Piše: Janez Drnovšek

Deževen dan je danes. Kako smo si želeli dež, zdaj nam ga je pa hitro preveč. Skoraj nikoli nismo zadovoljni z vremenom. A ga moramo sprejeti, takšnega kot pač je. Zato je brez smisla, da se jezimo nanj, pritožujemo čezenj. Ne bo se spremenilo, le mi se jezimo. Lahko ga le sprejmemo in poizkušamo živeti z njim, kakor se pač da.

Je pa tako z vsem našim okoljem, z vsem kar nas obdaja? Ni. Tam pa lahko kaj spremenimo. V naše okolje spada marsikaj: narava in mestno okolje, ki ga lahko polepšamo in očistimo. Enako velja tudi za politično in medijsko okolje. Tudi to je lahko onesnaženo.

Kako ju lahko očistimo in polepšamo? Z zavedanjem. Tako, da ne sprejemamo več običajnih vzorcev po katerih delujete. Ne sprejemamo ju več avtomatsko, brez pozornosti in razmisleka. Da se vprašamo: čakaj, ali je to res, kar nam stalno ponavljajo in kar sprejemamo že kot samo po sebi umevno? Ali mora biti tako? Govorijo in pišejo v interesu človeka, države, človeštva? Ali pa se ukvarjajo sami s sabo? Tekmujejo med sabo za prestiž in moč. Kaj pa imam jaz, človek od tega?

Zdaj bodo kmalu lokalne volitve. Spet bomo poslušali silne hvale o tem, kdo je najboljši župan, občinski svetnik, katera stranka je najboljša in najlepša. In precej denarja bo šlo za to. Kaj ko bi tokrat poizkusili malo drugače. Zakaj bi morali imeti naše kraje in drevesa polepljene s plakati naših županskih in drugih kandidatov? Saj ne tekmujejo za izbor Miss Slovenije. Zakaj bi morali na televiziji in radiu gledati in poslušati množico plačanih oglasov o tem, kdo je najlepši in najboljši? Zakaj se ne bi pogovarjali le o njihovih namerah, ciljih, programih. Da bi se povsem konkretno posvetili temu, kaj je potrebno v občini postoriti v naslednjih letih. Izhajali bi iz nerešenih problemov : ekoloških, socialnih, gospodarskih. Kandidati bi predstavljali svoje poglede in namene v zvezi s ključnimi vprašanji uravnoteženega razvoja občine.

Novinarji bi se lahko pripravili in se tudi sami spoznali s ključnimi razvojnimi vprašanji. In kandidatom postavljali le takšna vprašanja. Vsa plakatna in druga medijska oglasna kampanja bi bila popolnoma odveč, saj le odvrača pozornost od ključnih tem in razprav. Lahko bi rekli, da se z lepotnim vtisom želi obiti vsebinske dileme. Če imajo stranke preveč denarja, naj ga raje namenijo za reševanje humanitarnih problemov v svojih občinah. In naj se s tem postavijo pred volivci, namesto da onesnažujejo okolje s propagandnimi plakati in nalepkami.

Koristi od vsega tega bi bilo veliko: bolj poglobljena razprava o dejanskih razvojnih vprašanjih občin, iskanje in predlaganje možnih rešitev že v predvolilnem času, bolj razvidna izbira med listami in kandidati, brez propagandnega zamegljevanja, prihranek oz. bolj smiselna poraba denarja za volilno kampanjo.

Če bo kdo rekel, da bi se lahko tega spomnil že v prejšnjih letih, ko sem sam kandidiral na kakšnih volitvah, mu bom dal prav. Res je sicer, da sem prišel do takšnih ocen že v preteklosti, a jih nisem dovolj vztrajno uveljavljal. V splošni predvolilni histeriji so bili strankarski ljudje vsi prestrašeni, češ, če bomo mi manj oglaševali, pa naši konkurenti ne bodo šli po tej poti in bomo izgubili. Vendar enkrat je treba začeti. Začne pa lahko tisti, ki ni preveč obremenjen s tem, da mora na vsak način zmagati na volitvah. Ki ne gleda na volilno zmago kot na nagrado, pač pa kot na veliko odgovornost. Lahko bi poenostavil: oblast naj dobi tisti, ki si je najmanj želi. Človek, ki je pošten in ki se zaveda vseh pasti in velike odgovornosti oblasti. A če jo bo dobil, bo vestno opravljal svoje delo, ne bo obremenjen s tem, da jo mora na vsak način obdržati. In potem mu ne bo treba delati gnilih kompromisov, ne pogledati stran, če se dogajajo nečedni posli. Takšen politik bo delal za človeka, za svojo občino, državo, človeštvo.

Vir: www.gibanje.org