Kako zelo smo ljudje pomembni drug za drugega, lahko občutimo skoraj vsak dan. Četudi stopamo občasno v nasprotja zaradi najrazličnejših problemov in problemčkov, imamo k sreči vgrajene dovolj močne niti, naveze, da dobro čutimo, da smo doma le med tistimi, ki jih poznamo, imamo radi ter da tudi oni čutijo večkrat z nami, kot drugi. Vedno ne more biti vse gladko in ob spustih medsebojnih odnosov se lahko oblikuje še globlja povezanost in cenjenost.

Čisto posebno veličino v naših medsebojnih odnosih zagotovo zavzema dom. In kje je ta? Zagotovo je to prostor, kjer se počutimo varne in kjer so ljudje, ki nam odpuščajo in nas vedno čakajo.

Nekaj nasvetov za premagovanje sramežljivosti, čeprav tega ne moremo premagati čez noč, velja poizkusiti. Vedite, da se v vas skriva velik potencial, le pustiti mu morate, da pride na plano.

-razmislite zaradi česa se bojite pristopati k drugim ljudem? Ali ste kdaj doživeli kakšno ponižanje? Se bojite kritike na svoj račun? Na začetku poskusite vzrok vsaj odkriti.
-če hočete k nekomu pristopiti in imate tremo, boste z odlaganjem to tremo samo še povečali.
-ko pristopate k neznancu, vedite, da vas ne pozna in da vas ne bo kar naravnost ponižal ali kako drugače prizadel. Če se zgodi kaj takega, vedite, da je nekaj narobe s tem človekom in ne z vami.
-vedno imejte pred očmi pregovor: poskusiti, nič ne stane.
-vedno poskusite pristopiti ljudem nasmejani in ležerni

Piše: Nara Petrovič

Zemljevid je orientacijski pripomoček, na katerem so označene karakteristike določenega ozemlja. Poznamo fizične, politične, gospodarske, vegetacijske, tematske, geološke, meteorološke in številne druge zemljevide, glede na to, kaj nas na nekem področju zanima. Če gremo na potovanje z avtom, potrebujemo pregleden zemljevid z vsemi cestami in njihovimi oznakami; če nas zanima vreme, pogledamo na meteorološko karto; če iščemo najdišča rude, bo primerna geološka karta. Zemljevidi so torej prilagojeni interesom uporabnika.

Enako je z življenjskimi zemljevidi, ki jih nosimo v sebi. Nekateri ljudje gledajo vse skozi politiko, drugim je pomembna humanost, tretjim denar, četrtim spolnost in glede na te interese so njihovi zemljevidi različno narisani. Zemljevidi vseh duševno zdravih posameznikov so v osnovnih obrisih enaki, ločijo se le po natančnosti, jasnosti, izbiri barv, raznih poudarkih, velikosti, merilu, površini izrisanega ozemlja in ciljih na njej.

Piše: Rožana Grdina

Se spominjate, kako smo se v otroštvu radi igrali skrivalnice? Poskušali smo najti najboljše skrivališče in se veselili, ko so nas iskali vse okrog in nas niso našli. Ponosni smo bili, da smo se tako varno skrili. Težava je nastopila takrat, ko je bilo skrivališče zelo blizu točke prijave in se naš iskalec ni premaknil, da bi se lahko neopazno dotaknili te točke in zmagali. Skrivališče je bilo tako dobro, da iz njega nismo mogli. Včasih je bila igra že končana, mi pa smo še vedno 'tiščali' v svojih skritih kotičkih. In ko je iskalec obupal, je bilo igre konec. Mi smo sicer bili ponosni na svojo izvirnost, ki pa je postala naša past. Na nek način smo bili ujeti. Če bi stopili ven, bi nas opazili, našli pa nas tudi niso. Bili smo ponosni in razočarani hkrati. Psihološko zanimiv konflikt, ki s prenehanjem igranja skrivalnic ni izginil. Res je, ne skrivamo se več v omare, za zidove, za grmovje ... Odrasli smo in naše skrivalnice so postale veliko bolj prefinjene, dodelane, resnične.

Zakaj potrebujemo skrivališča?
Ko se v družini rodi otrok, se z njim rodijo tudi pričakovanja njegovih staršev, ki so povezana s tem, kakšen naj bo njihov otrok. Morda naj bi bil zadržan, morda klepetav, vljuden, nežen, močan, igriv, inteligenten . Otrok se srečuje s predstavami in pričakovanji svojih staršev in počasi ugotavlja, da je v sebi drugačen. Toda ta drugačnost ga prikrajša za naklonjenost in ljubezen njegove okolice, kajti na nas ne vplivajo samo starši, temveč tudi prijatelji, sošolci, sorodniki in vse bolj družba, v kateri živimo. In če za njih takšni, kot smo, nismo sprejemljivi, se začne igra skrivalnic.

Razmišljanje o resnici in laži
Meja med resnico in lažjo je često zameglena

Resnica in laž sta kakor dvojčici–
prva je kruta, a druga dobra ni.

Ko sem bila še otrok, so mi starši in učitelji nenehno vcepljali nauk, da je lagati grdo. Pri tem pa sem često spoznavala, da lažejo tudi oni. Veliko so obljubljali, pa malo izpolnili. Ali niso neizpolnjene obljube tudi neke vrste laž?

Dvoličnost odraslih pušča v otroških dušah hude posledice. Če hočeš nekoga vzgojiti v resnicoljubno osebo, moraš biti tudi sam resnicoljuben. Kar pa se ne dogaja! In tako otroci svoje otroštvo dobesedno previjugajo med vratnicami laži in resnice, kot bi vozili slalom. Veliko medsebojnih odnosov je stkanih na temelju laži. Fant laže dekletu, da bi jo lažje osvojil. Dekle laže fantu, da bi se v njegovih očeh pokazala v lepši luči. Mož laže ženi, da bi ne izgubil njenih (posteljnih) uslug. Žena laže možu, da bi se izognila njegovi jezi. Šef laže podrejenim, da bi si zagotovil njihovo zvestobo in lojalnost, politik laže državljanom, da bi preprečil nemire in nezadovoljstvo...

Če ste naravnani na srečo, boste srečni

V prilogi Dela Ona sem prebrala zelo zanimiv intervju z budistično nuno in pevko Ani Čojing Dolma.

Ani potuje po svetu , nastopa na koncertih budistične duhovne glasbe, kjer se sama spremlja s tradicionalnima glasbiloma Himalaje bobnom in zvoncem. Koncerte izvaja na različnih koncih sveta, denar, ki ga zasluži na ta način, pa porabi za vzdrževanje šole za budistične nune, ki jo je ustanovila sama v Katmanduju. V tej šoli imajo dekleta brezplačno življenje in šolanje, po končanem šolanju pa odidejo po deželi in izobražujejo ljudi, predvsem ženske, ki imajo za to manj možnosti kot moški.

Piše: M. Gros

SMISEL ŽIVLJENJA, SMISEL V NAS…

Vsi smo le bitja, s svojim poslanstvom, z nalogo, misijo, ki odrešuje, razsvetljuje in prebuja, za nami pa pušča drobne sledi, kot luči v temnih nočeh, kot sledi v pesku…

Otroci so naša Sonca, naše upanje in prihodnost, zato jih ljubimo, prav vse, ne le svoje – lastne, ki pravzaprav sploh niso naši, ampak le samo-svoji. Ljubimo jih in vzgajajmo v zdravem duhu, kjer bodo imeli možnost odločanja, svojega mišljenja, razumevanja višjega in globljega od materialnosti, v katero smo ukleščeni in, ki nas tako spretno zapeljuje, kot bi ne zmogli več vdihniti brez nje…Pustimo otrokom, da lete, dovolimo jim izbirati svoje poti, tiste, ki jih čutijo v sebi, so naje prave, zanimive in pogovarjajmo se z njimi. Kramljajmo z njimi, četudi o majhni mravljici, v kateri vidijo pravljico ali pa milnem mehurčku, ki nam leze po roki med pomivanjem posode…Naj čutijo naš interes in sposobnost '' slišati in poslušati ''.

Piše: Marko Pogačnik

Čast Zemlji! Zemlja ne nosi samo milijarde živih ljudi, temveč tudi nič manjše število umrlih. Seveda ne mislim na grobove. Mislim na tiste, ki so že umrli in so zdaj živi v duhu. Človeštvo je dejansko sestavljeno iz dveh polovic. Ena polovica v tem trenutku prebiva v fizičnem telesu. Uživamo življenje v njegovi materializirani lepoti in se ubadamo z izzivi, ki nam jih prinaša utelešeni vsakdan.

Druga polovica je utelešenje že preživela ali pa se nanj šele pripravlja. Umrli so že ali pa se še niso rodili. To pa ne pomeni, da ne živijo. Tudi oni živijo svoje intenzivno življenje. Živijo ga na duhovni ravni, torej v prostorih, ki niso zaznamovani z materijo. Učijo se, razvijajo in veselijo bivanja, tako kot se mi. Njihovi prostori se ne nahajajo nikjer drugje kot v območju Zemlje, bodisi v njeni notranjosti, ali v visoki atmosferi.

Piše: Miha Jensterle

Vzemiva recimo narod ali religije.

V 'imenu naroda' ali 'boga' so še vedno opravičljive vse nacistične in vse verske vojne (danes, v času Busha, celo t.i. preventivne vojne 'v imenu Amerike'!) in nacionalni junaki ali verni mučeniki so še danes idoli lokal-patriotov. V imenu države ali naroda, in celo v imenu dobička posameznika, je dandanes opravičljiv ves neo-imperjalizem, vsa 'kolateralna škoda' na planetu Zemlja. Vsi arogantni svoje nasilje opravičujejo z 'večvrednostjo' oziroma s pravico ekskluzivnosti - privilegija določanja pogojev 'nižjim' od Sebe.

Zamisli si sedaj 'dobrega' nacionalista, ki bi vsakega 'tujca' kar 'na gobec v imenu Naše države', ali 'dobrega' vernika kake ekskluzivistične religije, ki s poveličevanjem 'našega boga' nad vse 'tuje', opravičuje svojo nadutost in krutost do vseh 'drugačnih' in, brez dvoma, uživa v poniževanju 'manjvrednih'. Svojo (arogantno) samozavest torej vsak 'navijač' države ali cerkve ali kluba gradi na poniževanju drugih. In 'opravičljivo', v imenu 'edinstvenosti', bije vsak narod in vsaka Cerkev in vsak klub bitko za nadvlado s sosednjo nacijo ali religijo ali klubom.

Piše: Neža Žigon v novi Vivi www.viva.si

MISLI, USMERJENE V USPEH
Pozitivno razmišljanje je, tako kot denimo čustvena inteligenca, eden od že dalj časa izredno priljubljenih znanstvenih konstruktov, ki je ne le dobra osnova nepreglednega števila priročnikov za lepše življenje, temveč tudi strokovno utemeljena osnova uspešnosti na zasebnem in poslovnem področju. Kot oblika razmišljanja in delovanja lahko vse s predpono "pozitivno" dokazano prispeva k bolj zdravemu, kakovostnemu in nenazadnje tudi daljšemu življenju.

MOČ UMA
Če želimo razumeti čar pozitivnega razmišljanja, moramo najprej razumeti moč svojega uma. Iz nje namreč izvira vse, tudi zmožnost preusmeritve negativnih misli v pozitivne in filozofije vdanosti v usodo v filozofijo navduševanja nad vsakim dnem posebej.

Čeprav so vas te dni vsak trenutek na vsakem koraku prepričevali o nasprotnem, menim, da ljubezen nima prav nobene zveze z rdečimi vrtnicami, čokolado in lončki za čaj z napisom I love you. Beseda "ljubezen" je najbrž med najbolj različno razumljenimi, če ne zlorabljenimi besedami.

Zame sega resnična ljubezen daleč daleč nad romantiko. Daleč nad nivo družine in prijateljev. Daleč nad vse osebno. Ljubezen je delo za naravo, za človeštvo, za ta planet. Ljubezen je védenje, da je človeštvo ena velika družina in da je ta planet naš dom. In da je treba poskrbeti za vso družino, nahraniti vsakega otoka, vsakemu dati streho nad glavo in osnovno oskrbo. To je ljubezen, da začnemo odraslo in odgovorno reševati težave, ki smo si jih nakopali sami. Upam si trditi, da človeštvo ne bo preživelo, če ne bomo začeli ravnati bolj odgovorno in zavestno do vsega, do ljudi in do narave. Če hočemo preživeti, končno prenehati z ubijanjem in vojnami, z uničevanjem živali in narave. Končno moramo začeti bolj ljubiti.

Na 1. občnem zboru Gibanja za pravičnost in razvoj sem se udeležil delavnice z naslovom Nova etika vodenja. Tukaj po svojem spominu povzemam razmišljanja udeležencev delavnice, v tipkano besedo pa prelivam tudi svoje misli, ki sem jih že tam ubesedil.
Na delavnici se je zbralo približno 30 oseb, le okoli 10 oseb pa je tudi zbralo pogum, da je spregovorilo. Najbolj se spominjam izjav, da je vodenje v svojem bistvu ustvarjanje odnosov med ljudmi, ter da nas pri tem ovira strah, ki pa je "tisto, kar je znotraj votlo, okoli pa ga nič ni".

Piše: Franc Rozman

Čemu pa naj bi Bog ustvaril pekel? Pekel nima vzgojnega smisla, ker pekel ne prevzgaja grešnikov, prav tako nima maščevalnega smisla, ker Bog ni maščevalen. Sprašujem se, zakaj Bog stvarstva ni ustvaril tako, da bi grešnike po smrti preprosto uničil, podobno kot verujejo ateisti?

Tebi se grešniki smilijo in ti bi jim v svoji usmiljenosti pomagal, če se ne da drugače, vsaj z uničenjem. Vendar ni razloga za to, ker je na srečo Bog bolj usmiljen od tebe.

Ne razumem, kako je lahko nesrečni grešnik ob vsej božji dobroti in usmiljenosti za vedno vržen v pekel.

Podobno kot na Zemlji. Ko sva govorila o trpljenju na Zemlji, sva videla, da vsak nesrečnik lahko kadarkoli zapusti svoj pekel, tako da se odreče skopuštvu, sovraštvu do soseda, oholosti in drugih pregreh, kar pa ti nesrečniki prav pogosto ne napravijo. Nekdo bo lahko trpel peklenske muke ob sovraženju soseda, pa se ne bo potrudil postati sosedov prijatelj in se odreči sovraštvu. Prijatelji mu lahko še tako prigovarjajo in svetujejo, naj preneha nesmiselno sovraštvo do soseda, pa se temu ne bo odrekel, čeprav je ključ do njegove sreče v njegovih dejanjih.
Prepričan sem, da so tudi vrata pekla na stežaj odprta in omogočajo vsakomur, da zapusti pekel, razlogi nesrečnika za vztrajanje v peklu pa so najbrž podobni kot na Zemlji. Bog vsakogar vabi k sebi. Napuh, jeza in druge pregrehe pa pogubljence odvračajo od sreče.

Avtor: Blaž Ferlinc, diplomirani socialni delavec, cetifikat iz realitetne terapije, teorije izbire in negospodovalnega vodenja.

Namen članka je opredeliti in izpostaviti poglavitne dejavnike, ki neugodno vplivajo na vzgojo otrok in mladostnikov, kot tudi pokazati smernice in poti, kako te dejavnike korigirati. Na ravni družine nejasne spolne, generacijske in družinske vloge ter delitev dela povzročajo otrokom težave z identiteto, kar posledično negativno vpliva na izoblikovanje občutka lastne vrednosti, povečuje usmerjenost in odvisnost od vrstnikov in medijev ter slabo opremi mlade za bodoče zahteve partnerskega in družinskega življenja. Ob izginjanju tradicionalnih vlog pa izginja tudi privzgojena starševska odgovornost. Posledično številni starši prepuščajo otroke v vzgojo in oskrbo drugim (starim staršem, varuškam, inštitucijam, vrstnikom, medijem...).

Neustrezni vzgojni pristopi, na primer permisivna vzgoja, vzpodbuja izoblikovanje razvajene ali narcisoidne osebnosti in na drugi strani so posledice avtoritarne vzgoje ustrahovani, podredljivi in neodločni posamezniki. Starši in učitelji imajo pomanjkljivo znanje o obetavnejših vzgojnih stilih. Neustrezna hierarhija vrednot, kjer so v ospredju pred moralnimi in izpolnitvenimi vrednotami hedonske vrednote (zadovoljevanje čutnih užitkov) in potenčne vrednote (materialno blagostanje in družbeni status), se odraža v narušenih odnosih in krizi družine, na družbeni ravni pa vzpodbuja korupcijo in kriminal. Ateizem ter zmanjšanje vloge cerkve in vere te tendence še vzpodbuja.

Piše: Franc Rozman

Človek - kam?
Razmišljanje o smislu našega bivanja in dogajanju po smrti.

Veliko sva že povedala o stvarstvu in človeku, o smiselnosti naših dejanj, nisva pa še razpravljala, kakšen je namen našega bivanja. Zakaj sploh živimo in zakaj moramo biti ustvarjalni, čemu služi naše zavedanje?

S tem tvojim vprašanjem prihajava do področja, kjer ni jasnih odgovorov. To, da živiva, vidiva in občutiva okolico, je jasno in razumljivo, manj jasno pa je, čemu živiva.

V Svetem pismu piše, da je naše življenje priprava na posmrtno življenje. Midva sva z veliko verjetnostjo predpostavljala obstoj Boga. Ali predpostavka o obstoju Boga ne pomeni obenem tudi velike verjetnosti našega posmrtnega življenja, kjer bi lahko iskala smisel najinega obstoja?

Očitno je, da ima lahko določeno delovanje svoje korenine v ideologiji, ki se zdi državljanom zaskrbljujoče. Gre za načelno vprašanje. Na primer ideološka vsebina vsiljevanja ateizma ljudem se postavlja pred demokracijo in nad v ustavi zapisana načela o verski svobodi. V ustavi zapisana načela zajemajo tudi vzgojo otrok po verskem prepričanju staršev. Organizirano delovanje v smeri načrtnega prevrednotenja vrednot, ki so jih katoliki ali člani katere koli verske skupnosti sprejeli za svoj vrednostni sistem, trči v svobodo posameznika. Takšna demokracija drsi v totalitarne poteze, človeška resnična volja in svoboda pa postajata gola abstrakcija. Tako svoboda ni več oblast posameznika na samim sabo in svojo duhovno bitjo. Z državljanskega vidika razumem določeno organizirano delovanje kot svobodi sovražen populizem ideološke skupine, ki zahteve po absolutni verski neresnici vsiljuje kot nasilje nad človeškim duhom, ki je po naravnem pravu svoboden.

Ni razumljivo zakaj je toliko črnila prelitega okrog krsta otrok. Vsak starš naj naredi tako kot mu vest in versko ali ateistično prepričanje veleva! Krst otroka je neko simbolično dejanje, ki pove, da otrok po izvoru svojih staršev pripada kulturi, vzgoji ter vrednotam katoliškega sveta. To simbolno dejanje otroku ne more škoditi, saj ves vrednostni sistem, na katerem slonijo človeške vrednote, izhaja iz krščanskih deset božjih zapovedi, ki predstavljajo prvo družbeno pogodbo: Ne ubijaj, ne kradi, itd!

Veliko polnih besed se vrtinči na teh straneh. A jaz vas danes prosim in pozivam, bodite zavestni pri svojih vsakdanjih dejanjih. Vsak trenutek imejte iskren in globok odgovor, ko vas nekdo vpraša; Kaj delaš tukaj ?, Zakaj to počneš ?, Zakaj si to kupil ? Vedite torej za kaj ste.

Prizadevajte si z vso možno hvaležnostjo izpolnjevati dolžnost, ki jo imate kot človek, naj bo to vaš odgovor in hvala višji zavesti ali Bogu, če verujete v njega. Kajti Višji imajo namen tudi z vami, zato ste tukaj, bodite hvaležni s svojimi deli, kažite kdo ste in ne podlegajte prepovedanim sadovom, ki vas kot temne sile vlečejo sem in tja. V sebi imate moč, prepoznajte jo in izkoristite, ne ozirajte se za zunanjimi lažnimi izpolnitvami, ne iščite svoje identitete v materiji in obliki okoli vas. Tam ni ničesar, kar bi vas izpolnilo.

Svoje poslanstvo bomo izpolnjevali do Višjih, če se bomo zavestno zavedali tega trenutka zdaj in tukaj. Vse naokoli nas je ogromno kažipotov. Višji vse bolj vzpostavljajo stik z določenimi ljudmi, ki dobivajo skozi notranje Bitje smer kam naj gredo, kaj naj delajo. Tisti ki VE, gre in ne sprašuje, sproti se mu odstirajo skrivnosti, tudi take, ki še niso namenjene ljudem zdaj in tukaj.

Avtorici: Urška Lunder, Lijana Zaletel Kragelj; Katedra za javno zdravje Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani

Številne raziskave dokazujejo, da imajo zdravniki v današnjem času ob vedno bolj zahtevnih obvezah v oskrbi bolnikov vedno večje težave pri vzdrževanju osebnega smisla in poklicnega zadovoljstva. Tudi število zdravnikov, ki izgorevajo ob svojem delu, narašča. To se ne dogaja samo drugod po svetu, pač pa tudi pri nas (1). Vzroki za takšno stanje so različni, gotovo pa je med njimi tudi bistveno manjša sposobnost/pripravljenost vživljanja v čustva drugih ljudi (empatija). To lastnost smo v študiju medicine po celem svetu že davno v preteklosti začeli odrivati na stran, saj se na prvi pogled zdi, da za dobro medicinsko prakso sploh ni potrebna. Še več, steroetipno zdravniki razmišljamo celo, da so stresi manjši, če se od svojih varovancev (bolnikov) čustveno distanciramo. Vendar pa je resnica precej drugačna. Sposobnost empatije lahko na marsikaterega zdravnika deluje celo zdravilno in zmanjša njegove stresne obremenitve.

Včeraj popoldne se je moja hčerka vrnila iz šole vsa nasmejana in se napotila naravnost v svojo sobo, celo ne da bi me poljubila, kar ponavadi nikoli ne pozabi.
Kaj jo je tako navdušilo? Ko celo po eni uri ni prišla iz sobe, sem se neopazno približal in pokukal skozi priprta vrata. Osvobodila je svojega majhnega zajčka iz kletke, kjer se je hranil z listom zelene solate in vodo iz banjice. Naredila je tudi majhen železen voz, v katerega je vpregla zajcka. Zajec je izgledal kot kaksna stara vprezena žival.
'' To je pa res čudno, ''sem si rekel, ''moja hčerka se sploh ne meni za dolgouščevo družbo.''

Zajček, sicer navajen ljubezni in ljubkovanja, je bil obravnavan s čisto objektivno znanstvenega stališča. Vsake toliko časa je napolnila vozicek s peskom in prodniki ter vščipnila Bunnya. Potem je opazovala vsako njegovo reakcijo, tudi najmanjšo in jo zapisala. Ubogi zajček je nekaj časa uspešno premikal voziček s kratkimi skoki, potem pa je postala teža prevelika in zajček je postal okoren, dihanje se mu je pospešilo, začel je tudi skrtati z zobmi. Voziček se ni premaknil niti za centimeter več in ščipanje je postalo brezuspešno. Hčerka je vzela zvezek in zapisala težo 400 gramov. Številko je povedala ponosno in naglas.
Odločil sem se, da posredujem: ''Ali mi lahko poveš, kaj delaš? ''

Piše: Franc Rozman

Človek doživlja svoj razvoj in napredek predvsem na osnovi dogajanja v miselnem svetu. Ustvarjalnost in zavedanje kot rezultat miselnega sveta je omogočila človeku tako pomembno vlogo v stvarstvu in takšno prednost pred živalmi. Če je tako, se napore zanesljivo splača vlagati predvsem v razvijanje in širjenje miselnega oziroma duhovnega sveta.

Če je tako, bi morali ljudje imeti več navodil, kaj naj delamo, da bomo ustvarjalni in duhovno poglobljeni.

Verjetno bomo za krepitev telesa skrbeli s telesno rekreacijo, za krepitev duha pa z duhovno rekreacijo. Energijo, s katero razpolagamo, moramo smiselno porazdeliti deloma na fizične, deloma na miselne oziroma duhovne aktivnosti.

Pomena miselnih aktivnosti se zavedamo vsi. Veliko sva govorila o ustvarjalnosti. V sodobnem svetu za miselne aktivnosti pogosto uporabljamo tudi izraz "meditacije" in "viharjenje možganov" (brain-storming). Indijci uporabljajo "jogo", poznamo pa še mnogo drugih načinov za vzpodbujanje miselnih aktivnosti.

Mnogo raziskav je že pokazalo, da ljudje, ki imajo radi sebe, živijo bolj srečno in polno življenje, imajo večje samozaupanje, ustvarjajo boljše odnose z drugimi ljudmi in na splošno živijo bolj kvalitetno od ljudi, ki nimajo radi sebe.

Kako sploh ugotovimo, če se imamo dovolj radi?

Kot prvo, kar moramo storiti je to, da ne kritiziramo samih sebe. Morda je to najboljši pokazatelj tega, ker je vedno najtežje ne kritizirati sebe in svojih postopkov. Večkrat imamo vtis, da je večina ljudi bolj naklonjena kritiziranju drugih in hvaljenju samega sebe, je resnica ravno nasprotna.
Težko nam je izdvojiti oz. ozavestit vzorce in slike, ki jih nosimo v sebi in katere so pogosto negativne.

Na drugi strani pa ljudje, ki imajo radi sebe, ne mislijo o sebi, da so leni, suhi, debeli, nespretni, nezaželeni, nevredni, neumni, itd. Oni enostavno razmišljajo o svojih pozitivnih lastnostih in na tem pozitivizmu gradijo svojo oceno in lastno samozaupanje.

Piše: Franc Rozman

Materialnost
Pomen materialnega sveta, našega fizičnega telesa v njem in namen religij.

Najin razgovor je prav zanimiv. Že kar nekaj časa razpravljava o naših, človeških lastnostih. Občutek imam, da sva o človeku povedala že vse, pri tem pa našega fizičnega telesa skorajda nisva omenjala. Človeka sva opisala s pojmi ustvarjalnost, zavedanje, svoboda, dostojanstvo. Naših rok, nog, glave in še česa pa nisva omenjala. Včasih je videti tako, kot da je naše telo le manj pomembna embalaža naše duhovnosti.

Ljudje imamo res težave pri prepoznavanju naše duhovnosti. Kadar želimo reči, kako dober je nekdo, ne omenjamo njegovih duhovnih vrednot, zato rečemo, "kako dobro srce ima", pri tem pa se zavedamo, da njegovo srce nima nič opraviti z njegovo dobroto. Njegovo srce je le črpalka, ki po telesu poganja kri. Izgleda, da je bistvo človeka v naši duhovnosti, mi pa pogosto malikujemo le naše telo.

Kadar zjutraj prebudim se, se lahko odločim:
"Bi bil rad ves dan le dobre ali slabe volje?"
Ko doživim kaj hudega, se lahko odločim,
kaj lahko bi storil, da bi se počutil bolje.

Kadar kdo mi jadikuje, se lahko odločim:
"Naj ga opogumim ali z njim kričim v vesolje?"
Vsakič, ko sem pred izbiro, se lahko odločim:
"Bom sejal semena dobra ali slaba v polje?"

Zjutraj me dve uri pred normalno uro za vstajanje zbudi poštar s paketom knjig, ki mi jih je vrnila neka knjigarna po opravljeni inventuri. Knjige so, jasno, poškodovane in nikomur se ne morem pritožiti (ista knjigarna mi nato knjige čez čas ponovno naroči!). Ves dan sem zaradi tega slabe volje in premišljujem, kaj storiti s poškodovanimi knjigami, saj jih takih v knjigarne ne morem več poslati. Sprašujem se, zakaj je bilo knjigarni sploh treba vračati knjige, saj bi jih končno lahko uvrstila v prodajo v naslednjem mesecu!