Človek je bitje interesov in tudi bitje samoljubja. To samoljubje občuti prav vsak človek in na nek način je prav ono njegovo naravno vodilo vsega njegovega ravnanja. Toda ob tem se pojavlja problem. Samoljubje je treba postaviti v neke okvire. Ljudje ne smejo škodovati drugemu. Človek naj ravna tako z drugim človekom, kot pričakuje, da bo drugi ravnal z njim v podobni situaciji. Nihče noče takega odnosa, da bo ostal užaljen, prizadet ali prikrajšan. Bolan človek je pa še toliko bolj ranljiv in če je zdravnik ali zdravniško osebje z njim etično, je to pravi balzam in obliž ne le za samo bolezen in zdravljenje, temveč tudi za duševno bolečino, ki vselej spremlja bolezen.
Običajno je tako, da bolnik bolj zaupa spontanosti zdravnika in svoji intuiciji, da je obravnavan kot človek - bolnik, ki potrebuje posebno pozornost. Danes z zaskrbljenostjo ugotavljamo, da so bolniki obravnavani zelo hladno, brez tiste potrebne človeške topline, včasih celo arogantno, vzvišeno in zapovedovalno. Odveč je tu omeniti, da med bolnikom in zdravnikom naj bi vladal obojestranski enakopraven odnos, ki temelji na interesu bolnika za svoje zdravje in interesu zdravnika za upoštevanje doktrine. K doktrini pa nedvomno sodi tudi etičnost.
Kje se začenja učenje etike? Gotovo že doma v družini v najbolj subtilni zgodnji otroški dobi. Že tu se otrok lahko nauči sočutja, usmiljenja in pomoči šibkejšim. Da o šoli niti ne govorim, saj bi morala biti etika obvezni šolski predmet. Naj ne bi bil namen osnovne in srednje šole samo predpriprava za poklicno izobraževanje, temveč tudi da iz šole prihaja zares moralnoetično izoblikovan človek. S tem bi dosegli, da bi bilo tudi po šolah med vrstniki manj nasilja, manj neetičnega ravnanja v gospodarstvu in na vseh področjih družbenega življenja.
Za vsakim obličjem stoji oseba, ki ima svoje vrline in tudi svoje težave, vzpone in padce, uspehe in poraze, dobro voljo in slabosti, ali kot se temu reče: slab dan. Vendar prva filozofija je etika. Etika je pred ontologijo. Moralni odnosi so pred bitjem. Človeško obličje ni moč, človeško obličje ni avtoriteta. Avtoriteta je brez moči, če ni na prvem mestu etika. V etiki človek daje samega sebe. To je poslanstvo, ki naj bi ga kot prvo razumel zdravnik, ki se odloča za ta poklic. Etičnost je čista kakovost. Njenih kategorij ne moremo izraziti z nobeno mersko enoto. Še manj moremo etičnost odkrivati v pravi luči in pravilno vrednotiti, kakor hitro kolikost stopnjujemo v količinski meri ali celo v tekmovalnosti. Ni merilo število pregledanih bolnikov, temveč število kakovostno obravnavanih bolnikov, ki so bili deležni želene in potrebne zdravniške pomoči in človeške etike. Ko začne etika drseti navzdol, je njena kakovost že nevarno ogrožena. Krepost, ki spremlja etiko ni samo potrebna strokovnost v ožjem medicinskem smislu, v njen sklop spadajo gotovo tudi ponižnost, skromnost, prijaznost, razumevanje in izžarevanje človeške topline. Te vrednote so postale neznanstven pojem in tako smo iz območja znanosti izločili tudi etiko.
Sodobni človek je izgubil smisel za vrednostno lestvico, in to v zasebnem in javnem življenju. Zdravniško osebje ni nobena izjema. Tako je, kot beremo v zgodovini, da je slavni vojskovodja rimski cesar Neron imel filozofa Seneko, ki je bil dobri etični človek, za dvornega norca.
Pogosto se zgražamo nad nečloveškim ravnanjem človeka nad psom, a pri tem pozabljamo, da so tudi ljudje pogosto nečloveško, hladno in rutinsko obravnavani na raznih področjih zasebnega in družbenega življenja. Zdravstvene zavarovalnice se navdušujejo nad izpolnjevanjem določenih pravil zdravnikov, kar pa pomeni popolno moralno ponižanje bolnikov, ki so kot osebki obravnavani slabše od neživih predmetov, ker vse temelji na principu preračunljivosti in količinskosti, ob čimmanjših stroških. Tudi etičnost ima svojo kalkulirano ceno.
Da se prav razumemo: ne etičnost, količinskost ima prednost pri obvladovanju sveta in spoštovanju človeške civilizacijske in kulturne ravni. Na tej osnovi lahko kaj hitro ugotovimo, da življenje kot edina in nenadomestljiva kvaliteta bi mogla kanalizirati tudi etično smer razmišljanja ter preseči obliko ameriškega pragmatizma, ki jo novi trendi razmišljanja v zdravstvu sprejemajo in uzakonjajo s čedalje večjim krčenjem pravic ter gluhostjo za subtilno občutenje med moralnoetično dobrim in slabim kot pomanjkanjem življenja in nespoštovanjem njegovega bistva.
Vprašanje je, ali bo prišlo do preobrata, ki bo odprl bogato, še ne povsem obdelano področje zdravniške etičnosti v praksi in morda tudi utiranje nove morale v smislu, da imamo ali nimamo kakovostno življenje v zdravju in bolezni ali pa imamo le goli videz ali nadomestek tudi na področju etike, ki se mu pravi rutina.
Tako smo se znašli pred nedoslednostjo, da smo zanemarili razvoj čustvene inteligence otrok v družini, šoli in na črti golih kolikosti veliko krat zaman iščemo etiko pri ljudeh, ki opravljajo humane poklice, razen častnih izjem, ki jih tudi v zdravstvu ne manjka. Večini se zdi normalno, da človek sprejme negotovost in hladnost zreduciranih moralnoetičnih vrednot na utilitarizem in skuša iz njega živeti kot ve in zna.
Le kaj bi se šli neprofitno moralno prizadevanje etike, ko pa vse temelji na običajnem trgovanju in kratkoročnem gledanju pokrivanja izgub v zdravstvu. Jaz ne vidim rešitve tega vprašanja v velikih znanstvenih razpravah o tem, v različnih analizah in znanstvenih pogledih, ki si prizadevajo z različnimi teorijami zagotoviti čimveč etike na papirju. Ko pa je treba kaj v resnici storiti, se razglasi samozadostnost človeškega razuma in egoizma. Korenine sedanje moralnoetične nemoči sodobnega človeka segajo globlje. Očitek gre političnim gibanjem, ki so zdrobila v prah osnovo, na kateri so utemeljene moralne zapovedi, ki jo hoče nadomestiti formalna zakonodaja in lepo napisana pravila o doktrini, vendar brez uspeha.
Žal smo izgubili sposobnost biti etičen. Amputirali in anestetizirali smo moralno zavest, ki postaja šibka in nemočna. Etičnost postaja popolnoma racionalizirana v vsakem moralnem jazu posebej s preračunljivostjo v odnosu do drugega. Končna posledica takšne prevlade razuma pomeni zanikanje zavezujočih zakonov življenja z izgubo sposobnosti biti etičen na človeški način. Sedanja družba ga odvzuje odgovornosti za etičnost in jasno je, da bolnik postaja nadležno breme družbe. Tako se počasi razbremenjuje tudi država obveznosti za zdravstvo in obveznosti naj sprejme tisti, ki si želi zagotoviti socialno varnost, kamor spada tudi etika, ki se meri z denarjem.
Primer operacijskih miz je postavil etiko v zdravstvu na preizkušnjo in pokazal kako so lahko zakoni strahotno neživljenjski in skregani z življenjem.
Človek je bitje interesov in tudi bitje samoljubja. To samoljubje občuti prav vsak človek in na nek način je prav ono njegovo naravno vodilo vsega njegovega ravnanja. Toda ob tem se pojavlja problem. Samoljubje je treba postaviti v neke okvire. Ljudje ne smejo škodovati drugemu. Človek naj ravna tako z drugim človekom, kot pričakuje, da bo drugi ravnal z njim v podobni situaciji. Nihče noče takega odnosa, da bo ostal užaljen, prizadet ali prikrajšan. Bolan človek je pa še toliko bolj ranljiv in če je zdravnik ali zdravniško osebje z njim etično, je to pravi balzam in obliž ne le za samo bolezen in zdravljenje, temveč tudi za duševno bolečino, ki vselej spremlja bolezen. 
