Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Resnica_Milost

Resnica brez milosti torek, 18. julij 2006 @ 05:05 CEST Uporabnik: Anonymous Piše: Lucija Mulej Resnica. Kolikokrat smo izrekli ta pojem, kolikokrat smo brali o njem. Koliko civilizacij in religij se je spopadalo za to, da bi uveljavili svojo resnico. Koliko ljudi je umrlo v boju zanjo, misleč, da je njihova resnica edina prava? Res je. Resnica je ena. Izpričujejo jo vsa religijska, duhovna izročila. Med drugim povedo morda malo manj znano sintagmo o resnici - da je resnica očem skrita oz. da je resnica neizrekljiva. Da je ne moremo izreči, lahko jo zgolj živimo, zrcalimo, a izreči je ne moremo. Resnica je nekumunikablina. Ste se kdaj vprašali, zakaj so v Bibliji temeljne resnice izražene v prispodobah? Ne reče se direktno, ne delaj tega in onega, preko metafor o npr. ljulki se pove na preprosti način bistvo. Zakaj? Ker besede lahko varajo. Jezik in besede so pomembno orodje komunikacije, in kot je zapisal Nekdo na strani Gibanja, Trda, ostra beseda – lahko globoko rani, lahko dolgo boli in zapusti v srcu brazgotino. so besede lahko rušilne. RESNICA BREZ SOČUTJA JE BOLJ MALO VREDNA. Hladen tuš resnice, ki je značilen za zenbudistično prakso zazena, kjer je resnica utemeljena v besedah »Če iščeš resnico, jo moraš znati tudi prenesti«, temelji na osnovni metodi zazena, tj, prebujenju preko paradoksa. Paradoks »zvoka ploskanja ene roke« je trda metoda, ki pomaga mnogim, a ne vsem. Vsi niso močni in trdni, med nami so nežni ljudje, ki jih takšna resnica lahko zlomi. In Mojster, ki naj bi imel edini dovoljenje za trdi poseg, je tisti, ki nosi posledice napačne odločitve, da zlomi človeka takrat, ko bi ga moral graditi. Oba načina sta sicer pravilna, a ne vedno in povsod. In ker izjema potrjuje pravilo, mora vsak, ki čuti, da govori pomembne in dolgoročne besede, vedno preceniti, s kom je v kontaktu in kako človeku na pravi način povedati tisto, kar je potrebno. Človeška narava je v osnovi dvomljiva in nezaupljiva v prvi vrsti do sebe. »Mi bo uspelo to in ono, me ima ta rad ali ne, kako me vidijo drugi... », se vprašuje. Cilj zazena in nenazadnje Biblijskega izročila je izuriti človeško naravo in jo kultivirati, da sebe in svoje resnice ne jemlje preveč resno, kajti taki ljudje so vodili revolucije in pogubili nešteto "navadnih", preprostih ljudi, ki o resnici niso razglabljali, a so jo živeli. Preprosto in skromno. Takšni ljudje so sol zemlje, so njen zaklad. Borcev za pravice je mnogo, a obstaja zgolj ena resnica. Ali je smiselno gojiti nestrpnost, ker določeni drugi te resnice ne sprejemajo? Kot je zapisal Nekdo: Sprijazni se s tem, da so drugi drugačni, da drugače mislijo, drugače ravnajo, drugače čutijo in drugače govorijo. Resnica brez milosti ni nič vredna, je zgolj boj enega proti drugemu, diskurz in ne pogovor vzajemnega spoštovanja. Ste kdaj pomislili, da vsi želimo, bolj ali manj, iste stvari? Vsi bi radi srečo, zdravje, udobno življenje brez večjih muk? Vsi smo v istem čolnu, in nihče ni po naključju tam, kjer se nahaja. Poskušajmo se zavedati širše slike in bodimo samozavedajoči vsega, kar počnemo. Ne samo, kaj pišemo in govorimo, ker besede lahko varajo. Tudi moje. Shirlie Roden v svojih lepih pesmih pravi, Walk Your Talk, torej udejanjaj tisto, kar govoriš. In na poti udejanjanja vsi pademo kdaj pa kdaj, vsi zaidemo sem in tja; zato je potrebno sočutenje in – nujno – same sebe je treba jemati malo manj resno in usodno. Vir: http://www.gibanje.org Komentarji (0) www.pozitivke.net