Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20060813163306848

Popolnost torek, 22. avgust 2006 @ 05:04 CEST Uporabnik: Pozitivke Piše: Miran Zupančič Izkušnja nas uči, da v zemeljskem bivanju ni nič popolnega. Kljub temu pa človeka nekaj stalno sili k iskanju popolnosti. Kljub vsem razočaranjem si človek prizadeva ustvariti boljši svet, toda vselej pa se izkaže, da je ta »boljši svet« le začasen. Doseženo ravnovesje traja le kratek čas, saj nenehno delujejo tudi nasprotne sile in moči. Znanost in tehnika se trudita, da bi to nestalno ravnotežje obdržali. Toda ne glede na to prizadevanje nepreklicno pridejo do meje, ko naredimo korak nazaj, včasih pa celo nasprotno od prizadevanj., propademo. Potem ideale povnajvnjimo. Za modo, reklamo, film in televizijo je pomembna le zunanjost. To ni pesimistični pogled na svet in stvari, ampak nihanje, ki se izraža na vsej življenjski poti človeštva. Civilizacije nastajajo, dosežejo višek razvoja, jih premagajo druge civilizacije, ali pa jih spodkopljejo majhne skupine, ki zadenejo njihove šibke točke. Človek vidi popolna moralna načela kot končni cilj za mnoge versko usmerjene ljudi. Vendar pa razkorak med nepopolnim začetnim stanjem in visokim idealom lahko pripelje do tega, da določene probleme le potlačimo. Nerešene napetosti prav tako nepopolnih ljudi se nabirajo in izbruhnejo v nasprotje. Le-te lahko povzročijo cepitev osebnosti, tako da ta razpade na evforičen vidik – pretirano veselega razpoloženja in na nižji, živalski del. Učenje nas praviloma dela mlade. Toda izgleda, da je možnost za učenje prav tako nepravično razdeljena, kot denar. Razen tega pa si človek lahko pridobi v svojem kratkem življenju na zemlji le majhen del vsega znanja. Če bi se hotel vsega naučiti, bi moral živeti neskončno dolgo, na koncu pa bi spet pozabil vse, česar ne bi dolgo časa obnovil. Ogromne količine znanja, ki oblega današnjega človeka, tudi prek interneta, zahteva da poglobimo znanje na zelo ozkem področju. Pregled nad vsem imajo danes le redki ljudje. Zaradi poglabljanja strokovnega znanja na ozkem področju, postajajo izkušnje vedno bolj stvar posameznika, kar končno pripelje do tega, da ljudje drug drugega vedno manj razumejo. Tako se prizadevanje po popolnosti sprevrže v kaos. Pomembne so le še zunanje stvari. Ljudje, ki lepo izgledajo, notranje pa so prazni, so prikazani veliko lepše, kot so v resnici, včasih pa so tudi, kot na primer Pablo Picasso in drugi, prazna in razdvojena bitja. Kdor se usmeri le k zunanjemu, hitro naredi iz zunanje lepote ideal, čeprav ve, da se obljuba, ki jo ta vsebuje, ne more nikoli izpolniti. Ta obljuba se vtisne v nas in nas žene, da iščemo popolnost, dokler ne dosežemo meje, ki jo našim sposobnostim postavlja narava. Ali ni popolnost le iluzija – utvara, zmotna predstava nezadovoljnega, trpečega človeka; sanje, ki izvirajo iz naše domišljije? Kajti prav iz prizadevanja po popolnosti se izraža naša nepopolnost. Po drugi strani pa prihaja do veljave v človeku zasidrano hrepenenje po doseganju višjega, po bolj izpolnjenem bivanju. V tem področju napetosti dobiva obliko naše polje s svojimi vzponi in padci. In tako z nezaupanjem gledamo na ljudi, pri katerih odkrijemo le kanček popolnosti. Že najmanjši izgled popolnosti pri človeku nas neverjetno privlači (npr. Dr.Rugelj in njegova karizmatična osebnost). V tem je lahko nekaj, kar nas dvigne nad vsakdanjo sivino dneva. Predvsem mladina pa tak idol zavrže takoj, ko spozna bleščečo površnost in bedno praznino za tem. Ali se ne počutimo olajšano in hkrati razočarano, ko ugotovimo, da ima tudi ta človek napake? Kajti zares popoln človek ne obstaja! Toda kljub temu pa vsi ljudje globoko v svojem bistvu hrepenijo po popolnosti in sicer tako zelo, da se vsak dan, vsak trenutek oklepajo vsakega najmanjšega videza popolnosti, potem pa spoznajo, da je bil to le milni mehurček. Merilo popolnosti je za vsakogar nekaj drugega, dokler ne spozna, kako nepopoln je bil njegov cilj. Tako je življenje ena sama maškarada z nenehnim snemanjem mask. V starih duhovnih poročilih najdemo, da je prvotni človek živel iz Božanskega navdiha, ki ga je uresničeval. Današnji človek pa deluje ravno obratno: oblikuje si svoje lastne ideale, ki si jih potem prizadeva in poskuša realizirati. Te »njegove« ideale, za katerimi si tako na vso moč prizadeva, krepijo enako misleči ljudje in s tem pridobivajo na razsežnosti ter moči. Tako se na ta način misli združujejo, iz tega pa nastajajo znanstveni, religiozni ali družbeni ideali in vzori. Ljudje jih prevzamejo kot splošne kulturne dobrine in jih sprejmejo kot popolne. Potem pa nenehno iščejo ravnovesje med svojo nepopolno resničnostjo in takim idealom, ki so ga oživeli. In zaradi tega hodijo po poti mnogih preizkušenj. Kdor te preizkušnje pravilno doživlja in si jih zna pojasniti, mu le-te pomagajo pri razvoju zavesti, ob njih zori in se spreminja. Ko se bo na koncu ponovno primerjal s svojim idealom, bo odkril, da je obtičal pred mejo, ko tako ne more več naprej, ampak mora priti na tej točki do preobrata. Da bi našel Božanski svet popolnosti, se mora usmeriti k Božanski resničnosti. Ena od mnogih past na poti razvoja zavesti je, da se človek zaljubi v svojo podobo. Mnogi ljudje doživljajo občudovanje drugih in se tako lahko zaljubijo v podobo o sebi, ki so jo jim posredovali drugi. Kajti ali ni ta podoba bolj veličastna, kot vsakdanja resničnost? Le kdo nima rad, da ga drugi občudujejo in spoštujejo? V tem položaju uživamo celo, ko nas napadajo naši nasprotniki, saj se počutimo neprimerno boljši od njih, če smo deležni njihove pozornosti. Vendar pa ta podoba ni resnična in prej ali slej se zgodi, da takšni ljudje pristanejo na trdih tleh resničnosti. Tako imamo pretresljivo resničnost, ko doživimo prepad med videzom in resničnostjo. Nič koliko ljudi se je ob tem že zlomilo! Prepad med videzom in popolnostjo pa se zaradi mučnega prizadevanja skoraj ne zmanjša, zato poskuša človek doseči popolnost na drug način, tako da si na vso moč prizadeva za telesno in duševno popolnost, ali pa se obda s pomembnimi ljudmi in stvarmi. Tako hoče človek svojo zlomljeno resničnost pripeljati do popolnosti, toda vedno znova mora ugotavljati, da s tem doseže ravno nasprotno. Toda kljub temu pa Jezus od svojih učencev zahteva: »Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče«.(Matejev evangelij 5,48) Ali v življenju glede zemeljskih stvari in vrednot ni mogoče doseči popolnosti? Le kako se lahko človek znebi zmotne predstave, ki ovira doseganje te popolnosti?. In kje je meja med našo predstavo popolnosti in Božansko popolnostjo? Dokler bo človek poskušal popolnost doseči v zunanjem svetu, tako dolgo bo neuspešen. Kajti s tem vzdržujemo ločenost z izvirom Božanske popolnosti , ki je znotraj nas samih. Polje dvojnosti pa sega zelo daleč, tako da lahko po pravici govorimo o neskončno veliko možnostih, v katerih pa človeku grozi nevarnost, da se bo izgubil. Da bi se človek zmogel pravilno usmeriti, mora biti kot prvo prisotno globoko zasidrano hrepenenje po resničnem človeku. V tem hrepenenju zagledamo del popolnega življenja in hkrati vedno jasneje spoznavamo svoje lastno stanje. Kolikor jasneje lahko to hrepenenje spregovori v nas samih, toliko bolj nam je tudi jasno, da naša zemeljska osebnost nikoli ne bo dosegla stanja popolnosti. Notranjo osvoboditev dosežemo, ko se z odprtimi očmi ozremo po svetu in opazujemo naše lastno stanje s poštenim srcem in, ko to spoznanje sebi dopustimo ne glede na posledice. Tako bo naše srce prežeto z veseljem in pred notranjim Bogom spregovorimo: »Gospod, naj postanem manjši za to naravo. Popelji me na pot, na kateri se bo(ali se lahko) lahko razvijal moj višji jaz in se bo moja resnična duša lahko združila z Božanskim Duhom.« V postopnem razvoju, korak po korakom se tako človek zave, kaj pomeni resnična popolnost. Toda pozor! Kljub temu, da začne nekaj tega Božanskega v iskalcu – človeku živeti, sam ostaja nepopoln. Vendar pa se vedno bolj zaveš Drugega v sebi. Vidiš Drugega, ki v tebi vstaja, vendar pa ti sam nisi ta Drugi. Z rastjo Drugega pa v nas raste notranje veselje. Tako v tem Drugem prepoznavamo svojega pravega mojstra, svojo prvobitno-izvirno podobo. Vedno bolj se učimo predajati vodstvu Drugemu v nas in v moči, rasti drugega, počasi presegamo vse zemeljsko. Tako o tem piše Pavel v svojem pismu Filipljanom 3,12-16: » Ne kakor da bi to že dosegel ali prišel do popolnosti, vendar pa trdim, da bi to osvojil, ker je tudi mene osvojil Kristus Jezus. Ne mislim bratje, da sem to dosegel. Eno pa je: pozabljam, kar je za menoj in se iztegujem proti temu, kar je pred menoj, ter tečem proti cilju po nagrado, h kateri nas od zgoraj kliče Bog v Kristusu Jezusu. Zato vsi, kar nas je popolnih, imejmo to v mislih; če pa kaj drugega mislite, vam bo Bog razodel tudi to. Sicer pa se držimo tega, kar smo dosegli.« Miran Zupančič: duhovni učitelj, zdravilec in jasnovidec. http//www.ezoterika.s5.com Komentarji (30) www.pozitivke.net