''sem si rekel, ''moja hčerka se sploh ne meni za dolgouščevo družbo.''

Zajček, sicer navajen ljubezni in ljubkovanja, je bil obravnavan s čisto objektivno znanstvenega stališča. Vsake toliko časa je napolnila vozicek s peskom in prodniki ter vščipnila Bunnya. Potem je opazovala vsako njegovo reakcijo, tudi najmanjšo in jo zapisala. Ubogi zajček je nekaj časa uspešno premikal voziček s kratkimi skoki, potem pa je postala teža prevelika in zajček je postal okoren, dihanje se mu je pospešilo, začel je tudi skrtati z zobmi. Voziček se ni premaknil niti za centimeter več in ščipanje je postalo brezuspešno. Hčerka je vzela zvezek in zapisala težo 400 gramov. Številko je povedala ponosno in naglas.
Odločil sem se, da posredujem: ''Ali mi lahko poveš, kaj delaš? ''

Piše: Franc Rozman

Človek doživlja svoj razvoj in napredek predvsem na osnovi dogajanja v miselnem svetu. Ustvarjalnost in zavedanje kot rezultat miselnega sveta je omogočila človeku tako pomembno vlogo v stvarstvu in takšno prednost pred živalmi. Če je tako, se napore zanesljivo splača vlagati predvsem v razvijanje in širjenje miselnega oziroma duhovnega sveta.

Če je tako, bi morali ljudje imeti več navodil, kaj naj delamo, da bomo ustvarjalni in duhovno poglobljeni.

Verjetno bomo za krepitev telesa skrbeli s telesno rekreacijo, za krepitev duha pa z duhovno rekreacijo. Energijo, s katero razpolagamo, moramo smiselno porazdeliti deloma na fizične, deloma na miselne oziroma duhovne aktivnosti.

Pomena miselnih aktivnosti se zavedamo vsi. Veliko sva govorila o ustvarjalnosti. V sodobnem svetu za miselne aktivnosti pogosto uporabljamo tudi izraz "meditacije" in "viharjenje možganov" (brain-storming). Indijci uporabljajo "jogo", poznamo pa še mnogo drugih načinov za vzpodbujanje miselnih aktivnosti.

Mnogo raziskav je že pokazalo, da ljudje, ki imajo radi sebe, živijo bolj srečno in polno življenje, imajo večje samozaupanje, ustvarjajo boljše odnose z drugimi ljudmi in na splošno živijo bolj kvalitetno od ljudi, ki nimajo radi sebe.

Kako sploh ugotovimo, če se imamo dovolj radi?

Kot prvo, kar moramo storiti je to, da ne kritiziramo samih sebe. Morda je to najboljši pokazatelj tega, ker je vedno najtežje ne kritizirati sebe in svojih postopkov. Večkrat imamo vtis, da je večina ljudi bolj naklonjena kritiziranju drugih in hvaljenju samega sebe, je resnica ravno nasprotna.
Težko nam je izdvojiti oz. ozavestit vzorce in slike, ki jih nosimo v sebi in katere so pogosto negativne.

Na drugi strani pa ljudje, ki imajo radi sebe, ne mislijo o sebi, da so leni, suhi, debeli, nespretni, nezaželeni, nevredni, neumni, itd. Oni enostavno razmišljajo o svojih pozitivnih lastnostih in na tem pozitivizmu gradijo svojo oceno in lastno samozaupanje.

Piše: Franc Rozman

Materialnost
Pomen materialnega sveta, našega fizičnega telesa v njem in namen religij.

Najin razgovor je prav zanimiv. Že kar nekaj časa razpravljava o naših, človeških lastnostih. Občutek imam, da sva o človeku povedala že vse, pri tem pa našega fizičnega telesa skorajda nisva omenjala. Človeka sva opisala s pojmi ustvarjalnost, zavedanje, svoboda, dostojanstvo. Naših rok, nog, glave in še česa pa nisva omenjala. Včasih je videti tako, kot da je naše telo le manj pomembna embalaža naše duhovnosti.

Ljudje imamo res težave pri prepoznavanju naše duhovnosti. Kadar želimo reči, kako dober je nekdo, ne omenjamo njegovih duhovnih vrednot, zato rečemo, "kako dobro srce ima", pri tem pa se zavedamo, da njegovo srce nima nič opraviti z njegovo dobroto. Njegovo srce je le črpalka, ki po telesu poganja kri. Izgleda, da je bistvo človeka v naši duhovnosti, mi pa pogosto malikujemo le naše telo.

Kadar zjutraj prebudim se, se lahko odločim:
"Bi bil rad ves dan le dobre ali slabe volje?"
Ko doživim kaj hudega, se lahko odločim,
kaj lahko bi storil, da bi se počutil bolje.

Kadar kdo mi jadikuje, se lahko odločim:
"Naj ga opogumim ali z njim kričim v vesolje?"
Vsakič, ko sem pred izbiro, se lahko odločim:
"Bom sejal semena dobra ali slaba v polje?"

Zjutraj me dve uri pred normalno uro za vstajanje zbudi poštar s paketom knjig, ki mi jih je vrnila neka knjigarna po opravljeni inventuri. Knjige so, jasno, poškodovane in nikomur se ne morem pritožiti (ista knjigarna mi nato knjige čez čas ponovno naroči!). Ves dan sem zaradi tega slabe volje in premišljujem, kaj storiti s poškodovanimi knjigami, saj jih takih v knjigarne ne morem več poslati. Sprašujem se, zakaj je bilo knjigarni sploh treba vračati knjige, saj bi jih končno lahko uvrstila v prodajo v naslednjem mesecu!

Ste se kdaj spraševali, zakaj nekateri ljudje izgledajo zadovoljni in mirni, čeprav imajo tako kot vi razne življenske probleme, vsakdanje skrbi, vedite, da so zadovoljni zaradi tega, ker se zavedajo, da življenje delajo male stvari.

Potrebno se je naučiti uživati v malih stvareh. Kaj so to male stvari? Male stvari so verjetno najbolje opisane v seriji knjig »Simple Aboundance«, ki so izšle konec devetdesetih v Ameriki. V teh knjigah so opisani številni primeri uživanja v malih stvareh, na primer uživanje v jutranjih ritualih, o domu, ki ga imate, o kupovanju cvetlic, čeprav nihče ne praznuje, o pogovorih z prijateljem, itd. Enostavna knjiga, na trenutke kičasta, kljub vsemu sili v razmišljanje o pomembnosti malih stvari v življenju, katere, če jih ni, jih pogrešamo in nemalokrat je življenje brez njih žalostno. Veliki dogodki, srečni in nesrečni, se dogajajo, vendar poredko. Zato je pomembno uživati v malih stvareh.

"Nič zasebnega in osebnega ne bom povedala o sebi," se simpatično in široko zasmeji Katja Zabukovec Kerin, predsednica Društva za nenasilno komunikacijo, ki te dni praznuje 10. obletnico delovanja. "To, kar želim povedati ljudem in kar mislim, da bi bilo dobro zanje, je zgolj moje delo. Jaz osebno in moja družina nimava nič s tem. Da delam v Društvu za nenasilno komunikacijo in tudi s storilci nasilnih dejanj, je samo moja odločitev in ne odločitev moje hčerke ali družine."

Zasebnost in predvsem družino čuva tudi zato, ker tu in tam dobi grozilno pismo nasilneža, ki ne sebi ne drugim ne prizna, da je nasilen, ampak za vse krivi druge - nasilno partnerico, zaroto centrov za socialno delo, kjer so tako in tako samo ženske, ki ne marajo moških. Katja Zabukovec pa se nasmeje ob trditvi, da društva ni brez nje in nje ni brez društva, a da je to le vtis, ker se zadnje časa malo pogosteje pojavlja v medijih. Navadila pa se je, da jo novinarji ob kampanjah proti nasilju kličejo in sprašujejo, ali je bila tudi ona žrtev nasilja, ali je bila posiljena, zlorabljena. "Nič od tega se mi k sreči ni zgodilo, če pa bi se mi, bi hotela to na glas povedati, deliti z drugimi, ker bi to koristilo meni in predvsem njim," pravi Katja Zabukovec Kerin, ki je vedela, da hoče pomagati ljudem v stiski že na začetku srednje šole.

Piše: dr. Janez Drnovšek

Mislite samo na ta trenutek, ki ga živite – tukaj, zdaj. V njem ni nesreče. Nesreča je v našem spominu, strah je v naših mislih na jutri. Če ste samo tukaj in zdaj, ni prostora ne za nesrečo, ne za strah. Važno je le bivanje, vse drugo smo si naprtili sami. In zato pozabljamo na bivanje samo, na ta trenutek. Razmišljamo, kaj bo, spominjamo se, kaj je bilo. Trenutek tega bivanja tukaj, zdaj, pa nam uhaja. In na koncu sploh ne bivamo. Samo mučimo se s strahovi, bojimo se jutri, očitamo si včeraj.

Pa je življenje lahko tako enostavno in lepo. Zakaj se mučiti s tem, kaj bo? Nihče zares ne ve, kaj bo. Tudi tisti ne, ki mu danes prihodnost izgleda rožnata. Morda bo drugačna. In tudi tisti ne, ki se je boji. Če se ne bo preveč ukvarjal z njo, bo lahko drugačna. Če izkorišča trenutek za trenutkom, uro za uro, dan za dnem, potem bo strah izginil. Bodo samo trenutki. In enkrat se tako vsakomur končajo. Pa naj bo cesar ali smetar, modrec ali norec.

Vendar, če tiste trenutke, ki jih imamo na tem svetu, preživimo sproščeno, če se ne ukvarjamo preveč sami s sabo, s svojimi ambicijami, s težnjo po bogastvu, oblasti, potem smo jih res živeli. Če nas ne obremenjujejo pretirani načrti, imamo čas za življenje. Če nas ne skrbi, da bomo izgubili denar, oblast, smo mirni in sproščeni. Če smo skromni in se ne obremenjujemo s pretiranimi željami, bomo prej srečni. Če pomagamo drugim ljudem, imamo občutek, da ima naše življenje smisel, da ni namenjeno samo sebi. Če se pretirano ne bojimo zanj, bo najbrž daljše. Če si ne nalagamo preveč skrbi in zahtev, bomo mirnejši in ne bomo zboleli.

Piše: Franc Rozman

Strinjam se, da sodelovanje v skupinah in dostojanstvo prispeva k ustvarjalnosti, kljub temu pa mislim, da pretiravaš.

Kako misliš, da se počuti neustvarjalen človek bodisi v skupini ali izven nje?

Neustvarjalen človek bi se lahko počutil odlično, če bi nekdo drug skrbel za njegovo eksistenco. Ob sebi bi moral imeti le "dobre ljudi", ki bi mu stalno nudili vse, kar rabi za življenje. Tako se mu ne bi bilo potrebno truditi za preživljanje. Mislim, da bi bil pod takimi pogoji prav srečen.

Najbolj neustvarjalni ljudje so tisti, ki so preleni, da bi ustvarjali red v lastnem stanovanju, da bi skrbeli za lastno higieno ali za karkoli drugega. Pravimo jim tudi klošarji. Vse, kar počnejo, je to, da se potikajo in klatijo po mestu. Torej poznava človeka, ki bi po tvoje moral biti srečen brez ustvarjalnosti.

Najbrž mu manjka "dobri človek", ki bi skrbel za njihovo eksistenco.

Bern Jurečič iz zadnje številke Karme plus

Pred dnevi se je po eni od ljubljanski vpadnic peljal bleščeč avtomobil. Od ostalih vozil na cesti je bil različen do take mere, da je prav moral pasti v oči. Ne posebno velik, škatlast in poln robov nikakor ni spominjal na svoj nekdanji ugled. Prav nasprotno bi ga danes lahko gledali z nekakšnim pomilovanjem, mlajša generacija bi temu nemara dodala celo prezir. A ta avtomobil nekdaj ni bil karsibodi - natanko štiri desetletja nazaj je bil renault 16 eden od največjih in najbolj elegantnih avtomobilov na naših cestah, poln tehnoloških novotarij, o katerih so časopisi pisali prave hvalospeve. Danes pa - danes je nekdanja prestižna "šestnajstica" nekaj takega kot škatla.

A NEKDAJ JE BILO DRUGAČE …

Stavek, ki smo ga v različnih okoljih in okoliščinah slišali že tolikokrat, da se kar malo nasršimo. Kajti, če drugega ne, nas spominja na pridige staršev, tet ali starih staršev o tem, kako je bilo včasih še lepo in vse v redu, danes pa svet samo nori. In vedno smo ob tem malo priprli ušesa in počakali, da je šlo mimo, saj se s seniorji kregati res ne spodobi, poleg tega smo bili mnenja, da se jih itak ne da spremeniti, torej …

Piše: Franc Rozman

Dostojanstvo
Čeprav domnevamo, da smo ljudje medsebojno neodvisni, smo v resnici usodno medsebojno povezani z duhovnimi vezmi.

Svoboda je torej omejena; ni je v izobilju. To pomeni, da si jo moramo med seboj pravično deliti, če hočemo biti ustvarjalni. Oblastnike si obsodil, da si jemljejo preveč svobode na račun ljudstva. Ali to ne zmanjšuje ustvarjalnosti?

Dobri oblastniki so tisti, ki si ne jemljejo preveč pravic in z družbeno ureditvijo prispevajo k primerni svobodi vseh ljudi. Demokratični politični sistemi bolj pravično porazdelijo svoboščine med ljudi kot totalitarni sistemi, ki po pravilu propadajo v uboštvu, predvsem zaradi neustvarjalnosti.

Škoda, da Bog tudi za porazdelitev svobode ni postavil nekih podobnih mehanizmov, kot je sreča mehanizem nagrajevanja za ustvarjalnost. Če bi Bog postavil mehanizem za pravično porazdelitev svobode, ljudje ne bi bili na milost in nemilost odvisni od oblastnikov.

Bog ničesar ne prepušča naključju. Tudi za porazdelitev svobode je postavljen mehanizem. Imenujemo ga dostojanstvo.
Pomisli, kakšno bi bilo življenje brez dostojanstva. Ljudje bi si brez slabega občutka ali občutka krivde stvari pulili iz rok, se prerivali, si kradli in lagali.

Kaj je pravzaprav dostojanstvo?

Piše: Franc Rozman

Ali to pomeni, da neke omejitve obstajajo tudi pri Bogu?

Isto vprašanje bi se dalo drugače zastaviti in sicer: Ali je Bog popolnoma svobodno bitje? Temu vprašanju pa bi sledila tudi naslednja vprašanja: Kaj pa je popolna svoboda? Kje bi lahko bile meje svobode? Predlagam, da poskušaš opisati največjo možno svobodo, ki si jo lahko predstavljaš.

"Mizica pogrni se", bi bil primer popolne svobode. Karkoli bi si poželel, bi se znašlo na mizici, brez omejitev.

Odličen primer. Zakaj misliš, da je to popolna svoboda?

Zato, ker si popolnoma svoboden v izbiri živil. Katerokoli živilo si zamisliš, se pojavi na čarobni mizici. Še več, svoboden si pri izbiri, kako hitro naj se živilo pojavi na čarobni mizici. Rečeš takoj in želeno živilo je že na mizici. Pravzaprav ni ničesar, kar bi človeka omejevalo.

Za najin miselni poizkus imaš preveč skromne želje po svobodi. Zakaj si ne bi zaželel, da se vsa živila pojavijo v obliki atomov, nevezanih v molekule. Še več si lahko zaželiva. Atomom naj se preuredijo atomska jedra tako, da bodo vsi imeli po osem protonov, osem nevtronov ter šestnajst elektronov.

Prišla je pomlad in se bliža dan, ko bo treba umiti okna, da bomo jasno videli skoz steklo, kako sije sonce in kako hodijo po promenadi kulturni ljudje, ki ne bentijo in ne pljuvajo po pločnikih.

Zbrati je treba toliko moči, da bomo to pomlad umili tudi tiste obraze, ki se prikazujejo kot anemične »face« ki delujejo tako, da bi davčna politika učinkovala kot totalni učinek nekulture kulturi.

Z zlato barvo se umijmo, da bo sonce sijalo iz našega srca in z našega obraza. Zavedati se moramo, da smo liričen narod. Slovenke smo prave literarne deve, moški pa asketični in sramežljivi, a pri ženskah čislani lirični ptiči feniksi. Tudi pri delanju otrok smo Slovenke in Slovenci lirični in romantični, kosmatosti skorajda ne poznamo.

Že zato si zaslužimo, da vlada ravna z nami spoštljivo in podpira kulturniške vizije slovenstva. Kristusov nauk o človeški ljubezni uči, da se je treba ljubiti med seboj. Tudi nadangel Rafael je Tobiju sporočil: »Poslušaj in povedal ti bom, do katerih ima oblast hudobni duh.« Pri tem pa ni nič omenil tistih, ki odločajo o kulturi, temveč le tiste, ki jih ima hudobni duh v oblasti in se v svoji pohoti vdajajo kakor konj in mezeg, ki nimata razuma in ne potrebujeta kulture.