Kako zelo smo ljudje pomembni drug za drugega, lahko občutimo skoraj vsak dan. Četudi stopamo občasno v nasprotja zaradi najrazličnejših problemov in problemčkov, imamo k sreči vgrajene dovolj močne niti, naveze, da dobro čutimo, da smo doma le med tistimi, ki jih poznamo, imamo radi ter da tudi oni čutijo večkrat z nami, kot drugi. Vedno ne more biti vse gladko in ob spustih medsebojnih odnosov se lahko oblikuje še globlja povezanost in cenjenost.

Čisto posebno veličino v naših medsebojnih odnosih zagotovo zavzema dom. In kje je ta? Zagotovo je to prostor, kjer se počutimo varne in kjer so ljudje, ki nam odpuščajo in nas vedno čakajo.


Kadar se zgodi življenjska nujnost, da se prostor doma izprazni, da ljudje umrejo, je to zelo hudo. Praznine se nam zasidrajo zelo globoko. Polnimo jih s tistim, kar je po umrlih ostalo v nas, ohranjamo njihove sledi. Umrli z nami ostajajo v rožah, pesmih, sredi zoreče pšenice, v vonjih pokošene trave, v pesmih, v suhem listju pod drevjem. Saj smo listje grabili skupaj.

In zgodi se tudi, da v naš dom stopi detece, čisto malo, nebogljeno, prehitro rojeno. Detece, ki še ni bilo pripravljeno zapustiti varnosti materinega telesa. A neki čas je pač bil pravi za to, da je deklica prišla med nas in bo polnila naš dom. S smehom, jokom, igro, žalostjo in z vsem človeškim ga bo polnila in bogatila.

Tako kot nas bogatijo doživetja ob poroki. Na zadnji, na kateri sem bila, so se še posebej potrudili, da je bilo videti mnogo vsega iz naših običajev. Nevesta je prišla iz hiše, šele ko so ženinovi svatje jasno dokazali, da ji bo ob izvoljencu dobro. Prišla je po stopnicah vsa v belem. Z žarom upanja in sreče. A kljub vsemu se je ob simboličnem slovesu od matere in svojega doma razjokala.

Glasba, ukanje, plesi, pojedina, cvetje in veliko najboljših želja je spremljalo mlada človeka ob vstopu v ustvarjanje novega doma, novega življenja. Prostora in časa, v katerem bodo lahko doživljali življenje novi ljudje, ki bodo radi zahajali v ta dom po tisto, kar bodo v svoji psihi pogrešali, po čemer bodo hrepeneli, ko ga bodo zapustili. Kajti zapustiti dom je nuja. Za nova polnjenja duše in ustvarjanje novih varnosti. Na teh poteh je potrebno veliko vztrajnosti.
Štefka Kac-Marn
www.vecer.si