Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Pomoc_Psihiater

Zakaj se bojimo povedati, kdo smo? ponedeljek, 14. avgust 2006 @ 05:04 CEST Uporabnik: Pozitivke Vsi ljudje, ki iščejo psihiatrično pomoč, razodevajo osebnostno nesposobnost za kljubovanje vsakodnevnim življenjskim težavam - Starši "zafuranih" otrok se zavedajo, da se v procesu psihoterapije analizira njihova vloga v patologiji otrok Nevroza (osebnostna nezrelost) nastane zaradi premalo spodbudnih razmer za razvoj in zaradi travmatičnih doživetij, od katerih so nekatera (običajno najbolj usodna) izrinjena v podzavest. Ta imajo določen energetski potencial, ki iracionalno usmerja nevrotikovo počutje in vedenje. Bistvo: vsi ljudje, ki iščejo psihiatrično pomoč, razodevajo osebnostno nesposobnost za kljubovanje vsakodnevnim življenjskim težavam in se pri sebi in pred drugimi (nezavedno) opravičujejo s pomočjo raznih obrambnih mehanizmov, ki jim onemogočajo dostop do resnice o sebi. Zaradi nesposobnosti za spopadanje z življenjskimi težavami: - se izgovarjajo, projicirajo svoje težave na druge, - svoje težave minimalizirajo ali pa svoje življenje fragmentirajo: delijo ga na uspešna in neuspešna obdobja in se hvalijo z uspešnimi vložki, ne upoštevajo pa velikih neuspešnih obdobij. Zato je bistvo psihoterapije: - dokopati se do uvida o svoji nezrelosti, - oblikovati produktivno življenjsko vizijo in - poskrbeti za njeno uresničevanje (zapoznelo osebnostno dozorevanje). Seveda v tem primeru to velja za vse akterje "zgodbe" - vse sodelujoče v procesu družinske psihoterapije v mali in veliki skupini. Ker se ljudje v stiski zelo upirajo uvidu resnice o sebi, ker se krčevito branijo z obrambnimi mehanizmi in ker se zlepa vsestransko in maksimalno ne aktivirajo, si celo pri resnih psihiatrih ne pridobijo ugleda (jih psihiatri ne morejo resno jemati), zato se z njimi ne morejo (in nočejo več) brezplodno truditi. To so nekateri vzroki za navidezno prevarantstvo tradicionalne psihiatrije. Psihiatrija je torej (navidezno) prevarantska zato, ker je reaktivno na odpor psihiatričnih pacientov proti "spremembi" in "dvigu" obupala in se sprijaznila z nespornim dejstvom, da lahko izmikajočim ljudem v nevrotični stiski pomaga le s prazno "psihoterapevtsko" tolažbo in s pomirili ter nevroleptiki in tako spremlja životarjenje teh ljudi v stiski. Pogoji za uspešno psihoterapijo V tem kontekstu se v moj program vključujejo (oziroma jih vključujem jaz) tisti zelo redki ljudje v stiski, ki so se pod avtoritativnim vodenjem pripravljeni dolgoročno vsestransko "zmigati" zato, da stopijo na pot elitizma in samouresničevanja, da se torej s prizadevnim delovanjem (garanjem!) izognejo hiranju in vegetiranju. Za spreobrnitev "zafuranih" otrok pa tudi vsakega nevrotičnega človeka (ki ima partnerja), so pogoji naslednji: Šele po doživetju uvida (kar je dolgotrajen proces) pride odločitev o prevzgoji, psihoterapiji ("spreobrnitvi"), ki je spet zelo zahteven in dolgotrajen proces, kar je razumljivo, saj so se tudi starši kvarili od rojstva v svojih patoloških družinah, se "sprideni" poročili in imeli otroke, ki so jih zaradi svojih patoloških lastnosti "zafurali". Ker so nevrotični ljudje nedisciplinirani, izmikajoči se, površni (zaradi lenobe), neprosvetljeni, tudi neolikani in celo nesramni, jih nihče na svetu ne jemlje skrajno resno, vsaj ne tako resno, kot jih jemljem jaz, da bi se z njimi, njihovimi otroki in celo z njihovimi starši (torej starimi starši otrok) dolgoročno ukvarjal s "prevzgojo" v mali in veliki skupini. Zavedati se moramo namreč, da celotna psihoterapija, psihiatrija, psihologija in "prevzgojna" teologija z literaturo in s "prevzgojnim" svetovanjem in delovanjem utegnejo prizadetega in za "spremembo" zelo motiviranega človeka pripeljati do uvida, kar pomeni do pravega trpljenja, ko prizadeti človek začne hlepeti po pomoči, dobi pa lahko (za ustrezno protiuslugo) le prazno tolažbo raznih zdravilcev, dušebrižnikov in gurujev, ali pa dobi od zdravnikov, zlasti psihiatrov, pomirila, antidepresive in nevroleptike, ki jih v velikih količinah in za lepe denarce proizvaja farmacevtska industrija. Tako nevrotično "zafurane" ljudi njihova "zafuranost" udari nazaj. Pač se niso "hoteli" prevzgojiti in ker še vedno "sitnarijo", jih "morata" medicina in psihiatrija nekako pomiriti, da družbi ("gospodom") ne povzročajo prevelikih težav. Modri odide iz nevrotičnega gnezda Upoštevati pa moramo že razodeto dejstvo, da so pri nevrozi otroka bolni vsi v primarni družini in da je skrajno težko vse motivirati in aktivirati v smeri uspešne spreobrnitve. Če se to ne zgodi, potem član družine, ki se ni spreobrnil, "sitnari" naprej in pri vseh članih družine toliko časa, dokler ga ne zavržejo, povzroča aktiviranje (recidivo) za silo "pozdravljenih" težav. V tem kontekstu dejansko ni možno urediti vseh, zato modri odide iz nevrotičnega gnezda in si sam skuša urediti življenje, in sicer z vključitvijo v neki zares uspešen program (ki je tudi zelo zahteven!) zapoznelega osebnostnega dozorevanja. Starši morajo biti zelo motivirani za spremembo in se morajo zelo potruditi, da se uredijo (spreobrnejo) tako, da so lahko svojim otrokom za zgled. Vse to pa je možno doseči le v zelo redkih primerih, kajti zato se izmikajo vključevanju v program. Proces uvida je praviloma zelo zapleten in dolgotrajen, kar je lepo opisano v knjižici Johna Powella: "Zakaj se ti bojim povedati, kdo sem" (Župnijski urad Ljubljana Dravlje, 2000) - zato se mora resen kandidat za spreobrnitev zelo potruditi, da hitro spozna bistvo svoje "zavoženosti". Velike težave se praviloma pojavijo šele, ko starši uvidijo svojo neprimernost oz. škodljivost za starševstvo, pa tudi za partnerstvo, kajti kdor tega uvida in posledične zakompleksanosti ne preseže, je za terapijo, pa tudi za kreativno starševstvo, izgubljen. Če otrok živi v nespodbudnem družinskem in šolskem ozračju, se ne more optimalno razvijati; če pa je to ozračje patološko, se otrok razvije v patološko bitje, ko (v konkretnih razmerah za psihoterapijo in prevzgojo) nima niti minimalnih možnosti, da bi se (re)socializiral. Šolstvo v glavnem ne vzgaja, pač pa kvari mladino Za uspešen potek psihoterapije in prevzgoje "zafurane" mladine tudi družba nima resničnega interesa, saj je v kontekstu globalizacije tako ali tako preveč ljudi. Pri izobraževanju je nevrotik trajno ranjena oseba, saj ga zaradi njegove slabe uspešnosti odlični ne marajo. Zato se nevrotičen (asocialen) mladenič (in odrasel človek!) ne more uveljaviti produktivno, kar ima za posledico razne komplekse manjvrednosti, ki jih je prisiljen reševati nadkompenzatorično (da se sili biti uspešen, denimo z nastopaštvom ali nasilništvom v neki "klapi") ali pa dekompenzatorično: faliranost, drsenje v alkoholizem in narkomanijo, motnje vedenja, potepuštvo, kriminal... Temeljni problem je torej v tem, da tudi psihiatrija v veliki večini ni in ne more biti kos asocialnemu (še manj antisocialnemu) vedenju mladine, saj vendar ne more nadomestiti vloge staršev pri vzgoji otroka in mladostnika, pa tudi učiteljev in šole ne. Upoštevati moramo: že v osnovni šoli je veliko nasilnih mladeničev, ki jim ni nihče kos, zato se vse pogosteje dogaja, da se učiteljice bojijo vstopiti v višje razrede osnovne šole zaradi podivjanih učencev. Uspešna je lahko samo avtoritativna vzgoja, ki jo vodi moder in odločen moški vzgojitelj, žene in učiteljice pa mu sledijo. "Zafurane" mladeniče in mladenke lahko (do neke mere uspešno) prevzgaja vsestransko urejen oče pod mentorstvom avtoritativnega terapevta (ali prevzgojitelja tipa A. Makarenka). (Makarenko, 1950 - popoln seznam literature bo na koncu serije prispevkov.) Ker ni zahtevnih programov in ne ustreznih (avtoritativnih!) psihoterapevtov, tudi ni uspešnih rezultatov. Šolstvo v glavnem ne vzgaja, pač pa kvari mladino. Neuspešni učenci in dijaki se skušajo izogniti spraševanju in ocenjevanju z raznimi izgovori in lažmi, obenem pa si skušajo pomagati z raznimi goljufijami, kar pomeni, da se pod okriljem slabih šol in neučinkovitih učiteljev sistematično karakterno kvarijo. Zato "navadne" šole proizvajajo praviloma karakterno deformirane ljudi, ki so nagnjeni k izmikanju in goljufanju. Zelo zanimivo in poučno je, da slovenski pedagogi, psihologi, psihiatri in teologi na vseh ravneh ne razodevajo zgornjih (nesporno točnih) stališč o razlikah med uspešnimi in (relativno) neuspešnimi učenci, dijaki in študenti. (Vzrok za vse to pa je v dejstvu, da velika večina učiteljev ni bila odlična v šolah, zato tudi nimajo moralne moči, da bi vztrajali pri visokih kriterijih, ki so pogoj za elitizem in izogib psihofizičnim dekompenzacijam). Nevrotičen (nezrel) človek je moteč človek, saj imajo vsi okrog njega težave zaradi njegovih nezrelih reakcij in sploh delovanja. S svojo nezrelostjo nehote poskrbi, da se nevrotično (patološko!) vzdušje prenaša iz roda v rod. Paradigmatični predstavnik nezrelosti in patologije je moški alkoholik, ki do groba deluje razdiralno na ženo, otroke, sodelavce, sosede... Dejansko pa so za vse to krive matere in žene alkoholikov, ki (zelo prizadevno!) vzdržujejo "svoje" alkoholike pri razvoju njihovega alkoholizma. Ker je alkoholikov v Sloveniji čez 200.000, pomeni, da imamo dovolj veliko armado karakterno okvarjenih ljudi, ki učinkovito deluje pri samodestrukciji slovenskega naroda. Alkoholiki in njihovi bližnji se lahko izločijo iz te armade avtodestrukcije samo, če se dolgoročno vključijo v sistem radikalne psihoterapije in prevzgoje. dr. sc. med. Janez Rugelj, dr. med Komentarji (1) www.pozitivke.net