|  Človek je bitje interesov in tudi bitje samoljubja. To samoljubje občuti prav vsak človek in na nek način je prav ono njegovo naravno vodilo vsega njegovega ravnanja. Toda ob tem se pojavlja problem. Samoljubje je treba postaviti v neke okvire. Ljudje ne smejo škodovati drugemu. Človek naj ravna tako z drugim človekom, kot pričakuje, da bo drugi ravnal z njim v podobni situaciji. Nihče noče takega odnosa, da bo ostal užaljen, prizadet ali prikrajšan. Bolan človek je pa še toliko bolj ranljiv in če je zdravnik ali zdravniško osebje z njim etično, je to pravi balzam in obliž ne le za samo bolezen in zdravljenje, temveč tudi za duševno bolečino, ki vselej spremlja bolezen.
Običajno je tako, da bolnik bolj zaupa spontanosti zdravnika in svoji intuiciji, da je obravnavan kot človek - bolnik, ki potrebuje posebno pozornost. Danes z zaskrbljenostjo ugotavljamo, da so bolniki obravnavani zelo hladno, brez tiste potrebne človeške topline, včasih celo arogantno, vzvišeno in zapovedovalno. Odveč je tu omeniti, da med bolnikom in zdravnikom naj bi vladal obojestranski enakopraven odnos, ki temelji na interesu bolnika za svoje zdravje in interesu zdravnika za upoštevanje doktrine. K doktrini pa nedvomno sodi tudi etičnost.
Kje se začenja učenje etike? Gotovo že doma v družini v najbolj subtilni zgodnji otroški dobi. Že tu se otrok lahko nauči sočutja, usmiljenja in pomoči šibkejšim. Da o šoli niti ne govorim, saj bi morala biti etika obvezni šolski predmet. Naj ne bi bil namen osnovne in srednje šole samo predpriprava za poklicno izobraževanje, temveč tudi da iz šole prihaja zares moralnoetično izoblikovan človek. S tem bi dosegli, da bi bilo tudi po šolah med vrstniki manj nasilja, manj neetičnega ravnanja v gospodarstvu in na vseh področjih družbenega življenja.
Za vsakim obličjem stoji oseba, ki ima svoje vrline in tudi svoje težave, vzpone in padce, uspehe in poraze, dobro voljo in slabosti, ali kot se temu reče: slab dan. Vendar prva filozofija je etika. Etika je pred ontologijo. Moralni odnosi so pred bitjem. Človeško obličje ni moč, človeško obličje ni avtoriteta. Avtoriteta je brez moči, če ni na prvem mestu etika. V etiki človek daje samega sebe. To je poslanstvo, ki naj bi ga kot prvo razumel zdravnik, ki se odloča za ta poklic. Etičnost je čista kakovost. Njenih kategorij ne moremo izraziti z nobeno mersko enoto. Še manj moremo etičnost odkrivati v pravi luči in pravilno vrednotiti, kakor hitro kolikost stopnjujemo v količinski meri ali celo v tekmovalnosti. Ni merilo število pregledanih bolnikov, temveč število kakovostno obravnavanih bolnikov, ki so bili deležni želene in potrebne zdravniške pomoči in človeške etike. Ko začne etika drseti navzdol, je njena kakovost že nevarno ogrožena. Krepost, ki spremlja etiko ni samo potrebna strokovnost v ožjem medicinskem smislu, v njen sklop spadajo gotovo tudi ponižnost, skromnost, prijaznost, razumevanje in izžarevanje človeške topline. Te vrednote so postale neznanstven pojem in tako smo iz območja znanosti izločili tudi etiko.
Sodobni človek je izgubil smisel za vrednostno lestvico, in to v zasebnem in javnem življenju. Zdravniško osebje ni nobena izjema. Tako je, kot beremo v zgodovini, da je slavni vojskovodja rimski cesar Neron imel filozofa Seneko, ki je bil dobri etični človek, za dvornega norca.
Pogosto se zgražamo nad nečloveškim ravnanjem človeka nad psom, a pri tem pozabljamo, da so tudi ljudje pogosto nečloveško, hladno in rutinsko obravnavani na raznih področjih zasebnega in družbenega življenja. Zdravstvene zavarovalnice se navdušujejo nad izpolnjevanjem določenih pravil zdravnikov, kar pa pomeni popolno moralno ponižanje bolnikov, ki so kot osebki obravnavani slabše od neživih predmetov, ker vse temelji na principu preračunljivosti in količinskosti, ob čimmanjših stroških. Tudi etičnost ima svojo kalkulirano ceno.
Da se prav razumemo: ne etičnost, količinskost ima prednost pri obvladovanju sveta in spoštovanju človeške civilizacijske in kulturne ravni. Na tej osnovi lahko kaj hitro ugotovimo, da življenje kot edina in nenadomestljiva kvaliteta bi mogla kanalizirati tudi etično smer razmišljanja ter preseči obliko ameriškega pragmatizma, ki jo novi trendi razmišljanja v zdravstvu sprejemajo in uzakonjajo s čedalje večjim krčenjem pravic ter gluhostjo za subtilno občutenje med moralnoetično dobrim in slabim kot pomanjkanjem življenja in nespoštovanjem njegovega bistva.
Vprašanje je, ali bo prišlo do preobrata, ki bo odprl bogato, še ne povsem obdelano področje zdravniške etičnosti v praksi in morda tudi utiranje nove morale v smislu, da imamo ali nimamo kakovostno življenje v zdravju in bolezni ali pa imamo le goli videz ali nadomestek tudi na področju etike, ki se mu pravi rutina.
Tako smo se znašli pred nedoslednostjo, da smo zanemarili razvoj čustvene inteligence otrok v družini, šoli in na črti golih kolikosti veliko krat zaman iščemo etiko pri ljudeh, ki opravljajo humane poklice, razen častnih izjem, ki jih tudi v zdravstvu ne manjka. Večini se zdi normalno, da človek sprejme negotovost in hladnost zreduciranih moralnoetičnih vrednot na utilitarizem in skuša iz njega živeti kot ve in zna.
Le kaj bi se šli neprofitno moralno prizadevanje etike, ko pa vse temelji na običajnem trgovanju in kratkoročnem gledanju pokrivanja izgub v zdravstvu. Jaz ne vidim rešitve tega vprašanja v velikih znanstvenih razpravah o tem, v različnih analizah in znanstvenih pogledih, ki si prizadevajo z različnimi teorijami zagotoviti čimveč etike na papirju. Ko pa je treba kaj v resnici storiti, se razglasi samozadostnost človeškega razuma in egoizma. Korenine sedanje moralnoetične nemoči sodobnega človeka segajo globlje. Očitek gre političnim gibanjem, ki so zdrobila v prah osnovo, na kateri so utemeljene moralne zapovedi, ki jo hoče nadomestiti formalna zakonodaja in lepo napisana pravila o doktrini, vendar brez uspeha.
Žal smo izgubili sposobnost biti etičen. Amputirali in anestetizirali smo moralno zavest, ki postaja šibka in nemočna. Etičnost postaja popolnoma racionalizirana v vsakem moralnem jazu posebej s preračunljivostjo v odnosu do drugega. Končna posledica takšne prevlade razuma pomeni zanikanje zavezujočih zakonov življenja z izgubo sposobnosti biti etičen na človeški način. Sedanja družba ga odvzuje odgovornosti za etičnost in jasno je, da bolnik postaja nadležno breme družbe. Tako se počasi razbremenjuje tudi država obveznosti za zdravstvo in obveznosti naj sprejme tisti, ki si želi zagotoviti socialno varnost, kamor spada tudi etika, ki se meri z denarjem.
Primer operacijskih miz je postavil etiko v zdravstvu na preizkušnjo in pokazal kako so lahko zakoni strahotno neživljenjski in skregani z življenjem.
|
NE ZAMUDITE
Etika v zdravstvu
Prispeval/a: MC dne ponedeljek, 14. avgust 2006 @ 11:41 CEST
PROFITABILEN ČLOVEK JE BOLAN ČLOVEK
Problem etike v zdravstvu je neločljivo povezan s kapitalistično logiko profita. Perverznost sistema, v katerem je profit vedno pred ljudmi, je v primeru zdravstva, videti še veliko hujša, kot v panogah, kjer ne gre za neposredno reševanje človeških življenj. Vsaj deklarativno je človekovo zdravje daleč na prvem mestu, zato je povsem običajno, da so tisti, ki so za zagotavljanje te vrednote »zadolženi«, tudi pod najhujšim pritiskom javnosti. Veliko bolj, kot tisti, ki skrbijo npr. za popravilo našega avtomobila, za dekoracijo našega stanovanja ali za naš počitniški aranžma. Čeprav govorimo o t.i. zdravstvenih storitvah, se v resnici težko sprijaznimo s tem, da gre za povsem običajno storitev. Obisk v ambulanti doživljamo popolnoma drugače, kot obisk v avtomehanični delavnici ali v frizerskem salonu. Naša pričakovanja so drugačna, čeprav se do svoje frizure ali do svojega avtomobila pogosto obnašamo veliko bolj prijazno, kot do lastnega telesa. V obeh primerih pričakujemo kakovostno storitev. Pričakujemo, da drugi nekaj storijo namesto nas. Ker je naš sistem zdravstva za večino storitev brezplačen, ljudje domnevajo, da je zdravje pravica, ki jo je dolžna zagotavljati država oziroma njeni uslužbenci, kar zdravniki nedvomno so. Usodnost takega razmišljanja se kaže v izlivih besa in v množici kritik, ki letijo na državo, na zdravstvene delavce in na sistem zdravstvenega varstva nasploh. Zdravniki naj bi bili skorumpirani, neetični in za nameček, takrat ko se npr. zmotijo, še nestrokovni in nesposobni. Od zdravnikov pričakujemo oziroma že kar zahtevamo, da so etični. Tudi če sami morda nismo. Oni vendar odločajo o življenju, naše storitve pa so takšne, da lahko kdaj pa kdaj tudi kaj ukrademo, naredimo na pol ali pa sploh ne.
Težava takšnega razumevanja zdravstva je v idealiziranju. Na prvem mestu idealiziramo zdravnike, kar gotovo izhaja tudi iz Hipokratove prisege. Zdravniki (svečano) prisežejo, da bodo počeli to in ono. Na podoben način zaprisežejo samo še vojaki in politiki. Za slednje itak vemo, da so »strokovni lažnivci« in zato njihovo prisego jemljemo bolj kot neke vrsto formalne svečanosti. Resno prisegajo torej predvsem tisti, ki življenja rešujejo in tisti, ki življenja dajejo ali jemljejo. Izpolnjevanje prisege tako postane kategorično imperativ. Kdor prelomi dano besedo, postane malodane zločinec (To seveda spet ne velja za politike, kjer kršenje prisege velja za metodo dela in ne za eksces). Zdravniki so, že zaradi prisege same, povzdignjeni v brezpogojno etična bitja, v nekakšne angele varuhe, ki čuvajo naša življenja in zdravje. Od njih pričakujemo največ. Zato tudi skoraj ni hujšega zločinca, kot je »evil doctor«, doktor, ki zlorabi svoj položaj. Ljudje zdravnikom (podobno kot vojakom) zaupajo najbolj dragoceno vrednoto – to je življenje. Zloraba zaupanja je potemtakem tudi zločin najhujše vrste. Neetičen (recimo podkupljen) zdravnik je v očeh javnosti videti skoraj kot zločinec, goljufiv trgovec ali podkupljen državni uradnik, pa kvečjemu kot navaden lopov. Za pokvarjene politike, pa itak mislimo da so vsi, ali vsaj tisti, ki nišo po našem političnem okusu. V nekaterih poklicih, na primer v marketingu ali v PR službah, pa velja goljufanje in zavajanje celo za vrlino.
Na drugem mestu ljudje idealizirajo svoje psihofizično telo. O njem razmišljajo kot o popravljivi napravi, ki se z leti sicer počasi obrablja, vendar jo je mogoče spraviti v red ob ustrezni intervenciji tistega, ki je za to zadolžen. Po domače rečeno, ljudje odgovornost za svoje zdravje (za svoje telo) prelagajo na pleča zdravnikov. Proces »zdravljenja« vidijo v prvi vrsti kot storitev. Nenazadnje se celo sam sistem zdravstvene oskrbe predstavlja kot sistem storitev. Nabor osnovnih storitev je tisti, ki zagotavlja osnovni nivo zdravstvenega varstva, nekakšen minimum, ki naj bi ga bili deležni vsi državljani. Vsi politični spopadi, kompromisi, pogajanja, strategije se v zdravstvu vrtijo samo okoli tega, kakšen naj bo ta minimum. To je igra, kjer se poskuša vzpostaviti ravnotežje med tistim, kar lahko država plača in tistim, kaj lahko državljani še prenesejo. Prožnost je obojestranska. Država vedno več plačuje, državljani pa vedno več prenesejo. V tej igri seveda zmagujejo tisti, ki zdravje »prodajajo«. Velja namreč pravilo, da je profitabilen človek bolan človek. Najboljši je seveda človek, ki je bolan, a še vedno toliko operativen, da je koristen za svojega delodajalca. Da je dober potrošnik in proizvajalec hkrati. Povpraševanje generira potrošnjo, potrošnja proizvodnjo, ekonomska propaganda pa tisti višek povpraševanja, da se cikel vrne na začetek in obrne naprej - kot nekakšen kapitalistični perpetuum mobile. Kolo se seveda ne vrti samo od sebe. Vir skrite energije so ljudje, ki kot žive baterije napajajo svet Matrice, ta pa jim projicira lažno podobo sveta. Sistem zdravstvenega varstva je tukaj primarno zato, da zagotavlja podaljševanje življenjske dobe izmenljivih živih baterij.
Na tretjem mestu ljudje idealizirajo zdravje samo. Zdravje si predstavljajo kot nekakšno »odsotnost simptomov«, v večini primerov gre za odsotnost fizične ali duševne bolečine. Tako lahko povsem mirno zatrdijo, da so zdravi, čeprav uživajo 10 različnih farmacevtskih preparatov. Govorijo, da so zdravi, čeprav niso sposobni preteči niti enega kilometra ali se povzpeti po stopnicah med dvema nadstropjema, ne da bi se ob tem globoko zadihali. Govorijo, da so zdravi, čeprav niso sposobni normalno začeti dneva brez jutranje kave. Mislijo, da so zdravi, če lahko nabutani s pomirjevali ali poživili, normalno hodijo v službo in izpolnijo svojo delovno normo. Domišljajo si, da so zdravi in mladi, če so lepo okrogli, pobarvani z lakom, porisani s barvami in premazani s pudrom, ki jim zakrije gubast obraz. Ljudje sanjajo, da so zdravi ali da bodo zdravi, če konzumirajo natanko iste proizvode, kot jih v reklamah uporabljajo manekeni, misice in šampioni poklicnega športa, katerih naspidirana in retuširana zunanja podoba kaže eno samo prekipevajoče zdravje.
V miselnem svetu, kjer zdravje predstavlja le odsotnost bolečine oziroma simptomov, je tudi povsem normalno, da se zdravniku reče zdravnik in ne morda le blažilec bolečine. Zdravnik, kot že samo ime pove zdravi – to pomeni, da odpravlja bolezen. Ne nastopa kot z analgetiki in spodbudno besedo oborožen usmiljeni brat ali sestra. Tako je tudi beseda »zdravilo« popolnoma napačna. V resnici bi se zdravilom moralo reči blažila ali mašila ali še bolje – medicinska ličila. Ljudje na primer mislijo, da je aspirin zdravilo za glavobol. Osnovna napaka je seveda že v tem, da je glavobol bolezen, čeprav gre v resnici le za simptom. In potem seveda mislijo, da z aspirinom pozdravijo bolezen. Seveda gre za popoln nesmisel. Če bi držalo takšno razmišljanje, potem bi lahko rekli, da je glavobol bolezen, ki nastane zaradi pomanjkanja aspirina v telesu. Večini ljudem se zdi misel, da se telo lahko ozdravi samo, skoraj absurdna. Ste že videli avtomobil, ki bi se popravil sam? Na bolezen ljudje gledajo kot na nekakšno nepredvidljivo nesrečo, kot smolo, ki te doleti v vsakem primeru in ne glede na okoliščine. Vsak avto se občasno – tu pa tam pač pokvari. Primerjava z avtomobilom je seveda slaba. Ljudje v večini primerov za avtomobile skrbimo z največjo pozornostjo, skoraj z ljubeznijo. Avto redno servisirano, čistimo od zunaj in od znotraj, vozimo – če se da – le po lepih cestah, točimo gorivo, ki je primerno za določeno vrsto motorja – skratka, svojega avtomobila se zavedamo bolj kot lastnega telesa.
Na četrtem mestu ljudje idealizirajo samo doktrino zdravljenja. Uradna medicina velja za stroko. Zdravnik je strokovnjak, kar je seveda za nekoga, ki želi nuditi ustrezen nivo storitev povsem samoumevno. Medicina velja za znanost in znanost je danes postala tista religija, v katero verjamemo vsi. Že zdavnaj so minili časi, ko sta se znanost in religija neusmiljeno borila za svoj prostor pod soncem. Tisti romantični časi so že zdavnaj izginili. Tudi najbolj globoko verni posamezniki, celo verski fundamentalisti, danes verjamejo v objektivno znanost. Tu pa tam se v povezavi s katero izmed verskih dogm ali zaradi kakega etičnega zadržka znanost in religija obregneta ena ob drugo. Protislovja so videti nepomirljiva, a v resnici je to le proces, ki traja že nekaj sto let. V spopadu je že zdavnaj zmagala znanost, Cerkev, ki se demagoško bori za moralni prestiž, pa laja bolj zaradi upravičevanja svojega obstoja, kot zaradi želje, da bi ustavila karavano, ki neusmiljeno pelje človeštvo po poti samouničevanja. Ljudje povečini ne verjamejo v brezmadežno spočetje ali v vnebohod pri živem telesu, skoraj vsi pa verjamejo ekonomsko propagandnim sporočilom, ki svoje izdelke prodajajo pod zastavo znanosti oziroma uradne medicine, kot ene izmed njenih hčera. Ne samo avtomobili, brivski aparati in ostali tehnični predmeti, danes se v imenu znanosti prodaja tudi »zdrava« hrana, kozmetika, čistila in seveda vsi mogoči farmakološki preparati, ki znanstveno dokazano, klinično preizkušeno, s študijami potrjeno in na inštitutih preverjeno pomagajo k odpravi vaših težav z domačo greznico, zamašenimi odtoki, madeži na belih srajcah, pomanjkanjem kalcija, gubami, mozolji, prehladom, prhljajem ali s kako drugo civilizacijsko nadlego, ki je enostavno (instant) rešljiva ob (sicer redni in kar seda pogosti uporabi) prodajnega artikla. Tako kot za vsako bolezen menda raste ena rož'ca, tako se za vsako tableto ali mažo ali prehranski artikel ali »krneki«, najde znanstveni dokaz, ki naj upraviči nakup.
Znanost se je v službi velekapitala povzdignila v religijo. Nič čudnega ni, da je odnos uradne medicine do alternativnih metod zdravljenja skoraj identičen odnosu velikih monoteističnih religij do herezij in raznih sekt. Zagovorniki naravne higiene, ki trdimo, da se telo zdravi predvsem samo in ne verjamemo v »zunanje bogove«, smo videti kot neke vrste ateisti, nadležni za uradno medicino, pa tudi za njeno alternativo herezijo, ki se šele trudi, da bi tudi sama postala stroka.
Zdravniki so torej v prvi vrsti strokovnjaki in zdravijo po pravilih stroke. Podobno kot dogmatska pravila in rituali v religiji ščitijo klerike pred interpretacijami in nenadzorovanimi notranjimi vzgibi, ki bi jih lahko zapeljali v greh, pravila stroke zdravnike ščitijo v primeru neuspeha, ki nastopi zaradi posledic samega zdravljenja. Gre za prenašanje odgovornosti na višjo avtoriteto, ki je bodisi zapoved boga ali zapoved stroke. V primeru zdravnikov, kjer je »storitev« mogoče preveriti že na tem svetu, je takšno dogmatično podrejanje stroki seveda popolnoma razumljivo in omogoča sistemu, da sploh deluje. Pravila stroke so neke vrste kodeks, ki določa, kako se prodaja »zdravje« oziroma storitev. Taka pravila ščitijo seveda predvsem izvajalca storitev. Igra je določena in vnaprej predvidena. Postopki zdravljenja so predpisani, malodane že skoraj robotizirani. Vsa »znanost« in umetelnost zdravnikov je osredotočena na postavitev diagnoze. Določitev terapije se skriva v tabelah, te pa natančno določa stroka. Posledica takšnega pristopa je dejstvo, da je medicina je izumila že več kot 40.000 bolezni in vsak dan izumlja nove. Stranski učinki in negativni učinki vzajemnega učinka različnih kemičnih učinkovin so del sistema, ki jih je empirična znanost seveda predvidela ter se z dolgim seznamom kontraindikacij dodatno zaščitila pred spodrsljaji. Pomislili bi lahko, da so nepredvidljivi stranski učinki za farmacevtsko stroko velika težava, a so – v resnici – kvečjemu blagoslov. Stranski učinki so vedno tudi nova bolezen, ki jo je seveda potrebno zdraviti, kar pomeni novo drogo, nov biznis in seveda nov ekstraprofit.
Večina t.i. zdravniških napak je posledica napačnih diagnoz, kar tudi ni tako zelo slabo za biznis, saj je tudi posledice napačne terapije, potrebno zdraviti. Zdravljenje pa vedno prinaša profit.
Vedno več ljudi je bolnih, statistike pa kažejo, da živimo vedno dlje. Populacija se spreminja v množico zadrogiranih zombijev, ki za svoj obstoj potrebujejo množico različnih tablet in drugi zdravstvenih pripomočkov. Nekateri samo še vegetirajo, njihovo življenje pa je znosno samo zaradi prepojenosti s sedativi, poživili, analgetiki, antidepresivi. Ko ljudje umrejo, njihova trupla razpadajo tudi več mesecev, saj so bili že v času svojega življenja spremenjeni v žive mumije. To je življenje, ki ga diktirajo legalne droge in virtualni svetovi, ki zamenjujejo pristno doživljanje in stik z naravo. Ljudje umrejo že nekaj desetletij pred fizično smrtjo. Še vedno so ljudje, a njihovo psihološko, fizično in čutno dojemanje sveta ni več pristno, marveč ga determinirajo umetne substance in virtualni svetovi.
Govoriti o etičnem zdravstvu je pravzaprav že v osnovi nesmiselno, saj so korporativni sistemi, ki stoji za zdravstvom in ga aktivno oblikujejo, v osnovi neetični in podvrženi logiki kopičenja. Etika v zdravstvu je lahko samo etika posameznikov na povsem subjektivni ravni – npr. etika altruističnih zdravnikov in usmiljenih medicinskih sester ki delovno in čustveno izgorevajo znotraj sistema, ki je že v svoji osnovi popolnoma zgrešen, saj je namenjen samo prodajanju navideznega zdravja in lajšanju bolečin. Zdravniki (tudi pošteni in predani deklarativnim vrednotam) bodo še naprej ostali le visoko usposobljeni zastopniki farmacevtskih podjetij, prodajalci in preizkuševalci drog za tlačenje simptomov, odpravljanje bolečin, pasivizacijo, in omamljanje. Etika kapitala je etika kopičenja. Cena zdravja je cena porabljenih farmakoloških preparatov in medicinskega materiala. Delnice farmacevtskih podjetij so se v nekaj letih podeseterile, plače medicinskih sester, pa ostajajo bolj ali manj iste. Etika v zdravstvu bo zato vedno samo tema za politične predstave in prerekanja. Če odmislimo travmatologijo (oskrbo in rehabilitacijo poškodb) in redke primere, ko je mogoče z uporabo kemične substance rešiti življenje, je zdravstvo tudi ob najbolj poštenih zdravnikih in ministrih ter ob najbolj predanem zdravstvenem osebju, še vedno predvsem sistem za podporo množičnega drogiranja ljudi, velika inštitucija za distribucijo legalnih drog v službi farmacevtskih mega in gigadružb, ki sestavljajo povsem mrežo mafijskih kartelov. Največji podpornik in promotor takih kartelov pa je danes prav t.i. neodvisna znanost, ki je najbolj obskurne hipoteze pripravljena spremeniti v znanstveno dokazana dejstva, če to na koncu prinaša profit.
Če bi v zdravstvu odpravili samo tiste posege, ki so nujne zaradi bolezni kot posledice napačnega življenjskega sloga, bi privarčevali toliko denarja, da bi s tem odpravili še veliko večino drugih težav, ki so povezane npr. z onesnaževanjem okolja, izobraževanjem, pridelavo ekološke hrane ipd. To bi bilo seveda skrajno neprofitabilno in popolnem nasprotju z doktrino korporativnih sistemov. Profitabilen človek je pač samo bolan človek.
Zdravniška etika bi se morala začeti pri preprostem vprašanju, ali bo učinkovina, ki jo predpisuje zdravnik svojemu pacientu, v resnici ozdravila njegovo bolezen ali bo bolniku prinesla samo trenutno olajšanje, ki se bo prej ali slej sprevrglo v serijo novih komplikacij, za katere se po predvidenem protokolu zahteva uporabo nove droge ali povečanje odmerka stare. Dokler se bo uspešnost zdravnika merila po številu bolnikov ali po količini predpisanih farmakov, toliko časa je vsako razpredanje in modrovanje o etiki popolnoma odveč in cilja v napačno smer.
Slovenci smo po porabi zdravil na število prebivalcev prvi v Evropi, verjetno smo povsem pri vrhu tudi v svetovnem merilu. Če k temu prištejemo še slovenski nacionalni zaščitni atribut – alkoholizem, lahko rečemo, da smo najbolj »zadrogiran« narod na svetu. Vsaj kar zadeva proizvajalce legalnih drog, smo nedvomno najbolj profitabilen narod. Pravi svetilnik na vrhu sveta. Nenazadnje smo najbolj škodljivo drogo povzdignili celo v svoji državni himni.
Etika v zdravstvu
Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 17. avgust 2006 @ 11:00 CEST
Moj stric je bil specialist internist dolga leta na milanski kliniki in pove, da so v bolnišnici vsaki dan zjutraj ob viziti zdravniki (ekipa: profesor, specialisti, zdravniki in stažisti) obiskali vsakega bolnika posebej, mu razložili njegovo stanje, uspeh zdravljenja in izmenjali z bolnikom tudi nekaj besed o družini in vzpostavili pristen človeški dialog. Marsikateri naši zdravniki so zelo nauduti in domišljavi, kar bi lahko označili tudi kot osebno nevzgojenost ali primitivizem. Moj stric sedaj živi v Sloveniji in ima tudi neprijetne izkušnje in pove v čem je v zdravstvu razlika tukaj in npr. v Italiji. Seveda ne bi dajali vse v en koš, kajti tudi med našimi zdravniki je veliko število zelo požrtovalnih, kultiviranih in etičnih osebnosti, ki se maksimalno posvetijo bolniku. Ne želim, da se ta komentar sprejme kot obrekovanje zdravstva, le opozoriti je treba na pomanjkanje etičnosti, ki je stvar vzgoje in tudi zrahljanja odnosov med zdravstvom in zavarovalnicami ter pritiskov zavarovalnic na zdravstveno osebje, ki hromijo učinkovist zdravstva s svojim normiranjem, ki ogroža držo človeškosti in pomeni svojevrstno posredno nasilje nad človekom . Sam sistem zdravstva je pomanjkljiv, manjka mu konkurence in tu se popolnoma strinjam s sedanjim ministrom dr. Bručanom, da je treba zdravstvo tudi koncesionirati ter uvesti tudi zasebno prakso.
Na področju zdravstva imam veliko negativnih osebnih izkušenj, da bi lahko napisala cel roman o nekorektnih in nestrokovnih obravnavah, predvsem pa prepoznih,kajti čakalne dobe pomenijo lahko za pacienta tudi invalidnost in tudi prezgodnjo smrt. Tu je etika popolnoma odpovedala. Vprašanje je kaj lahko sploh pomeni doktrina v takšnih razmerah, kot vladajo v Sloveniji. Primer operacijskih miz je samo eden. Hvala Bogu, da je umaknjen nesposoben retorik - minister Keber, ki je zapustiol zares "lepo" zapuščino v zdravstvu. Vse to, kar je karakteristično za zdravstvo dandanes, bi lahko označili kot ignoranco glede tega stanja, ki pomeni zapuščenost bivajočega od biti. Prikazuje se kot redukcija na neozavedanje, razosebljenje in razčlovečenje, ki pa je hkrati tudi indukcija velike moča zavarovalnic in finančnih lobijev.
Etika v zdravstvu
Prispeval/a: MC dne četrtek, 17. avgust 2006 @ 14:45 CEST
Pomislili bi, da je zaradi večje porabe, ameriški zdravstveni sistem boljši od kanadskega in francoskega? Jok! Morda res prednjači v visoko tehnoloških posegih, ki so dostopni le najbogatejšim, a za večino prebivalstva poskrbi slabše. Zaradi izjemno visokih cen živi skoraj 45 milijonov Američanov (15,22 %) brez kakršnegakoli zdravstvenega zavarovanja. Stroški zdravljenja, ki jih zavarovanje ne pokrije, so najpogostejši vzrok za družinski ali osebni bankrot. V ZDA je pričakovana življenjska doba 77,7 leta, v Kanadi 80,1 in v Franciji 79,6. V ZDA umre 6,5 dojenčka na 1000 živorojenih; v Kanadi je ta tragična številka 4,75/1000, v Franciji 4,26/1000.
V primerjavi s solidarnostno financiranimi zdravstvenimi sistemi Kanade in Francije je ameriški divje neučinkovit, med drugim tudi zato, ker gre v ZDA kar 31 % sredstev za administracijo, več kot v katerikoli državi s pretežno proračunskim financiranjem zdravstva! Zavarovalnice več zaslužijo, če jim uspe pridržati večji delež vplačanih premij, če torej izplačajo čim manj zahtevkov. Zato zaposlujejo profitno usmerjene zdravstvene zavarovalnice množico analitikov, ki ocenjujejo tveganja in oblikujejo take pogodbe, da pokrivajo predvsem redko potrebne ali cenene posege, izločujejo pa dražje; in seveda, zavarovalnice imajo tudi obsežne ekipe pravnih strokovnjakov, ki se trudijo zavrniti čim več zahtevkov. Zato so na drugi strani bolnišnice in zdravniki prisiljeni najemati lastno pravno ter komercialno pomoč, da iz zavarovalnic iztisnejo čim več plačil. V takem sistemu je najmanj »zavarovan« prav zavarovanec ki obema stranema plačuje obsežno administracijo, katere poglavitna naloga je, da potencialnemu pacientu pobere čim več denarja in mu zagotovi čim manj oskrbe.
V oblasti kapitala postane celo pieteta in najbolj osnovna človečnost samo storitev, ki jo je mogoče kupiti.
Kar zadeva Kebrove zapuščine lahko rečem, da – glede na okoliščine – sploh ni bila slaba. Če ni drugega je človek vsaj privarčeval nekaj denarja, ki ga sedaj Bručan lahko troši. Sprejet je bil tudi dober zakon o omejevanju alkoholnih pijač, kar v pijanski Sloveniji ni majhen podvig. Keber je bil tudi prvi minister, ki je imel dovolj jajc, da je dregnil v sistem zdravniških privilegijev in razgrnil pogled na koruptivni značaj zdravstva. Dopuščam možnost, da je šlo v katerem izmed primerov tudi za politična obračunavanja, ampak – dejstvo je – da so Slovenci lahko končno opazili tudi črne madeže na belih zdravniških haljah, ki so dolgo časa veljale za brezmadežne. Kebrov spopad z zdravniki je seveda tudi glavni razlog, da njegove reforme niso uspele. Zdravstvo je mogoče reformirati samo v vpregi z najbolj posvečenimi izvajalci zdravstvenih storitev. Ker se ti ne bodo nikoli odrekli svojih privilegijev in tudi ne svojih dosedanjih praks, se zdravstvo lahko resnično reformira samo na slabše – v smeri povečanja privilegij in v smeri vzpostavitve sistema, kjer se bo potrošilo še več denarja za manjši obseg storitev. Zavarovalnice, farmacevtska industrija in privatniki se ne bodo odrekli svojemu delu pogače. Poskušali ga bodo za vsako ceno povečati in dober minister bo tisti, ki jim bo to zagotavljal. Tisti, ki so plačani za oblikovanje javnega mnenja, bodo že poskrbeli, da bo to tudi minister s humanim obrazom. Za Bručana bi lahko rekli, da je kvečjemu nekoliko bolj pragmatičen in oportun od Kebra. Znal se bo pogoditi z zdravniki, ti pa mu ne bodo nastavljali polen, ko bo šlo za njegovo javno podobo.
Sicer pa jaz problema sploh ne vidim v domači ali tuji politiki. Ta pač je, to kar je in se o njej lahko prepiramo do onemoglosti, ker smo ljudje pač navijaške politične živali. Politika je le orodje in politiki so le izvrševalci nekih drugih globalnih POLITIK, ki niso niti nacionalne niti ideološke. Zlo izhaja iz globalnega sistema, iz doktrine, ki doktorje vzgaja za visoko usposobljene zastopnike in prodajalce farmacevtskih proizvodov. Doktorji niso izvajalci, marveč (pre)prodajalci zdravstvenih storitev, katerih levji delež predstavljajo legalne droge. Ko govorimo o cenejših zdravilih, o bioloških zdravilih, v resnici govorimo o cenejših drogah, o bioloških drogah. Hkrati so zdravniki tudi generatorji povpraševanja – to pomeni, da ne samo da izumljajo nove bolezni, marveč obstoječe bolezni zdravijo na tak način, da jih nikoli ne pozdravijo. Ne odpravljajo vzrokov za bolezni, marveč le tlačijo in maskirajo simptome. Kronične bolezni so seveda prava zlata jama, saj zagotavljajo ne samo izdaten marveč tudi trajen priliv denarja. Človek postane potrošnik zdravstvenih storitev še preden se rodi, potem pa to ostane od zibelke do smrti. Cepljenje, ki poskrbi za opustošenje imunskega sistema in pripomore k razvoju kroničnih bolezni ter alergij, je samo dobro načrtovana investicija v bolezen. Bolezen je namreč biznis, samo zadosti bolan človek pa je profitabilen človek. Da bi človek trošil še več, ga je potrebno še dovolj prestrašiti. Takemu strašenju lepše rečejo obveščanje. Tipični primeri strašenja so na primer rizična nosečnost, virus ptičje gripe, HIV oziroma AIDS, škodljivost sonca, osteoporoza,… Bolj kot so ljudje osveščeni, boljši potrošniki so. Ekonomsko propagandni program služi natanko temu. Ljudje so obveščeni o tem, kako Aspirin premaga kašelj na seansi aerobike, kako otroci v naših krajih dobivajo premalo kalcija, kako Bref uniči na milijone slabih bakterij, kako Actimel aktivira na milijone dobrih bakterij, kako mumificirati svoj obraz in lase s pomočjo Lorealove kolekcije kemičnih proizvodov, v katerim diskontu je mogoče kupiti najcenejši »karkoli« in nenazadnje, kako se Tonček spremeni v plešasto tuno. Indoktrinacija potrošnikov je popolna. Velja namreč pravilo: Samo dobro osveščen človek, je zaskrbljen človek. Še bolje, kot zaskrbljen človek, je paničen človek. Večja kot je panika, večji so kupi »nujno potrebne« krame v prodajnih vozičkih, s katerimi bezljamo po Gigamarketih. In vedno večje in bolj polne so torbice, s katerimi se vračamo iz lekarn. Ljudje si ne upajo več na enotedenski dopust brez bisage polne farmacevtskih in kozmetičnih zvarkov, saj se jim zdi, da je njihovo življenje brez njih popolnoma nemogoče. Prej ali slej bodo tudi lekarne postavljene po vzoru klasičnih marketov in ponekod se to tudi že v resnici dogaja.
Ljudje bi se morali zavedati, da so za svoje zdravje odgovorni predvsem sami. Da je zdravje človekovo naravno stanje. Da je v večini primerov mogoče ozdraveti brez intervencije zdravnikov. Da je intervencija zdravnikov res nujna samo v redkih primerih. Da lahko zdravniki in zdravilci včasih samo pospešijo zdravilni proces, ne morejo pa ničesar »zdraviti«. Da je edini, ki lahko v resnici zdravi (celi), naše telo samo. Da nam je skoraj vse mehanizme, ki jih potrebujemo zato, da ohranjamo zdravje, dala že narava sama. Da je interveniranje zdravnikov v večini primerov vodi v uničevanje takih mehanizmov in posledično v vzpostavljanje trajne odvisnosti.
Zdravja ljudem ne more dati niti Keber, niti Bručan, še manj sistem, ki je narejen zato, da jih »zdravi« samo toliko, kolikor je to potrebno, da lahko še naprej »garajo« za svojega gospodarja. Tudi najbolj poceni, učinkovito in etično zdravstvo ne more popraviti tistega, kar sebi povzročimo sami zaradi napačnega življenjskega sloga. To nas potem pripelje do polne odtujenosti od svojega telesa. Tako odtujeno telo lažje prepuščamo v popravilo drugim. Od vseh vpletenih v zdravstveno zgodbo smo najbolj neetični prav pacienti!