|
||||||
|
|||||||
Piše: Renata Bokan
Včasih si vzamem čas za razmišljanje o ljudeh, ki sem jih srečala in spoznala
v zadnjem času ter so v meni pustili močno sled. Gre za tisto vrsto srečanj,
v katerih začutiš živost, srce sočloveka in v katerih se človeku 'odpre duša'
in uzreš vse tisto, kar nosi globoko v sebi. V mislih vidim podobe teh ljudi,
utrinjajo se delčki razgovorov in njihove na glas izrečene misli.
Zaradi narave svojega dela imam veliko možnosti, da vzpostavim pristen stik z ljudmi, to je stik, ki bogati obe strani. To se je zgodilo z Ibrom in Vero, človekoma, ki sta vsak na svoj način v življenju veliko izgubila. Oba sta skozi bolečino spoznavala sebe, svoje omejitve in jih tudi prerasla. Morda lahko njuna spoznanja in izkušnje pomagajo še komu.
Pogovor z Ibrom
Izpod močnih črnih obrvi me je gledalo dvoje še bolj črnih oči. Njihov lastnik
je Ibro. To, da prihaja iz Bosne, iz predmestja Sarajeva, mi je povedal v pogovoru,
ki sva ga imela pred začetkom tečaja meditacije. Sedaj ob koncu, ko se je vzpostavil
bolj zaupljiv odnos, sem mu želela postaviti nekaj vprašanj. Nisem vedela, kako
naj jih oblikujem, da ne bom posegla pregloboko v ranjeno duševnost mladeniča
pred seboj. Po letih je res mlad, vendar so zadnja leta, preživeta v strahu
in upanju, pustila sled na njegovem obrazu, ki daje vtis zrelosti.
Začetno zadrego je rešil Ibro, ki je lahkotno, a hkrati toplo pričel pripovedovati,
kot da je čakal na to priložnost.
Izvedela sem, da je že skoraj leto dni v Sloveniji, da ima kot begunec omejene
pravice. To ga bega in boli, saj želi s poštenim delom zaslužiti za življenje.
Tako pa je prisiljen, da si išče delo 'na črno' in živi v strahu, da ga ne odkrijejo.
Gimnazijo je končal v Sarajevu, nato pa mu je vojna preprečila načrte. Svojo pripoved je nenadoma prekinil z vprašanjem: "Si bila kdaj pri nas v Bosni, v Sarajevu? Poznaš naše ljudi?" Najin pogled se je srečal in v njegovih očeh sem tokrat prvič uzrla žalost. V odgovor sem pokimala in še preden sem nadaljevala, je hitel z besedami slikovito opisovati hišo, v kateri je živel, družino - mater, sestre, nečake. Opisoval je vzdušje mesta, njegov utrip, prijatelje in svoj narod.
Malo je umolknil in s tišjim, bolj globokim glasom pričel pripovedovati o sebi in svojih pričakovanjih: kako si je želel izobrazbe, potovanj, stikov z ljudmi, družine . "Zdelo se je, da so vse poti odprte in da moram samo naprej," pravi in nadaljuje: "Nenadoma, ne da bi se dobro zavedal, kaj se dogaja, sem se znašel v vojni." Njegova upanja in pričakovanja so se pričela rušiti, in kot je sam rekel, je pričel izgubljati. Najprej brata na bojišču, nato očeta na ulici. Sestre so se z družinami razselile po Evropi. Ibro se je po nekaj vmesnih postajah znašel v Sloveniji. Brez vsega. Prve mesece mu je bilo hudo, zdaj se je že skoraj povsem privadil. Skupaj s še tremi begunci živi v sobi, ki bi bila dovolj udobna le enemu. Pravi, da ponoči ne more spati. V teh urah veliko razmišlja. Po prihodu v Slovenijo je največ razmišljal o prestanih dogodkih. Sedaj ne več. "[e nikoli nisem toliko razmišljal o pomenu življenja in o sebi," pravi in še doda: "Morda mi od tega sivijo lasje?" smeje reče in z roko pokaže proti rahlo osivelim pramenom las. ^eprav je Ibro resnično veliko izgubil (ljudi, ki jih je imel rad, dom, svoje želje in pričakovanja), je prepričan, da je prestano trpljenje v njem prebudilo mnogo novih spoznanj in pridobitev. Eno od teh je opisal tako: "Ko sem prihajal v Slovenijo, sem mislil, da je to moja vmesna postaja na poti v tujino. Bil sem nesrečen, ker mi to ni takoj uspelo. Zdaj vem, da moram nazaj v Bosno, tam me potrebujejo, ne pa v tujini."
Verina izpoved
"Sedela sva na trdi leseni klopi, ki je gotovo že desetletja stala prislonjena
ob zid hodnika v starem dvorcu. Dvorec že dolgo ne služi svojemu prvotnemu namenu,
temveč je to kraj, kjer 'prevzagajajo' alkoholike. Ne spomnim se več, kolikokrat
sem v zadnjih letih naslonila glavo na ta zid in čakala. ^akala na poziv iz
ordinacije, ki sva jo oba, Marko in jaz, že do podrobnosti poznala. Tudi danes
so se vrata ordinacije ob točno določenem času odprla in jasen glas zdravnika
naju je predramil iz razmišljanja.
'Kako ste, Marko?' se je glasilo zdravnikovo vprašanje, takoj ko smo se v ordinaciji
posedli. 'Zdaj že šest mesecev ne pijem več, dobro se počutim in v službi dobivam
zahtevnejše projekte,' je Marko sproščeno pripovedoval.
'In vi, kako ste vi, Vera?' Ob tem vprašanju se je vame zazrl prijazen, a tudi
preiskujoč pogled zdravnika. V meni se je porodila rahla zadrega, ki jo je izdala
rdečica lic. 'Res je, kar pravi Marko, zdaj se naše življenje normalizira,'
sem končno izdavila in se pri tem zavedala, da sem se izognila odgovoru na zastavljeno
vprašanje. Toda kako naj človeku pred seboj z nekaj besedami opišem svoje občutke,
razmišljanja in spoznanja? Morda bom to lahko storila ob naslednjem obisku?
V nadaljevanju srečanja je tekel pogovor med Markom in zdravnikom, mene pa so
preplavili spomini na pretekla leta.
Skupno življenje sva pričela močno zaljubljena, polna upov in želja, uprtih v prihodnost. Dogajalo se je, kot se dogaja v pravljicah. Najino srečo je dopolnilo rojstvo sina. Kljub občasnim denarnim stiskam in zahtevnemu delu, ki sva ga opravljala, je bilo naše družinsko življenje mirno. Dom sva oba doživljala kot nedotakljivo zatočišče pred zunanjimi neprijetnostmi. Ko se je Marko odločil za dodatni študij, sem ga pri tem podprla in hkrati prevzela nase vsa gospodinjska in druga opravila, ki jih narekuje življenje v družini. Tako so tekla leta in niti opazila nisem, kdaj se je naša skupnost, ki sva ji namenila vlogo zatočišča, spremenila v ječo. V ječo medsebojne povezanosti, odvisnosti, predvsem pa prekomerne navezanosti. Prvi je to zaznal Marko. Sam ni vedel, zakaj se je vedno manj veselil prihodov domov, zakaj se je med naju vse pogosteje vtihotapljal molk, prežet z napetostjo, zakaj je svoje nezadovoljstvo stresal na otroka ... Sama sem se prepričevala, da je to le prehodno obdobje in da moram ostati nespremenjena, zvesta svojim načelom in vrednotam. Zdaj vem, da je Marko ob meni čutil strogost in moč, ki je sam ni imel. Čutil je tudi, kako obvladujem ne samo svoje življenje, temveč tudi njegovo. Vse pogosteje se je dogajalo, da se mu je delo v službi zavleklo v večerne ure. Tudi ob prostih dneh je iskal izgovore, da je lahko odšel od doma.
Seveda sem bila prepričana, da se je med naju vpletla druga ženska. S trdnim
namenom, da to preprečim, sem se podala na 'lov'. Imela sem do potankosti izdelano
strategijo boja proti nasprotnici, le tega nisem vedela, kdo je in kje jo iskati.
Brskala sem po Markovih osebnih predmetih in iskala materialni dokaz nezvestobe,
v katero sem bila popolnoma prepričana. Ob tem me je bilo neznansko sram, vendar
sem bila prepričana, da delam prav. Nobenega dokaza nisem našla, to pa je moj
sum samo še podkrepilo.
Zaslepljena s predstavami, ki jih je ustvarjal moj razum, sem spregledala vrsto
namigov in dokazov, ki so govorili, da 'sovražnik' ni ona, temveč on - alkohol.
Ko se je ta resnica razgrnila pred menoj, je bil problem že tako pereč, da ga
sama z Markom nisva mogla niti znala rešiti. Marka sem prepričala v nujnost
takojšnjega zdravljenja. Poiskala sva strokovno pomoč. Skupaj sva se podala
na pot, polno padcev in ponovnih vzponov, ki je sedaj kronana z uspehom. Marko
je zmagovalec. Kaj pa jaz? Kako je z mano? Spomnim se jutra pred nekaj meseci,
ko me je prvi jutranji svit zbudil iz sna. Segla sem po knjigi, ki je ležala
na polici. Pri tem se je moj pogled ustavil na obrazu moškega, ki je mirno spal
poleg mene - Marka. Zrla sem vanj, kot da prvič vidim poteze obraza, kot da
je poleg mene neznanec. Toliko sva v zadnjih letih prestala, se borila med sabo
in proti skupnemu nasprotniku ter se končno veselila zmage ... In zdaj, ko se
zdi, da sva na pravi poti, zrem v njegov obraz in ne morem razumeti, kam so
šla čustva, kje je toplina ljubezni, kam je šlo veselje do skupnega ustvarjanja
prihodnosti? Začutila sem najino odtujenost. Preplavil me je občutek, da sem
nekaj pomembnega za vedno izgubila. Bila sem povsem izgubljena.
Spomini so počasi zbledeli. Z mislimi sem se vrnila v sedanjost, saj se je razgovor
v ordinaciji bližal koncu.
--------------------------
Vero sem spoznala prav v času, ko je preživljala opisano krizo. Njen položaj
ni bil zavidljiv. Mrzlično je iskala rešitev. Z upanjem se je oprijela meditacije.
Namesto hipne odrešitve se je zgodilo nekaj drugega. Pričela se je postopna
notranja preobrazba. Pred Vero so se razgrinjala nova spoznanja. Spoznala je,
da si je neustrezno podobo o Marku ustvarila sama in da se je nanjo povsem navezala.
Padec teh iluzij je doživela kot izgubo Marka, kar jo je hudo prizadelo. Vera
navzven ni izgubila ničesar. Njena bolečina je bila posledica trganja vezi v
odnosu in preoblikovanja lastne osebnosti. Izgubila je predstave in prepričanja,
na katerih je gradila svoje življenje. Vse to jo je postavilo pred novo preizkušnjo.
Morala je spremeniti svoj odnos do Marka, predvsem pa ga sprejeti v svoje srce.
Morda se bo okrepljena s temi spoznanji in zaupanjem v sebe znala odpreti življenju?
Spomnimo se še Ibra. Tudi njegove hude izgube so ga pripeljale bliže k sebi.
Zavedati se je pričel svojih resničnih interesov in globin bivanja.
Tako Ibro kot Vera sta človeka, ki ju odlikuje jasen razum in toplina srca. Iz njiju ne govori znanje iz knjig, temveč modrost, rojena iz bolečih preizkušenj in izgub.
Renata Bokan
Ko se ti zaprejo ena vrata v življenju, se to pogosto
zgodi samo zato, da lahko odpreš druga.
Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Priloznost_Rast
|
|
| Domov |
|
Powered By GeekLog |
