Vsi ljudje, ki iščejo psihiatrično pomoč, razodevajo osebnostno nesposobnost
za kljubovanje vsakodnevnim življenjskim težavam - Starši "zafuranih"
otrok se zavedajo, da se v procesu psihoterapije analizira njihova vloga v patologiji
otrok
Nevroza (osebnostna nezrelost) nastane zaradi premalo spodbudnih razmer za
razvoj in zaradi travmatičnih doživetij, od katerih so nekatera (običajno najbolj
usodna) izrinjena v podzavest. Ta imajo določen energetski potencial, ki iracionalno
usmerja nevrotikovo počutje in vedenje.
Bistvo: vsi ljudje, ki iščejo psihiatrično pomoč, razodevajo osebnostno nesposobnost
za kljubovanje vsakodnevnim življenjskim težavam in se pri sebi in pred drugimi
(nezavedno) opravičujejo s pomočjo raznih obrambnih mehanizmov, ki jim onemogočajo
dostop do resnice o sebi.
Zaradi nesposobnosti za spopadanje z življenjskimi težavami:
- se izgovarjajo, projicirajo svoje težave na druge,
- svoje težave minimalizirajo ali pa svoje življenje fragmentirajo: delijo
ga na uspešna in neuspešna obdobja in se hvalijo z uspešnimi vložki, ne upoštevajo
pa velikih neuspešnih obdobij.
Zato je bistvo psihoterapije:
- dokopati se do uvida o svoji nezrelosti,
- oblikovati produktivno življenjsko vizijo in
- poskrbeti za njeno uresničevanje (zapoznelo osebnostno dozorevanje).
Seveda v tem primeru to velja za vse akterje "zgodbe" - vse sodelujoče
v procesu družinske psihoterapije v mali in veliki skupini.
Ker se ljudje v stiski zelo upirajo uvidu resnice o sebi, ker se krčevito branijo
z obrambnimi mehanizmi in ker se zlepa vsestransko in maksimalno ne aktivirajo,
si celo pri resnih psihiatrih ne pridobijo ugleda (jih psihiatri ne morejo resno
jemati), zato se z njimi ne morejo (in nočejo več) brezplodno truditi. To so
nekateri vzroki za navidezno prevarantstvo tradicionalne psihiatrije. Psihiatrija
je torej (navidezno) prevarantska zato, ker je reaktivno na odpor psihiatričnih
pacientov proti "spremembi" in "dvigu" obupala in se sprijaznila
z nespornim dejstvom, da lahko izmikajočim ljudem v nevrotični stiski pomaga
le s prazno "psihoterapevtsko" tolažbo in s pomirili ter nevroleptiki
in tako spremlja životarjenje teh ljudi v stiski.
Pogoji za uspešno psihoterapijo
V tem kontekstu se v moj program vključujejo (oziroma jih vključujem jaz) tisti
zelo redki ljudje v stiski, ki so se pod avtoritativnim vodenjem pripravljeni
dolgoročno vsestransko "zmigati" zato, da stopijo na pot elitizma
in samouresničevanja, da se torej s prizadevnim delovanjem (garanjem!) izognejo
hiranju in vegetiranju.
Za spreobrnitev "zafuranih" otrok pa tudi vsakega nevrotičnega človeka
(ki ima partnerja), so pogoji naslednji:
Šele po doživetju uvida (kar je dolgotrajen proces) pride odločitev o prevzgoji,
psihoterapiji ("spreobrnitvi"), ki je spet zelo zahteven in dolgotrajen
proces, kar je razumljivo, saj so se tudi starši kvarili od rojstva v svojih
patoloških družinah, se "sprideni" poročili in imeli otroke, ki so
jih zaradi svojih patoloških lastnosti "zafurali".
Ker so nevrotični ljudje nedisciplinirani, izmikajoči se, površni (zaradi lenobe),
neprosvetljeni, tudi neolikani in celo nesramni, jih nihče na svetu ne jemlje
skrajno resno, vsaj ne tako resno, kot jih jemljem jaz, da bi se z njimi, njihovimi
otroki in celo z njihovimi starši (torej starimi starši otrok) dolgoročno ukvarjal
s "prevzgojo" v mali in veliki skupini.
Zavedati se moramo namreč, da celotna psihoterapija, psihiatrija, psihologija
in "prevzgojna" teologija z literaturo in s "prevzgojnim"
svetovanjem in delovanjem utegnejo prizadetega in za "spremembo" zelo
motiviranega človeka pripeljati do uvida, kar pomeni do pravega trpljenja, ko
prizadeti človek začne hlepeti po pomoči, dobi pa lahko (za ustrezno protiuslugo)
le prazno tolažbo raznih zdravilcev, dušebrižnikov in gurujev, ali pa dobi od
zdravnikov, zlasti psihiatrov, pomirila, antidepresive in nevroleptike, ki jih
v velikih količinah in za lepe denarce proizvaja farmacevtska industrija. Tako
nevrotično "zafurane" ljudi njihova "zafuranost" udari nazaj.
Pač se niso "hoteli" prevzgojiti in ker še vedno "sitnarijo",
jih "morata" medicina in psihiatrija nekako pomiriti, da družbi ("gospodom")
ne povzročajo prevelikih težav.
Modri odide iz nevrotičnega gnezda
Upoštevati pa moramo že razodeto dejstvo, da so pri nevrozi otroka bolni vsi
v primarni družini in da je skrajno težko vse motivirati in aktivirati v smeri
uspešne spreobrnitve. Če se to ne zgodi, potem član družine, ki se ni spreobrnil,
"sitnari" naprej in pri vseh članih družine toliko časa, dokler ga
ne zavržejo, povzroča aktiviranje (recidivo) za silo "pozdravljenih"
težav. V tem kontekstu dejansko ni možno urediti vseh, zato modri odide iz nevrotičnega
gnezda in si sam skuša urediti življenje, in sicer z vključitvijo v neki zares
uspešen program (ki je tudi zelo zahteven!) zapoznelega osebnostnega dozorevanja.
Starši morajo biti zelo motivirani za spremembo in se morajo zelo potruditi,
da se uredijo (spreobrnejo) tako, da so lahko svojim otrokom za zgled. Vse to
pa je možno doseči le v zelo redkih primerih, kajti zato se izmikajo vključevanju
v program. Proces uvida je praviloma zelo zapleten in dolgotrajen, kar je lepo
opisano v knjižici Johna Powella: "Zakaj se ti bojim povedati, kdo sem"
(Župnijski urad Ljubljana Dravlje, 2000) - zato se mora resen kandidat za spreobrnitev
zelo potruditi, da hitro spozna bistvo svoje "zavoženosti".
Velike težave se praviloma pojavijo šele, ko starši uvidijo svojo neprimernost
oz. škodljivost za starševstvo, pa tudi za partnerstvo, kajti kdor tega uvida
in posledične zakompleksanosti ne preseže, je za terapijo, pa tudi za kreativno
starševstvo, izgubljen.
Če otrok živi v nespodbudnem družinskem in šolskem ozračju, se ne more optimalno
razvijati; če pa je to ozračje patološko, se otrok razvije v patološko bitje,
ko (v konkretnih razmerah za psihoterapijo in prevzgojo) nima niti minimalnih
možnosti, da bi se (re)socializiral.
Šolstvo v glavnem ne vzgaja, pač pa kvari mladino
Za uspešen potek psihoterapije in prevzgoje "zafurane" mladine tudi
družba nima resničnega interesa, saj je v kontekstu globalizacije tako ali tako
preveč ljudi.
Pri izobraževanju je nevrotik trajno ranjena oseba, saj ga zaradi njegove slabe
uspešnosti odlični ne marajo. Zato se nevrotičen (asocialen) mladenič (in odrasel
človek!) ne more uveljaviti produktivno, kar ima za posledico razne komplekse
manjvrednosti, ki jih je prisiljen reševati nadkompenzatorično (da se sili biti
uspešen, denimo z nastopaštvom ali nasilništvom v neki "klapi") ali
pa dekompenzatorično: faliranost, drsenje v alkoholizem in narkomanijo, motnje
vedenja, potepuštvo, kriminal...
Temeljni problem je torej v tem, da tudi psihiatrija v veliki večini ni in
ne more biti kos asocialnemu (še manj antisocialnemu) vedenju mladine, saj vendar
ne more nadomestiti vloge staršev pri vzgoji otroka in mladostnika, pa tudi
učiteljev in šole ne. Upoštevati moramo: že v osnovni šoli je veliko nasilnih
mladeničev, ki jim ni nihče kos, zato se vse pogosteje dogaja, da se učiteljice
bojijo vstopiti v višje razrede osnovne šole zaradi podivjanih učencev.
Uspešna je lahko samo avtoritativna vzgoja, ki jo vodi moder in odločen moški
vzgojitelj, žene in učiteljice pa mu sledijo.
"Zafurane" mladeniče in mladenke lahko (do neke mere uspešno) prevzgaja
vsestransko urejen oče pod mentorstvom avtoritativnega terapevta (ali prevzgojitelja
tipa A. Makarenka). (Makarenko, 1950 - popoln seznam literature bo na koncu
serije prispevkov.)
Ker ni zahtevnih programov in ne ustreznih (avtoritativnih!) psihoterapevtov,
tudi ni uspešnih rezultatov.
Šolstvo v glavnem ne vzgaja, pač pa kvari mladino. Neuspešni učenci in dijaki
se skušajo izogniti spraševanju in ocenjevanju z raznimi izgovori in lažmi,
obenem pa si skušajo pomagati z raznimi goljufijami, kar pomeni, da se pod okriljem
slabih šol in neučinkovitih učiteljev sistematično karakterno kvarijo. Zato
"navadne" šole proizvajajo praviloma karakterno deformirane ljudi,
ki so nagnjeni k izmikanju in goljufanju. Zelo zanimivo in poučno je, da slovenski
pedagogi, psihologi, psihiatri in teologi na vseh ravneh ne razodevajo zgornjih
(nesporno točnih) stališč o razlikah med uspešnimi in (relativno) neuspešnimi
učenci, dijaki in študenti. (Vzrok za vse to pa je v dejstvu, da velika večina
učiteljev ni bila odlična v šolah, zato tudi nimajo moralne moči, da bi vztrajali
pri visokih kriterijih, ki so pogoj za elitizem in izogib psihofizičnim dekompenzacijam).
Nevrotičen (nezrel) človek je moteč človek, saj imajo vsi okrog njega težave
zaradi njegovih nezrelih reakcij in sploh delovanja. S svojo nezrelostjo nehote
poskrbi, da se nevrotično (patološko!) vzdušje prenaša iz roda v rod. Paradigmatični
predstavnik nezrelosti in patologije je moški alkoholik, ki do groba deluje
razdiralno na ženo, otroke, sodelavce, sosede... Dejansko pa so za vse to krive
matere in žene alkoholikov, ki (zelo prizadevno!) vzdržujejo "svoje"
alkoholike pri razvoju njihovega alkoholizma. Ker je alkoholikov v Sloveniji
čez 200.000, pomeni, da imamo dovolj veliko armado karakterno okvarjenih ljudi,
ki učinkovito deluje pri samodestrukciji slovenskega naroda. Alkoholiki in njihovi
bližnji se lahko izločijo iz te armade avtodestrukcije samo, če se dolgoročno
vključijo v sistem radikalne psihoterapije in prevzgoje.
dr. sc. med. Janez Rugelj, dr. med |
Zakaj se bojimo povedati, kdo smo?
Prispeval/a: Aimee dne sreda, 16. avgust 2006 @ 10:38 CEST
Meni se pa zdi, da se tale mister Rugelj "ruga" vsemu vesoljnemu slovenskemu ženstvu!
Če sem ga prav razumela, so moškega pijanstva, šibkosti in nesposobnosti krive predvsem matere in žene! Kaj pa sestre in tete in stare mame in hčerke in sestrične in vnukinje, pa ljubice pa sosede pa....? Zakaj so te zapostavljene?
Se pravi, da smo v resnici me ženske tiste, ki imamo v rokah žezlo, bič in korenček, s katerimi lahko po mili volji "vzgajamo", obračamo in obvladujemo uboge šibke, nesposobne, cunjaste moške. Bravo me!
Če je vse to res, zakaj potem mister Rugelj nekaj pleteniči o avtoritativnih očetih, češ da jih je premalo, kajti samo oni bi lahko pravilno vzgajali negodno otročad, ženske pa bi jim le sledile? Jasno da jih je premalo, saj smo jih vendar že v rani mladosti zatolkle me, ženske. No enega takega avtoritativca pa poznam, zraven mene stanuje v bloku. Kadar je ves v svojem vzgajalnem elementu, vpije na 3 leta starega sina:" A vidiš, kaj si naredu, prekleta kurba mala zajebana". A se bojim, da ga bo kmalu zatolkla njegova 7- letna hči, ki ga že zdaj imenitno zna ovijati okoli prsta. In "puf" očetova avtoritativnost bo šla po gobe.
Kakšna škoda se bo s tem dogodila vesoljnemu slovenskemu moštvu. Moški pa v jok, pa brž v gostilno na liter žestokega. Da malo pozabijo na nezaslišane krivice, ki se jim godijo s strani žensk.
Aimee