Preobsežen komentar (v mojem primeru gre za dva komentarja hkrati) lahko pisca tako utrudi, da spregleda napake in ga z napakami odda. Ugotavljam, da bi bilo dobro, da z oddajo obsežnega komentarja včasih počakamo in ga naslednji dan (samo)lektoriramo, da se izognemo slabi kakovosti besedila. Po Igorjevem prispevku na to temo, sem danes pregledala včerajšnji zadnji komentar in napake popravila. Objavljam ga še enkrat. Igor pa lahko prvi komentar izbriše. Ne trdim pa da Ljuba ne bi našla tudi v tem komentarju kakšne napake ali celo kakšno napako več. Hvala za razumevanje!
-------------------------------------------------------------------------

GENSKA ZASNOVA IN PATRICENTRIČNA PSIHIČNA DRŽA KOT POGOJ ZA ZDRAVO IN USTVARJALNO DRUŽINO - ALI RES?

Dr. sc. Med. Rugelj pravi: »Osebnostno zreli in vrhunsko usposobljeni za ustvarjalno življenje so ljudje, ki imajo dobro gensko zasnovo in ki so v zdravi in ustvarjalni družini (pod vertikalno avtoriteto skrbnega in pravičnega očeta!) v šoli in v družbi bili optimalno deležni zdravih in spodbudnih odnosov, kar se izraža navzven tako, da zrel, marljiv, odličen in vsestransko uspešen učenec, dijak in študent suvereno kraljuje in se ne boji ocenjevanja učiteljev, pač pa se ga veseli, saj se zaveda, da bo pri ocenjevanju spet uspešen in zato še bolj afirmiran.«

Načelno bi se strinjala, da ima genska zasnova določen, v posameznih primerih dedno podedovanih bolezni, tudi močan vpliv na človeka. Vendar v največ primerih ima dednost vpliv zlasti na temperament in podobo človeka. Po mojem mišljenju zgornja definicija sicer uglednega zdravnika psihiatra, ki mu nekateri očitajo tudi kontraverznost z uradno medicino in skrajnosti, me moti v dveh točkah in sicer:

1. s prevelikim poudarjanjem genetike pri razmnoževanju človeške vrste, bi lahko prišli do absurda in začeli propagirati idejo, da imajo pravico do razmnoževanja samo genetski izbranci (Hitlerjeva ideja o čistem arijskem (nad)človeku). Življenje je pač takšno kot je. Sestavljajo ga bolj popolni nosilci genov in tudi manj popolni (tudi z obolelimi geni in kromosomi). Vsi ljudje pa imajo pravico imeti svoje potomce in osmisliti veselje do življenja s svojo družino, razen v primerih, ko se z veliko verjetnostjo pričakuje, da bodo rojeni otroci hudi invalidi (Downov syndrom, paraliza ipd) . Ideja o družbi, ki bi jo sestavljali samo vrhunski ljudje, je utopija;

2. moti me ideja, da je za razvoj osebnostno zrelega in vrhunsko usposobljenega človeka pogoj, da se razvija v družini pod vertikalno avtoriteto skrbnega in pravičnega očeta, kar je razumeti, da takšni družini načeluje oče s patriarhalno oziroma patricentrično psihično držo.

Zakaj bi moral biti le oče avtoriteta v družini in zakaj omenjeni psihiater ne omenja avtoritete matere? In kaj psihiater hoče pravzaprav povedati pod pojmom »vertikalne avtoritete«? Je to mar družina, ki ji načeluje in z vrha navzdol ukazuje, vendar ne le otrokom, temveč tudi ženi, strogi patriarhalni oče. Danes ni več aktualen patriarhalni oče, ki ima povezave s člani svoje družine zgolj po vertikali. Takšno pojmovanje družine je zastarelo, nesodobno z današnjim razvojem družbe in skregano tudi s pravnim pojmovanjem enakosti moža in žene pri vzgoji otrok. Zaradi svoje psihološke podlage je patriarhalna družbena struktura tesno povezana z naravo današnje družbe.

Patriarhalna družina je eno najpomembnejših področij za ustvarjanje psihičnih drž, ki pomagajo ohranjati stabilnost razslojevane družbe. Opraviti imamo s čustvenim kompleksom, ki bi ga lahko imenovali »patricentrični« kompleks. Zanj so značilne te-le prvine:

· čustvena odvisnost od očetovske avtoritete v obliki mešanice strahu, ljubezni in sovraštva;
· identificiranje z očetovsko avtoriteto nasproti šibkejšim;
· močan in dosleden superego, katerega načelo je, da je dolžnost pomembnejša od sreče;
· občutja krivde, ki spet in spet obnavlja neskladje med zahtevami superega in
zahtevami dejanskosti, njihov učinek pa je, da ostanejo ljudje ponižani pred avtoriteto.

Ravno te psihično družbene okoliščine nam pojasnjujejo, zakaj imajo skoraj brez izjeme družino za podlago ali pa vsaj pomembno podporo družbi.

Posebno pomembna za naš problem je podoba družbenih, moralnih in političnih odnosov. Pri tem pa ima pomembno vlogo patricentrična struktura protestantske družbe, ki je ustvarjala možnosti za naraščanje človekovih produktivnih sposobnosti in se je prvič v zgodovini zazdelo mogoče, da bi lahko uresničili družbeni red, ki se je prej izražal le v bajkah, v katerem bodo vsi ljudje preskrbljeni z vsemi gmotnimi sredstvi, ki so potrebna za njihovo pravo srečo. Kako se je to uresničilo pa vsi vemo!

Nastanek protestantizma je pogojen z istimi družbenimi in gospodarskimi dejavniki, ki so omogočili nastanek »duha« kapitalizma. Kakor vse religije ima tudi protestantizem nalogo, da nenehno reproducira in krepi nagonsko strukturo, ki je taki družbi potrebna.

Patricentrični kompleks se izvaja v družini po vertikali od očeta navzdol, v katerem sta izpolnjevalnje dolžnosti in uspeh glavni gonilni sili, uživanje in sreča človeka pa imata drugotno vlogo. Pri vsem tem bi bilo zanimivo slišati psihiatra kaj ima v mislih, ko govori o ustvarjalnem človeku. Ustvarjalnost kot silo, ki omogoča družbi, da funkcionira v funkciji kapitala in dobička ali ustvarjalnost kot osebno srečo človeka.

Patricentični kompleks v družini je ena najmočnejših sil, ki so bile osnova in odločilne za neznanske in kulturne dosežke kapitalizma. Do kapitalističnega obdobja so morali ljudi (sužnje) s fizičnimi sredstvi prisiliti, da so vsak drobec energije posvetili gospodarsko koristnemu delu. Pod vplivom patricentričnega kompleska, ki mu načeluje oče v družini po vertikali, kot ga ponuja dr.sc. med. Rugelj, se ljudje prostovoljno posvečajo delu in oče jih tako strogo vzgaja, da tu ni dilem. Vzgaja jih s svojo očetovsko strogostjo v »ustvarjalne« in »delovne«, ljudi, ki jim je prvo izpolnjevanje dolžnosti, uboganje avtoritete očeta in države (kapitala) in disciplina pri delu. Zunanji pritisk se je torej ponotranjil, oče pa je v svoji »vertikalni patricentrični drži« za to poskrbel, da je vzgojil otroke, ki bodo služili dolžnostim in ki bodo pokorni državi. Izpolnjevanje nalog vesti daje torej zadoščenje, ki veliko prispeva k patricentrični stukturi oblasti in oče s svojim delovanjem služi njej, ne pa sreči otroka, saj njegov patricentrični kompleks sili otroka, da se bo prostovoljno vdajal suženjstvu.

Pri patricentirčni psihični drži očeta pa naj omenim še nekaj značilnosti, ki povedo zakaj ta drža očetu družine odgovarja in kako se pokorščina otrok zrcali v zadovoljevanju očetovega ega in zakaj ta kostelacija dobiva značilni pomen tudi za dejstva, da je v patriarhalni družini oče obenem tudi avtoriteta, ki uravnava otrokovo življenje:

· pogum in junaštvo, na katerega sta pri svojih otrokih oče in tudi država ponosna je očetov nacisizem in korist države, da ima pogumne in junaške državljane (podobo matere pačijo se sentimentalizmom in šibkostjo);
· oče ljubi svojega sina pod pogojem, da bo le-ta izpolnil njegova pričakovanja, ki jih polaga vanj. Če se to ne zgodi očetova ljubezen usahne ali pa se spremeni v prezir in sovraštvo. Nič koliko je primerov, ko so se svojim sinovom patricentrični »vertikalni« očetje odpovedali in jih nočejo poznati;
· oče od sina pričakuje (govorim sina, ki bo nadaljeval kot glavar družine vlogo patricentričnega očeta), ne le da bo družbeno koristen, temveč da bo izpolnil tudi njegove želje in pričakovanja, predvsem pa očetove neuresničene sanje;
· sin bo gospodar očetovega imetja in ko bo oče bolan in star, bo sin tudi njegov skrbnik;
* tak patricentrični oče je pa tudi ljubosumen na svojega sina, saj njegova življenjska moč v nasprotju s sinovo upada;
· patricentiričnemu očetu niti ni toliko do sinove sreče, bolj pomembno z ekonomskega vidika je, da je sin dobra naložba kapitala in vse naložbe vložene v njegovo vzgojo in poklicno izobrazbo, so kot prispevki za starostno pokojnino. Enako vrednost ima za očeta s patriharhalno psihično držo tudi gospodarsko in družbeno uspešna sinova poroka. Sin lahko ugled očeta poveča, če sin ni uspešen, neuspeh pa je lahko za očeta tudi velik polom.

Psihiater omenja tako imenovani maksimalni osebnostni razvoj in ustvarjalnost otroka v družini, ki ji načeluje vertikalna avtoriteta skrbnega in pravičnega očeta. Ne pove pa bistva, kakšen naj bo v resnici tak oče. Ali se bo zavzemal za srečo svojega otroka ali bo svojega otroka prvenstveno vzgajal kot komolčarja, da bo dosegel vse tisto, kar psihiater v svojem prispevku našteva. Tak oče pričakuje torej tekmovalnega sina. Skratka, da bo uspešen in da bo osrednja njegova življenjska naloga izpolnjevanje dolžnosti. Ali vertikalna avtoriteta očeta zagotavlja otroku občutek brezpogojne gotovosti, da je ljubljen? Po sreči družine se psihiater ne sprašuje. Zanika tudi enakopravnost žene in moža, ki je zagotovljena z ustavo in zakonom, kajti po vertikalnem odnosu očeta nad družino le-te ni, je samo podrejenost otrok očetu in žene možu. Tu bi morali posvetiti kakšno besedo tudi vprašanju enakopravnosti otrok in odgovornosti staršev zanje, da otroci enakopravnost uresničujejo odgovorno.

Za zdravo in ustvarjalno družino si predstavljam družino na čelu z materjo in očetom kot dvema enakopravnima roditeljema, ki brez notranjih sporov, nemirov in nesoglasij, z veliko mero ljubezni in posvečanja vzgajata svoje otroke. Takim staršem bodo otroci priznavali avtoriteto in jih spoštovali, formalna avtoriteta, ki jo sam oče vsiljuje z vrha navzdol družini in ki jo člani ne priznavajo in imajo v duši celo odpor do nje, ni nobena avtoriteta. To je suženjstvo. Sužnji pa ne morejo biti pokončne osebe.

Za pravilni duševni razvoj otroka je potrebna dosledna vzgoja matere in očeta, ki daje otroku duševno trdnost, zaupanje in ljubezen. Otroci se hranijo z mlekom in pohvalami.

Najpomembnejše za otroka je, da si starši vzamejo dovolj časa za zanj in se mu posvetijo. Nobenih strogih okvirjev vzgoje ni mogoče predpisovati, vzgoja otrok je neko čustvo, nek prirojen in z vzgojo človeka pogojevan impulz, ki prihaja odznoter. Veliko preprostih kmečkih otrok srečujem, ki so zelo lepo vzgojeni s toplino in ljubeznijo, so otroci preprostih staršev in ob srečanju človeka spoštljivo pozdravijo, se nasmehnejo in dajo čutiti, da so veseli, da si prišel. Veliko otrok po urbanih naseljih, ki ima »vertikalne in horizontalne« vzgoje in starše, ki se zanje ne menijo in jih prepustijo ulici pa kljub temu da imajo »vse«, so v bistvu zapuščeni brodolomci tega življenja, ki zapadajo drogi, kriminalu in ulici. Vsa modrost vzgoje otrok je ljubezen, brez očetov na prestolih patricentrične "vertikalne" vzvišenosti.

LP Tatjana

[ Odgovori na to | # ]