| Naše odzivanje ustvarja odnose z okoljem
 Neki dan lepo miroljubno in pomirjena sama s sabo plavam v bazenu, ko mi kot
strela z jasnega skoči "bombico" točno pred nos neko mladoletno bitje.
Medtem, ko zajemam sapo (in vodo) od ogorčenja, mi spreleti možgane bliskovito
opozorilo: "Pazi, kaj govoriš in kako se obnašaš!" Zato sem, namesto
da bi nesramnega nebodigatreba pošteno okrcala in mu povedala kakšno krepko,
ali mu celo prisolila kakšno gorko, raje samo "začudeno" zaklicala:"Hej,
kaj pa je bilo zdaj to? Mi lahko razložiš?"
Prenapeto bitje je pričelo nekaj jecljati, nakar sem osuplo ugotovila, da je
jecljajoči skakalec eden izmed mojih bivših učencev. Pričel se mi je opravičevati
rekoč, da je s prijatelji sošolci stavil za pico, da si upa skočiti točno predme.
Šele zdaj sem ob robu bazena opazila tri hahljajoče se osebke, ki so se kar
pripogibali v pasu od smeha. Še sama sem se pričela smejati in rekla samo:"No,
si se pa zelo poceni prodal!"
A lahko bi se končalo čisto drugače! Lahko bi na primer poklicala "bademajstra",
da bi nesramneže ročno odstranil z območja bazena, lahko bi pričela kričati
in zmerjati ali celo groziti, lahko bi kasneje napisala ogorčeno pismo njihovim
staršem, lahko bi..., skratka, lahko bi storila cel kup bedarij. In vesela sem
bila, da sem ravnala tako kot sem. Prvič: Kakšne koristi bi imelo zmerjanje?
Mokra sem bila že tako ali tako, hude besede pa, kot vemo, gredo pubertetnikom
skozi eno uho noter, skozi drugo pa ven. Tako pa mi je uspelo ohraniti nadzor
nad položajem, ker sem ga sprejela s humorjem, s tem pa sem obdržala (in morda
tudi poglobila) dobre odnose z bivšim učencem. Morda sem v njem celo prebudila
malenkost občutka krivde in/ali sramu, in se bo morda naslednjič, v podobni
situaciji, obnašal bolj kultivirano.
In drugič – ohranila sem svoje samospoštovanje, ker sem premagala svoj Ego,
ki je zahteval maščevanje. Ta občutek pa je bil največ vreden!
V življenju imamo, kar se tiče vzpostavljanja odnosov z drugimi, na razpolago
najmanj dva načina odzivanja: Lahko si izberemo negativen odziv ali pa pozitivnega.
Le od nas samih je odvisno, kako se bomo odzvali, kajti nihče nas k temu ne
sili. Čeprav pogosto (navidezno) izgleda drugače! Zakonski mož na primer, ki
nasilno ravna s svojo ženo, se često izgovarja:"Sama je kriva, zakaj pa
izziva in mi jezika!" Morda je žena res nesramna do njega, vendar pa nikjer
ne piše, da se mora mož odzvati na nasilen način. Namesto tega bi ji lahko predlagal
miren pogovor, v katerem bi lahko na bolj pristopen način razčistila svoje medsebojne
odnose, oziroma poiskala vzroke za trenuten nesporazum med njima.
Kajti vedno moramo pričeti pri sebi. Če se drugi do nas obnašajo odklonilno,
nesramno, podcenjujoče, vzvišeno..., zakaj bi se morali mi odzivati na enak
način? Bodimo drugačni! Ne vsiljivi, sladkobni ali hinavski, enostavno le drugačni
- seveda v pozitivnem smislu! Pokažimo jim naklonjenost, prijazno zanimanje,
razumevanje, sočutje..., pa se bodo tudi oni pričeli do nas obnašati podobno.
Seveda se to ne bo zgodilo že tisti hip, vendar vztrajajmo. Če nas kljub temu
odklanjajo, v redu, to je njihov problem – v tem primeru jim pač pojdimo s poti.
Vseeno pa, kadar bo v kaki družbi tekla beseda o teh naših "sovražnikih",
jih iz maščevanja ne opravljajmo ali celo hudobno obrekujmo! Kajti najslabši
odnosi med ljudmi se porajajo ravno na osnovi opravljanja in obrekovanja! Moja
mama mi je vedno govorila:"Če o nekom ne moreš povedati ničesar dobrega,
tudi slabega ni treba! Bodi raje tiho!"
Vendar pa se prav o vsakem človeku da povedati kaj dobrega! Morda ima neka,
sicer "nemogoča", oseba odličen okus za oblačenje, morda lepo ravna
z živalmi, odlično skrbi za balkonsko cvetje, je nadarjena za slikanje, je vztrajna
pri delu...! Poiščimo torej tisto, kar jo odlikuje in to izpostavimo! Kajti
vsak pojav, vsaka lastnost, vsak dogodek... se poveča, če mu posvečamo pozornost
- in obratno – postopoma zbledi, če mu pozornost odrečemo. Zato namenjajmo pozornost
predvsem dobrim stvarem – osebnim dosežkom, prijetnim osebnostnim lastnostim,
iskrenim čustvom, dobrim medsebojnim odnosom..., pa se bodo ti še bolj krepili,
se razvijali in rastli.
O medsebojnih odnosih govorim tudi v XI. poglavju svoje knjige "MODROSTI
ZBRANE IZ VERZOV STKANE", iz katere bi vam rada nanizala nekaj misli za
ilustracijo povedanega:
Včasih kup neumnosti, problemov narediš
le zato, da bi te drugi opazili.
Kaj pa ti? Opaziš druge, se jim posvetiš,
poskrbiš, da bi se dobro počutili?
Žalitve, zbadanja, namigovanja
sporočila so sebična.
V človeški duši njihov zvok odzvanja
stresno – kot da so resnična!
V bistvu biti ciničen pomeni,
da si za trpljenje bližnjega neobčutljiv,
da do njega aroganten si in porogljiv,
skratka – da podoben si hijeni!
Ničesar ne rešiš, če druge obtožuješ,
ker drugih ljudi se spreminjati ne da.
Spremeniti da se le sebe samega!
Šele, ko to storiš, v življenju napreduješ!
Avtorica članka: Ljuba Žerovc
http://www.modrostizbrane.com
Članek je bil objavljen v e-mesečniku "Koraki do uspeha", ki ga izdaja
in ureja Roy Goreya, znan slovenski motivator in avtor treh knjižnih uspešnic:
Tam, kjer je volja, tam je pot
Življenjski diamant
Več daš, več imaš
http://www.osebna-rast.com
|
NE ZAMUDITE
O medsebojnih odnosih
Prispeval/a: Aimee dne sreda, 9. avgust 2006 @ 10:34 CEST
Pravi članek ob pravem času na pravem mestu!
O medsebojnih odnosih
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sreda, 9. avgust 2006 @ 12:04 CEST
T.
O medsebojnih odnosih
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sreda, 9. avgust 2006 @ 15:26 CEST
O medsebojnih odnosih
Prispeval/a: Ljuba dne sreda, 9. avgust 2006 @ 15:49 CEST
Lepo pozdravljeni vsi štirje: Aimee, Marja, Tatjana in dysan!
Aimee, prav imaš - članek je res objavljen ob pravem času.
Igor ima pač nezmotljiv občutek za to, kdaj je treba kakšen članek "lansirati" na Pozitivke!
Da se o tem še bolj prepričaš, preberi zgornje tri komentarje!
Marja, kar se tiče iskrenosti čustev, imaš popolnoma prav - tudi negativna čustva so lahko iskrena. A v bistvu gre za to, da jih presežemo in jih spremenimo v pozitivna. To pa lahko storimo šele tedaj, ko se jih zavemo in ko začutimo željo, da bi jih spremenili.
Kar se tiče negativnih čustev, tudi jaz nisem noben biser. Misliš, da sem bila takrat v bazenu prav radostno vzhičena, ko je skočil tisti pokovc predme?! V resnici sem hotela nanj prav grdo zarohneti, a sem dobila preblisk, da to ne bi bilo dobro. A saj pravijo, da smo na materi Zemlji zato, prvič - da bi duhovno in osebnostno rastli in napredovali, in drugič - da bi ljubili sebe in druge ter jim pomagali, oni pa bi ljubili nas in pomagali nam. Napreduješ pa lahko seveda le od negativnega k pozitivnemu, od slabega k dobremu. To pa je trdo, mukotrpno in neizprosno delo. Kar pomislite na krhko, občutljivo rastlinico, s kakšno muko se prebija iz trde, temne, mrzle zemlje na svetlobo, da nato lahko sproščeno in svobodno raste in zacveti! Pa saj z nami ni prav dosti drugače!
Kaj je slabo in kaj dobro za koga, pa najbolje vse le vsak sam zase. Navadno se naše predstave o dobrem in slabem močno razlikujejo med seboj. Jaz recimo obožujem plavanje, ne maram pa smučanja. Tisti, ki ljubi smučanje, ne mara pa plavanja, bo rekel, da sem malo pritegnjena, jaz bi pa isto rekla zanj. A kdo od naju bi imel prav? Oba in nobeden!
Tudi Tatjana ima po svoje prav - ljudje smo res drug drugemu ogledalo, v katerega pa se zelo neradi pogledamo, ker se pač v njem vidimo takšne, kakršni v resnici smo, oziroma, kakršne nas vidijo drugi. Kar pa je navadno oboje enako neprijetno.
Jaz recimo imam v predsobi kar dve ogledali - eno me kaže takšno kot sem ( malo zaobljeno tam okrog trebuščka), drugo pa me kaže visoko, vitko in postavno. Trikrat lahko ugibate, v katerega se raje gledam!
To, da navadno radi očitamo drugim isto, kar počenjamo ali smo tudi sami, je pa čista in gola resnica. Taka je pač naša človeška narava! Tudi jaz nisem nobena izjema. Včeraj sem recimo očitala MC-ju, da je aroganten, a v tistem komentarju sem bila pravzaprav do njega arogantna tudi sama. Vendar pa je on svojo aroganco priznal, mene pa je ravno zdajle preblisnilo, da bi jo pravzaprav tudi jaz morala priznati. Torej - priznavam, da sem bila arogantna do MC-ja in da sem mu "prala možgane", ne zavedajoč se, da se pravzaprav gledam v ogledalo, ki mi ga je nastavil.
Bi kaj pomagalo, dragi MC, če bi se ti lepo opravičila? Obžalujem svojo aroganco! Mi lahko oprostiš, prosim!
A je že tako, da vidimo iver v tujem očesu, debla v svojem pa ne vidimo. Predstavljajte si prostor, v katerem vlada neznosen hrup. Hrupa nikakor ne bi zmanjšali, če bi se še mi drli na ves glas:"Tišina!", ravno narobe - hrup bi se še potenciral. Če pa bi mi sami najprej znižali svoj glas, bi s tem vplivali na druge, da bi tudi oni znižali svojega, in prav kmalu bi nastopila blagodejna tišina. Tako pa vedno le pričakujemo, da bi najprej oni drugi popustili, šele potem bi bili pripravljeni popustiti tudi sami.
A začeti je treba pri sebi, kajti ko spremenimo sebe, s tem avtomatično spremenimo tudi svoje okolje.
No, kar se pa se tebe, dysan, tiče, se mi pa zdi, da ti Tatjano takole po malem "podjebavaš"...he he. Sploh te ne morem pogruntati, kajti po eni strani jo hvališ sto na uro, po drugi ji pa tristo na uro očitaš raznorazne stvari. Da nisi slučajno rojen v znaku dvojčka in imaš zato dvojno naravo? Hecam se! Za Tatjano vem, da je rojena v znamenju dvojčka, če si pa v istem znamenju rojen tudi ti, potem se pa ne čudim, da se ves čas nekaj bodisi pokata, bodisi hvalita drug drugega na vsa usta. Pa saj to je pa ravno tako kot v kakšni povprečni zakonski skupnosti, he he he!
Prijeten dan vsem štirim
pa čim več medsebojnega razumevanja in harmoničnih odnosov
Ljuba
O medsebojnih odnosih
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sreda, 9. avgust 2006 @ 16:10 CEST
Lep pozdrav
Tatjana
O medsebojnih odnosih
Prispeval/a: MC dne sreda, 9. avgust 2006 @ 17:13 CEST
Hvala.
p.s.: Opravičujem se vsem tistim, ki sem jih s svojim pisanjem namenoma ali nenamenoma užalil. Upam, da kolateralna škoda ni bila prevelika. Če bo v bodoče v mojem pisanju manj arogance in cinizma, bo to seveda samo zato, ker mi bo tako lažje. Značilen slog pa bom ohranil le še pri diskusiji s tistimi, ki pravijo, da se ob tem zabavajo. Le zakaj bi jih prikrajšal za užitek?
O medsebojnih odnosih
Prispeval/a: Ljuba dne sreda, 9. avgust 2006 @ 18:48 CEST
No, pa je končno naša prijetna mala družbica lepo na kupčku...he he!
Samo na MC-ja sem še čakala! Najlepša hvala za pohvale! Kaj pijete?!
O medsebojnih odnosih
Prispeval/a: Ljuba dne sreda, 9. avgust 2006 @ 19:19 CEST
Pa še Igorju vse priznanje za izbiro slike k članku: gospa v bazenu mi je namreč čisto podobna, kot da bi bila moja sestra dvojčica, le da imam jaz temne lase!
Imaš pa intuicijo, Igor, da bi ti jo lahko zavidal sam Dalajlama!
Vsa čast!
Lep večer
Ljuba
O medsebojnih odnosih
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sreda, 9. avgust 2006 @ 21:07 CEST
Tatjana sploh ni jezna nate zato, ker te je kri klicala k maščevanju in nos si imel mlečno bel kot jogurt.
Tatjane sploh ni dal nihče v koš, ker v košarah smrdi po mrhovini, tam se zbirajo vrane.
Tatjana je kot labod, ki vse življenje leta nad blatom in vendar ostane bel.
Najboljše sporočilo od Dysana pa je tisto, ki ga ni,
ali ko zvečer kot angelček trdno zaspi.
Ali poznaš tisti pregovor: "Kdor predlgo meri, ne zadene zveri".
Streljaš v prazno!
Lep večer in uživaj. Nocoj je oblačno, grmi in pazi, da strela ne udari v koprivo.
Ciau
T.
O medsebojnih odnosih
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sreda, 9. avgust 2006 @ 21:17 CEST
O medsebojnih odnosih
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sreda, 9. avgust 2006 @ 22:20 CEST
O medsebojnih odnosih
Prispeval/a: Ljuba dne sreda, 9. avgust 2006 @ 23:52 CEST
Ej dysan, se pa že dolgo nisem tako nasmejala, kot sem se ob temle tvojem komentarju! Še sanjalo se mi ni, da si lahko tako duhovit! Za počit od smeha!
No, tudi če se bo tvoja zgodba odvijala po tvoji zamisli, se bojim, da bom imela z vejicami bolj malo dela! Se mi zdi, da se je Marja v tem pogledu odločno popravila!
O medsebojnih odnosih
Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 10. avgust 2006 @ 05:48 CEST
jaz pa vem eno boljšo pravljico od tebe. Bedaki tudi danes vse vedo, razen tega, da so neumni in še ena ugotovitev je zanimiva v tej pravljici, da čim manj ima kdo razuma, tem manj čuti, kako mu veliko manjka in misli da ima v vsem prav. Pljuvaške manire imajo bikovsko čelo in dokaži oslu, da ima dolga ušesa. Mu ne moreš, ker je osel. Osel pa ne more hoditi na Primorsko po refošk, ker bi omagal na Ravbar komandi in Ljuba nima tako velike košare, da bi prinesla dovolj vejic in jih postavila, kjer manjkajo. In še to vedi, da en majhen mušji pikic iz tvojega želca, ne zadrži konja v diru. Jaz pišem kar naprej lepe pesmi, vendar ne zate in tebi podobne. Svoje pesmi raje pošljem Ljudmilu in mojim iskrenim prijateljem po emailu, da uživajo in ne zato, da se z njimi "drkajo". Kaj bi jih pošiljala v takšen majhen kotliček, kjer čorba kar naprej vzkipeva in od zavisti se na kotličku dela volk na medinini, da je kar naprej zelen. Dysan kar govori in čvekaj še naprej, da te ljudje spoznajo. Pa še nekaj si zapomni: Lisica, ki je volkulji služila, je kožuh izgubila.
Upam, da ti je bila pravljica ušeč in da si užival prav do kosti. Lep pozdravček s sončne Primorske od srečnih ljudi, obdarjenih z radostjo in nasmehom, kajti jutrišnji svet pripada tistim, ki oznanjajo veselje in meni ga nikoli ne bo zmanjkalo
T.
O medsebojnih odnosih
Prispeval/a: Ljuba dne četrtek, 10. avgust 2006 @ 10:38 CEST
Haloooooo! Kaj pa je zdaj spet to!?
Se mi zdi, da se nekaterih lekcija o dobrih medsebojnih odnosih še ni prijela!?
Kdor se je bo prvi naučil (in svoje znanje seveda tudi uporabil, kajti brez prakse je teorija nična!), dobi od mene celo košaro vejic!
Splača se potruditi, kajti nagrada je res bogata!
O medsebojnih odnosih
Prispeval/a: Ljuba dne četrtek, 10. avgust 2006 @ 11:31 CEST
OBMORSKA PRAVLJICA
Nekoč sta, vsak zase, v nekem borovem gozdičku ob morju živela Modra lisica in Zeleni volk. Lepo mirno in zadovoljno sta prebivala vsak na svojem koncu borovega gozdička.
Vsake toliko časa je Modra lisca stkala kakšno čudovito pisano preprogo, z njo prikljusala na trg v bližnjem obmorskem mestecu, kjer jo je nato ponudila naprodaj. Modra lisica je bila namreč daleč naokoli znana tkalka preprog, ki so šle v promet za med.
Zeleni volk si je preproge rad ogledoval in jih na vse kriplje in pretege hvalil, čeprav so bili vzorci na njih malo čudni in nenavadni.
A Modra lisica je obvladala tudi drugačne veščine! Bila je na primer odličen retorik z bogatim znanjem, le da je ostale živali niso kaj dosti razumele, kajti v svojih govorih je uporabljala vse preveč metafor, dvo- ali celo troumnih besed, čudnih abstraknih besednih kombinacij, nenavadnih in nič skupaj pasajočih miselnih konstruktov...
A včasih je Modra lisica znala koga z jezikom tudi dobro ošvrkniti, posebno, če se ta po njenem mnenju ni pravilno obnašal ali se izražal. To pa ji je Zeleni volk zameril, pa Rdeči petelin in Oranžna kuna tudi, kajti tudi njiju si je Modra lisica često izdatno privoščila.
In so skupno nastopili proti Modri lisici. Modra lisica je potem ta napad nanjo smatrala kot poziv na boj, ne boj - mesarsko klanje, in bitka se je pričela.
Še zdaj se Modra lisica na eni ter Zeleni volk, Rdeči petelin ter Oranžna kuna na drugi strani bojujejo na življenje in smrt Pomislite - kar trije na enega! A suverena Modra lisica premore obilo energije, zato v tem neenakem boju vztraja in se jim ne pusti. Kajti ona je vendar kraljica borovega gozdička tam ob morski obali, blizu obmorskega mesteca.
Upamo, da bodo od izčrpanosti vsi štirje kmalu obležali kje v kakšnem obcestnem jarku! Če se ne bodo seveda prej raje pobotali in spet postali dobri prijatelji!
O medsebojnih odnosih
Prispeval/a: Ljuba dne četrtek, 10. avgust 2006 @ 12:09 CEST
Na Pozitivkah sem v rubriki "Osebna rast in odnosi" naletela na čudovit članek z naslovom "Tako mi gre na živce"! Datum članka je 4. julij 2006. Kje pa se je ta članek do zdaj skrival? Obiskov ima namreč še bore malo!
Morda bi pa ta članek Tatjana in dysan lahko obravnavala skupaj na kavici!?
Kaj praviš na to, Marja?
O medsebojnih odnosih
Prispeval/a: MC dne četrtek, 10. avgust 2006 @ 14:34 CEST
O medsebojnih odnosih
Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 10. avgust 2006 @ 15:05 CEST
Podzemna želenica to ni. Lahko bi bili dve moški berdci med pasom in stegnnci pa nekaj čisto majčkenega se mi dozdeva, da visi spredaj. Žaljivo bi bilo reči čigavo. Zato modro molčim.
LP Tatjana
O medsebojnih odnosih
Prispeval/a: Pozitivke dne četrtek, 10. avgust 2006 @ 15:13 CEST
Članek mi je ušel, ker sem namesto avgust dal julij. Zato sem ga zdaj prestavil na današnji datum. Če ljuba ne bi napisala komentarja, bi bil verjetno pozabljen.
Ljuba, hvala za opozorilo.
LP Igor
O medsebojnih odnosih
Prispeval/a: Ljuba dne četrtek, 10. avgust 2006 @ 15:26 CEST
. .
U
Tatjana, morda bi bilo pa takole bolje ponazorjeno?!... he he...
------------
Ja Igor, res, ko sem članek "Tako mi gre na živce" ponovno videla na osnovni strani z datumom 10. avgust, sem samo debelo zijala, kajti lahko bi se zaklela, da sem ga videla med članki v rubriki "Osebna rasta in odnosi" z datumom 4. julij in čisto nekje spodaj, število obiskov je bilo pa šele 4. Potem pa nisem vedela, ali sem ja brljava ali kdo drug...he he...
LP Ljuba
O medsebojnih odnosih
Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 10. avgust 2006 @ 15:40 CEST
ma kaki Primorec, saj mi je sosed povedal, da te je meteor odvrgel z neba v morje, ko si se kakor osorni kontinentalni slez napenjal na njem in iz zraka zmerjal Tatjano, ko si letel čez Koper. Prav ti bodi!
Sosed mi je tudi povedal, da so te tudi meduze ožgale po jeziku in da si se jim nastavljal, ker si hotel imeti rdeč nos tako kot sončna in vedno vesela Tatjana, ki bi ti žarel od ponosa, ker se ne vtika v tuje zadeve.
Pod ostanki tvojih besedil so se zaredile klapavice, ki te vlečejo za lase kakor ostrige na Hrvaško. Meni diši, da si tam pozabil lonček z marmelado in japonke, ko ti je šlo na jok ob branju Tatjaninih pesmic in si bil ves ginjen od sreče.
Lep dan in uživaj dolgi vikend z Marjo
Tatjana
O medsebojnih odnosih
Prispeval/a: Ljuba dne četrtek, 10. avgust 2006 @ 18:54 CEST
No, ko smo že pri medsebojnih odnosih,
še nekaj verzov na neizpeto temo o odnosih med moškimi in ženskami,
oziroma o praksi dajanja živalskih vzdevkov drug drugemu:
ŽIVALSKA IMENA - prvič
V čem je v odnosih z moškimi težava?
V tem, da skoraj vsak moški pretirava
pri uporabljanju favnovskih imen,
kadar je zaljubljen ali poročen.
Ljubica ni človek, ampak žabica,
miška, mucka, vrabček, piška, srnica.
Če ga zapusti, zanj je le lisica,
hijena, kača, kanja ali psica.
Če jo poroči, pa postane koza,
sraka, zmajevka, sitna muha, osa,
kura, opica, krava zavaljena,
stara vešča, gos in prasica lena.
ŽIVALSKA IMENA - drugič
V čem je v odnosih z ženskami težava?
V tem, ker marsikatera pretirava,
ko s favnovskimi vzdevki se spakuje,
moža, ljubimca z njimi označuje!
Zanjo je ljubimec kebrček meden,
mucek, miško, medo, tigerček ognjen.
Če jo zapusti, lisjak je premeten,
pes lažnivi, jastreb ali gad strupen.
Če ga poroči, postane vol zabit,
trot, osel, pavijan, žolna, parazit,
dihur, gorila, bik, debel prasec len,
kozel star, zverina, štorast slon lesen...
Je treba k temu še kaj dodati...he he he...?
O medsebojnih odnosih
Prispeval/a: Miran Zupančič dne četrtek, 10. avgust 2006 @ 19:54 CEST
Vendar pa to ne velja samo za njihove nasprotnike. Velja nemreč tudi za tiste, s katerimi živijo skupaj in za katere verjamejo, da jih ljubijo. Prijatelji in sorodniki lahko v nas prebudijo nejhujše odzive. Ljudje namreč ne prenesemo, če se drugi ne vedejo po naših merilih, zato do njih razvijemo grde, škodoželjne in sovražne misli, če prav jih še ne izustimo.
Kritika velja za sredstvo, s katerim prepoznamo dobro in izkoreninimo slabo. Pretežna večina ljudi zavrača škodoželjno in negativno kritiko, medtem ko odobravajo konstruktivno kritiko. Zastavlja pa se vprašanje, ali je taka metoda resnično pravo sredstvo za izkoreninjenje človeških napak in slabosti. Njena pomanjkljivost, da išče napake vedno le pri drugih. Zelo redko pa se vprašamo, ali smo ob upoštevanju našega trenutnega razpoloženja resnično vedno sposobni izreči objektivno kritiko, in ali lahko nepristransko opazujemo in ocenjujemo.
Če o tem resno razmišljamo, potem si moramo priznati, da vidimo svoje prijatelje in njihove vrednote ter okoliščine skozi svoje oči, ki niso vedno objektivne. Vsak posameznik, vsaka skupnost ima svoj lasten sistem, ki se razlikuje od sistemov drugih. Vsa dejanja merimo po naših normah, medtem ko v normah drugih ljudi vidimo grožnjo. Počutimo se napadene in postavimo se v obrambo. Konflikt, v katerem se borimo z orožjem kritike, zajame ves svet.
Enkrat zmaga ena stran, drugič druga. In to naj bi spodbujalo razvoj!? Toda vse dokler bodo naši življenjski sistemi temeljiji na napadu in obrambi, obvladovanju, samopotrjevanju in želji po posedovanju, potem bo novi red, skladnost z božanskimi zakoni le utvara.
Pot k enotnosti s duhovnimi prvobitnimi življenjskimi zakoni ne pozna nobene sodbe. Enotnost v tem smislu se ne more razviti iz sodbe, iz kritike, kajti sodba deli med "jaz" in "ti", med "tukaj je dobro" in "tam je slabo". V naši dnevni resničnosti, sploh pa ne v večnem redu, ne moremo ustvariti čiste enotnosti, če si svojim lastnimi predsodki in ozkim pogledom nenehno postavljamo barijere.
Pogoj za odprtost in enotnost je mir. Neprestani napad in obramba, ki razum silita v krčevito samopotrjevanje, motita mir in nam onemogočata, da bi videli pomembne stvari. Ko plamen kritike zajame naše telo in dušo, ne moremo razviti naklonjenosti, razumevanja in potrpljenja. Ogenj kritike v naši notranjosti vedno pusti opekline.
Kdor sodi, spremeni svoje okolje in le redko na bolje. Ljudje, ki so izpostavljeni kritiki, bodo svoje prednosti čedalje pogostoje prikrivali in dajali videz ostre in trdne osebnosti. Mnogi ljudje tako zaradi kritike celo razvijejo ostrino in trdoto. Kritik pa v tem vidi potrdilo in utemeljitev svoje kritike. Toda, mar ni že od zdavnaj vedel, da drugi ni za nobeno rabo? Toda samo pomislimo, kakšen človek je ta kritik, sam in brez prijateljev. Podcenjuje in prikriva resničnost, da mu v njej ni treba gledati lastne ničevosti in omejenosti.
Tako takemu človeku neskončna raznovrstna bivanja, neizmerno bogastvo sveta in predvsem Svetloba božanskega polja, ki je ustvarilo vse živo in neživo, mu ostaja prikrito. Če pa bi prenehal s konfliktom, bi se osvobodil. Ne bi več podlegel želji po kritiziranju. Izkoreninil bi predsodke, ki ga omejujejo in zavirajo. Kritika namreč ne zavira samo razvoja novega pogleda na ljudi, ampak tudi uničuje seme novih pogledov v ostalih ljudeh.
Kdo pa je tako neodvisen in močan, da ne bi podlegel kritiki in začel kritizirati, če je z vseh strani obkoljen in neprestano bombandiran s kritiko. S svojo kritiko srca ljudi sprevrača v kamen, ljudje se odzivajo z orožjem kritike. Če sprejmemo pozitivno kritiko in se hočemo spremeniti na bolje, potem gre predvsem za spremembo, ki ustreza stališču kritike.
V zelo redkih primerih je namen kritike ustavriti nove možnosti, v katerih se bodo lahko drugi ljudje samouresničili. Zato mnogo ljudi živi po merilih drugih in s tem zavirajo svoj lasten razvoj. Kdor se je podal na pot osvoboditve svoje duše, nosi sam lastno odgovornost do samega sebe in do ostalega sveta. Sadove odgovornosti pa lahko žanjemo samo, če smo osvobojeni sleherne sodbe.
Kako pa lahko v vsakdanjem življenju uresničujemo to odgovornost, kako lahko gremo skozi dan, ne da bi sodili? Uf, mar to ne pomeni, da bodo ljudje počeli, kar se jim bo zljubilo, da ne bodo več izpolnjevali svojih dolžnosti in bodo delovali samo še v svojo korist?
V miru lahko prepoznamo negativne posledice kritiziranja pri nas samih in drugih ljudeh. Ljudje postanemo preprosti in skromni v sorazmerju, v varni in notranji nevtralnosti in čutom za resničnost. S pomočjo ljubezni in sočutja, ki izvirata iz sorazmernosti, pa se resnično izognemu kritiziranju ostalih ljudi. Če si prizadevamo razviti nov pogled na ostale ljudi in če se v nas nov pristop postopoma razvija, potem živimo čedalje bolj v svobodi, resničnosti in enotnosti, ne da bi pri tem občutili nujo samopotrjevanja.
To je naša edina izbira. Zakaj' Ljubezen je namreč mila nežnost. Občutimo jo kot dobroto za sebe in za druge. Ne želimo več živeti brez nje! Zato je potrebno včasih tudi potrpeti, ko je človek izpostavljen (ne) upravičeno kritiki. Če bi se na napad odzivali z obrambo, potem bi se ljubezni neizogibno umaknili. V našem življenju popolne pravičnosti in enakosti ne bomo nikoli našli, kajti v tem rezervnem redu sta sodnik in obtoženec oba kriva in razlika med njima je le v stopnjah.
Ko pa smo v novem stanju duha pa smo lahko povsem prepričani, da ne bomo izpostavljeni napakam in kritikam, saj se na novi ravni življenja ljubezen tista vseprisotna sila. Zato naj bi za nas v našem novem stanju spoznanja merila ostalih ljudi niso pomembna, pa ne ker bi želeli biti domišljavi, vzvišeni in bolj pomembni od ostalih, ampak ker izhajamo iz ljubezni. Vendar pa se tudi v okviru družbeno veljavnih pravil nenehno človek sprašuje o upravičenosti naše kritike.
Ve se, da človek, ki se odpre za božansko življenje, ne more biti izpostavljen sodbi v tem višjem prostoru. Smo svobodni, ker sprejemamo vse, kar srečamo in v vsem prepoznamo njegovo notranje bistvo.
Zelo zavajajoče pa bi bilo misliti, da so ljudje, ki ne hodijo po duhovni poti, hitreje pripravljeni seči po kritiki in da popolnoma stremijo k samopotrjevanju; če pa obiskujemo duhovne centre, predavanja, delavnice, cerkve, ašrame itd, pa bi se od nas pričakovalo, da nikoli ne podležemo skušnjavi kritike.
Vendar temu še zdaleč ni tako, tudi tisti, ki "delajo na sebi" (tudi sam nisem izuzet), se "kritično" izražajo. Nekateri ljudje bi mislili, da ti "odpadniki" ogrožajo dobro ime duhovne poti. Mnogi bi celo dejali: Zaupanje je dobro, vendar pa sta nadzor in kritika celo boljša. Delo na duhovno delo v skupnosti je prepomembno, da bi ga prepustili nezadostnim ljudem. Da, včasih je treba tudi intervinirati. Resnicoljuben človek na poti pa iz lastnih izkušenj ve, da nepopolnost ne more nikoli uničiti z bojem. Za to se more zgoditi nekaj drugega.
Vsekakor zaupanje v nepopolne ljudi ni vedno primerno in je pricip nadzora in kritike bolj učinkovit. Toda kdor zaupa v nove možnosti, ki mu jih poklanja Spoznanje, bo popolnoma presenečen nad novim delovanjem božanske sile, ki izhaja iz njega. Prepoznal bo prenavljajočo moč ljubezni. Ne ljubi on, ne, le kako bi spolh lahko znal, ampak ljubezen skozi njega deluje kot moč.
To je moč, ki istočasno deluje v vsakem človeku in vsakega kliče k njegovi vrhovni nalogi in odgovornosti. Gre za novo energijo, ki se razvije v ljubezen, strpnost in razumevanje ter vodi k dejanju, ki nas razsvetljuje, spodbuja in popravlja, ki vpliva na obnašanje vsakega posameznika. Kajti dozorelo "seme na dnu duše" je učnkovito in pri vseh nas ljudeh poglablja izkušnjo in vpogled v stvari, ki nas obdajajo.
"KDOR NE DELA NA TEM, DA BI SE RODIL, DELA NA SVOJI SMRTI" (Bob Dylan)
Lep pozdrav in vsem vse dobro,
Miran.
O medsebojnih odnosih
Prispeval/a: Pozitivke dne petek, 11. avgust 2006 @ 09:12 CEST
O medsebojnih odnosih
Prispeval/a: Ljuba dne petek, 11. avgust 2006 @ 10:10 CEST
Miran, zelo globoke in modre misli o kritiki si napisal!
Naj tvojim mislim dodam še nekaj svojih, pač na moj način:
------------------
Ni važno, koliko pohval, nagrad si kdo nabere!
Že ena kritična pripomba vse lahko podere.
O etičnih vrednotah ni treba govoriti,
pač pa se jih držati in v skladu z njimi biti!
Umetniki brez umetnin in pesniki brez rim
so kritiki! Ne plamenov - v zrak spuščajo le dim.
Ne kritizirajmo nečesa, česar ne poznamo!
Pravičen kritik more biti le izkustvo samo.
Kdor o vas slabo in zahrbtno govori,
ne na vaš - na svoj značaj s tem opozori.
Kritik često povzroči več škode kot koristi,
ker avtorjev pogled na izdelek pač ni isti!
V avtorjevo kožo naj se kritik kdaj postavi,
da čutil bo, kaj resno ustvarjati se pravi!
Ta, ki vsevprek kritizira, končno naj spozna,
da pohvala več željenih rezultatov da!
Na svetu mnogo spomenikov so ljudje zgradili
kreatorjem, ki mnogo za človeštvo so storili:
znanstvenikom, pesnikom, pisateljem, politikom...,
a med njimi spomenikov ni, začuda, kritikom?!
Kdor iskal bo le napake, jih veliko bo odkril,
a le tuje, kajti svoje vse pred drugimi bo skril.
Ali s svojo kritiko lahko kdo koga definira?
Sam definira se kot človek, ki druge kritizira!
Ljudje, ki brez daru so, a priznanja si žele,
so strogi kritiki človeku, ki nadarjen je.
-----------------------
No, naj bo dovolj. Še več misli o kritiki (pa še o marsičem drugem) lahko najdete v knjigi, no, saj veste kateri!
Naj bo v naših medsebojnih odnosih čim manj kritike, pa čim več vzpodbud. Kajti le-te nas poganjajo naprej, medtem ko nas kritika največkrat le zavira ali nam celo jemlje "veter iz jader".
Lep dan in vse dobro tudi tebi, Miran
Ljuba