| Piše: Miran Zupančič
 Izkušnja nas uči, da v zemeljskem bivanju ni nič popolnega. Kljub temu pa človeka nekaj stalno sili k iskanju popolnosti. Kljub vsem razočaranjem si človek prizadeva ustvariti boljši svet, toda vselej pa se izkaže, da je ta »boljši svet« le začasen.
Doseženo ravnovesje traja le kratek čas, saj nenehno delujejo tudi nasprotne sile in moči. Znanost in tehnika se trudita, da bi to nestalno ravnotežje obdržali. Toda ne glede na to prizadevanje nepreklicno pridejo do meje, ko naredimo korak nazaj, včasih pa celo nasprotno od prizadevanj., propademo. Potem ideale povnajvnjimo. Za modo, reklamo, film in televizijo je pomembna le zunanjost.
To ni pesimistični pogled na svet in stvari, ampak nihanje, ki se izraža na vsej življenjski poti človeštva. Civilizacije nastajajo, dosežejo višek razvoja, jih premagajo druge civilizacije, ali pa jih spodkopljejo majhne skupine, ki zadenejo njihove šibke točke.
Človek vidi popolna moralna načela kot končni cilj za mnoge versko usmerjene ljudi. Vendar pa razkorak med nepopolnim začetnim stanjem in visokim idealom lahko pripelje do tega, da določene probleme le potlačimo. Nerešene napetosti prav tako nepopolnih ljudi se nabirajo in izbruhnejo v nasprotje. Le-te lahko povzročijo cepitev osebnosti, tako da ta razpade na evforičen vidik – pretirano veselega razpoloženja in na nižji, živalski del.
Učenje nas praviloma dela mlade. Toda izgleda, da je možnost za učenje prav tako nepravično razdeljena, kot denar. Razen tega pa si človek lahko pridobi v svojem kratkem življenju na zemlji le majhen del vsega znanja. Če bi se hotel vsega naučiti, bi moral živeti neskončno dolgo, na koncu pa bi spet pozabil vse, česar ne bi dolgo časa obnovil.
Ogromne količine znanja, ki oblega današnjega človeka, tudi prek interneta, zahteva da poglobimo znanje na zelo ozkem področju. Pregled nad vsem imajo danes le redki ljudje. Zaradi poglabljanja strokovnega znanja na ozkem področju, postajajo izkušnje vedno bolj stvar posameznika, kar končno pripelje do tega, da ljudje drug drugega vedno manj razumejo. Tako se prizadevanje po popolnosti sprevrže v kaos. Pomembne so le še zunanje stvari.
Ljudje, ki lepo izgledajo, notranje pa so prazni, so prikazani veliko lepše, kot so v resnici, včasih pa so tudi, kot na primer Pablo Picasso in drugi, prazna in razdvojena bitja. Kdor se usmeri le k zunanjemu, hitro naredi iz zunanje lepote ideal, čeprav ve, da se obljuba, ki jo ta vsebuje, ne more nikoli izpolniti. Ta obljuba se vtisne v nas in nas žene, da iščemo popolnost, dokler ne dosežemo meje, ki jo našim sposobnostim postavlja narava.
Ali ni popolnost le iluzija – utvara, zmotna predstava nezadovoljnega, trpečega človeka; sanje, ki izvirajo iz naše domišljije? Kajti prav iz prizadevanja po popolnosti se izraža naša nepopolnost. Po drugi strani pa prihaja do veljave v človeku zasidrano hrepenenje po doseganju višjega, po bolj izpolnjenem bivanju. V tem področju napetosti dobiva obliko naše polje s svojimi vzponi in padci. In tako z nezaupanjem gledamo na ljudi, pri katerih odkrijemo le kanček popolnosti.
Že najmanjši izgled popolnosti pri človeku nas neverjetno privlači (npr. Dr.Rugelj in njegova karizmatična osebnost). V tem je lahko nekaj, kar nas dvigne nad vsakdanjo sivino dneva. Predvsem mladina pa tak idol zavrže takoj, ko spozna bleščečo površnost in bedno praznino za tem. Ali se ne počutimo olajšano in hkrati razočarano, ko ugotovimo, da ima tudi ta človek napake? Kajti zares popoln človek ne obstaja!
Toda kljub temu pa vsi ljudje globoko v svojem bistvu hrepenijo po popolnosti in sicer tako zelo, da se vsak dan, vsak trenutek oklepajo vsakega najmanjšega videza popolnosti, potem pa spoznajo, da je bil to le milni mehurček. Merilo popolnosti je za vsakogar nekaj drugega, dokler ne spozna, kako nepopoln je bil njegov cilj. Tako je življenje ena sama maškarada z nenehnim snemanjem mask.
V starih duhovnih poročilih najdemo, da je prvotni človek živel iz Božanskega navdiha, ki ga je uresničeval. Današnji človek pa deluje ravno obratno: oblikuje si svoje lastne ideale, ki si jih potem prizadeva in poskuša realizirati. Te »njegove« ideale, za katerimi si tako na vso moč prizadeva, krepijo enako misleči ljudje in s tem pridobivajo na razsežnosti ter moči. Tako se na ta način misli združujejo, iz tega pa nastajajo znanstveni, religiozni ali družbeni ideali in vzori. Ljudje jih prevzamejo kot splošne kulturne dobrine in jih sprejmejo kot popolne. Potem pa nenehno iščejo ravnovesje med svojo nepopolno resničnostjo in takim idealom, ki so ga oživeli.
In zaradi tega hodijo po poti mnogih preizkušenj. Kdor te preizkušnje pravilno doživlja in si jih zna pojasniti, mu le-te pomagajo pri razvoju zavesti, ob njih zori in se spreminja. Ko se bo na koncu ponovno primerjal s svojim idealom, bo odkril, da je obtičal pred mejo, ko tako ne more več naprej, ampak mora priti na tej točki do preobrata. Da bi našel Božanski svet popolnosti, se mora usmeriti k Božanski resničnosti.
Ena od mnogih past na poti razvoja zavesti je, da se človek zaljubi v svojo podobo. Mnogi ljudje doživljajo občudovanje drugih in se tako lahko zaljubijo v podobo o sebi, ki so jo jim posredovali drugi. Kajti ali ni ta podoba bolj veličastna, kot vsakdanja resničnost? Le kdo nima rad, da ga drugi občudujejo in spoštujejo? V tem položaju uživamo celo, ko nas napadajo naši nasprotniki, saj se počutimo neprimerno boljši od njih, če smo deležni njihove pozornosti.
Vendar pa ta podoba ni resnična in prej ali slej se zgodi, da takšni ljudje pristanejo na trdih tleh resničnosti. Tako imamo pretresljivo resničnost, ko doživimo prepad med videzom in resničnostjo. Nič koliko ljudi se je ob tem že zlomilo! Prepad med videzom in popolnostjo pa se zaradi mučnega prizadevanja skoraj ne zmanjša, zato poskuša človek doseči popolnost na drug način, tako da si na vso moč prizadeva za telesno in duševno popolnost, ali pa se obda s pomembnimi ljudmi in stvarmi. Tako hoče človek svojo zlomljeno resničnost pripeljati do popolnosti, toda vedno znova mora ugotavljati, da s tem doseže ravno nasprotno.
Toda kljub temu pa Jezus od svojih učencev zahteva: »Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče«.(Matejev evangelij 5,48) Ali v življenju glede zemeljskih stvari in vrednot ni mogoče doseči popolnosti? Le kako se lahko človek znebi zmotne predstave, ki ovira doseganje te popolnosti?. In kje je meja med našo predstavo popolnosti in Božansko popolnostjo?
Dokler bo človek poskušal popolnost doseči v zunanjem svetu, tako dolgo bo neuspešen. Kajti s tem vzdržujemo ločenost z izvirom Božanske popolnosti , ki je znotraj nas samih. Polje dvojnosti pa sega zelo daleč, tako da lahko po pravici govorimo o neskončno veliko možnostih, v katerih pa človeku grozi nevarnost, da se bo izgubil.
Da bi se človek zmogel pravilno usmeriti, mora biti kot prvo prisotno globoko zasidrano hrepenenje po resničnem človeku. V tem hrepenenju zagledamo del popolnega življenja in hkrati vedno jasneje spoznavamo svoje lastno stanje. Kolikor jasneje lahko to hrepenenje spregovori v nas samih, toliko bolj nam je tudi jasno, da naša zemeljska osebnost nikoli ne bo dosegla stanja popolnosti. Notranjo osvoboditev dosežemo, ko se z odprtimi očmi ozremo po svetu in opazujemo naše lastno stanje s poštenim srcem in, ko to spoznanje sebi dopustimo ne glede na posledice.
Tako bo naše srce prežeto z veseljem in pred notranjim Bogom spregovorimo: »Gospod, naj postanem manjši za to naravo. Popelji me na pot, na kateri se bo(ali se lahko) lahko razvijal moj višji jaz in se bo moja resnična duša lahko združila z Božanskim Duhom.« V postopnem razvoju, korak po korakom se tako človek zave, kaj pomeni resnična popolnost. Toda pozor! Kljub temu, da začne nekaj tega Božanskega v iskalcu – človeku živeti, sam ostaja nepopoln. Vendar pa se vedno bolj zaveš Drugega v sebi. Vidiš Drugega, ki v tebi vstaja, vendar pa ti sam nisi ta Drugi. Z rastjo Drugega pa v nas raste notranje veselje.
Tako v tem Drugem prepoznavamo svojega pravega mojstra, svojo prvobitno-izvirno podobo. Vedno bolj se učimo predajati vodstvu Drugemu v nas in v moči, rasti drugega, počasi presegamo vse zemeljsko. Tako o tem piše Pavel v svojem pismu Filipljanom 3,12-16:
» Ne kakor da bi to že dosegel ali prišel do popolnosti, vendar pa trdim, da bi to osvojil, ker je tudi mene osvojil Kristus Jezus. Ne mislim bratje, da sem to dosegel. Eno pa je: pozabljam, kar je za menoj in se iztegujem proti temu, kar je pred menoj, ter tečem proti cilju po nagrado, h kateri nas od zgoraj kliče Bog v Kristusu Jezusu. Zato vsi, kar nas je popolnih, imejmo to v mislih; če pa kaj drugega mislite, vam bo Bog razodel tudi to. Sicer pa se držimo tega, kar smo dosegli.«
Miran Zupančič: duhovni učitelj, zdravilec in jasnovidec.
http//www.ezoterika.s5.com
|
NE ZAMUDITE
Popolnost
Prispeval/a: titanic dne torek, 22. avgust 2006 @ 10:04 CEST
Odvisno od posameznika, kaj želi, kako želi in pot ter počutje ob tem, ko dosega svoj cilj in željo. Vseeno je bolje, da se vedno znova znajdemo v manjšem neravnovesju, da imamo spodbudo ponovno dosegati ravnovesje, s tem pa moč in energijo za življenje. Želje in cilji, ki si jih postavljamo nas polnijo in osmišljajo naše življenje. Brez aktivnosti pri doseganju kar si želimo, bi bilo življenje resnično dolgočasno in nezanimivo. Ravno moč in energija, ko jo rabimo, da »gremo naprej« sta tisto pravo, ki se ji reče življenje. Odvisno je le od vsakega posameznika kako doživlja to pot pri doseganju svojih ciljev in želja. Nekdo bo zelo podobno situacijo, ki jo ima drugi označil za tragično, naporno in z nezadovoljnim občutenjem, prvi pa bo ves srečen vlagal ves svoj napor in navdušenje v to, kar si je zamislil in z zanosom premagoval ovire, ki so na poti do izpolnitve želja. Tako bi lahko rekli, da imamo vsi podobno pot, le pogledi in doživljanja na tej poti imamo drugačna. Ego, izkušnje, naravnanost, stopnja optimizma in vere v dobro, zaupanja v življenje in način delovanja vsakega je to, po čemer se razlikujemo.
Dragi Miran, jaz razmišljam, da ne moremo stvari tako posploševati. Ljudje se razlikujemo v svojih notranjostih, kot si napisal in iz nje izhajamo. Res pa, kot praviš, stremimo k popolnosti vsi, vse človeštvo, vendar vsak iz svojega pogleda in ne vsi zaradi nekega skupnega ideala. Vsak se točno zaveda, da v svojem srcu obstaja dobrota, čeprav dela slabo. Vsak ve, da je mali človek, čeprav se dela pomembnega in velikega. Vsak želi včasih spreminjati svet, druge, okoliščine in vplivati na to , da se bodo dogajale situacije tako, da bo sam izgledal dober in popolen, več kot v resnici je. Človek potrebuje za sebe to prepričanje, eden bolj, drugi manj, vendar vsak kdaj pa kdaj.
V ljudeh, ki jih srečujemo, predvsem tisti, ki se zavedajo smisla svojega življenja, vidijo učitelje, vidijo ogledalo za sebe, kaj jih moti, kaj jim ni všeč pri dugemu, da lahko spremenijo nekaj v zvezi s samim seboj. Ko spreminjamo sebe, smo bolj zadovoljni, ko spoznavamo sebe, pa postajamo veliki v svoji majhnosti.
Možnosti imamo enake, da vsak pogleda okoli sebe in živi po svojih predstavah, idealih in željah, ki izhajajo iz notranjosti. Hitro se vidi, ali je želja, ki se je zbudila v človeku njegova srčna, ali le plod družbe, okolice v kateri živi in ljudi, ki mu narekujejo življenje.
Zvestoba samemu sebi, Bogu, ki ga vsak nosi v sebi, lahko rečemo v srcu ali kakor koli drugače, sploh ni pomembno, je tisto, ki določa srečo v vsakem trenutku življenja. Popolnost ali nepopolnost stanja in trenutka, ko se ustavimo v naglici je prav vseeno kakšno se vidi navzven, pomemben je občutek, mir, harmonija, ki jo človek čuti v sebi. Vse kar čutimo izražamo s sovjimi dejanji in mislimi, tako pa krojimo zunanje situacije in svet v katerem živimo. Vsak prispeva s svojimi doživljanji delček resničnosti, ki se bo zgodil jutri njemu, kot tudi vsakemu drugemu človeku. To je tako majhen delček, vendar ljudi je veliko, ki ustvarjajo negativnost, nezaupanje, sovraštvo, nemir, skupaj pa je tega veliko, da se čuti kot neprijetnost, nepopolnost, neuresničitev naravnega, kar vsakomur pripada.
Sile, dobre in slabe se menjajo, dovzetni pa smo vsi v eni bolj, drugi manjši meri, od nas pa je spet odvisno koliko zmoremo te sile (negativne nevtralizirati ali transformirati v dobre, pozitivne pa povečati, ohraniti in razširiti) obvladati in se z njimi spopasti.
Vedno se začne pri meni in vse izhaja iz mene, tako občutja, dejanja, kot količina popolnosti v doživljanju vsakdana. To velja za vsakogar, ki lahko, tisti, ki želi sprejme, tisti, ki ne, pusti in gre naprej.
Lep dan, Melita
Popolnost
Prispeval/a: danaja... dne torek, 22. avgust 2006 @ 14:00 CEST
Lepa tema, popolnost, in res je, v našem zemeljskem življenju - je ni; je pa v nas močna težnja po njej.
Izhaja iz nezavednega ideala, ki ga nosimo v sebi od svojega začetka. Je pravzaprav težnja po stiku z Izvorom, z bistvom našega Bistva – ki JE popolnost!
In pri nastajanju umetnine je prav ta težnja gonilo. Tako recimo kipar skulpturo, ki je za vsakogar že dokončana, on še ure in ure brusi in polira, da iz kamna iztisne še več mehkobe in sijaja. V urah dela stopi pravzaprav v nekak ljubezenski odnos z materijo in njeno grobost želi pripeljati do stopnje božanske popolnosti, ki jo nosi v srcu. In ko si v tem vznesenem stanju, je potrebno prepoznati točko, ko moraš reči: stop! Je točka, do katere umetnina še pridobiva, potem pa se ustavi in z nadaljnimi posegi greš že v škodo. Za mnoge je to izredno boleč trenutek, ko te notranjost še in še sili k iskanju popolnosti, pa zaradi čiste realnosti (med drugim: čas je zlato) rečeš - konec, končano je. To je trenutek prizemljitve! Ampak, zanimivo, po neki časovni oddaljenosti, sam to svoje delo lahko vidiš v zelo visoki popolnosti (morda ker so misli, roke in srce že pri naslednjem projektu).
Prav razkorak med realnostjo in notranjo sliko popolnosti je vir frustracij mnogih umetnikov. Tudi Leonardo da Vinci, čigar dela se nam zdijo tako popolna, mnogih sploh ni dokončal, ker jih ni mogel približati sliki popolnosti, ki jo je nosil v sebi.
V vsakdanjem življenju je dobro čim prej spoznati in sprejeti, da popolnosti ni. Ker nas prevelika težnja k popolnosti lahko pasivizira, ohromi. Lahko se zgodi, da se zaradi te težnje v nas pojavi obotavljanje, strah in se dela sploh ne lotimo.
Zato je dober pregovor: Boljši slab DELAM, kot še tako dober – DELAL BOM!
Sprejeti lastno nepopolnost, nepopolnost drugih, nepopolnost rezultatov svojega dela je pravzaprav izraz lastne vrednosti, izraz ljubezni do sebe. (Obratno je perfekcionizem izraz pomanjkanja lastne vrednosti)
Kdor se ljubi dovolj in ceni svoje osnovno bistvo, ta sprejme svojo nepopolnost in smelo koraka naprej - z nepopolnimi koraki - a gre naprej! Trdno stiska vrabca v roki, pa še enega.... in počasi s polnimi rokami pride do strehe, kjer čaka golob.
Lep pozdrav iz čudovite nepopolnosti,
Danaja
Popolnost
Prispeval/a: Miran Zupančič dne torek, 22. avgust 2006 @ 18:30 CEST
Dag Hammarskjold, švedski politik (1905 -1961), ki je bil v letih 1953-1961 generalni sekretar Združenih narodov, Nobelov nagrajenec za mir opisuje stanje, ki da doživijo mnogi ljudje. Doživljajo občudovanje drugih in se lahko zaljubijo v podobo o sebi, ki so jo jim posredovali drugi:
"Okrog človeka, ki je v središču pozornosti, se začnejo spletati različne zgodbe, podobno kot o tistem, ki je umrl. Razlika je v tem, da mrtvemu ni potrebno vzdrževati zgodbe, da bi jo drugi sprejemali kot resničnost. Tisti, ki se zaljubi v lastno podobo, kot jo slika javno mnenje v času, ko je na višku, postane velik revež."
Leta 1952 zapiše v svoj dnevnik:" Tok življenja skozi milijone let, tok človeštva skozi tisočletje. Grehi, smrti in trpljenje, požrtvovalnost in ljubezen. Kaj pomeni "jaz" v tej perspektivi?
Ali me razum ne sili, da iščem svoje veselje, svojo moč, spoštovanje drugih? In vendar "vem" - vem, ne da bi vedel - da je to s tega vidika najmanj pomembno. Uvid, ki ga daje Bog."
24.8. 1961 - Ali obstaja nova dežela v drugi resničnosti kot je ta vsakdanja? Ali sem tam živel prej, kot v tej vsakdanjosti?"
Če želi, lahko biološki človek razišče neskončno mnogovrstnost tega prostora. Toda že veliko prej pa lahko spozna, da to nima smisla, saj je področje, ki bi ga raziskal, zunaj Božanskega sveta. Zaradi tega spoznanja prideš do nepreklicne meje, ko moraš biološko zavest pustiti za seboj. Ta meja pa je prvi resnični misterij, pred katerega si postavljen/postavljena: Nevidno ali Nedosegljivo.
Božanska popolnost obstaja v področju Nevidnega. O tem zemeljski ljudje nimamo nobene predstave in jo nekateri imenujejo Bog. Običajno izkazujemo temu nepredstavljivemu tiho spoštovanje in se poglabljamo v lastne misterije. Iz tega stanja pride potem do malikovanja. Tako stanje moramo prekiniti in se približevati Božanski popolnosti.
Tu gre predvsem za zavedanje duhovnega jedra v nas samih. To iskro duha moramo spet prebuditi v življenje; kajti le iz tega jedra lahko nastane resnično in čisto življenje. "Božje kraljestvo je v nas". (Evangelij po Luku 17,21) Ja, le kako smo to lahko pozabili? Kdor se ne zaveda te duhovne iskre, zaman tolče po zidovih ječe. Kot astronavt lebdi v breztežnosti in poskuša zgrabiti up vzbujajočo svetlobno točko, s pomočjo katere meni, da se bo premaknil z mesta.
Zašel je v labirintu vesolja, ki ga je sam ustvaril. Zato ga mora na njegovem notranjem potovanju voditi Duh, ki obuja vero iz Očeta-Stvarnika, upanje iz Sina in ljubezen iz življenja. Brez teh se ne da napredovati, četudi na zunaj izgleda, kot da je dosegel neskončne višine. Ti trije nam kažejo pot skozi naš labirint višjega jaza k srcu vesolja: "Jaz sem pot, resnica in življenje", ( Janezov evangelij 14,6) pravi Kristus, univerzalni posrednik med srcem človeka in Boga.
Danaja, bodi toplo pozdravljena in vse dobro ti želim,
Miran.
Popolnost
Prispeval/a: plemenito sonce dne torek, 22. avgust 2006 @ 21:20 CEST
Aja..nekaj bi rad podelil z vami...opažanja pri sebi...me zanima vaše mnenje?Ali se tudi vam to dogaja...ali sem jaz res en čudak?
Ko se opazujem ugotavljam, da je moja duša oziroma zavedanje čisto,nesebično,sočutno,itd...čutim toplino v njem..ne znam razložiti kaj.
Ugotovil sem, pa da da me pogosto misli ujamejo v svoj film...vživim se v neko vlogo in jo igram...in potem se sprostim in poslušam svoje misli in njihove blodnje in ugotovim, da so nesmiselne in mnogokrat prevarantske in manipulatorske narave...hočejo doseči svoje...neke vrste egoizem...
Hočem povedati, da se pogosto zavem teh vzorcev in programov, ki jih nosim v sebi in so mi tako nesmielni in zavirajoči, da mi gre kar na smeh in se sam sebi smejim potem, ko jih ozavestim.Koliko enih bremen smo si nakopali in ta moj ego me če se mu prepustim toliko utrudi, da sem potem čisto brez energije zaradi njega...prav napihnena pošast,hehe...
Prav hočem že odvreči to breme stran od sebe ven iz sebe...to navlako, ki jo nosim s seboj in mi samo jemlje energijo.Samo je res težko se zavedati samega sebe in tako lahko je postati len in pustiti egotu, da igra svojo igro in pustiti mislim, da me ujamejo v svoje zanke in blodnje...da jim ni dolgčas...
Misli rade vidijo, da se jim dogaja...kot neke vrste esmeralde...stalna napetost...razmišljanje...norišnica!
In ego tako rad vidi,da je nekaj posebnega...on je tako ponosen sam nase...oziroma name...sem tako lep in pameten...jaz sem neprecenljivo duhovno visoko in bogi tisti revčki, ki so pod mano in blodijo po svetu...no saj on sebi pravi višji jaz...on ni samo ego,hehe...
Upam, da ni samo moj ego tako popoln in superiozen in da niso samo moje misli tako preračunljivein manipulatorske?
Prosim povejte še vi svoja opažanja?
Zdaj tema je bila popolnost?Upam, da nisem preveč zašel iz teme?
Mir in ljubezen v vas in z vami
Popolnost
Prispeval/a: sonceživljenja dne sreda, 23. avgust 2006 @ 10:23 CEST
Popolnost in hrepenenje po njej – že samo ob prebiranju mi je toplo pri srcu in hkrati tesno, saj je tako zelo blizu in hkrati teko zelo daleč. Vsak človek ima pravico, da si svoje življenje izbere v svobodi. Ima pravico do »prvotne hrane«, pravico do čiste svetlobe, duhovne hrane, ki ne pozna omejitev. Popolnost – nekaj tako zelo drugačnega od našega snovnega življenja in pasti materije. »Plemenito sonce«, le kdo se ne ujame v lastne zanke in igro lastnega ega. Mislim da je zelo dobro, če lahko spregledaš lastne zanke, saj če jih vidiš, se jim slej ko prej ne pustiš več ujeti. Tiste nevidne, »zakrinkane«, kakor beneške maske, ki jih gledaš, pa ne vidiš pravega obraza – te te lahko držijo v zablodi celo življenje.
Naj bi se odkril tudi obraz za beneškimi maskami.
Mnogo lepega vsem
Darinka
Popolnost
Prispeval/a: danaja... dne četrtek, 24. avgust 2006 @ 14:42 CEST
Ampak nejasnost v pisanju, je lahko tudi nejasnost v življenju. To pa ni fino.
No, nihče ni popoln, saj zato smo tu!
Drugače se mi pa zdi, da ti sploh ne gre slabo, saj pišeš, da opaziš, kdaj deluješ iz sebe, torej iz svoje božanske identitete in kdaj iz ega, torej lažne identitete. In se zavedaš, da si sam gospodar svojih misli in pomikanja pozornosti iz ega v svojo božansko identiteto. Ampak, da se pustiš lenobi… In kaj je lenoba? Tudi to je tvoj ego! Saj ni ego samo občutek popolnosti, superiornosti… Ego je tudi lenoba, strah, ljubosumje, zavist… Ego je vse, kar ni tvoja prava Božanska identiteta.
A tudi ego je del tebe in ni namen, da ga zavračamo, ampak da ga uporabljamo za učenje, za rast!
V dualizmu poteka razvoj preko boja nasprotij. In namen našega ega je, da se učimo iz notranje napetosti med poloma: med egom in božansko identiteto.
Potrebuješ se zavedati, v kateri točki je tvoja pozornost, iz katere točke trenutno deluješ, ali iz lažnega jaza, torej ega ali božanskega jaza (to znaš!). In če si v egu, se zaveš, da to v resnici nisi ti in preko notranjega dialoga ugotoviš - kaj te sili biti v egu. In to je tisto, kar moraš preseči, da pride do napredka v tvojem razvoju!
Veliko pozornosti ti želim in srečno!
Danaja
Popolnost
Prispeval/a: plemenito sonce dne četrtek, 24. avgust 2006 @ 17:18 CEST
Sploh se nisem hecal glede misli in egota...morda sem na šaljiv način napisal vse skupaj...
Kolikor sem uspel dojeti opažam, da ravno polno zavedanje samega sebe nas pripelje do razsvetljenja...in govoril sem o tem, da se je izredno lahko prepustiti igri egota in...priznam moj ego ni lahek za nositi ga s seboj(me mnogokrat prav utrudi...mi ogromno energije izpije...sploh če mu nasedem in se mu prepustim) in tudi misli so dostikrat svojeglave in jih nimam pod nadzorom(tudi one mi jemljejo energijo...sploh če se jim prepustim)...priznam pač...morda se sliši smešno samo tako pač je.
Ravno to sem želel povedati...da je meni izredno težko stalno biti pozoren in opazovati...veliko lažje je se dati na off in prepustiti egotu in mislim...stvar navade očitno.
Vsa leta so misli svoje delale in ego tudi...in nabralo se je mnogo brezveznih bremen, ki jih nosim s seboj...sem želel povedati, da sem jih sit...in da jih nočem več nositi s seboj...zato tudi hodim po poti samozavedanja...in ozaveščam svoje misli...med njimi je tudi lenoba,zavist,ljubosumje,posesivnost,strah,itd.
Iščem vzrok tega in povod in da te vzorce eliminiram, ker je moja izbira taka, da jih ne potrebujem in jih nočem s seboj nositi po svetu...
Sem pa vesel, da znam to opaziti(kolikor toliko uspešno) in da se tega skušam zavedati.Zdaj zakaj imam take misli...očitno so zapacane z vso brezvezno navlako in prepričanji in se borijo za svoj obstoj.Skozi leta sem jih pustil da igrajo svojo igro.
In tudi ego očitno si je našel neko svojo masko, ki jo igra...saj igra ega pride zaradi strahu iz nevednosti.
Zavedam se tega, da so misli del mene in ego tudi...in imam sposobnost nadzorovati jih...saj to bi po moje vsak sleheren posameznik moral početi...in bi sigurno živeli v drugačnem svetu kot živimo sedaj.
Ne gledam na njiju kot na sovražnika...ampak kot na otroka, ki ju je potrebno prevzgojiti in paziti kaj vlagam in dajem v njiju...to je orodje, ki mi je bilo dano, da mi pomaga na zemeljski obli...ne da je moj sovražnik...zaenkrat mi pač povzročata več škode in zmede kot koristi...
Sigurno sem si pa sam kriv, da nosim v sebi toliko teh programov,navad,prepričanj.
Vesel sem, da vem da imam svobodo izbire...in to je moja izbira, da to spremenim, da spucam ta moj um in ego...
Upam, da ne razumeš spet mojega pisanja kot šalo...ker to definitivno ni šala.
Sem dobil preblisk, da te je zmotil tisti ego...višji ego, ki je nad vsemi ostalimi?
Opazil sem tudi, da ogromno ljudi, ki se ukvarja z duhovnostjo..sebe vidi kot jaz sem višje zavedno bitje...ostali so pa navadni smrtniki...in čim nekdo gleda bolj zemeljsko...se vzvišeno postavijo...jah pač še ni na tej stopnji...je nižje na duhovni stopnji!
Tudi to je igra ega...in to sem želel povedati...tudi jaz se pogosto ujamem v tem...hvala bogu ozavestim to.
Ali ni bil samo tvoj začetek...moje plemenito sončece odraz nečesa podobnega?
Vem da nisi želela slabo...želela si mi pomagati...kot želi mati pomagati sinu.Ampak bistvo je očem skrito..in je skrito v tvojem stavku..saj veš kaj imam v mislih ;)
No da zaključim...zavedam se tega, da je samo hraber in plemenit človek sposoben priznati svoje napake,slabosti in šibkosti...
In zdaj izjava za moj ego...jaz pa ne samo, da jih priznam celo pripravljen sem jih odvreči in zavreči,hehe...jah...tale moj ego je res zabaven...malo ga bom pogrešal ;)
Saj življenje je v bistvu čisto zabavno...in meni res ni dolgčas.
Aja...eno hecno zgodbo sem se spomnil...vam jo zaupam:
Se sprehaja človek po mestu in se pogovarja sam s seboj.
Pride mimo neznanec, pa ga vpraša...a je s tabo kaj narobe?Sam s sabo se pogovarjaš...malo čez les mogoče?
Pa mu odgovori možakar nazaj:
Jaz se rad s pametnimi ljudmi pogovarjam...še raje jih, pa poslušam!
Popolnost
Prispeval/a: sonceživljenja dne petek, 25. avgust 2006 @ 14:44 CEST
Ha, ha, ha, ha, ….
Tudi jaz bom svoj ego pogrešala (če se bo kdaj hotel odlimat - je zvit ko sama strela) predvsem zato, ker neizmerno uživa, če ušpiči kakšno malo lumparijo npr. Sodelavcu zalimaš (s selotejpom) telefon (gumb, ki vzpostavi in prekine linijo), potem pa ga veselo pokličeš.
Malo za šalo.
Pozdravček in mnogo lepega
Darinka
Popolnost
Prispeval/a: danaja... dne petek, 25. avgust 2006 @ 17:20 CEST
zelo dobro opazuješ in razmišljaš o egu. Seveda je težko stalno biti pozoren in opazovati, ampak to enostavno moraš - če si prišel do te točke! Vsak sam izbira, in če vidiš, kaj si res ti, kaj je tvoj pravi , jaz, tvoj božanski jaz - zakaj padeš na finto egu in se daš na off.?!
Zdajle razmišljam: morda je pa tisti poriv, ki ti da moč, da ostaneš v pravem jazu, ali da se hitro pomakneš ven iz ega - neka božanska iskra, ki ti v nezavednem takrat da moč.
Ja, tako je! Če si stalno v stiku iz Izvorom, imaš več moči, da ko sprevidiš igro med Egom in svojo pravo identiteto – se lažje pomakneš vanjo. No, še sama sem presenečana nad tem spoznanjem, saj sem mislila, da je pravzaprav pri tem vse le v moji samodisciplini, v moji odločitvi in iskreni želji živeti svoj božanski jaz in ego zavestno uporabljati za svoj napredek.
A tukaj gre za božjo pomoč!
Saj je logično: konstruktor ega smo mi, naša božanska identiteta, konstruktor božanske identitete pa Bog, in božja pomoč, krepi samo božansko identiteto. Zato je, ko si v stiku z Bogom, lažje pomakniti točko pozornosti in delovanje - iz ega v pravi jaz!
No, plemenito sonce, hvala ti za priložnost za tole razmišljanje in spoznanje!
Zato je potrebno moliti in biti stalno v stiku z Izvorom! Ker potem gre vse lažje!
Pa še drugi del tvojega komentarja. Si si dal pač naziv, ki kar kliče, da človeku postane všeč. Ko sem videla tvoj stil pisanja, sem se avtomatsko spomnila na moja sončeca doma, ki mi pošiljajo SMS sporočila ali maile v stilu, da moram trikrat prebrati, da ugotovim, kaj mi skušajo povedati. (sem pristaš očitno staromodnega tvorjenja stavkov) Samo zato sem te malo preimenovala; da pa mi je bilo kmalu žal, ker sem si dovolila to domačnost, sem ti takoj napisala.
In ti si imel izbiro, lahko bi to vzel kot prisrčno, sproščeno… resnično kot le to, da sem naziv iz plemenitega sonca malo po pesniško preobrnila, kot jaz rada delam, in je nastala plemenitost sončna.
A si padel na finto ega, ki je sprožil v tebi alarm, zadel na nekaj, ne vem kaj, a je tvoje - in videl mene v takšni luči, v kakršno me je tvoj ego postavil. Kot sem rekla, to je tvoje, ne moje! In tukaj je nekaj, kar moraš ti preseči - saj se je zato sprožil v tebi alarm. To je le v tvoje dobro.
No, tako deluje ego. Zato ga potrebujemo za naše napredovanje. Edino kar je, da si stalno pozoren in vodiš iskreni dialog med egom in božanskim jazom. Ni lahko.
Ne zameri, ker sem si sposodila primer, ki si mi ga ti prinesel na pladnju.
Pred prvim komentarjem sem malo dvomila, če se res želiš kakšen odgovor ali se samo malo zezaš. Očitno upravičeno.
Ker vedno, če želiš odgovor, ga moraš biti pripravljen sprejeti, brez strahu, da bi tisti, ki ti ga je poskusil dati - ga dajal, ker se čuti nad teboj. Tak strah, taka sodba je spet igra tvojega ega. In spet v bistvu tvoje učenje, ne onega drugega.
Tudi jaz sem opazila, da se nekateri ki se »ukvarjajo z duhovnostjo« sebe povzdigujejo nad druge. Če res tako mislijo, so duhovno nižje od ostalih. Duhovnost ima kaj malo z znanji o duhovnosti. Zato se nima smisla obremenjevati s tem.
Pišeš: »ampak bistvo je očem skrito…in je skrito v tvojem stavku…saj veš, kaj imam v mislih« - Halo? Nimam pojma, kaj imaš v mislih, ker jaz nisem imela ničesar takega v mislih, kar bi želela skriti, zaviti ali karkoli... Vse to je spet tvoja slika, ne moja; to so tvoje misli.
Ko deluješ iz svojega pravega jaza, se varno izražaš jasno in govoriš resnico, saj veš da resnica ne more poškodovati človekovega bistva, njegove božanske identitete. Če rani, rani njegov ego in ta človek pač dobi svojo lekcijo. Če se je na tak način zaveda, dobro zanj; drugače pa malo težje, a je še vedno dobro, ker v bistvu je to poriv naprej.
No ja, plemenito sonce, pa sem končala. Želim ti lep konec tedna in veliko sonca, pa da komu si v resnici plemenito sončece. Kaj ni najlepše, če ljubiš in potem ljubezen tudi nazaj dobiš. Zagotovo.
Zabavaj se! Popolnosti pa na Zemljici itak ni!
Danaja
Popolnost
Prispeval/a: Miran Zupančič dne sobota, 26. avgust 2006 @ 17:52 CEST
Vsak človek spozna, da je potrebno naravne potrebe potešiti, da bi telo lahko opravljalo svoje funkcije, vendar pa so te potrebe drugotnega pomena. Zmanjševati se morajo same po sebi, brez sile, da lahko postopno izgine poželenje jaza-ega z njegovimi že naštetimi lastnostmi.
Človekova pot naj bi potekala nekako takole:
Hrepenje v našem srcu prebudi spoznanje v naše pravo poslanstvo in nas lahko pripelje do prostovoljne spremembe mišljenja in delovanja. Mišljenje in delovanje se potem usmerita k višjemu cilju: "Ne moja, ampak Tvoja volja nej se zgodi!"
Vsem nam je jasno, da smo kot človeštvo zašli s prave poti. Vendar pa nismo sami in vsak človek lahko rahlo občuti silo, ki ga želi rešiti iz njegovega oklepa. Kajti kakor hitro pa zaide ujeta in nedovzetna zavest v slepo ulco, spozna, da mora obstajati še nek drug Vir življenja, ne le biološka narava.
Tako se nam ponuja priložnost, da bi odkrili resnično vrednost svojega domnevno tako dobro in smiselno urejenega življenja ("Biti na realnih tleh"). Da, marsikdo se trka po prsih in se mu zdi, da je veliko dosegel. Drugi spet vidi, kako visoke zidove ječe si je zgradil, vendar nima poguma, da bi jih porušil. Tretji spozna, da je celotno zgradbo svojega finejšega telesa v mnogih inkarnacijah gradil tako, je svetlobo, ki ga kliče in želi osvoboditi, načrtno izključeval.
Vsak človek v svojem bitju začuti vsaj rahlo vibriranje ali delovanje te mogočne sile, ki nas želi osvoboditi iz lastnega oklepa. Globoko v sebi slutimo enost, ki izravnava vsa nasprotja, ki so prišla zaradi naših želja in zavedamo se, da mora biti ta enost skrita nekje v nas samih. V našem srcu nastane občutek, izkušnja vseobsegajoče ljubezni. In neizbežno se v nas samih v takem trenutku porodi vprašanje:
Je to, kar sem dosegel v življenju vse? Je to ves smisel življenja?
V več kot tisočletnem razvoju osebnosti, se je človek že večkrat znašel v položaju, ko je bilo potrebno izbirati, dobro ali slabo. Tako so bile človekove sposobnosti, ki izhajajo iz božanskega načrta, kateremu morajo služiti na preizkušnji. Izkusiti smo morali, da samoljubje v ljubezni vodi v sovraštvo, da naše na jaz usmerjene misli otopijo čustva in da borba za samopotrjevanje prinaša trpljenje nam samim in drugim.
V sedanjem trenutku so mnogi prispeli do konca razvoja v naši naravi nasprotij, je na tem mestu vmesno vprašanje: Ali so dosegli mejo in točko preloma k novi zavesti, višji zavesti zavedanja? Se morda ne vrtijo v krogu, tako da postajajo mentalni zidovi ječe, ki so jih sami zgradili še debelejši?
Ko pogledamo svet okoli sebe vidimo, da številna majhna in velika nasprotja na našem odru življenja kažejo, da mnogi te meje še niso dosegli. Še vedno se prepirajo med seboj in poskušajo drug drugega obvladati in prevarati. Tako drug drugega uničujejo telesno in duševno tudi zato, ker jim tako ukažejo drugi
Tako si človek zaradi svojega izkrivljenega zaznavanja krčevito prizadeva vzpostaviti izgubljeno enost in sicer to tako, da išče partnerja v drugim človeku, se potem vrže v delo, se posveti uresničevanju svojih idej ali pa se neumorno posveča svojemu hobiji. Tako mišljenje in čustva, ki bi morali obvladovati njegove strasti, postanejo sužnji teh strasti.
Posledica tega je, da danes človeku vlada anarhija treh zmožnosti, ki niso medsebojno usklajene: razum, njegove svobodne volje in njegovih najglobljih občutkov. To pa je pripeljalo do zameglitve njegovega razuma in k vedno večji oddaljenosti od Logosa. Tako so se s tem povečevele in napihnile njegov jaz-ego, ki je prevzel vodstvo osebnosti in tako krepil ter utrjeval svoj položaj.
Potrebno se je izvleči iz tega, pogosto usodnega krožnega toka. Mnogi to tudi poskušajo. Med njimi se nekateri umaknejo na oddaljena mesta, gorske vrhove itd... Lahko pa imajo le malo duhovnih idealov in si želijo le zapustiti sedanjo mesto, ki jih s svojimi zakoni omejuje. Tako v vseh teh navedenih primerih človek samega sebe odnese s seboj. Vzrok za svoje probleme, težave in možnosti, je on sam. Na tak način se ne moremo umakniti poteku naravnega procesa, vsaj z odrešilnim izidom ne.
Dobro je, da se zavemo, da je večno Božansko polje energije, ki se dotika sveta vseh nas zgrajeno iz brezpogojne ljubezni. Znaki te ljubezni so prepoznavni v tem, da se želi dajati, tako kot Sonce sije nad vsakim bitjem, neglede na njegovo obnašanje in delovanje.
Delovanje te ljubezni narašča sorazmerno z iskalci le-te, ki se ne pustijo kaj dolgo zavajati od vseh več ali manj dobro mislečih avtoritet, ki običajno prav tako malo vedo, kot oni sami. Taki ljudje-iskalci prikličejo to energijo-ljubezni, jo izprosijo in se z njo krepijo. Na tak način jo doživljajo kot veliko pomoč na poti duhovne osvoboditve. Ta ljubezen nikoli ne jemlje energije, ampak jo vedno brezpogojno daje.
Namen te ljubezni je, da hrani Božanski ogenj v srcu človeka, ki bi mu tako omogočil rast. Ta ljubezen daje vsem nam tudi moč za sodelovanje pri Božanskem ravojnem načrtu, ne da bi gledali le na svoje interese.
Ko se ljudje na tej poti srečajo, združijo svojo moč Oblikujejo lahko velikansko polje odrešujoče energije, ki priteka k vsem, ki jo potrebujejo. Da je to res in da obstajajo takšna energijska polja, ve vsak iskalec resnice. A ne samo to. V najglobljem bistvu ve, kako takšno polje doseči in vstopiti vanj, kajti na njegovi poti življenja ga to privlači in kliče. Edino, kar mora storiti je, da se popolnoma preda, da bi lahko ta klic intuitivno razumel in se odzval na njegovo privlačno silo. Tedaj odločilno pomaga pri gradnji rastoče Božansko - človeške energije, ki lahko bolno dušo ozdravi in premaga smrt.
Potrebno je preseči holistično podobo sveta, ki namreč izhaja iz nasprotij v tem svetu in ne pozna nobenega Božanskega sveta nad njim, medtem ko ko se ve, da je ta svet dvojni svet relativnosti, ki ga presvetljuje zakon bolj popolne enosti.
Holistična podoba kaže navidezno ravnovesje med zemeljskimi nasprotji, ki so dopustna za človeka ega-jaza. Popolna enost pa je višje ravnovesje. Dostopna je le človeku, ki lahko živi v tem duhovnem ravnovesju. Zato pa je potrebno zapustiti svoj ego-nižjo zavest in v sebi prebuditi nesmrtno dušo, živeti iz popolne enosti.
Na poti nam padajo maske, ko posije luč v našo osebnost. Potem prihaja do procesa čiščenja od znotraj nevzven. Naša zemeljska osebnost-ego poskuša ta proces zaustaviti. Nastane velik notranji boj. Na začetku se vedno odzove najpogosteje z značilnimi razlagami. Postopno pa se nauči dati svetlobnemu bitju v sebi dovolj prostora, da bi se lahko razvijalo.
To svetlobno bitje, ki ga podpira osebnost, reši senco. Odločitev predati se temu svetlobnemu bitju, prebujeni duši, pa mora priti na podlagi svobodne volje. Toda pri tem ni dovolj le ena pomembna odločitev, ampak se kot iskalci nenehno srečujemo s celo vrsto odločitev. Pri tem ne manjka tudi priložnosti, ki nas na poti ne bi oddaljile od nje. Vedno znova se nas bo sililo k zavesti, da bi lahko sledili lastni poti in se zanesli samo na sebe.
Ko pa enkrat v temelju sprejmemo zaobljubo Svetlobi, nam ne bo nikoli manjkalo energije in spoznanja, da bi odprli naslednja vrata. Ne glede na to, kako šibka in nepopolna je lahko naša osebnost, je svetlobno seme v naši osebnosti-ega povezano s Stvarnikovo silo, ki nas vzdržujejo in vodi.
Premnogi na začetkih poti mislijo, da bodo zaradi te povozeve in obilnega ezoteričnega študija univerzalnega nauka bliskovito preoblikovali v svobodno bitje, ki je rešeno vseh spon materije. To seveda ni mogoče in je čista iluzija, kajti ta proces zahteva od nas čas in brezpogojno predajo vodstvu Duha. Notranja luč pa postaja vedno svetlejša in korak po koraku prepoznavamo elemente, iz katerih je zgrajena naša senca ali ego. Tako pride do resničnega samospoznanja, ki ni pridobljeno iz knjig, ampak iz lastne notranje izkušnje.
Bistvo je, da prepoznamo senco preteklosti svojega sedanjega življenja in je ne hranimo več, ampak postopno sproščamo v Luči in jo opuščamo. Bistvo je, da spoznamo, da je naša ločenost cena za obstoj jaza-ega, ki smo si jo v preteklosti sami izbrali. Vsa ta spoznanja ali opazovanje, če želite nas pripeljejo do trezne ugotovitve, da premagati "grešnost" pomeni preseči dvojnost. Naš prvi korak, ki vodi iz nasprotij, bo zagotovo uničil prvi korak, s katerim je vsak človek postal grešnik.
Vera, prava vera, ki nas ozdravi je, takrat prava, ko nam pokaže izhod iz dvojnosti in mora biti zgled za to. Premagati usmerjenost na jaz-vem, je naša naloga, saj je ta jaz vzrok ločenosti, bolezni in smrti.
lep pozdrav vsem in vse dobro,
Miran.
Popolnost
Prispeval/a: 5ht dne torek, 29. avgust 2006 @ 00:52 CEST
Za pričetek poti k popolnosti, pa so nujni trije koraki:
- odvezanost od fizičnega telesa
- odvezanost od jaz-a, ega, razuma, uma, intelekta oz. subtilnega telesa
- poravnava karm iz tisočev preteklih življenj
Prvi korak je najmanj zahteven, pa vendar je zahteven.
Drugi korak je zelo težaven, vendar se ga da z vajo priučiti.
Tretjega koraka ni še nihče zmogel sam. Kdo lahko izniči karmo? Je to že kdo poskusil? Je že komu to uspelo? Komu izmed nas? Z lastno močjo? S pomočjo vodnika?
Karmo vseh preteklih življenj, milijone življenj.
Brez tega ni nesmrtnosti, ni večnosti - ni popolnosti.
Kdor resnico išče, tega resnica najde.
Lep dan in uspešno iskanje.
Popolnost
Prispeval/a: Miran Zupančič dne torek, 29. avgust 2006 @ 18:28 CEST
Svetovna karma obliva Zemljo in nas ljudi neprestano žene skozi globoke izkušnje- Božanska ljubezen pa prav tako obdaja Zemljo in neprestano pošilja svoj klic v naše srce, da bi vedar dvignila našo dušo iz lastnega trpljenja. Ponuja nam pomoč, kajti brez te pomoči sam nihče tega ne bi zmogel.
Človek pa se lahko odzove z bojem ali s predajo tej vodilni sili, ki nas kliče. Če se človek odzove z bojem, ga ponovno zajamejo Luciferjeve sile, ki obddajajo Zemljo. Kopičijo se na določenih krajih in njihovi zvesti priprženci jih delajo še močnejše. Toda gorje tistemu, ki mora živeti iz tega. Luciferjeve sile pa se pod vplivom tokov Božanskih sil tudi spet razpršijo. Takrat govorimo o miru. Tako naša zavest zbira izkušnje in pride do meja svojih zmožnosti ("Tretji korak"). Za tem pa je točka dotika, od koder imajo vpliv drugi sile, ki so Božanskega izvora.
Če se človek preda Božanski svetlobi, lahko pusti Luciferja za seboj. Tedaj je premagana duhovna smrt. Tedaj zemeljska smrt izgubi svoje želo. Tedaj so odprta vrata k večnemu življenju. Tako prične postopno prodirati v nas spet resnica Duha. O tej odrešitvi pravi Berdjajev (filozof svobode):" Če verjamemo v odrešitev s pomočjo, potem delamo to v čisto drugem smislu. Z resnico se loči to, kaj je božjega in to, kaj je cesarjevega, med duhom in svetom."
Resnica se razkrije šele na visoki stopnji duhovne skupnosti. Človek le skupaj z drugimi ljudmi lahko ustvari visok nivo, da se lahko dvigne nad subjektivni in tudi nad objektivni svet
"Krščanstvo je religija ljubezni, ne religija pravičnosti. V krščanstvu je zakon premagan, tako naravni zakon, kakor tudi zakon pravičnosti. Človek, ki je postal deležen misterija odrešitve, človek, ki je Kristusa sprejel vase in je deležen rodu Jezusa Kristusa, ni več podvržen karmičnemu zakonu, v prihodnjosti mu ni več treba preživljati, v neskončnih evolucijah vsega preteklega, in po zakonitem, pravičnem in nenehnem procesu vse to premagovati." (Svoboda in duh, str. 313, Berdjajev)
V izvajanju o karmi pravi Rudolf Steiner, da včasih povratne učinke našega dela lahko prepoznamo. Navaja primer iz biografije, da je sredina življenja nekakšen preobrat in se življenje po 35. letu nekako zrcali. Kar doživi človek pred sredino življenja, pred 35. letom, se neposredno po sredini življenja zrcali, kar je bilo čisto na začetku življenja, se zrcali na koncu življenja in vmesna obdobja na podoben način.
Opisuje, da otroci, ki so jih vzgajali tako, da njihova duša ni bila potešena zaradi reda in discipline v katero so rojeni, lastno indentiteto zelo težko razvijejo. To pa se potem zrcali v visoki starosti človeka tako, da so ti stari ljudje v duševnosti nekako vsi ubogi z obilico starostnih težav.
Če odrasel človek pozna zakon biografije, ki je nekakšen karmični zakon v okviru enega življenja, lahko ta zakon izravna s tem, da skrbi za notranje duhovno bogastvo in notranjo gibljivost. Zato je modro prisluhniti sebi in se resnično vprašati "Kaj sem jaz?" Človek lahko učinkovanje negativnega otroštva, te karme izravna, tako da starost ne bo enaka. Človek delovanje karmičnih zakonov lahko prepozna, jih vnaprej izpolni in izravn, tako, da karma potem ne more učinkovati.
lep pozdrav in vse dobro,
Miran.
Popolnost
Prispeval/a: avgusta dne torek, 29. avgust 2006 @ 20:02 CEST
Avgusta
Točno tako dogajanje jaz že nekaj let opazujem pri sebi in ga razlagam svoji najboljši prijateljici, ker nekomu enostavno moram o tem govoriti, četudi nje ta tema posebno ne zanima.
Kar zgodilo se je nekoč, da sem opazila, kako se mi ponavljajo dogodki, ki sem jih enkrat v otroštvu in mladosti že preživela, največ se jih zgodi v povsem nasprotnih pogojih. Zanimivih, dokazljivih dogodkov se je nabralo veliko, a ker dvomim, da bi se hotel kdo poglabljati v spoznanja tujih ljudi, jih tu ne bom opisovala. Če je kdo od bralcev radoveden, debata lahko steče preko e-maila. Vesela bom vsake pošte, še posebno vaše, g.Miran (o tem, ali imate vi tudi tako izkušnjo, če je nimate, vas prosim samo za osebno mnenje).
Popolnost
Prispeval/a: Miran Zupančič dne torek, 29. avgust 2006 @ 20:38 CEST
glede pojma večnost in odrešitve si očitno nisi na jasnem o čem je v tem smislu tu govora.
"Srce univerzuma vibrira v tvojih prsih. To sem jaz. Ta, ki vodi svetove iz najbolj notranjega središča, je Brahman, Atman, skrivni krmar, neumrljivo. Kdor s Svetlobo svoje duše spozna pravo bistvo, Brahmana, spozna njega, ki je v večnosti, in se osvobodi vseh okov." (Upanišade)
Današnje stanje človeštva je trenutno tako, da se ne zaveda več središča univerzuma. Zato vsak razvoj na svojem vrhuncu doživi propad. Civilizacije nastajajo in propadajo. Kdor pa se zaveda duhovnega središča v svojem srcu in iz tega živi, ta se nahaja v večnem sedaj in ni več vezan na razvoj in propad. Njegovo mišljenje se tako usmeri k duhovnemu Soncu. To pa je že novo mišljenje, ki obsega vesolje.
Vsak človek si sam piše svojo knjigo življenja na osnovi lastnih zaznav in izkušenj. kar je za enega lepo, je za drugega grdo. Ko je enemu vroče, drugi obleče pulover. Medtem, ko eden uživa v gorah, jih drugi ne mara. Profesor X se s svojo zavestjo bojuje s kolegom Y, ker je nnjegova zavest drugačna in dejstva, pa naj bodo še tako znanstvena, razlaga svoji zavesti ustrezno. Termometer kaže natančno temperaturo, vendar pa različni ljudje isto temperaturo doživljajo različno.
Naša lastna zavest ustvarja naša doživetja in zavest je zaprt sistem. Dopušča nam le to, kar je zanjo uporabno in zavrača vse, kar ogroža njena sprejeta pravila in vrednote. Kaj je vzrok? To je v bistvu posledica samoohranitvenega nagona. Zavest vtise čutil preseje. Sprejme pa le tiste, ki se ji zdijo koristni.
Vendar pa obstaja tudi druga razlaga, ki je bolj razumljiva. Vidni, fizični človek je del zapletenega sistema, v obliki krogle iz energijskega polja, ki ima vsako svojo nalogo. Človek je takorekoč v zapredku kot oajek ali vodni hrošč, ki sedi v zračnem mehurčku in živi v tem majhnem zaprtem svetu. Del tega zapletenega sistema, se mora še razviti v božanskega notranjega človeka.
Vse dokler pa človek še ne more razviti tega božanskega v katerem prebiva, ostaja zaprt v ozkem krogu zaznavanja svojih pet čutil. Tako sebe, svojo okolico, življenje in svet zaznava iz tega omejenega sistema v katerem je, oziroma smo. To traja tako dolgo, dokler Luči-Svetlobi-Resnici zavestno ne dovoli, da ga najde in osvobodi iz njegovega ujetništva; svetloba po kateri vendar hrepeni vse njegovo bitje.
V nekem življenjskem trenutku Svetloba prodre v ječo človeka. Tako v svojem bitju občuti človek to kot klic po osvoboditvi. Ta klic je na začetku še zelo šibak, komaj zaznaven, včasih pa tako močan in lahko tudi goreč, da se začne človek z dušo in telesom boriti za svobodo. Ta borba pa ima veliko različic.
Nekdo se lahko usmeri k svojim osebnim sovražnikom in se tako bojuje na popolnoma biološki ravni. Spet drugi doživi svojo ujetost kot ujetost svoje skupnosti ali lastnega naroda in se zato zavzema ter žrtvuje za svobodo soljudi. Lahko pa se bori tudi za to, da bi uničil sile, ki ga držijo ujetega na fizično.
V prvem primeru gre le za osvoboditev jaza, v drugem primeru za osvoboditev, oz. odrešenje skupinske duše, v tretjem primeru za osvoboditev lastne duše. Bori pa se vedno na osnovi izkušenj, ki so zbrane v osebnem kokonu. Večinoma so to izkušnje iz oddaljene preteklosti. Uzkušnje nam določajo motive in delovanje. V prvi vrsti je vtisnjena karmična preteklost, v drugi vrsti vzgoja in izobrazba. Na teh elementih temeljijo misli in občutki ter delovanje takega človeka.
Vsaka stvar pač ima vedno dve plati. Borba za osvoboditev je reakcija na Svetlobo in je odvisna od stopnje razvoja posameznega človeka. Človek se pač upira luči resnice tako dolgo, dokler je notranje ne spozna in se ji prostovoljno in zavestno podredi. Veliko njih se ji skuša tudi izogniti. V tem primeru se tak človek obda z temo. Tako pred svetlobo, ki ga želi osvoboditi iz teme in, ki jo je sam povzročil, se zapre (" Pusti, te pravljice duhovne in sestopi raje na realna tla!").
V primeru pa da v svojem najglobljem bistvu išče luč in svoj izvor in kljub temu vztraja, potem jo bo našel, oziroma bo najden. Kajti tudi luč resnice išče njega. Pri tem gre torej za srečanje, ki se pripravlja že dolgo in se bo brez dvoma zgodilo. Če se ne bo zgodilo v sedanji inkarnaciji, se bo zagotovo zgodilo v trenutku, ko bo v energetski sistemu živel "prebivalec", ki bo spoznal veliki načrt odrešitve.
Težko bi krajše in bolj jedrnato izrazili človeško dramo, kot to povedo Jezusove besede v Tomaževem evangeliju, verz 61:
" Jezus je dejal: Dva počivata na klopi, eden bo umrl, drugi bo živel." V človeku se odigrava velika drama, v kateri igrata glavno vlogo dve nasprotni si sili. Torej počivata skupaj na klopi, sta blizu drug drugega, vendar eden bo umrl, drugi bo živel. Našo človeško dramo povzročata preteklost prvega in večnost drugega. Smrtni-umrljivi je naša osebnost, ki jo sestavljajo različne snovi in sile zemlje.
Večni je božansko centralno bitje "Človek iz drugih dimenzij", ki počiva v naši umrljivi osebnosti, umrljivem. V naši osebnosti (Marja, Miran) delujejo nasprotne si sile zemeljske narave. Brez njih naša osebnost ne bi mogla obstajati. Naš umrljivi človek je podrejena drama, naša glavna drama pa je soočenje med umrljivim in božanskim kraljestvom, večnostjo. Ko je enkrat razrešena glavna drama, mine tudi zemeljska drama našega umrljivega človeka.
Te drame pa ne moremo končati z nobeno metodo tega sveta. Kdo je tisti, ki bo živel? Če je naše življenje res Življenje, potem je večno in vsepovsod. Če se življenje konča, potem resničnega življenja ni. Resnično življenje je Življenje in ne mo biti ne-življenje. Tako je resnično življenje večno. Bivanje nas zemeljskega človeka in vsega tega, kar sodi zraven, se vedno znova prekinja, je vedno ponavljajoče prenehanje in začetek v skorajda neskončnem valovanju.
Živlenje pa ne smemo istovetiti samo z življenjskimi oblikami. Življenje obstaja tudi, če ni oblike, Življenje kot neskončna bit Ker pa je življenje kreativna ustvarjalna sila, ima oblike: božanske, nebeške in zemeljske oblike ter bistvo.
Življenje je lahko brez omejitev, ko besedo "življenje" izgovorimo v notranjosti zavestno, potem globoko v svojem srcu občutimo in doživimo, da je življenje neskončnost, večnost, absolutni Bog. Ja, sedeti skupaj na isti klopi, je prav gotovo zaupna situacija. Kreativna-ustvarjalna, božanska zavest počiva s mano, teboj na isti klopi, je ob meni, tebi, pri meni-tebi, v meni-tebi, bližje nam je kot naš duh. Nekaj sebe je položila v nas ljudi, to v nas počiva.
Ja, kdo je tisti, ki bo umrl? To je zemeljski človek-naša osebnost. Ta zemeljski je umrljivi in ne živi. Umrl bo, to je zagotovo. Če drame ne bomo razrešili, bomo prav tako umrli. Vendar pa med tema dvema vrstama smrti je velika razlika. Prva smet je v nižji naravi, kot posledica naravnega delovanja, druga smrt je prehod v božansko naravo, v življenje.
Tako zemeljski človek deluje na osnovi svojih čutil. K tem spada tudi razumsko razmišljanje. Zaradi delovanja čutil je človek usmerjen povsem navzven. Značilnost snovi, oz. merljivega, je omejenost. Običajno je tako, da človek drugega obstoja ne vidi, kajti on in snov sta eno. Ker smo v to situacijo ujeti, smo s tem ločeni od božanskega. V Svetem pismu se to stanje imenuje z "grešiti", je torej stanje ločenosti.
Tako človek živi v nevednosti ali temi. Kajti ne vidi božanskega sopotnika, ki počiva ob nas na klopi. Vendar pa nas božanski sopotnik ne pusti na miru. Neprestano nam "teži" in nas-umrljivega kliče. Če se v nekem trenutku življenja prebudimo, nam postane povsem jasno in spoznamo, da zemeljske drame ne moremo rešiti z zemeljskimi sredstvi. To spoznanje pa nam prinese blagoslov.
V takem trenutku rasvetljenja se nas dotakne klic življenja v našem srcu.
Tako, nenadoma lahko postane in tudi postane vse drugače. To živo v nas je istočasno tudi univerzalno božansko. Za Boga ne obstaja zunaj ali znotraj. Tako je le za nas ljudi, dokler ne zaživimo v Kristusu in dokler ne rečemo:" Oče in jaz sva eno." Božansko uporablja univerzum, kot orodje, s pomočjo katerega se lahko razvijaja čudežno.
Tak prečudovit začetek popolnoma nove dobe Vodnarja v katero smo vstopili, ki se sedaj vedno bolj in bolj dogaja se nam vedno bolj razodeva. Razodeva se nam popolnoma novo, drugačno življenje. Zato pa resničnega življenja ne moremo iskati z vajo, z urjenjem ali učenjem. Priti mora iz naše notranjosti, kot posledica hrepenenja naše duše, ki je dotaknjena iz božanskega misterija v srcu, ki se dotika tistega, ki živi.
"Dva počivata na klopi, eden bo umrl, drugi bo živel."
Ta, ki bo živel večno, bo osvobodil umrljivega iz vekov dolge pozabe. Umrljivi prebudi v sebi resničnega, božanskega človeka.
Se opravičujem za tale dolg komentar, a drugače ni šlo, kajti tema je preveč pomembna, da bi se jo dalo na "kratko" pojasnit.
Lep pozdrav in vse dobro,
Miran.
Popolnost
Prispeval/a: Miran Zupančič dne torek, 29. avgust 2006 @ 20:51 CEST
Ker se na teh straneh vsi med seboj tikamo, te bom tudi jaz tikal. Lepo si povedala o tem, kar je bilo omenjeno v članku. Seveda, da sem imel sam take izkušnje, a sem jih z božansko pomočjo preobrazil v pozitivni razvoj in moje sedanje trenutno življenje je pravi "raj" v primerjavi s otroštvom in življenjem še pred nekaj leti. In kako je to izgledalo?
Bom povedal v zelo enostavnem jeziku. Od desetih situacij, je padlo na mene šest negativnih. Bil sem take svoje sreče kovač, da če bi iz neba padla polna gajba piv in bi v njej bila ena prazna steklenice, bi jaz zagrabil za to prazno. Opiši kako tvojo situacijo, saj bo za vse nas še kako poučna.
lep pozdrav in vse dobro,
Miran.
Popolnost
Prispeval/a: 5ht dne sreda, 30. avgust 2006 @ 01:51 CEST
ČE BI LJUDJE BILI ZAVESTNI SEBE, NE BI POTREBOVALI BOGA, NE GURUJEV, NE SVETNIKOV, NE ODREŠENIKOV, NE VER, KER JIM NE BI BILO POTREBNO.
Zares čudovita misel. Vendar začne se z besedo ČE. Zveni podobno kot: Če bi otrok že s seboj prinesel znanje matematike, mu ne bi bilo potrebno hoditi v šolo in poslušati profesorjev. Pa vendar mine več let šolanja, preden je zmožen razumeti tako enostavno stvar kot je npr. pitagorov izrek.
V tem bi se torej strinjali, da je za začetek znanje pametno privzeti. Znanje iz katere šole?
V duhovnosti jih je kar nekaj. Velika dva verska sistema, ki sta se trenutno tako spogledujeta, Krščanstvo in Mohamedanstvo, imata glede duhovnosti dve veliki pomanjkljivosti, zato ju med današnjemu času primerne šole niti ne moremo več uvrščati:
1. Ne poučujeta direktno zakona Karme
2. Nimata pravilno razmejene ločnice med dušo in telesom
Zakaj je do tega prišlo, nimam dovolj poznavanja, pa tudi zgodovina nastanka je zamegljena.
V šolah vzhoda imajo te osnove zelo jasno razdelane.
1. Poučevanje duhovnosti brez jasno razčlenjenega zakona Karme, vključujoč reinkarnacijo, je kot bi poučevali teorijo gravitacije, ki ne vključuje zakona težnosti. Ne rečem da to ni mogoče. Zanesljivo bi se oprijelo kar nekaj domiselnih razlag na to temo, tako kot so jih najbrž imeli preden so zakon težnosti doumeli.
Avgusta, ki hočeš nočeš živi v krščanskem okolju, kot večinoma mi vsi, sprašuje o tem kaj doživlja. Po dva tisoč letih je človek še vedno brez znanja. Mislim, da če bi bila Avgusta rojena na vzhodu, bi odgovore na ta vprašanja nosila s seboj že od zgodnjega otroštva. (Zato kar v knjižnico Avgusta, in modrost vzhoda v roke).
Zakaj je zakon karme tako pomemben pri spoznavanju duhovnosti?
Brez da prepoznamo okovje, ki nas tišči v svetu materije in uma, je domala nemogoče prepoznati stanje popolnosti, za katero bi bilo vredno živeti ali umreti.
2. Druga nejasnost, ki v zahodnem in mohamedanskem svetu povzroča močno zmedo, je pomota, da človek, ko zapusti fizično telo, postane duša.
Celotno področje materije in finejše materije obvladuje zakon karme. Celo angeli so ujeti v zakon karme. Celo velika božanstva, ki obvladujejo mogočne procese nastanka, trajanja in prenehanja, delujejo po zakonih karme. In tako tudi vse duše ko zapustijo to fizično telo, še naprej obvladuje zakon karme, ki streže s ponovnimi rojstvi.
Zakaj je temu tako? Od kje pomota, da je človek po fizični smrti duša. Modrost vzhoda že od nekdaj poučuje, da ima duša več ovojev, od katerih je predzadnji astralno telo in zadnji ovoj je fizično telo. Ko torej zapustimo fizično telo, se nahajamo v astralnem telesu. In ko zapustimo astralno telo, se nahajamo v še finejšem telesu. In ko odvržemo še zadnji ovoj, šele lahko zagledamo sebe v obliki čistega duha, kot dušo. Kar naj bi bil cilj, ki je tema te razprave (Popolnost).
Kako prepoznamo da se nahajamo v astralnem ali katerem od finejših teles?* In ne zapademo v pomoto, da smo v stanju čistega duha? Kako potegnemo ločnico, da so angeli v stanju fizičnega telesa** in ne v stanju čistega duha, kot je pogosta pomota?
Stanje materije, finejše in grobe, namreč neizpodbitno zaznamuje minljivost. Minljivost pa je posledica zakona karme, tokokroga akcij in reakcij. Vse dokler se nahajamo v stanjih minljivosti, ne moremo zaključiti da smo spoznali lastno bit, ki je duša. Spoznali smo le svoja finejša telesa, kot poznamo svoje fizično telo. Vse dotlej o popolnosti ne moremo delati zaključkov na podlagi spoznanja. Vse dotlej lahko le otroško prisluhnemo poznavalcu, ki je stanje čistega duha že izkusil. Znal nam bo tudi podati podrobna navodila za tak podvig.
* Ta stanja se da izkusiti v meditacijah, lahko pa tudi v določenih vrstah sanj.
**čeprav iz finejše materije, ki je le za primerjavo lahko podobna npr. svetlobi ali radijskim valovom, ki spadajo med materijo oz. energijo.
Popolnost
Prispeval/a: danaja... dne četrtek, 31. avgust 2006 @ 09:38 CEST
Iskanje popolnosti je skrito hrepenenje, globoko v nas – ki pa ni beg pred realnostjo, nemoč soočiti se z realnostjo – ampak čutenje s tistim delom sebe, ki sega nad okvire nam znane realnosti. Ko se zaveš sebe kot celovitega bitja, se zaveš in sprejmeš tudi svoj duhovni del, del ki te povezuje z Izvorom, z Bogom.
In stalno povezovanje z Izvorom, nam daje moč, da se lažje luščijo z nas sloji lupine »človeškosti«, ki smo si jih nadeli, da bi v tej realnosti sploh lahko preživeli in s katero smo opremljeni zaradi našega učenja.
Ta lupina postaja vedno bolj lahkotna. - Postaneš spretnejši v preživetju, bolj obvladuješ življenje, ker se ne vežeš več tako močno na ljudi in na situacije. Vse poteka hitreje, lažja so umiranja in nova rojstva, lažje je prepoznavanje in preseganje vzorcev… in čutiš, kot da imaš življenje pod kontrolo, ne pa da bi imelo življenje tebe. In prideš do take lahkotnosti, ko zmoreš reči: »Ne moja, ampak Tvoja volja naj se zgodi!«
Spoznavam vedno več ljudi, ki so na podlagi svojih osebnih izkušenj prišli v stik z duhovnim delom sebe, ki jih je pripeljal do Boga. Ne da bi bili zaslepljeni - le oči so se jim bolj na široko odprle, tako da zmorejo videti izven okvirov razuma in zmorejo dojeti resnico iz svoje globoke notranjosti.
Tvoja dolga komentarja v soboto in torek se mi zdita izredno dobra, vredna samostojnih člankov, objavljenih tudi kje drugje, ne le na teh straneh. V njih si mehko zaobjel naravno in nujno pot v razvoju človeka in človeštva, ki se mu zavedanje iz nivojev biološke narave dviguje v zavedanje duhovnih nivojev, kjer prihajamo v »...večno Božansko polje energije…zgrajeno iz brezpogojne ljubezni…«.
In s svojim pisanjem večaš in krepiš to polje. Hvala ti za to!
Je pa naravno: veča se svetloba, veča se tema…
Veselim se že tvojega naslednjega članka in te pozdravljam,
Danaja
Popolnost
Prispeval/a: Miran Zupančič dne ponedeljek, 4. september 2006 @ 20:06 CEST
Duhovnost je modna beseda našega časa. V preteklosti so bili ljudje verni. Zdaj so "duhovni", kakorkoli naj se to že imenuje. Nekateri v naši družbi godrnjajo nad "duhovnostjo". Vsakdo jo lahko sprejme, ker je tako nedoločena. Tudi pojem - "New Age" povzroča mnogo prigovorov, ker reagira na nezaveden pritisk, kateri želi človeštvo iztrgati starim idejam, ideologijam in predstavam.
ZAVEDATI SE SEBE?! Kdo sem jaz? Kdo ste vi? No, prej se je zdelo vse statično - imeli smo vsi dovolj časa. Prej smo se držali morale in norm, meterialstične znanosti in nekateri religije. Aha, stavri so bile predvidljive, vesolje se je predstavljalo kot stroj, kot gigantski mehanizem, ki redno teče, potem ko ga je enkrat Bog spravil v tek.
Če poznamo izhodiščno stanje in zakone gibanja, ki so jih odkrili Newton in drugi, potem poznamo celoten potek, tako se je mislilo. To se imenuje determinizem. Kasneje se je odkrilo, da resničnost določa veliko več negovotosti v obliki slućaja ali verjetnosti, kakor bi bilo realistični znanosti ljubo.
Einstein, ta epohalni genij, tega ni mogel sprejeti. "Bog ne kocka", je rekel. Reinkarnacija je drugi velik in zelo star koncept. To je zelo logično, ampak cerkve in znanost to še vedno zanikajo. Astrologijo, to staro znanost, ki so jo študirali stoletja dolgo - cerkve smatrajo za praznoverje in moderna znanost jo ožigosa kot nesmisel.
Ja, kaj je pravzaprav ta svet, v katerem se gibljemo in nad katerim se vedno znova čudimo? Čudimo se radikalnim nasprotjem kot so življenje in smrt, zdravje in bolezen, bogastvo in revščina, dobro in zlo. Med vsem tem moramo kakorkoli že najti SVOJO POT. V sebi ne bomo niti harmonije niti miru, če sami zase ne bomo v sebi razrešili konflikta nikoli minljivih nasprotij.
Zavedati se in se zavestno odločiti je pomembno, kajti s tem damo svojemu življenju smer. Potem smo iz vseh življenjskih možnosti, od vseh poti, ki so nam odprte, izberemo eno pot, ki jo človek spozna kot Pot. Vsakdo išče pot iz vrta zmot trpljenja in bolečine, iz labirinta brezizglednosti, ki premnogim stiska grlo. Zakaj pa bi bile drugače psihiatrične ustanove tako prenapolnjene? Zakaj tako veliko mladih ljudi stori samomor?
"ČE BI SE LJUDJE ZAVEDALI SEBE, POTEM NE BI BILO POTREBNO, NE.....!"
Take poslošene in enostavne trditve so odraz časa, v katerem smo kot ljudje soočeni z vprašanji, ki nas od nekdaj mikajo ter nas v našem iskanju potiskajo naprej. Tako v zvezi s temi vprašanji vlada danes bolj kot kdajkoli hiperaktivnost in zmešnjava. Odgovori so za vse in vsem se ponujajo naprodaj kot na letnem sejmu. Tako se zdi mnogim zelo napeto, če se jim pričara odgovore na vsako 1001 vprašanje.
Vznemirljivo je in pestro, enostavno takole brez zadrška povedati, kar nekomu ravno leži na jeziku in pri tem predvsem pustiti odprto. "da ima človek kakšno kost za glodanje, večina duhovnosti so pa frustracije". Ali:"z Jezusom so naprednejši v duhu že zdavnaj opravili,ker jih ne zanima več".
Ja, "pojdi po svoji lastni poti, saj si vendar avtonomen", nam govorijo razni "razsvetljenci".Ampak kam naj se človek obrne? Če v poslovnem svetu nastanejo komplikacije, ti rečejo:"drži se preprostost in majhnosti". Za našo pot pa lahko rečemo:"Išči preprostost!" To preprostost moramo iskati v korenini, v bistvu stvari. In to bistvo je skrito v našem srcu. Tam leži sila za odrešitev!
Ta sila v našem srcu je del večnosti, in zato poseduje lastnost preprostosti, kajti povezana je z Bogom, ki je enost sama. Tako v duhovnem središču našega bivanja počiva potencialna sila, ki se pod določenimi pogoji lahko osvobodi. Ta sila, sila srca, ki prebudi v prvi vrsti nov uvid, novo zmožnost videnja: misli in spoznanja s srcem.
To je razločevanje in spoznanje stvari od znotraj, iz bistva, iz središča. In kdo misli in spozna tako "obratno", vidi "enostavno", ker vidi mnogoterost sveta in človeštva vključeno v ideji in načrtu Božanske enosti. In čuti utrip življenja, tam, kjer nastaja resnično življenje, kjer bo napisana nova človeška zgodovina in se izvršuje to, kar je bistveno. Potem smo Bogu blizu, ker smo v njem.
lep pozdrav in vse dobro vsem,
Miran.
Popolnost
Prispeval/a: 5ht dne torek, 5. september 2006 @ 02:30 CEST
Marja je neutrudna iskalka in vsa pohvala ti za iskrenost pri iskanju. Slepi ne more voditi slepega in Marja ni spregledala, da manjka ključni podatek. Kateri je ta poznavalec, ki lahko slepemu odpre pot do bistva, do popolnosti?
Pri iskanju je pot odprta vsakomur le do točno določene meje. Največ do spoznanja o karmični kletki v kateri živimo. Pri tem spoznanju je lahko prisotna tudi močna domneva (ne pa spoznanje) o tem, da je onstran kletke čudovito področje o katerem lahko začnemo ugibati.
Znajdemo se v položaju, kot bi stali pod stolpnico na severni (osojni) strani. Čeprav sonca ne vidimo, lahko s pomočjo fizike in matematike (logike) določimo mnogotere lastnosti sonca, ki ga ne vidimo. Čeprav je za stolpnico, lahko na podlagi odboja določimo njegovo moč. Na podlagi dolžine in gibanja sence, ki jo nariše stolpnica, lahko določimo njegov položaj in podobno. Matematiku se mogoče posveti, da bi šel pogledat na drugo stran stolpnice, vendar mu hišnik tega ne bo dovolil. Mnogi pa pravzaprav ne delajo izračunov, temveč le uživajo, v pogledu na gorovje in naravo, ki je lepo osvetljena. Čeprav le iz senčne strani in čeprav le do noči.
Rodili pa se nismo pod stolpnico. Rodili smo se v sobici te stolpnice. Sobica ima okno le na senčno stran in še to okno je povsem zatemnjeno in luč je ugasnjena. Tako stanje ponazarja naše bivanje v fizičnem svetu. Polno je bolečin, ker se v temi zaletavamo. Nekega dne otrok po nerodnosti v temi zadane stikalo in zasveti žarnica. Otrok doživi razsvetljenje v pravem pomenu besede. Primerjamo ga lahko z Razsvetljenjem, ko v sebi prvič vidimo notranjo svetlobo. Torej tisto astralno svetlobo, ki jo vidimo v meditacji.
Otrok je iskal in otipaval predmete že prej, vendar sedaj vidi. Še nekaj časa ne more ugotoviti čemu tista reč na zidu, okno. Mnogokrat bo šel mimo in nekoč ga odpre. Zagledal je svet, ki je neštetokrat lepši od prejšnjega. Ker nima izkušenj, pade skozi okno. Seznanil se je s svetom vzročnosti in karme. Sonca še nikoli ni videl.
Šele v naslednjem življenju bo iskal stopnišče. Igral bo košarko na senčni strani stolpnice in ko bo, kot že tolikokrat doslej, »potegneil iz gajbe edino prazno steklenico«, bo prišel do vrha vzročnosti ali do »samih meja njegovih zmožnosti predstave«, kot temu pravi Miran. Sonca še nikoli ni videl. Preponosen je še, da bi zaprosil upravitelja za dovoljenje in poznavalca za vodstvo.
A tudi to preraste, in s poznavalcem stopita na sončno stran stolpnice. Ugledal je svetlobo, o kateri ni nikoli sanjal. Primerljiva je le s svetlobo duše. Osvojil je predzadnje spoznanje, spoznanje čistega duha.
Ko se bo na svetlobo privadil, imata s poznavalcem v načrtu še zadnji podvig, odpotovala bosta naravnost proti soncu, se z njim zlila in osvojil bo še zadnje spoznanje, spoznanje boga. Noč in dan zanj ne bosta več obstajala.
Marja, vem da ne maraš pravljic, vendar modreci vzhoda nas že od pradavnine opozrajajo, da je treba preceniti položaj v katerem se nahajamo. Brez poznavalca, ki ima izkušnjo višjo od naše, bomo vedno znova zatrjevali da se višje ne da. Otrok v stolpnici, bi z nekaj sreče (dobre karme) lahko vzel poznavalca že v temni sobici. Vendar ego mu z leti narašča, in vse manj je pripravljen zaupati poznavalcu.
Z nekaj meditacije ali molitve se nam lahko prižge lučka v zatemnjeni sobici. Vsekakor velik dosežek in v pomanjkanju svetlobe je žarnica skoraj neskončno boljša kot popolna tema.
Modreci vzhoda tudi opozarjajo, da z marljivim jogijstvom lahko dosežemo le »vrh karmične kletke«, ki ni majhen dosežek. Pridemo lahko le na senčno stran stolpnice in tam spoznamo mnogo lastnosti o svetu okrog nas, o katerih se otroku v zatemnjeni sobici nikoli ne more sanjati.
Povsem jasno, a le posredno, lahko zaznavamo delovanje duha v materialnem svetu, tako kot lahko vidimo sončevo svetlobo na senčni strani stolpnice. Če smo med najzahtevnejšimi, se nam lahko nekaj malega dozdeva tudi o izvoru te svetlobe.
Zelo nevarne so zmote. Na dvorišču lahko trenerja za košarko vzamemo kot poznavalca. Celo hišnik v stolpnici se nam bo hotel predstaviti kot poznavalec tega področja in predsednik hišnega sveta še posebej (upravitelji karmičnih področij). Ali pa trdimo, da na podlagi odbite sončne svetlobe ali celo ob žarnici, povsem dovolj jasno vidimo in poznamo svet okrog sebe. Te in še mnoge druge so nevarnosti meditacij brez poznavalca.
Brez poznavalca, ki je tam že bil, ne bomo na sončno stran stolpnice nikoli stopili. Modreci vzhoda to na mnogih mestih poudarjajo. Toplo priporočajo, da ga poiščemo in vzamemo, v katerikoli stopnji te zgodbe se nahajamo. Še najraje takega, med nami živečega.
Poznavalca zaznamujejo sledeča spoznanja:
- Neposredno spoznanje čistega duha
- Neposredno spoznanje duše
- Neposredno spoznanje boga
Poznavalec takega formata seveda v sebi nosi neštete druge pozitivne lastnosti (...ljubezen, moč, modrost, milost, človečnost ...). Ob povedanem, ga pravzaprav ni težko prepoznati.
Popolnost
Prispeval/a: Miran Zupančič dne torek, 5. september 2006 @ 11:44 CEST
Vsesplošni duhovni univerzalni nauk pravi, da je človek posebno bitje, ker je njegovo najgloblje središče iskra božanskega izvora. To središče se nam lahko razkrije, če ima človek telo in energijsko atmosfero, s epravi nebo in zemljo, ki mu pripadata. Enako pa potrebuje božanski plamen, ki izvira iz logosa zemlje in osvetljuje srce naše zemlje, planet z atmosfero, da lahko izpolni svojo nalogo znotraj sončnega telesa.
Planet in jegovo nebo se razvijata od spodaj navzgor, se pravi iz kraljestva mineralov do rastlin in živali ter vse do ljudi. Prav v tem je namreč tudi samozavedanje. Božanski plamen gre v nasprotno smer: najprej se manifestira kot misel Boga, božanska ljubezen, božanska volja in navsezadnje kot njeno subtilno razkritje.
To subtilno razkritje božanskega plamena pa od abstraktnega do konkretnega uporablja kot orodje človeka z zemljo in nebom. Povezujoči člen med nebom in zemljo pa je naše samozavedanje. Na največjo oviro pa naletimo vedno takrat, ko se obe razsežnosti združujeta. Naše človeško samozavedanje mora nemreč videti subtilno razkritje od zgoraj, ker ga ne bomo sami spoznali, ampak bomo z njim sodelovali in z njim stopili v vseobsegajoče samozavedanje. Samozavedanje neba in zemlje se tako pretopi v veliko višje samozavedanje, samozavedanje duha in duše.
V tej spojitvi se ne bomo izgubili. Ko je človek dosegel to točko v svojem razvoju, se mora ponovno roditi. To rojstvo v nas samih je prežeto z enakimi bolečinami, trenji in težavami kot rojstvo zemeljskih ljudi. Ko se otrok rodi, mora premostiti upor. Stopi v popolnoma neznani svet in ne ve , kaj ga v njem čaka.
Ko se rodimo v novo stanje duha in duše, moramo tudi premostiti bariere. Vstopiti moramo v neznani svet in se soočiti z raznolikimi napetostmi. Pogosto velja: močenjši kot je fizični vidik naše osebnosti, večja je naša bivanjska kriza, ki nas vodi do iskanja. V tem našem času vse več ljudi doživlja ponovno rojstvo. Še več, živimo v času, v katerem se celotno človeštvo pripravlja na ponovno rojstvo. Smo na samem robu nekega časa in že lahko vidimo zarjo novega časa.
Človeštvo ta trenutek doživljamo porodne bolečine. Ker nas je materializem tako močno priklenil na verige otrdelosti, spremljajo naše novo rojstvo bolečine, za katere ni narkoze. Toda ne smemo ostati ujeti v bolečinah in tarnati. Če pogledamo na svet s tega vidika, potem lahko rečemo, da živimo res v izjemnem času epohalnih sprememb. V veliko čast si moramo šteti, da lahko prisostvujemo pri rojstvu novega duhovnega dne. Priče smo, kako stari svet izginja in kako se poraja novi. Generacije za nami te izkušnje ne bodo imele!
Napomebnejše je, da se ne izgubimo v aspektih videza in da se ne osredotočimo na površinskost stvari. Nujno jih moramo spregledati in se dokopati do njihove prave narave. Potem lahko bolje razumemo in prenesemo nemire, napetosti in trpljenje tega sveta. Človek duha in duše nastane takoj, ko stari človek neba in zemlje percipira in sprejme trojni plamen: idejo, ljubezen in moč, ki prihaja iz božanskega ognja. Premostitev starih okoliščin in prehod v nove sta preprosta. Velikokrat pa strah pred neznanim in oprijemanje starega otežujeta prehod v nove okoliščine.
Bolj ko naša duša na osnovi lastne karmične preteklosti dozori, tem lažja je naša preobrazba. Mislim, da je v tem razlaga za iskanje mnogih ljudi, ki jim za kopernenje po osvoboditvi ni potrebno doživeti bivanjske krize.Kar se na prvi pogled zdi kot spontana težnja, je v resnici to rezultat prejšnih inakrnacij, v katerih so se že približali resnici.
Kako dosežemo razsvetljenje?
Katere metode uporabiti za dosego svojega cilja? Molitev in meditacija nam veliko prineseta. Pa vendar, samo razsvetljenje pride lahko tudi brez praktičnih vaj in tehnik. V resnici za razsvetljenje ne potrebujemo nobenih posebnih ukrepov. Vendar, pa kljub temu je modro, da načrtno zberemo praktično znanje in tako dobimo resnični vpogled v dogajanje.
V tem oziru lahko rečemo, da je govora o premišljenemu načinu ukrepanja, o metodi. Vendar pa metode, ki jih mnogi uporabljajo, da bi se okrepili, pritiskajo na telo in duha ter silijo intelekt k stalnemu ugibanju. Pravzaprav, resnična izvedba od nas ne zahteva nobenega posebnega dejanja. V bistvu gre za pristop, za temeljno notranjo naravnanost, ki izžareva radost, osvetljuje svojo okolico in spodbuja ter nakazuje nove dimenzije.
Taka pot in učenje ni trnova pot. Učenje, je tudi v svojih najtežjih trenutkih, pot veselja, prijateljstva in izpolnjenosti.
Na Poti je povsem razumljivo, da utegne biti za vsakogar koristno in pogosto tudi nujno, da spozna svoje telesne in duševne sposobnosti in svojo zgradbo, da bi preveril prevzete, tuje vedenjske vzorce in jih opustil, če omejujejo njegovo bitje. Mnogo telesnih bolezni nastane zaradi razpetosti med tujimi pričakovanji in lastno določenostjo.
Tako s pomočjo različnih oblik zdravljenja se lahko naučimo obrniti k sebi in prevzeti odgovornost za svojo nalogo. To nam je v vsakdanjem življenju zelo v pomoč in občutimo kot osvobajajoče. Toda ta vrsta spoznanja samega sebe še ni in ni tisto, kar se zahteva od nas iskalcev in se nanaša na besede iz Apolonevega svetišča:" Človek, spoznaj samega sebe". Ko učenec-kandidat stopi skozi ta vrata temlja, lahko na drugi strani vrat prebere: "in spoznal boš svet in Boga", ali drugače povedano:"in spoznal boš, da si Bog ti."
Razlika v spoznanju je v različnem cilju psihološke-dušne poti in duhovne poti. Pri prvi poti se učimo bolj delovati v svetu, več prispevati in s tem živeti bolj uspešno. Pot Duha pa vodi iskalca skozi svet in preko njega ven iz sveta. Cilj prve poti je znotraj neja sveta, cilj druge Poti pa preseči meje sveta.
Samoovedenje ali samospoznanje, ki je potrebno, da bi se dvignili nad meje, nad svet, je lahko le naš osebni vidik. Toda biti mora vedno splošno veljavno človekovo spoznanje.
Tukaj se pojavi navidez nerešljivo vprašanje: Le kako lahko iskalec resnice najde tako mesto zunaj sveta, če pa je vendar le rečeno, da svet lahko premagaš šele takrat, ko si opazoval in spoznal svet in sebe s tega sveta od sveta osvobojenega mesta? Kakšen paradoks!
Če želimo to razumeti s svojim običajnim logičnim, časovno-prostorskim mišljenjem, ne bomo rešili tega nasprotja. Obstaja tudi mišljenje, ki pa ni nastalo v tej po naravi nam dani vezanosti in ga je vsak iskalec resnice na poti deležen.
Ko si srčno želimo razrešiti protislovlje, ko vemo, da ozdravitev našega življenja ni povezana s tem svetom, tedaj se iz našega hrepenečega srca, duhovnega srca, ki ne spada v naš svet, dvignejo osvobajaoče misli. Duhovno srce v nas je točka, ki jo iščemo in je zunaj tega sveta. Ob takih mislih po pravilu rečemo: Nisem si misli/mislila, enostavno se mi je zgodilo.
Ta izkušnja je za iskalca resnice prvo potrebno spoznanje. Kajti ljudje smo dvojno bitje in sicer zgrajeni iz umrljivega dela, ki je od tega sveta in neumrljivega dela, ki ni od tega sveta. V življenju sta ta dva dela medsebojno povezana, vendar ne pomešana. Tako lahko iz povedanega povzamemo, da ločimo tudi dva svetova. Obstajata torej, zemeljski, minljivi svet, kateremo pripadamo kot osebnost in neminljivi, kateremu pripada nezemljski del, ki ga imenujemo Božansko duhovno seme. To pa je drugo pomembno spoznanje.
Sam Jezus je pokazal na naše duhovno bistvo, ko je rekel:"Jaz sem rekel: Bogovi ste. Ali ne veste?" To pa je tretje potrebno spoznanje. Naša človeška naloga je, da osvobodimo tega Boga v sebi, ki ni od tega sveta, pa je takorekoč zaprt v ječi.
Vsekakor pa obstaja nevarnost mnogih poti, ki premnoge izhajajo iz volje umrljivega človeka. Zaradi napačno razumljenega samospoznanja lahko človek dela kvečjemu na izgradnji nadčloveka, z večjimi sposobnostmi ali večjo zavestjo. To ga sicer lahko dvigne nad množico drugih ljudi, toda vseeno ostane to, kar je bil: minljivi človek. Bog v nas ne potrebuje, da bi ga mi naprej razvijali. Je v nas že popolen! Potrebuje le življenjski prostor. Zato se moramo naučiti, da mu naredimo prostor, da naredimo tej Božanski sili prosto pot. To pa je četrto spoznanje.
Ko smo enkrat v nekem trenutku brezpogojno pripravljeni na to in v harmoniji s tem to delamo, se izpolni Beseda iz Janezovega evangelija:
"Tistim, ki jo sprejmejo, da moč da postanejo Božanski otroci; vsem, ki verujejo v njeno ime in se niso rodili izm krvi ne volje mesa ne iz volje moža, ampak Boga."
Za razumevanje duhovne poti, osebno toplo priporočam vsem iskalcem resnice, da preberejo Janezov evangelij in da na vsebino nauka meditirajo.
Lep pozdrav in vse dobro,
Miran.
Popolnost
Prispeval/a: Miran Zupančič dne torek, 5. september 2006 @ 16:47 CEST
V Janezovi viziji na otoku Patmosu nam govori Kristus skozi Janeza v nadnaravnih slikah. Pri branju te čudovite in mogočne Janezove vizije vsak resni iskalec občuti veliko nemoč zmožnosti razumevanja. V njem je prisotna nepremagljiva privlačna moč, ki pripelje našega človeškega duha do te zadnje svetopisemske knjige.
Dr. Rudolf Steiner pravi v svojem trinajstem in zadnjem predavanju o Janezovem razodetju (30.6.1908): "Še zdaleč ni povedano vse, kar je lahko povedano. Še globlje lahko posežemo v resnice, ki so v osnovi razodetja. Če pa bi prodrli v globine, bi to, kar bi vam lahko posredovali, naredilo na vas vtis, ki bi ga smeli imenovati le površen opis.
Kajti pod površjem je skritega mnogo tistega, kar lahko obelodanim le tu in tam, kar lahko razkrijem le delno. Vendar, če greste naprej po poti, na katero ste stopili na določen način, in usmerjate svojo pozornost na Janezovo razlago, boste prodrli v globine duha. Spoznali boste globine, o katerih danes še ne sme biti vse povedano; tega še ni moč storiti zavestno, ker nima še nihče ušes, ki bi to slišala!"
" V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Bog je bil Beseda. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je nastalo po njej in brez nje ni bilo nič, kar je nastalo. V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudem. In luč sveti v temi, a tema je ni spoznala."
S tem veličastnim pričevanjem se začenja Janezov evangelij. Iz njega vibrira moč samega začetka. Beseda, energija, vibracija, magičen in skrivnostni zvok prikličejo vesolje v tostranstvo in ga tako silijo k skupnemu Božanskemu razodevanju.
V hindujskih svetih spisih ima stvarjenje podobo Višnuja, torej podobo glasu. Višnu je velik pevec, ki s svojim petjem ustvari svetove in vesolje in razodeva Božanske misli, misli Stvarnika sončnih sistemov in sistemov vesolja.
"Beseda je torej začetek. V njej je bilo življenje in življenje je luč ljudi. In luč je svetila v temi, a tema je ni doumela". Tu v bistvu ne gre za nekaj kar je minilo pred 2000 leti, ampak ravno nasprotno! Janezov evangelij iskalcu resnice povsem jasno pove, da luč-svetloba sveti, vendar je tema ne sprejema in ne razume. Luč ali Svetloba pa vseeno dalje sveti, kajti ustvarjalna-kreativna Beseda(Bog-Enost) luči in življenja ŠE NI IZPOLNILA SVOJE NALOGE.
Stvarjenje še ni končano. Luč še vedno sveti nad dobrimi in zlimi, KAJTI NJENA DELA ŠE NISO POSTALA POPOLNA. Ko Bog spregovori Besedo, je to del absolutnega in trdnega načrta razvoja. S tem se tako začne harmoničen in bblagodejen razvoj. Čeprav je vedno prihajalo do odstopanja od tega načrta in tudi še bo, pa bo na koncu uspel, saj Beseda še ni dopolnjena.
Kaos v katerem se trenutno človeštvo nahajamo, je samo posledica prehoda iz enega obdobja razvoja v drugega. Novi pogoji so tu, a jih še ne razumemo dobro in ne sprejemamo, tako prihaja med nami do nasprotij, ki vplivajo hisharmonično.
Naš glas oblikuje besede. Prav vsak človek ima drugačen glas in način govora, po katerem se ga prepozna, na primer po odločnosti, s katero nekaj pove, ali prav po tistem, kar ostane neizgovorjeno. Običajno ocenjujemo soljudi po tistem, kar povejo. Besede odražajo naše lastnosti, naš način razmišljanja in ozadje iz katerega živimo in črpamo.
Z govorjenjem prikličemo misel, misel pa ustvari podobo. In tako se podoba prenese iz abstraktnega v naše fizično področje. Govorjenje dobesedno pomeni, da mislim in občutkom damo obliko. Iz tega izhaja velikanska sila dobrega ali zla.
Večina ljudi se delovanja govora ne zaveda in govorijo kar tja v prazno. Toda vsaka beseda ima vpliv. Kajti vsaka beseda je stvaritev. Ni toliko pomembno, če je prerosta in njen namen dober, če pa je kritična in drugega prizadene, če ni resnična ali, če je produkt napačnih informacij, pa nam naredi veliko škode.
In prav takšne besede lahko ovirajo rahle, komaj zaznavne impulze božanske duše. V enem samem trenutku lahko uničijo vse resnično novo, ki se je razvilo. Naše misli so stvaritve. Misli z enakimi vibracijami se združujejo v magnetično polje. Če pa so besede zlonamerne in imajo nizko kvaliteto, zamažejo magnetno polje, v katerem človeštvo biva. Tudi na tak način si lahko ljudje medsebojno škodujemo, se prizadenemo ali celo uničimo drug drugega.
Za vsakega iskalca resnice naj velja anksiom: Pazi na to, kaj govoriš. Pazi na svoje soljudi. Začni z očiščevanjem svojega astralnega polja, tako da bo okrog tebe svetloba, potem bo tudi atmosfera svetlejša in čistejša. In s tem se začne novo stvarjenje. Kdor ne opravi na poti razvoja tega čiščenja, je soodgovoren za onesnaževanje dušnega polja.
Pri mnogih ljudeh zaradi zlorabe ustavrjalne sile govorjenja in mišljenja, zaradi njene uporabe v negativnem, slabšalnem smislu, kreativna-ustvarjalna beseda v njih ugasne. Zanjo ni več prostora. Preden človek začne sodelovati z Bratsvom drugega kraljestva v dobro svojih sobitij in lahko zares postane kanal za Svetlobo Boga, mora v sebi popolnoma izgubiti sposobnost prizadeti druge in jim škoditi.
Vse dokler pa v njem ni prostora za ljubezen, dokler se ne odpre srce-srca, ne more pod nobenim pogojem sprejeti Besede, ne more slišati Božanskega glasu in tako Beseda ne more govoriti iz njega. To nikakor ne pomeni, da z zaprtimi usti hodimo skozi življenje, ne. Toda kdor zares razume in sprejema, da so v njegovih besedah izražene misli stvaritve, bo prav gotovo bolj previden v govorjenju.
Kajti kdor izgovori misel, ki je v osnovi resnična, s tem prav tako ustavri podobo, ki lahko drugega prebudi, potolaži ali celo ozdravi, razsvetli in mu da nova spoznanja. Prav zato je še kako potrebno, da se v nas samih vzpostavi čisti, tihi kotiček, ki nam bo omogočil, da bomo Besedo spet sprejeli in jo širili. Da bi to lahko dosegli, se moramo obrniti k Luči in se odvrniti od vsega,m kar bi jo lahko zatiralo.
S pomočjo izkušenj, ki jih bomo dobivali na tej Poti, nam bo jasno, česa se moramo odvezati in kaj narediti, da bomo postali takšni ljudje. Podati se moramo v svojo notranjo samoto, da se bomo srečali s svojim pravim bistvom.
V nekem trenutku bo prišlo do združitve, pri kateri bo naša osebnost predala vodstvo našemu pravemu bistvu znotraj nas. Tako nastopi s to združitvijo-zlitjem do višjih vibracij. Slišali bomo čisti zvok.
lep pozdrav in vse dobro,
Miran.
Popolnost
Prispeval/a: Miran Zupančič dne torek, 5. september 2006 @ 19:05 CEST
Ja, res je na tej točki ogromno zlorab, se strinjam; in tako se dogaja, da danes marsikje po uspešni denacionalizaciji cerkvenega premoženja, nune podirajo v gozdu drevesa, duhovniki pa faranke.
Sveto pismo pravi:"Svojega bližnjega ljubi, kot samega sebe!" Kajti kdor samega sebe spozna takega, kot ga je ustavril Stvarnik, spozna tudi svoje soljudi. Zato te Jezusove besede veljajo za vse ljudi in ne le za kristjane. Ljudje na te revolucionarne Jezusove besede odreagirajo zelo različno. Pisatelj Hermann Hesse je dejal:" Brez ljubezni same po sebi, tudi ljubezen do bližnjega ni mogoča. Mahatma Ghandi je izjavil:" Bog bi raje naletel na lačnega človeka kot na kruh."
V minulih 2000 letih je na predstavo ljubezni do bližnjega pri zahodnem človeku vplivalo predvsem krščanstvo in z njim povezana znanost in tudi umetnost. Mnogim so šele krščanske in politične organizacije, ki pomagajo drugim, odprle oči za trpljenje. Toda do tega pa ne prihaja vedno brez osebnih interesov, zato v tem primeru ne gre za ljubezen, o kateri nam govori Sveto pismo.
V času in svetu v katerem smo, se pojma ljubezen do bližnjega in sebičnost vedno bolj razhajata. Še posebno tam, kjer je dobro razvito splošno socialno varstvo, se ljubezen do bližnjega izrodi v naprej določeno radodarnost. In iz tega razloga prihaja v ljudeh,m ki so že prej razmišljali in delovali socialno, do nasprotij. Taka kupljena ljubezen do bližnjega zanje nima velike vrednosti, posebaj še zato, ker mnogi ne podarijo tistega, kar drugi zares potrebujejo, ampak običajno tisto, kar imajo sami odveč. To pa jih seveda nič ne stane.
Tako se ponašajo s svojo "dobrodelnostjo" in časopisi vsak dan poročajo o njihovih dobrih delih. K sreči pa vsak dan manj ljudi verjame v tako ljubezen do bližnjega. Z mešanimi občutki lahko opazuješ ta nepristni način ljubezni. Ljubezen do drugega je vendar popolnoma nekaj drugega, mar ne?
Če je človek povabljen, da svojemu bližnjemu pomaga, doma ali kje daleč, ga to vzpodbudi k premišljevanju. Kar iz te pomoči nastane, pa ni vedno vzišeno. Čeprav se na splošno neobčutljivost povečuje in družba ljudi sili, da vedno bolj skrbijo le za svoje blagostanje, pa vseeno mnogi poskušajo tudi v življenju izkazovati ljubezen do bližnjega (Tomo Križnar). Vendar se moramo resno vprašati, čem je rezultat vseh teh prizadevanj sploh vreden truda, kajti v našem takoimenovanem razsvetljenem 21. stoletju je v svetu še ogromno trpljenja. Nesebični se želi približati bližnjemu in se žrtvuje za svoje soljudi. Toda svet pa zaradi tega ni srečnejši. Le kje je vzrok za to?
Odgovori so zelo enostavni. Če malo pomislimo, bomo našli vsaj enega. Vendar pa je vzrok temu mnogo globlje, kot to lahko površno zaznamo. Kajti človek živi v skladu s svojo naravo v stalni napetosti med notranjimi spodbudami in zunanjim delovanjem. Takšno je pač naše vsadanje življenje. V škodo drugih deluje, če vzpodbuda prihaja iz nagona po preživetju. Lahko pa ima vzpodbuda tudi drugačne vzroke in je povezana z višjo zavestjo (npr: dr.Janez Drnovšek).
V tem primeru izvira iz višjega principa, iz večnega ideala, iz večno razjedajočega spomina na življenje, v katerem je ljubezen do bližnjega samoumevna lastnost. Ljubezen do bližnjeg pa se ne more razodevati v svetu sovraštva in nasprotij. Zato umrljivega človeka žene navznoter in navzven potreba, da išče neumrljivost, kajti v njej leži izvor resnične ljubezni do bližnjega. Seme bistva neskončnosti, ki je skrito v človeku, ga vedno bolj nagovarja, da bi slišal notranji princip in ga tudi razumel.
Včasih čudna in navdušena reakcija človeka, v kateri ni čutiti notranjega ravnovesja, kljub temu priča o tem principu v ljudeh. Toda pri njih nastaja le popačena podoba resničnosti, ki je globoko v njih. Da ljudje res stopijo na popolnoma novo pot, traja več generacij. V vmesnem obdobju pa ljudje blodijo okrog in si ližejo svoje rane. Ali pa iščejo nove možmosti, za kar potrebujejo le za malenkost odprta vrata.
S tem pa prepada med višjim in nižjim življenjem še ne premostijo. Večni val božanske ljubezni se jih sicer lahko dotakne v trenutku, ko se preneha njihov nadzor. Kliče jih, da spoznajo sebe in svojega bližnjega kot samega sebe. Na ta klic se mnogi odzovejo pozitivno. Drugi pa se hočejo vrniti k običajnemu življenju"realnemu življenju", ki ga medtem izgubijo. In tako poskušajo z vsemi močmi, ki so jim na razpolago obnoviti raj na zemlji.
Vendar pa oba tipa človeka ravnata iz potrebe po vrnitvi v božansko. Dotakne se jih kozmična duhovna sila privlačnosti, ki se v določenih pogojih poveča, da bi osamljenega človeka ponovno soočila z njegovo nalogo in mu tako omogočila, da bi jo izpolnil na pravi način. Vzrok in vzpodbuda v nas je Božanski pritisk. Kajti brez te sile bi človeštvo voljno hodilo po poti zemeljske narave. Toda, človek se upira. Obtužuje svojega Stvarnika. Krivi in sramoti njega, ki želi rešiti svoje stvaritve, ki so na krivi poti.
Oh, da bi bilo drugače. Da bi razumeli ta večni klic v svojem srcu. Da bi spoznali, da smo poklicani, da se vrnemo s potovanja. Potem se ne bi več odvračali od svojih soljudi, ne bi počeli take svinjarije eden drugemu, ampak bi se naučili gledati na soljudi, kot na svoje bližnje, ki so na isti poti kot smo mi.
Iz tega bi zrasla neizmerna ljubezen do bližnjega, ki ne bi potrebovala organizacij, ampak bi prihaja od znotraj, iz src vseh tistih, ki bi sebe prepoznali kot izgubljene sinove in hčere. Stvarnika ne bi več zasmehovala in sramotili, ampak hvaležno sledili poti, ki je že dolga obdobja vtisnjena v nas in bi jo končno lahko prepoznali in šli po njej.
Lep pozdrav iz"ne bistva" tega dne od,
Mirana.
Popolnost
Prispeval/a: 5ht dne sreda, 6. september 2006 @ 02:21 CEST
Miran: “Za razumevanje duhovne poti, osebno toplo priporočam vsem iskalcem resnice, da preberejo Janezov evangelij in da na vsebino nauka meditirajo.”
Hm, da bi meditirali na vsebino prebranega iz knjige. Take reči rade povzročijo, nič manj in nič več kot, halucinacije. Osebno poznam dva primera, ki sta meditirala, eden na vsebino biblije in drugi na vsebino knjige o jogi. To sta počela po dvajsetem letu starosti in pri petindvajsetem sta bila že oba v invalidskem pokoju. Sedaj sta stara okrog petinštirideset let in njuno mentalno zdravje se ni nikoli povsem izboljšalo. Verjetno ni potrebo poudarjati, da invalidskih pokojnin ne delijo kar tja v dan. Njuno stanje ni šala.
No, Miran verjetno ni mislil tako intenzivne meditacije, ki bi povzročila halucinacije. Pa vendar: »Kakršnokoli prakticiranje kakršnihkoli mentalnih vaj in duhovnih naukov po navodilu iz knjige, se skoraj zagotovo konča s katastrofo.« V najboljšem primeru z neuspehom. Ker trpljenje teh dveh primerov poznam, po svetu pa je takih primerov milijone, bi celo mirno predlagal, da bi knjige s tovrstimi vsebinami, vključujoč tudi biblijo in druge svete spise, opremili z zgornjim navodilom. Resne knjige o duhovnosti imajo to navodilo tudi vpisano.
Pri čitanju knjig, in meditiranju na njih vsebino, lahko namreč gre v najboljšem primeru le za mentalna in čustvena doživetja. In z nekaj vneme, katere pogosto ne manjka, se lahko stopnjujejo v halucinacije ali celo trajne mentalne težave.
“V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo. V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi. In luč sveti v temi, a tema je ni sprejela.”
Meditacija na tak tekst, je kot bi slepemu predlagal naj si dodobra razgleda okolico. Kako naj nekdo meditira na besedo Bog, ali na nadvse nedoumljiv izraz Beseda? Kako naj nekdo meditira na svetlobo Boga, če pa je to za njega le pojem, dokler svetlobe še ni videl?
Zelo znan je psihološki primer, kako nemogoče je nekomu ki je slep, razložiti kaj so barve.
Lahko mu damo le neko miselno predstavo o tem, vendar barv ne bo videl in še težje bi na njih meditiral.
Da bi lahko meditirali na kamen, moramo ta kamen nedvomno imeti pred sabo. Če tega kamna nimamo pred sabo, je največ kar lahko naredimo, da na ta kamen obujamo spomine. Če smo ga kdaj videli.Če ga nismo, bomo celo spomine težko obudili.
Na tak način meditira Marja: »Gre za om, gre za zvok čistih misli, ki nastanejo, ko v tebi dozorijo in ne na osnovi prepisov od drugih«. V mislih producira zvok Om in na njega meditira.
Ker je prava meditacija le meditacija na Boga naj zaključim:
Boga se da slišati in boga se da tudi videti. Potem, lahko na njega tudi meditiramo. »Poznavalec« iz prejšnjega komentarja, nam najprej Zvok podari in svetlobo Boga nam najprej podari. Šele nato lahko na ta Zvok ali »Besedo boga« meditiramo. Kdor ga zasliši, lahko po njegovih lastnostih jasno razloči, da je to Zvok, ki teče neodvisno od miselnih procesov. Povsem nedvoumno tudi dojame, kaj pravzaprav pomeni izraz »Beseda« v citatu iz biblije.
»Poznavalcu«, ki nam tega Zvoka ne zmore dati, žal ne gre zaupati, da nas privede na »sončno stran stolpnice« oz. do neposrednega spoznanja o bogu.
Popolnost
Prispeval/a: titanic dne sreda, 6. september 2006 @ 10:14 CEST
»Pri čitanju knjig, in meditiranju na njih vsebino, lahko namreč gre v najboljšem primeru le za mentalna in čustvena doživetja. In z nekaj vneme, katere pogosto ne manjka, se lahko stopnjujejo v halucinacije ali celo trajne mentalne težave.«
To si dobro napisal, vendar v sami, kot že ugotovljeni misli, da imajo besede drugačen, lahko tudi nepoznan pomen za koga, mogoče velja tudi zate. Če nekdo vsebino neke knjige morda pa res ne more zaiti v mentalne težave. Seveda sprejemam tudi to, da sem zmotljiva, zato je to le moje mnenje.
»Meditacija na tak tekst, je kot bi slepemu predlagal naj si dodobra razgleda okolico. Kako naj nekdo meditira na besedo Bog, ali na nadvse nedoumljiv izraz Beseda? Kako naj nekdo meditira na svetlobo Boga, če pa je to za njega le pojem, dokler svetlobe še ni videl?«
»Ker je prava meditacija le meditacija na Boga naj zaključim:
Boga se da slišati in boga se da tudi videti. Potem, lahko na njega tudi meditiramo. »Poznavalec« iz prejšnjega komentarja, nam najprej Zvok podari in svetlobo Boga nam najprej podari. Šele nato lahko na ta Zvok ali »Besedo boga« meditiramo. Kdor ga zasliši, lahko po njegovih lastnostih jasno razloči, da je to Zvok, ki teče neodvisno od miselnih procesov. Povsem nedvoumno tudi dojame, kaj pravzaprav pomeni izraz »Beseda« v citatu iz biblije.«
Prava meditacija je poglablanje v sebe, poslušanje Boga, ki ga nosimo v sebi. Ni pomembno ali rečemo temu bog, mir, ljubezen, narava, harmonija, višja sila..... ni pomembna beseda, pod katero razumemo to, kar čutimo, kar občutimo v sebi, da je vredno-življenja. Tako kot odločitev za posamezno stvar, je tudi pojmovanje, doživljanje in čutenje močno individualna stvar, ki se je ne da posploševati. Doživljanje Boga v sebi je enako kot za kogar drugega – čutenje ljubezni v sebi. Čutenje brezpogojne ljubezni, saj Bog to je. Lahko se meditira na karkoli, še vedno je pomebno občutenje, ki je individualno. Meditacija je vse, kar je neke vrste preseganje materialnega, vsakdanjega zunanjega sveta in doživljanje v sebi. Ni haluciniranje ali usmerjanje dogajanj z možgani – je nedelovanje v delovanju. Smo le opazovalec in ne izvajalec. Opazujemo pa lahko le tako, da ne vplivamo na to, kar se »dogaja«. Dovolj moramo biti odprti, zaupljivi, ljubeči ter pripravljeni sprejeti sebe take kot smo, saj le tako bomo lahko sprejeli informacije, ki so nam v meditaciji namenjene. Ker so vse informacije na ta način človeku dosegljive, se vedno bolj lahko približuje popolnosti in skladnosti v materiji in duhu ravno skozi poglabljanje v sebe, v meditiranju. Torej pri komunikaciji, ki je zopet podajanje informacij drugemu ne smemo biti vsiljivi, prepričljivi in manipulativni, saj vsak doživlja informacijo na sebi edinstven način, na način kjer imajo vpliv čustvene situacije iz preteklosti.
Pa imejte lep dan, ki naj bo poln ljubezni, Boga, harmonije in miru v srcu, da bomo skupaj dosegali vsak dan znovo najvišjo možno individualno popolnost, ki smo jo sposobni.
Titanic
Popolnost
Prispeval/a: danaja... dne sreda, 6. september 2006 @ 15:40 CEST
Si v temni sobici in ne usmerjaš svojega življenja k iskanju višjega smisla, ampak se le radostno predajaš uživanju življenja, delu, odnosom… -
... pa nenadoma začutiš, kot udar v srce, nekaj mogočnega: neverjetno svetlobo..., mogočno polnino..., neskončno Ljubezen…
in od neizmerne sreče ti solze tečejo po licu…
Naenkrat vidiš vse odgovore - tudi na vprašanja, ki si jih nisi nikoli zastavljal… in dojameš dušo… in začutiš Boga…
Se ne sprašuješ, ne dvomiš – veš!
Ne potrebuješ filozofiranja in iskanja teoretične podpore – veš!
Tega se ne da opisati!
In nikoli ne pozabiti, pa čeprav pretečejo desetletja. Ker življenje se za vedno spremeni; postane lahkotneje.
Drugače vidiš življenjske situacije, imaš širši pregled, hitro lahko vse smiselno povežeš. In čutiš veliko notranjo srečo, notranje zadovoljstvo in stalno povezavo z Bogom.
Saj so tudi bolečine, a hitro izluščiš iz situacije modrost, zaradi katere ti je bilo naloženo učenje.
Brez kakih tehnik, regresij … prepoznavaš karmične povezave in naloge se hitro odvrtijo.
Prepoznaš veličino čistega Kristusovega učenja in ga prepoznaš za pravo pot zahodnega človeka.
A nekdo, ki v svoji temni sobici tega ni doživel – lahko on sodi o tem?
Seveda lahko izreče svoje mnenje, ki je drugačno - a zanikati ne more tvojega spoznanja.
Celo neodgovorno je, ko se na vse načine trudi zanikati, omadeževeti, poteptati… – ker s tem tepta in briše pot, katera bi lahko nekomu tretjemu v njegovem iskanju bila v veliko pomoč. No, prav to se trudi – uničiti to pot - ne da bi jo spoznal s svojim lastnim izkustvom.
Slepota, razočaranje, morda maščevalnost zaradi svojih grenkih izkušenj? – to so osebne zgodbe, žalostne in tragične -
A nikakor ne dajo pravice do teptanja čiste poti do Boga!
Danaja
Popolnost
Prispeval/a: Miran Zupančič dne sreda, 6. september 2006 @ 16:28 CEST
Čitati Janezov evangelij, torej božjo sporočilo in Besedo ni nevarno, kajti v tem evangeliju je opisana pot in čisti nauk. To delo ni kar neka knjiga nekega avtorja, ampak je avtor Bog, ki govori skozi človeka in za človeka. Seveda pa je varnostno opozorilo povsem na mestu, kajti mnogo je labilnih in fanatičnih oseb, ki besede vzamejo dobesedno, čeprav je jezik simbolen. Previdnost ni nikoli odveč. In iz tega temeljnega razloga prav na teh spletnih straneh te duhovne simbole non-stop pojasnujemo, opozarjamo na pasti. To je tudi namen pisanja.
Pri podrobejši raziskavi spoznamo, da Nova zaveza Svetega pisma v svoji celovitosti posreduje iskalcu popolno filozofijo, s pomočjo katere se lahko nauči videti in dojeti preteklost, sedanjost in prihodnost sveta ter človeštva. To je res delo za človeka in človeštvo, ki ga spremlja tisto res čudežno, božansko bistvo, Kristus. Sedaj je trenutek časa, ko je del človeštva pripravljen in zmožen prepoznati Sveto pismo ali njegov del kot ezoterično-duhovno znanstveno pisanje, s pomočjo katarega se lahko naučimo razumeti božanske namere.
Šele ponovno rojeni človek, vidi resničnost v pravi Svetlobi. Božanska beseda, Logos, deluje v treh oblikah: kot stvaritvena beseda, kot beseda, ki je v Kristusu postala človek in kot beseda, ki je bila zapisana v Sv. pismu.
Om, Aum..., sveti zvok in beseda, tako je. Tako zaslišimo glazbo univerzalnega življenja - praton, A -E -I -O -U, to je pet samoglasnikov, ko se poje hvalo Bogu nebeških sfer, pet vokalov, ki odpira meje duhovnega in materialnega sveta.
To, kar človek premišljuje, je v njegovi zavesti. Lahko vidi, čuti in zaznava tudi zunaj meja svoje zavesti. Če te meje podre in razširi, lahko pride do novih vidikov. Današnja sredstva javnega obveščanja pa še vedno širijo milijardo krat misli in občutke. Ti impulzi se povezujejo v mogočna energijska polja in tako hranijo skrite "kneze in oblasti" nad vsem človeštvom.
Tako človeško zavest zadržujejo na nivoju usodne nevednosti. Človeka prepričajo, da živi v svetlobi, da je svetloba on sam. Le kdo bi potem hotel še verjeti, da v resnici živi v globoki temi, da je on sam tema in je v najboljšem primeru v njegovem bistvu le še iskra prvotne svetlobe? Človeška duša je padla v temo. V svoji nevednosti pa je človek tega še celo vesel.
Današnja sredstva javnega obveščanja lahko na na ljudi vplivajo še posebno še preko filmskih idolov in zvezd, televizije, športa in politike. Ti idoli in zvezde utelešajo idealnega, popolnega človeka, človeka, ki so ga ustvarila sredstva javnega obveščanja.
Vsi vemo, da z glasbo, govorom, gibanjem in popuralnimi stavki lahko osvajamo srca navdušencev, saj se jim daruje luč v njihovem žalostnem vsakdanu. Ta navidezna luč pa ni namenjena ujeti duši, ampak našemu zemeljskemu jazu. Resnični človek živi. Je svetloba. Resnični človek je svoboden. Je eno z Bogom in živi v popolni enosti s notranjim prebujenim dušnim človekom znotraj sebe.
Beseda in Bog sta isto. Kaj je potem "govorica", ki sili Besedo k razodevanju? V tem smislu je govorica ustvarjalna volja, ki izhaja iz božanskega bistva kot nihanje. Niha prasubstanca, "voda", nad katero veje Duh božji. Prasubstanca zagori: nastane "Luč" Ustvarjalna sila v njej zgosti in loči njeno nihanje. Sestava postane vidna. "BODI SVETLOBA!" IN BILA JE SVETLOBA.
Preprost poskus lahko pokaže naslednje. Narejen je bil naslednji poskus:
Preko violinske strune je bil
dan papir, na katerem je ležal
droben pesek.
Pri igranju na to struno, se je
pesek postavil v določeno
obliko, ki je bila podobna valoviti
črti.
Glasba torej očitno
neposredno deluje na snov.
S sodobno elektroniko lahko to
pokažemo tudi na druge načine.
Obstaja naprava, s katero se
zvok spremeni neposredno v sliko.
Če izgovorimo samoglasnik, nastane
na zaslonu cvetlična podoba. Obratno
pa lahko tudi vsako obliko spremenimo
v zvok. Ne bo pretiravanje, če se reče,
da je celotni vidni svet pravzaprav neke
vrste trdna oblika glasbe.
Strukturo torej povzroči valovanje. In obratno, osnova za nastanek vsake strukture je njeno valovanje. To je njeno "ime" Isto velja za majhen atom, kot največjo zvezdo. Vsak kamen, vsaka rastlina, vsaka žival, vsak človek, vsaka zvezda, kot tudi vesolje ima sebi lastno nihanje in s tem svoj zvok. In izraz življenja je izgovarjanje lastnega "imena". Vse ustavrjeno ima vtisnjena svoja imena, to pomeni svojo vrsto, svoje bistvo. Nihanje, ki izhaja iz njega, je njegova "govorica-jezik".
Kako pa je z nami? Ali res izražamo svoje "ime", to pomeni božansko idejo, ki je podlaga za naše bivanje? Če dobro opazujemo znake življenja okoli nas, je očitno, da temu ni tako. Kajti pod sodobnim kultiviranim površjem na nas preži žival. Samopotrjevanje(ego) in globalna sebičnost sta prevladujoča motiva človeškega delovanja. Skrajšana oblika stavka za to glasi:"Jaz hočem". Z božansko podobo, po kateri smo ustvarjeni, pa to nima ničesar skupnega.
Ko namreč Bog po svoji volji izgovori "Bodi" v prasubstanco kot "Besedo", položi kal za to, kar naj v njej nastane. Tako je bilo tudi s človeškim valom. Bog je ustvaril človeka "po svoji "podobi". Iz tega izhaja, da človeško duhovno seme-bit vsebuje nalogo Stvarnika. Pokaži torej svoje bistvo, ki je podobno Bogu! "Zato ste popolni, kot je popolen vaš oče v nebesih." (Matejev evangelij 5,48)
Tako je prav vsako seme opremljeno s silo, ki porodi bit. Po tem lahko presodimo, kakšne čudovite moči so v našem duhovnem bistvu, če naj ustvarjamo po božanski podobi. Seveda pa do razvojnega procesa v božanskem semenu-biti ne pride naenkrat, ampak korak po koraku, postopno. Eden izmed teh korakov je bila zahteva božanskemu človeku, da razvije zavest svoje biti. Le intuitivno lahko tu domnevamo, kakšen elementarni dogodek je to moral biti, ko je človek prvič pomislil "jaz".
Toda prav zaradi usmerjenosti na lastni jaz, smo izgubili povezavo z Bogom. Zaradi svobode smo si prizadevali za lastno ustvarjalnost in pri tem pozabili na nalogo, ki smo jo dobili od Stvarnika. Tako smo se korak po korakom pogrezali in pri tem izgubljali duhovne moči. Ustvarjalna beseda kot posledica božanske ustvarjalne volje se je izgubila.
Upoštevati svojo avtoriteto ali avtoriteto drugega?
V procesu čiščenja in prenove duše si človek zunanjo avtoriteto lahko pridobi popolnoma naravno in neoporečno.
Ni plod razuma, ampak notranje duhovno življenjske prakse. Ljudje, ki so dosegli tako avtoriteto, hodijo po poti notranje rekapitulacije pred svojimi soljudmi.
Ne hodijo po okultni poti zato, da bi svoje hrepenenje in želje obvladali, ampak le te polagoma ugasnejo, ko jim več ne posvečajo svoje pozornosti ali jih poskušajo izboljšati. Pridobili so znanje o sebi, o fizičnem svetu in duhovnem življenju. Taki ljudje živijo iz duhovnih sil izvira, ki pritekajo iz popolnoma novega življenjskega polja in tudi delujejo ustrezno z novimi sposobnostmi, s katerimi so povezani.
Iskalca resnice pritegne le resnični vzor. Duhovni iskalec mora odkriti, kako naj se notranje približa univerzalnemu viru moči in se odpre. To pa se seveda mora zgoditi brez avtoritete nekoga drugega ali institucije, ki bi mu hotela pokazati pot. Vsak človek ima svojo avtoriteto. To je naša božanska-prvotna duša, ki nas v nas samih prosi za posluh in nas vodi skozi vse težave življenja.
Na samem začetku je glas duše še šibak in tih. Lahko ga preglasi notranji ali zunanji hrup vsakdanjega življenja. Kasneje se to spremeni. Kdor se po naravi hitro razjezi, lahko ugotovi, da s tem prizadene svoje soljudi in še kako.
Nekoč bo spoznal, zakaj se tako pogosto odziva tako ostro.
Ko bo to spoznal se ne bo več vmešaval in poskušal urejati stvari s svojo voljo.
Kdor se začne spopadati s seboj, naredi veliko napak, saj glasu duše dostikrat še ne razume. Toda, kljub temu pa je bolje narediti nekaj narobe in si tako pridobiti izkušnje, kot mirno opazovati. Za spoznanje in odpravljenje lastnih napak, ki jih dostikrat vidimo celo kot pozitivne lastnosti, je pač potreben pogum. Lastnosti našega jaza-ega ovirajo svobodo naše duše. Ustvarjajo v nas karmo in nam pozročajo bolečino ter trpljenje, ker naš jaz doživlja omejitve.
Če jih ne prepoznamo in jih opustimo, bomo zagotovo poskušali zgraditi nove zidove zato, da bi se zavarovali pred nadlečnim delom. Ko enkrat lahko odkrijemo in doživimo avtoriteto svoje duše, se naučimo sprejemati lastne napake. Tako svojih zahtev ne bomo več uveljavljali in soljudi obsojali za tisto"kar so nam storili". Zaradi notranje bolečine pride do kesanja in čiščenja. Spoznavamo svoje napake. Z izkušnjo dosežemo samospoznanje in preplavi nas hrepenenje, da bi delovali pravilno.
Ko je v nas prebujena duša se prostovljno držimo notranjega zakona duhovnega življenja. Naša duša je sposobna razlikovati in pošilja osebnosti-egu svoje impulze vzpodbude. Ko osebnost zasliši pomlajeno mlado duše in ji prisluhne, začne delovati, ne da bi škodovala duši ali drugim.
Tako se avtoriteta drugega umakne avtoriteti duše, ki hrepeni po duhu, da bi jo razsvetil. Iz tega pa nastane zmožnost stalnega notranjega preoblikovanja ali obnavljanja, ki sedaj izžareva to v svet okoli sebe in spodbuja druge duše, da bi tudi sledile tej poti.
Avtoriteta ne pride od zunaj, ampak si jo mora vsak človek sam priboriti. Zaradi preobrazbe duše, prenovljene duše postane sam avtoriteta, česar mu ne more nihče vzeti. Kdor doseže to notranjo avtoriteto, zmore, hoče in bo deloval le še iz nje. To kar duh sporoča duše, bo potem osebnost razširjala v svet.
lep pozdrav in vse dobro,
Miran.
Popolnost
Prispeval/a: danaja... dne četrtek, 7. september 2006 @ 13:56 CEST
V Bogu je vse mogoče!
Tudi tisto, kar je trenutno še izven dosega našega razumskega dojemanja!
»Duh razsvetli dušo.« -
Ja, to je mogoče. Tako pravi izkustvo. In izkustvo je nad vsemi teorijami!
Danaja
Popolnost
Prispeval/a: 5ht dne četrtek, 7. september 2006 @ 14:36 CEST
Hm, da bi videli v naših pisanjih manipulacije, moramo posedovati še kanček ega. Vsakdo pač opiše videno in spoznano po svojih najboljših močeh. Veličina Mirana, ki nam je pripravil tako plodno podlago na teh straneh, pa je v tem, da nas zna vzeti kot barvni krog, ki ga sestavljamo. In hvala ti Miran. Pomikamo se proti notranjosti kroga, od koder prihaja svetloba, in to nam je vsem skupno.
Pogosto smo slišali, da pri odkrivanju resnice lahko naletimo na kakšen trn. Čemu je trn namen, je bilo na teh straneh in še kje že tisočkrat vpisano. Tudi judom ni bilo povšeči, ko jim je raba prevrnil mizo za mešetarjenje in podrl tempelj. Milijoni drugih so se iz tega nekaj učili. Torej se učimo.
Miran: »Naša duša je sposobna razlikovati in pošilja osebnosti-egu svoje impulze vzpodbude.«
Ta ki razlikuje, je intelekt. Duša je delček vsezavesti, in njena lastnost ni razlikovanje. Ne pozna dobrega in zla, ni ji potrebno razlikovani »prav in narobe«, lahko bi rekli da samo ve.
Zamenjava lastnosti teh dveh (duše in intelekta), je najpogostejša in žal najdražja napaka na poti k duhovnosti. Z njo se seznani vsakdo, zato nič hudega.
Še posebej v zadnjem komentarju o dveh avtoritetah (o prvem in drugem jaz-u) lahko mirno zamenjamo vse izraze duša z izrazom intelekt. In če preberemo še enkrat, bomo videli da ima napisano po zamenjavi še vedno isto vsebino.
Če smo dojeli, ne gre za igro terminologije, pač pa za pomanjkanje mistične izkušnje. Modrost vzhoda skozi izkušnjo razvrsti komponente človeka v sledeči vrstni red:
Telo – Razum – Intelekt – Duša – Bog
Razumu se pripiše glavno znamenitost – navado. Vse dela iz navade. Oblikuje prvi jaz. Ko ta jaz zazna v bližini svojega kompanjona - intelekt, ga zaradi njegovih vzvišenih lastnosti (sposobnost sklepanja, odločanja) začne poveličevati v drugi jaz. Skupaj skleneta partnerstvo, imenovano um.
Nadevata si tisoče preoblek in imata tisoče nevest. Poimenujeta jih ljubezen, brezpogojna ljubezen, modrost, moč, milost, človekoljubje in še tisoče in tisoče drugih. Polastita se vseh lastnosti, ki sta jih kdajkoli slišala o Bogu, duši in še čem.
Ustvarita tako trdno iluzijo, ki se le delno razbije ob smrtni uri, večina pa jo ostane še za nadaljnja življenja. Zato ju vzhodna mistika označuje s tako nevarnim simbolom kot je kača.
To simbolično kačo lahko spravi v nadzor le ena sama stvar, in to je Zvok (Beseda) boga. To pravilo so na vzhodu večkrat slišali, in tisti s pomanjkljivim znanjem te simbolike so začeli uprizarjati dobro poznano igranje instrumenta kači. Tudi drugod po svetu ljudje še kako verjamejo, da se z zunanjimi zvoki da nadzorovati um. Mističnega Zvoka Boga se seveda ne da posneti na cd ali zaigrati na instrument. Tudi razum in intelekt v svoji nevednosti poskušata zgrabiti tisoče drugih prevar, da je to tisti zvok. To počneta še celo nekaj časa potem, ko ga prvič zaslišita.
Vendar polagoma otrpneta in odpreta vrata pravemu viru ljubezni in modrosti, bogu. Zvok namreč prihaja naravnost od njega. Lahko bi reki, da je bog ta ki igra, in duša je instrument.
Popolnost
Prispeval/a: Miran Zupančič dne četrtek, 7. september 2006 @ 15:19 CEST
Razum ne more razsvetliti človeka. Le Božanski duh lahko človeku kot ogenj milosti podari rasvetlitev! Duša je naš princip življenja, toda duh je izvir življenja. Z duhom se človek dvigne nad materijo in živalskim svetom. Prežet z duhovno substanco se človek v biološkem in morfološkem pogledu bistveno razlikuje od živali. Kajti karkoli dela na telesni ali psihični ravni, on deluje kot človek, saj je on duh in telo, a ne bitje, ki bi imelo duha in telo.
To dvoje je eno bitje in razodeva tipično in bistveno človeško antropologijo. Človek je duhovno in osebno bitje. On v sebi poseduje elemente celotnega stvarstva tako materialnega, kot biološkega in duhovnega.
Duhovni proces na poti osvoboditve je in ni individualen. Da, kar se tiče prizadevanj vsakega posameznika, v katerem ego-jaz žrtvuje sebe, da bi s tem dal več prostora rasti duše.
Ne, ker je povezava med osebnostjo, dušo in božanskim duhom uglašena z namenom Kreacije in tako vpliva na vse, kar živi. Naša osebnost je instrument, ki se izraža v aktivnosti fizičnega telesa. Duša je posrednik med osebnostjo in Duhom. Duh je vir življenja. Ko je enkrat ta troenost dosežena, človek ne more drugače, kot da daruje sebe ljubezni do soljudi, še posebno tistih, ki prav tako posedujejo seme prvobitnosti. Tako žrtvovanje enega tedaj postane osvoboditev drugega.
V prvem Janezovem evangeliju beremo: " V smo spoznali ljubezen, da je daroval svoje življenje za nas in tudi mi naj bi darovali svoja življenja za naše brate in sestre." (3. pogl.)
In to pa pomeni popolno sprejemanje vseh ljudi in skupnosti z različnim kulturnim in religioznim ozadjem. Ta duhovni zakon-darma mora biti izpolnjen: kajti kjer je prisotna ljubezen do Boga, tam obstaja tudi ljubezen do bližnjega.
Osnova takega življenja je ponižnost-budnost, ne klačeplazenje. Takšne naravnanosti pa se ne moremo naučiti. Je posledica številnih izkušenj. Ponižnost je zavestnost. Do stopnje, ko spoznavanje sebe narašča, lahko človek na poti prepoznava in doživlja, kako daleč se je odmaknil od svojega izvora in kako globoko je kot bitje ega postal karikatura resničnega človeškega bitja.
Tako ne more narediti drugega, kot da je ponižen pred obličjem svojega Stvarnika. To je faza v procesu, v katerem naš ego-jaz prostovoljno omogoči pot Svetlobi.
TRI TELESA RESNICE
V vzhodni modrosti je Buda s svojim življenjem dokazal, da je v njem nespremenljiva resnica. Ta resnica ima tri vidike, ki se razodevajo kot "telesa" njegovega bistva.
- telo zakona (Dharma-Kaya),
- vidno telo spremembe (Nirmana-Kaya),
- telo rasvetljenja (Sambhoga-Kaya).
Tri telesa se imenujejo "trije dragulji" (ali Tiratana)). Odgovarjajo trem vidikom božanske resničnosti v krščanstvu, ki so označeni kot Oče, Sin in Sveti Duh.
Oče daje možnost odrešitve iz teme s pomočjo zakona. V Svetlobi Sina lahko stari, zemeljski človek spozna resnico in se tako prepusti procesu novega očlovečenja. V Svetem Duhu je novi človek dokončno oblikovan in pripeljan v novo življenje, v katerem je eno z vsemi duhovnimi sorodniki.
Božanska resnica ni nikakršen teoretični nauk ali "bluzenje", ali zunanja resnica; je notranja pot, ki jo izkazuje novo življenje. Duhovna bit v človeški duši lahko označimo kot človekovo lastno bit. Z njeno pomočjo postane človek resnični, misleči človek.
lep pozdrav in vse dobro,
Miran.
Popolnost
Prispeval/a: Miran Zupančič dne četrtek, 7. september 2006 @ 15:47 CEST
lep pozdrav in vse dobro,
Miran.