Ko sem obiskoval zadnji letnik fakultete, sem moral izbirati med dodatnimi
predmeti. Preletel sem urnik in iskal, kaj bi se ujemalo z mojimi prostimi urami.
Ko sem zagledal učenje solo petja, nekakšne ure petja, sem pomislil: "Zakaj
ne bi stopil iz svojega območja udobja in poskusil?"
Pazil sem, da sem se prijavil za solo in ne za zborovsko petje, saj nisem hotel,
da bi me imeli za norca, ko bi pel pred drugimi študenti. Vse je potekalo v
najlepšem redu, dokler mi ni ob koncu semestra profesor petja sporočil pretresljive
novice: "Mimogrede, Sean, si se že odločil, s katero pesmijo boš nastopil?"
"Kaj hočete reči?" sem zgroženo vprašal. "No, da bi dobil oceno,
moraš vsaj enkrat zapeti pred drugimi študenti solo petja." "Ne vem,
če bo šlo," sem dejal. "Oh, saj ni nič takega. Zagotovo bo šlo."
No, zame pa ni bilo tako zagotovo. Ob misli, da bom pel pred skupino, me je
obhajala slabost. "Kako naj se izvlečem iz tega?" sem tuhtal. Vendar
si nisem mogel dovoliti, da bi se izmuznil, kajti v minulem letu sem različnim
skupinam predaval o strahu, ki naj ne bi odločal namesto njih … In zdaj sem
se moral sam spoprijeti z njim.
"Pogum, Sean," sem si ponavljal v mislih. "Vsaj poskusiti moraš."
Dan, ki sem se ga tako bal, je nazadnje napočil. Ko sem stopil v "sobo
poslednje sodbe", kjer naj bi se zgodil moj debut, sem se ves čas prepričeval:
"Pomiri se, Sean. Ne more biti tako grozno."
Pa je postajalo čedalje bolj grozno. Moj strah je naraščal s spoznanjem, da
so med navzočimi predvsem študentje glasbe ali igre. Hočem reči, tisti ljudje
so res znali peti. Od malih nog so prepevali v muzikalih in zborih. Moj strah
se je še poglobil, ko je prvi študent, ki so ga poklicali, zapel pesem iz muzikala
Nesrečniki, in to bolje kot v izvirni broadwajski izvedbi. Bil je izjemen. Pa
vendar so si ga navzoči drznili kritizirati. "Tvoja tonaliteta se mi je
zdela malce molovska," se je nekdo oglasil. "O, ne! Kaj bodo mislili
o meni?" "Sean, gremo."
Bil sem na vrsti. Ko sem stal pred razredom, tri milijone svetlobnih let daleč
od svojega območja udobja, sem si vseskozi prigovarjal: "Pogum! Ne morem
verjeti, da to počnem. Pogum! Ne morem verjeti, da to počnem!" "Zapel
bom Na ulici, kjer živiš iz muzikala My Fair Lady," sem izdavil z drhtečim
glasom.
Spremljevalec na klavirju je zaigral prve akorde in vse oči so se uprle vame.
Nisem si mogel kaj, da ne bi pomislil: "Kako? Kako, za božjo voljo, sem
si skuhal to kašo?" Po nasmehih na obrazih, ki so zrli vame, je kazalo,
da me jemljejo povsem resno.
"Večkrat sem stopal po tej ulici," sem izdavil. Še preden sem pripel
do druge vrstice, so se izrazi navdušenja na študentskih obrazih trpeče zakrknili.
Bil sem tako živčen, da je bilo moje telo togo kot kavbojke, pravkar izvlečene
iz sušilca. Iztiskal sem iz sebe besedo za besedo.
Proti koncu pesmi je zelo visok ton. Vedno sem ga stežka dosegel, tudi med
vajami, in zdaj sem ga zgroženo pričakoval. Toda tik preden sem ga zapel, sem
pomislil: "Pa kaj, gremo v napad!" Ne spominjam se, ali sem dosegel
tisti ton ali ne. Spominjam se le, da so bili nekateri študentje v taki zadregi,
da niso prenesli pogleda name, pa naj so se še tako trudili.
Zapel sem do konca in hitro sedel. Tišina. Nihče ni vedel, kaj naj reče. "Čudovito
je bilo, Sean." "Hvala lepa," sem skomignil z rameni, kakor da
bi jim verjel. Toda veš kaj? Čeprav me je doživetje malone pokončalo, sem bil
neznansko ponosen nase, ko sem odšel iz učilnice in sem stopal po praznem parkirišču
proti avtomobilu. Navdajal me je mogočen občutek, da sem nekaj dosegel, in sploh
mi ni bilo mar, kaj si drugi mislijo o mojem visokem tonu. Preživel sem in bil
sem ponosen nase.
Kot je rekel Edmund Hillary, prvi človek, ki se je povzpel
na Mount Everest:
»Ne premagamo gore, marveč sebe.«
Zato naslednjič, ko želiš:
• skleniti novo prijateljstvo,
• zavrniti pritisk vrstnikov,
• prekiniti staro navado,
• razviti novo spretnost,
• poskusiti, da bi te sprejeli v moštvo,
• delati avdicijo za igro,
• prositi za zmenek,
• zamenjati službo,
• sodelovati pri nečem,
• biti ti
NAREDI TO!
Ali ko si preprosto zaželiš peti v javnosti … Naredi to! … pa čeprav vsi tvoji
strahovi in dvomi kričijo: »Zanič si!« »Nič ne bo s tabo!« »Ne poskušaj!«
Nikoli ne dovoli svojim strahovom, da bi odločali namesto tebe. Sam se odločaj!
Sean Covey, Sedem navad zelo uspešnih najstnikov
Vir: Ekološko kulturno društvo ZA
BOLJŠI SVET |
Soočenje
Prispeval/a: Ljuba dne četrtek, 10. avgust 2006 @ 18:33 CEST
Ne razmišljaj o tem, kaj lahko narobe gre -
misli raje, kaj lahko uspešno reši se!
Strah, ki v tvojih mislih se razraste, hujši je,
kot dejansko situacija pokaže se!
Marsikoga mnenje drugih bi skrbelo manj,
če bi vedel, kako redko mislijo ti nanj!
Če te je strah uspeha, a se ga ne zavedaš,
v načrte nedomiselne često se zapredaš.
Kdor dela in obveznosti se preveč boji,
ta iz strahu pred njima pogostokrat zboli.
Strah pred čim tedaj te bo obvladoval,
če ga v svojem umu prej boš zasnoval.
Če pa boš obvladal strahopetno misel,
bo pogum življenju vdahnil večji smisel.
Marsikdo junaka sam iz sebe naredi,
ker sramote in posmeha se preveč boji.
Strah pred kritiko je glavni razlog za umik,
in krivec, da razviti ne moreš vseh odlik.
Strah je neprestana stresna situacija,
ki zdravja, sreče, radosti je negacija.
Kadar dni preživljaš v strahu,
zlobci te imajo v šahu.
Strahu ni treba skrivati in ga zatajevati,
ne smeš pa oblasti nad sabo mu dovoljevati!
Strah često le sprevrženo je verovanje,
ki namesto dobrega zlo poraja stanje.
Misli so iz knjige "Modrosti zbrane iz verzov stkane"
Ljuba Žerovc
http://www.modrostizbrane.com