Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah
lahko dobivaš tudi na dom.
Na to smrt in novo rojstvo sem se že dolgo pripravljala. Ne čisto zavestno, pa vendar sem intuitivno čutila, da je to to, proti čemur sem nekaj let hodila. Ker (za enkrat) še vedno ne znam drugače, sem fizično šla skozi proces »gripe«. Skozi povišano temperaturo sem raztopila strupe, čustva so našla pot za svojo razrešitev, tudi miselni proces je nekako izgorel v svojo (očiščeno) obliko. Na ta način sem odprla pot svoji duši, božanskosti, da v večji količini priteče v moje telo, v našo dimenzijo, k Zemlji.
Tokrat je bila ta preobrazba samo uvod.
Slikam že tako rekoč od rojstva. In vse te slike je vedno spremljala nekakšna želja ali potreba, da jih dam od sebe, da jim dovolim njihovo lastno pot v življenje, ob neznanih ljudeh, v neznanih krajih, pač tam, kjer bi v tistem trenutku lahko najbolje služile svetlobi in s tem izpolnile svoj namen.
S pomočjo novega orodja, ki nam je v novi energiji dano za ustvarjanje – domišljije, sem k sebi potegnila potencial razstave slik in zgodilo se je. To zame ni bila samo razstava, ampak osvoboditev ogromne količine moje energije, na nek način moja realizacija.
petek, 11. marec 2005 @ 05:30 CET
Uporabnik: Tatjana Malec
Televizijska oddaja. Zaslon.
Pritisnem na gum in deskam.
Odtrgana od sveta, nekoliko "odštekana" sedim.
Vnuk mi reče: "Full dobra oddaja bo!"
Čakam na prihod ekstradnih volkov.
Žur bo točno ob devetih.
Na kauču se kar udobno počutim.
Podivjani virtuozni svet plane vame.
Skoz ekran izstopi oder norosti.
Pevcu vidim luknje v očeh.
Temačno ozadje zombijev in duhov.
Kitarist daje vtis, da je satanist.
Borim se za en sam kvadratni meter zraka.
Vame so uprta bitja s pogreznjenimi očmi,
z aluminijastim glasom se krohotajo,
na cirkuških deskah sveta rožljajo z verigo.
Bog vozi Marcedes. Svet je ponorel!
Pritisnem gumb in utišam.
Poslušam: "Zabranjeno pušenje".
Sejo Sexon koncertni Bend.
Peljem se skoz pekel Sarajeva.
Kustorica, prosim te, ne, ne! Se branim.
Razsvetlilo me je in v Ankaran sem šla brez računalnika. Vstopila sem v nepričakovano olajšanje od dela in odgovornosti, v drugačen mir. Po nekaj letih sem spet ure sedela na balkonu in gledala v hrast, na morje in nasprotno obalo vse do Pirana. Zjutraj, zvečer in ponoči. Posebej ponoči, saj sem spala na balkonu. Ure sem sedela in z namenom sprejemala vase Gajino energijo. Dihala sem zvezde, hrastove liste, dihala sem škržate. Če bi me vprašal pred mesecem, bi rekla, da škržatov v »mojem« hrastu ni. In po nekaj letih so se vanj vrnili čuki. Zavedla sem se svoje večletne subtilne vpetosti v navidezne obveznosti in spustila sem jih vse. Že dolgo nisem bila tako eno z Zemljo, vsa sem bila eno z njo te dni. Hodila sem plavat v Strunjan, nekajkrat sem že ob pol osmih zjutraj sedela na gugalnici in opazovala kopalce. Nisem pomislila, da ljudje na plažo lahko pridejo tako zgodaj! Opazovala sem svoje občutke, se poigravala z ugibanji, kakšni ti ljudje so, kako jim mine dan, kaj njih žalosti ali veseli. Nekajkrat sem bila zjutraj sama v bazenu, največkrat smo bili trije, štirje. Petdeset let nisem marala bazenov, zdaj pa sem med plavanjem dihala angele vode in svoje očiščenje, pa Gajo sem dihala in klor me ni motil. Celo aerobiko sem začela delati v vodi z drugimi obiskovalci. Vmes sem hodila po klancih nad Ankaranom v vse možne smeri, nekatere dele sem peš odkrivala prvikrat.
Kaj bi rada delala v prihodnje? sem premišljevala. Kaj bi me novega veselilo ponuditi ljudem? Zakaj sploh grem na Fosterjevo delavnico na Poljsko? sem se vprašala.
Dušo bi rada ponudila ljudem, na krožniku bi jim jo rada prinesla na nov način, mi je povedal naslednji korak. In natanko vem, kje sem hodila, ko so mi navrele solze. Ponovno sem se zavedla, da kamorkoli se obrnem – mene zanimajo človeška duša, njegova sestavljenost, večdimenzijskost.
Človekova Svetloba je moja strast, njegova božanskost me zanima in to je to, kar ponujam ljudem. Pa je videti, da nas to zanima samo peščico.
Kako to, da se velika večina še vedno ne želi odpreti do svojih potencialov? Potrditi svoje božanskosti? Vem, da jim ponujam bisere, in vem, da je čas zanje, pa jih ne sprejmejo! Kako jim jih lahko na približam na drugačen način? Ljudem bi rada ponudila nov vpogled v njihove potenciale! Tudi zato grem na Poljsko, sem začutila... Jokala sem olajšanje.
sreda, 9. marec 2005 @ 06:10 CET
Uporabnik: odprisrce
Mama je naslednji dan stopila do svojega zdravnika po napotnico. Živi v majhnem kraju, kjer starejši ljudje preždijo v čakalnici ure in ure, da se lahko pogovorijo z svojo zdravnico, pa če koga srečajo, da z njim poklepetajo o vsakdanjih skrbeh. Tudi moja mama je velika klepetulja, tisti dan pa ji ni bilo do pogovora.
Prosila je, da ji zdravnica napiše napotnico in se ji zelo mudi. Vsa zmedena je potem odtavala iz ordinacije. Si predstavljam te ljudi, ki so jo videli. Čisto nič se ni menila zanje, kar odšla je. Poklicala me je, da ima napotnico; jaz pa sem klicala še v bolnico. Odpeljala sem se po njo in vso pot premišljevala kaj se sploh dogaja.
Mamo je počasi grabila panika, ko sva vstopali skozi vrata, kjer opravljajo mamografijo. Sestra je že vedela za kaj gre, ker je klicala zdravnica in povedala, da je nujno.
»Vam povem, kako se čaka tukaj?« se je oglasila neka gospa. »Po eno leto ali še več! Ja! Do tedaj te že pobere, ja...«
Zgrozila sem se.
Z mamo sva se dogovorili, da pridel čez dve uri po njo.
ponedeljek, 7. marec 2005 @ 05:59 CET
Uporabnik: Tatjana Malec
Luis je v enem najbolj žarečih dni svojega življenja, ki se mu je zdel dovolj raztegljiv, da je pozno v noč razmišljal o poljubu, ki ga je dal Ani na lice čutil, da je to ena izmed poti, ki ga bo pripeljala do najvišjega cilja v njegovem življenju: osvojiti plemkinjo Ano. Iz njega je izžarevalo ritmično dihanje ubrane in neokrnjene ljubezni. Njegova ljubezen je bila večglasna, nekako nadčutno bleščanje duha in sle obenem. Svoje telo in dušo je stisnil v eno samo celico svojega srca, celico popolnosti, ki je bila od Stvarnika v celoti domišljena in ustvarjena za Ano. V srcu se je sramoval samega sebe, da je kdaj pomislil na Anino bogastvo, na pridobitev njenega bogastva s poroko, na čast in ugled, ki bi jo pridobil že samo z zaroko s plemkinjo, na moč in dostojanstvo Oglejskih patriarhov, h katerim je Ana spadala. Ljubezen se je zgodila, ljubezen, ki ne sme biti zavrnjena, saj je korenine tej ljubezni pognala in oblikovala pretanjena duša. Prišel je čas zaslužene sreče, da se sme Ani približati, z njo govoriti in da lahko občuti vsakodnevno ugodje in veselje, da jo vidi. Sam se je počutil kot smehljajoč oblak pod soncem, kot dihajoče valovanje radosti. Iskra je preskočila in vžagala plamen v njegovem srcu, ki je silil kvišku. Čutil se je kot kralj na šahovnici, ki si je domislil zahtevno igro, da mora zmagati s svojimi potezami. Anino čustvo in njen spomin na Bartolomeja mora spraviti v pat pozicijo. Zavedal se je, da sreče ne more izsiliti, lahko jo pa radodarno podarja Ani. Skoz mnoge zavrnitve je Ana le še bolj podžigala njegova čustva. Zmogel je jezditi vranca po zraku, plezati po cirkuški vrvi in leteti kot ptica. Luis se je čutil lahek in breztežen. Zaupljivo vdan sanjam, željam in hrepenenju, se mu je ogreval skrivnosten smehljaj, ki ga bo ob srečanju namenil Ani. Ko se dan še ni odsvital, je navdihnjen z žgočim koprnenjem krenil po poti proti gradu Školj.
sobota, 5. marec 2005 @ 05:50 CET
Uporabnik: Tatjana Malec
Ko je noč izžarevala svoj prihod in je preplavil nekakšen sentiment škrlatno rdeče nebo, sem v bledih obrazih nebesnih teles iskala bratstvo zvezd z Zemljo. Opazila sem, da je tedaj neka ženska, obolela za gripo vstopila v notranjost zvezde, z rdečilom na ustnicah in obrazu ter dušo okamenelo pred astralno veličino. Očarana tujka je v vesolju za seboj vlekla dolg rep teme in telo so ji krasili temno rdeči cvetovi in črni salonarji.
Zvezda Puščavnica ni bila zadovoljna s prišlico in jo je vprašala kaj pa nosi s seboj s svojimi najvišjimi poželenji. Tedaj ji je ženska odgovorila, da nosi v sebi pristno razmerje do nezavednega, da so jo napadli virusi gripe, da se mora spoprijeti z vprašanji in dvomi, odgovoriti si mora kako deluje nanjo preobilje luči, ves Univerzum prepreden z zvezdami, kar je okrepilo njeno poželenje po ozdravitvi.
Dobila sem se z manjšo skupino, da bi pripravili program predavanj in delavnic, ki bi ga ponudili možnim porabnikom. Naše prvo srečanje je bilo veselo, vmes smo se na koncu ogromne mize žogali z rdečim gumijastim srčkom z napisom Ljubim te, ki sem ga prinesla prisotnemu prijatelju. Ne bi verjela, da se lahko sodelovanja z neznanci (večine nisem poznala) tako razveselim, vame je začelo prihajati novo življenje. Počutila sem se varno, čutila sem, da bo iz tega nastalo nekaj višjega in boljšega za nas in mnoge druge.
Moj hrast v Ankaranu že ima nove liste in v vseh strunjanskih bazenih nas je to praznično majsko soboto bilo deset. Morski zrak je bil poln šepetanj, zakurjeni ostanki odrezanih oljk so širili mističen vonj, kamorkoli sem se ozrla, sem čutila odprtost. Res, samo tiste omejitve so, ki si jih postavim sama.
Ne tam - tu..., je rekla mamica resni triletni punčki na majhnem križišču v parku.
Tam..., je punčka kazala v svojo smer. Tu..., tukaj..., je mali otrok samo v besedi ponujal kompromis, ne da bi se premaknil.
!! Nasmehnila sem se predse in mamici zaželela, da bi slišala, kaj je prišlo iz majhne oblike njenega mesa in krvi. Ko sem se ozrla, sem videla, da mlada ženska ni slišala velike učiteljice v mali hčerkici. Ah, ja, naj ti bo danes, je verjetno mislila mala postavica in se poravnala v mamino smer. Toliko učenja je še pred nama...
ponedeljek, 28. februar 2005 @ 06:01 CET
Uporabnik: Tatjana Malec
Katarina je vprašala Ano kaj meni, koliko časa bodo Turki oblegali grad in se zadrževali v okolici. Ana je menila, da ne veliko, ker je grad izropan in Turki nimajo več kaj pleniti. "Morda bomo nekaj dni tu. Smo na varnem in se nimamo kaj bati", je menila Ana. Tu bomo lažje preživeli z jabolki, kot sem preživela jaz s koreninicami. Mraz nam tudi ne bo, saj sem vzela s seboj deke, s katerimi je bil zagrnjen tovor. Bog ve, kaj si bodo sedaj Turki umislili, ko je grad izropan in nimajo več kaj pleniti. Verjetno bodo ropali in svoje grdobije delali po hišah v vasi. Ubogi ljudje, vprašanje je, če so imeli čas zbežati. Tako so vsi trije modrovali in se zamislili v svojo usodo.
Ana se je pogovarjala s Katarino in ji povedala, da ji je župnik pripovedoval pri maši, da so Turki požgali in oropali nad šestdeset samostanov in cerkva na Pleterjah, Kloštru, Mekinah, Velesovu in Stični. Zaupal ji je, da so imeli kar v cerkvah štale. V njih so plesali in peli, scali so v kelihe in se kurbali na svetih oltarjih. Duhovnike, služabnike božje so pekli kakor jance na ražnju in jih utapljali v čebrih. Patre so svojim konjem privezali na repe, jih vlačili po tleh, nune pa so pred oltarjem božjim posilili in jih odgnali v suženjstvo v bosanski pašaluk ali v Turčijo, kjer so jih prodajali za priležnice. V bližnjih Jelšanah pa je prihrumela četa 8.000 Turkov konjenikov, ki so požgali vas in cerkve, onečaščali ženske, nabadali otroke na sulice, ropali, a mlade posebno lepe mladeniče in mladenke so odpeljali v sužnost. Turki so pobili beneško vojsko, vojskovodjo in 3.000 njihovih vojakov. Ropali so po Istri, Krasu in Furlaniji ter zajeli okoli 7.000 mladih, od teh so si izbrali 1.500 slovenskih fantov, vse druge pa so posekali, da so po tleh ležala trupla z odsekanimi glavami. Tudi živalim ni bilo prizanešeno, saj so po pravilih svoje muslimanske vere odirali kar živa jagnjeta, da so meketala v najstrahotnejših bolečinah. Še živa so jih pekli na ražnju in jim puščali kri. Turek je šiba božja in kakšna sreča je da so Katarina in Ana z otrokom krenili pravočasno proti gradu in se skrili v tem skrivališču med skalami ob reki Reki.
sobota, 26. februar 2005 @ 05:38 CET
Uporabnik: Tatjana Malec
(Humoreska)
Vstopite!
Nudim vam super šampon,
znanstveno dokazano, da opere glavo.
Pri prvem pranju odpre tri dimenzije:
prva je imaginarna, da čutiš prhanje,
druga se ukvarja z logiko simptoma,
da glava potrebuje šampon,
tretja je neomejena ekspanzija,
glava potrebuje frizuro - kruto estetiko.
V frizerskem salonu te čaka stol,
čakata te dve mehanski roki,
ki ti bosta zmasirali glavo.
Mehanizacija iznajdbe je brezhibna.
Vsaka indoktrinacija je izključena.
Iznajdba je razsvetljenska in osvobojujoča.
Tu ni ideologov in ne moralistov.
Vso masažo ti nudi znanstveni aparat.
Šampon se peni, vendar je ustvarja morale.
Tu je vse dovoljeno, ni dezerterjev,
ker hočejo imeti vsi čisto glavo.
Obstaja dolžnost čistega pranja
in prijetne masaže glave,
dolžnost urejenega kuštranja z gelom.
V Ljubljani sem na začetku delavnice Metavizije vstajenja kupila ogledalo kot simbol moje zavezanosti Bogu, ki sem, saj Bog je moje ogledalo. Pa z namenom, da bom v svojem odrazu iskala podobe, ki mi bodo kaj novega povedale o sebi. Mi pomagale preobraziti neželjene in okrepiti najboljše dele sebe. Nisem se disciplinirala več kot nekaj dni in, glej, mimo je pol leta, delavnico bomo zaključile čez slaba dva meseca. Na začetku novega leta pa sem v Ankaranu začela gledati svoj obraz - konec koncev je vseeno, kaj počnem, ko diham Nado in Sanando. Diham in čutim lahko miže, ko sedim, lahko se med dihanjem sprehajam in lahko se gledam v ogledalo.
V ogledalo sem se gledala eno uro, vmes sem spremenila program pranja in se malo sprehodila, dihala sem ves čas. Osredotočila sem se na dihanje in občutenje Nade in Sanande. Po določenem času sproščenega strmenja vase v ogledalu je nujno, da zagledaš kaj drugačnega. Na obrazu se pojavijo svetlejše lise, ki potem nekako oživijo in obraz se začne spreminjati tako kot v kakšni računalniški simulaciji. Nekaj obrazov iz svoje preteklosti že poznam, praviloma so moški, tam iz Južne Amerike nekje, dosti je Indijancev. Starejši so in lepi v svoji modrosti in resnosti, to je nekako njihova skupna lastnost izpred nekaj let. Ni čudno, da sem res bila tako zagrizena, tako resna. Enkrat bom iz ogledala priklicala razsvetljeno sebe iz življenja v Tibetu. Ja, to bi lahko prav kmalu naredila.
Zdaj pa se je v ogledalu nekajkrat pojavil nov, precej nenavaden obraz. Prelep oglat obraz starejšega resnega moškega z neobičajnim, očitno svetlo naličenim obrazom, kot iz risanke. Izrazite gube so kazale odločnost, imel je lepe goste obrvi in večje, morda malo izbuljene temne oči. Pred mano je bil obraz poosebljene resnosti in marsičesa še. Nekajkrat je izginil in se spet pojavil. Nisem ga mogla povsem dojeti, tako nenavaden in »močen« je bil. Begala me je njegova očitna drugačnost in z namenom se vklopila jezik Ah!
torek, 22. februar 2005 @ 15:49 CET
Uporabnik: stojči
Hvala Bogu, da nisem kristjan ali katolik,
ker če bi bil, bi se mogoče bal,
kaj bodo kak gospod župnik ob mojem pisanju rekli,
tako pa mi je za njihovo mnenje eno figo mar,
vsak, ki sodi in s prstom kaže na drugega pozablja,
da so vsaj štirje prsti usmerjeni nazaj vanj.
Skozi zgodovino je cerkvenim dostojanstvenikom
lepo uspelo človeka oddaljiti od Boga srca,
ali tako kot ga je imenoval že Jezus
tistega, ki je Vse v Vsem
in ga postaviti na nebo sebe pa seveda lepo vmes.
Medtem so v zgodovini spreminjali podobo Svetega Pisma tako,
da je postajal vse bolj nerazumljiv in skrivnosten.
Danes misteriji ali tajni verski obredi nimajo nobene moči več.
Niti mašno vino kot simbolična Jezusova kri,
niti hostija, kot simbolično Jagnje Božje,
nimata v cerkvenem ritualu župnika nobene moči.
ponedeljek, 21. februar 2005 @ 06:09 CET
Uporabnik: Tatjana Malec
Ana s starčkom je prišla na pravi kraj, kjer je ležal zakopan zaklad z zlatniki sredi divjine, v staji, v katero že dolgo ni stopila pastirska noga. Zavedala se je, da je nastopil trenutek, da začne odkopavati označeno mesto s plamenom, ki se je pokazal prav tam, kjer leži zaklad. V kamniti staji je prižgala oljenko, ki je mrlikala in napolnjevala prostor z migljajočimi se sencami, ki so se premikale v njenem soju. Ana se je sklonila, pokleknila na kolena in z desno roko je začela odmikati in odmetavati kamenje. Starček je dihal zasoplo, šibila so se mu kolena in v glavi mu je omotično šumelo. Nič ni rekel, le gledal je Ano, ki je vedno globlje segala z roko in odmetavala kamenje in zemljo na kup. Ani se je zdel zrak okoli nje nekoliko prašen in zadušljiv, pozorna je bila na sleherni šum, kri ji je razbijala v glavi od razburjenja in pričakovanja. Svoje neukročene moči je podvojila in kup ob njej se je večal, ko je ob medli svetlobi zagledala leseno površino. Bila je skrinja. Odmetala je nekaj zemlje, se starčku tiho zasmejala in starček jo je potrepljal po rami. Pomagal ji je potegniti skrinjo iz jame, škrtnil je majhno zapiralo in Ana je odprla skrinjo.
V skrinji se je zasvetilo polno raznolikih zlatih kovancev. Ana in starček sta si delila začudenje mehko smehljajoča, deloma ganjena od presenečenja. Največ je bilo zlatih dukatov, ki so jih ročno kovali in gravirali v lastni kovnici v Ogleju in pozneje še na valjčni kovnici na vodni pogon. Poleg oglejskih dukatov je bilo v skrinji tudi polno beneških dukatov, težkih srebrnih polgoldinarjev ter guldnov. V skrinji se je zalesketal zlati nakit, okrašen z diamanti, rubini, briljanti in smaragdi. Starček se je blago in dobrotljivo smejal. Čutil se je ponosnega in srečnega, da je izpolnil želje Bele dame iz devinskega gradu. Ana je nad vsem tem bogastvom osupnila. Vidno utrujeni in hkrati osvobajajoče nasmejani, so se ji ob spominu na Bartolomeja in svojo mater, ki jo je kruti vitez vrgel v prepad devinskega gradu, zaiskrile oči. S starcem sta se pogledala in razumela sta drug drugega, da je to bogastvo treba hitro naložiti in oditi s tega kraja, da jih sledi konjev v travi ne bi izdale. Ana je zrla v starčka tako milo in zahvaljujoče, da je razumel, da je s svojim poštenjem in dobrohotnostjo naredil zanjo res nekaj velikega. V bistvu je starček premogel tisto človeško lastnost, ki jo pri človeku tako iščemo in jo s hvaležnostjo in dobroto vračamo nazaj.
ponedeljek, 21. februar 2005 @ 06:00 CET
Uporabnik: rina
I.
Tisoč idej sem imela v glavi. Kaj naj počnem, pa je bilo vprašanje. Lahko pokličem koga na kavo, rišem, pišem, berem, gledam tv,… Nič ne bom počela, sem se odločila. Naj pride samo do mene. Naj mi pove strast srca. Torej sem se ulegla in počela nič.
Spij kozarec vina, daj muziko na glas in uživaj, mi je prišepnil glas iz notranjosti. Zasmejala sem se, saj sem pričakovala nekaj zelo drugačnega od tega. Ok,. sem rekla, pa naj bo. Prav zanima me, kaj bo to prineslo, sem pomislila. Nalila sem si vino, ugasnila vse luči in prižgala svečo. Muziko na glas, ja, kako mi je pasalo.
Čustva mi je prinesla glasba, čustva za spustit. Preteklost. Najprej je moj notranji fantek postal fant. Plesala sem z njim. Nenavadno je bilo to zame. Moja moška energija je v podobi lepega fanta stala pred mano in vedela sem, da sem (tudi) to jaz. Natanko takšna bi bila v tem trenutku, če bi imela moško telo. Mmm, ja , takšna bi bila. Plesala sem z njim in pozabila vse ostalo. Solze so tekle, smejala sem se – istočasno.
Njegov obraz so zamenjali drugi moški, ki so mi v tem življenju veliko pomenili. Plesala sem z njimi. Spustila sem bolečino na plano, da, bolelo je. Vzemi Gaja, vzemi, sem kričala v sebi. Vzemi navezanosti, vzemi pripetost. In svojo energijo hočem nazaj! Naj se vrne v moje telo, sem izbrala, naj se moja moč, ki sem jo tolikokrat predala, vrne domov. Zdaj sem razumela zakaj vino… Na to, da se lahko smejim in jokam hkrati, sem se že navadila, tokrat pa sem zraven še ploskala, plesala z ljudmi, ki jih nihče drug ne bi videl ob meni, s svojo senco (na steni), smeh je bil glasen in jok tudi, pa še vzkliki so bili vmes. Še dobro, da me nihče ni videl…
četrtek, 17. februar 2005 @ 06:10 CET
Uporabnik: Pozitivke
Piše: Miha Jensterle
Otrok 'potuje' iz varnega, zaupljivega materinega vzdušja tankočutnosti, topline in varnosti, skozi mačističi svet agresivnih, med seboj se neprestano pretepajočih se tekmujočih odraslih, proti svoji smrti.
Nedolžnemu otroku je vse na svetu očarujoče, zanimivo, živo. Začudujoče lepo in skrivnostno. Obdajajoče otrok doživlja kot tekoče, spreminjajoče se čudo. Krava Liska je otroku magična, ne vidi je še kot dobiček. Zato se z njo in teličkom igra in se z njima 'crklja'.
Toda ekonomistični, materjalistični pogled staršev otroka sili in prepričuje v brezobziren ekskluzivizem. V brezdušje koristolovstva. V brezsrčno osamljenost egoista. V vzdušje ubijanja vsega živega za denar. V izločenost iz (bolečine in lepote) so-narave in izdvojenost od (bolečine in notranje lepote) soljudi.
A noče otrok izgubiti srca in živeti po taktu žvenketanja denarja. Noče postati kimavec. Noče postati rak, ki zažira druge in samega sebe. Zato se krutosti ekonomije in statičnosti statistike vsak otrok podzavestno upira.
A razum mu govori: ‘Starši imajo gotovo prav. Učitelji vedo. Moram, če hočem zmagati. Moram, če nočem biti zguba v očeh staršev.
Decembra sem se s Svaho dosti pogovarjala, pa z Magdaleno, Marijo, s Pravo, Gabrielom in drugimi. Odgovori so me izpolnjevali, razen tisti, ki so nakazovali krizo in sem jih sproti zbrisala.
Všeč mi je bil Magdalenin odgovor o strasti:
Strast je bivanje, ljubica, potem ko veš kam greš…
Strasti ni v izgubljenih ali meglenih prostorih, strast te potiska in čisti vse, kar ni v resnici tvoje, kar ti ne pripada v dediščini Svetlobe, ki si.
Strast je nekaj za dihat in za iskat okrog in za nekaj, čemur si zvest, saj drugače ne more biti, potem ko jo enkrat odkriješ.
Strast je tvoja narava in dediščina, torej je to - to, kar iščeš. je namen, pot in cilj in zato si, kar si vsak trenutek.
Ko se ne zavedaš svoje strasti, je vse samo vrtec.
Strast je stanje uma, čustev in telesa, je energija duha ki zdravi vse, kar je manj od nje.
Strast je vse. Seveda se jo ljudje bojite, ker terja resnico in spremembo, seveda jo zavračate, seveda bi jo radi kaznovali, kot ste to počeli tisočletja.
Strast je znak zavesti, ki sta mir in zaupanje. strast si ti, ne boj se sebe!
In Gabriel je rekel eno zimsko jutro:
V luži nove svetlobe si - kje je živahnost ustvarjanja vsake naslednje minute?
Luža, Gabrijel?
Narediš jo, ko se ustaviš in komaj dihaš, ko se ne razširjaš. ko ne ustvarjaš zavestno naslednjega vdiha, oddaš moč kreacije trenutka in spiš v plitkem dihu. ja, luža...
Khm..., kaj zdaj, šaljivček?
Dihala bova in se smejala, pisala in ustvarjala, se zavedala in se smejala še bolj in vztrajala bova, kajne? vztrajala bova v novi odpornosti, vzljubila bova nov začetek, ne počivala v luži. rada imava nove začetke, kajne? (smeh in nekakšno lahkotno skakanje)
Zdaj si me pa našel. Ja, moja luža pred novim začetkom...
Sem luč obljube, sem Jaz sem, angel Gabriel.
ponedeljek, 14. februar 2005 @ 06:15 CET
Uporabnik: Devi
Dan zaljubljenih. Valentinovo. 14. februar. Bombonjere. Stvari iz Hong-Konga. Panirane žabe. Toplo belo vino. Postelja posuta s cvetnimi lističi. Metuljčki v trebuhu. Gastritis. Avto. Inženir. Laži. Zvezde v očeh. Strast v pozabljanju. Rimljani so žene bičali za praznik. Valentin je na skrivaj poročal zaljubljene in zato izgubil glavo. Dan zaljubljenih je ostal. Ima kdo kak robček?
Poznala sem dekle, ki je sanjala o moškem, ki bi jo na prvi pogled prijel za roko, ji pogledal v oči in jo vprašal: "Je bil kdo v tvoji družini lopov?" Vsa trepetajoča (saj je, sanjajoč o tem leta, vedela, kaj bo sledilo) bi mu odgovorila: "Ne." Potem bi ji z globokim, malo zamolklim glasom, rekel: "Kdo je potem ukradel zvezde z neba in jih posul v tvoje oči?" Poročila bi se z njim v času, ki bi ji bil potreben, da ga odnese do najbližjega matičarja. Na koncu se je poročila s človekom, ki sicer ni izgovoril teh usodnih besed, a je zaradi njega čutila "metuljčke v trebuhu".
Po kakega pol leta se je izkazalo, da so metuljčki pravzaprav začetek nevarnega gastritisa.
nedelja, 13. februar 2005 @ 07:02 CET
Uporabnik: Tatjana Malec
(Prostitucija in podobne deviacije)
Misel se mi je osredotočila na vprašanju kako odkrivati globine človekovega bivanja, ko se tako neizprosno prepuščamo samovolji in absolutni svobodi brez odgovornosti, in etični avtonomiji brez objektivnega temelja in iskanja resnice. Vzemimo samo primer prostitucije in podobnih deviacij, ki niso skladne s človekovim dostojanstvom, ki rušijo človečanske, kulturne in moralnoetične vrednote. Prostitucija je samo navedena kot primer. Gre za celoten sklop človekovega delovanja, ravnanja in bivanja. Gre za problem človekove odgovornosti.
Človek je oropan temeljne možnosti spoznanja in iskanja življenjskega smisla, oropan je čudenja bivanju in strmljenju v Stvarstvo. Zanikamo možnost vračanja k izvorom bivanja, ostajamo na površini in pozunanjenju, brez iskanja temeljev bivanja in resnice. Vsa načela postajajo stvar trenutnega razumevanja in vrednotenja. Vrednote v današnjem svetu ne obstajajo, ker so le stvar interpretacije. Dvomimo o pojmu resnice, realnosti njenega pomena in spodkopavamo koordinate, ki bi morale biti merilo človekovega spoznanja. Hrepenimo po odgovoru in namesto njega sprejemamo razklanost in neresničnost bivanja. Etičnost smo odvrgli na smetišče zgodovine, iščemo življenjsko toleranco, za katero je značilna okrnela in minimalistična morala. Ne znamo se posvetiti potem in metodam kako pristopiti k moralnim problemom, kako se do njih opredeliti, kako jih reševati, npr. vprašanje človekovih pravic, družbena pravičnost in morala, dostojanstvo človeka, usklajevanje odnosov med posameznimi interesi in potrebami. Lestvico vrednot smo pomešali in ne vemo več katere so po svojem izvoru prioritetne in absolutne, ki jih ni mogoče spreminjati z raznimi interpretacijami. Pojem moralnosti je pri iskanju teh novih poti ločen od delovanja v okolju. Ne znamo ločiti kaj je prav in kaj je narobe. Človek je nekoč odkrival kaj je od Boga prav in kaj narobe, odkrival je kaj Bog od njega pričakuje in osnova so bile njegove zapovedi.
nedelja, 13. februar 2005 @ 05:39 CET
Uporabnik: Tatjana Malec
Hodila sem po slepih mokriščih
in vprašanja se me niso naveličala,
kot materinske sile so me spremljala
in jaz sem se odžejala z vodo iz izvira.
Hodila sem po slepih sprehajališčih
in obstala sem na osamljenem kraju,
ki se ne bo več prebudil,
zanj se je izteklo štetje časa
in jaz nisem mogla več sprejemati
odgovornosti zanj.
Iskala sem iskro duha v pepelu,
kjer je izgorel šop moralnih pravil,
ki so služila za razosebljanje dejanj
in za razvrednotenje neizraženega.
Ugasle iskre v pepelu molčijo
in jaz jih nagovorim z vprašanji:
Sem mar jaz z obličjem drugega
dar svojim očem,
je drugi z mojim obličjem dvom
o pojmu resnice in mi zapoveduje
naj govorim z njegovimi besedami?
petek, 11. februar 2005 @ 05:56 CET
Uporabnik: Tatjana Malec
(Apel civilni družbi)
Pogosto se vprašamo kaj je s to neizmerno množico človeških src vseh časov, krajev in ljudstev z neutolažljivim hrepenenjem po sreči in svobodi, ki ju pa zlepa ne srečajo in najdejo. Ljudje se čutijo ujeti, nihče se ne zmeni zanje in se čutijo prikrajšani v končnem smislu življenja.
Kakšen je pravzaprav čas, v katerem živimo in kakšen je položaj prikrajšanih množic? V svetu totalne znanosti in onesnaževanja okolij, se zdi tudi znanost na nek način izničena in nemočna, kar velja zlasti za odnos tehnike do narave. Takšen trend, ki ima zmeraj večji pospešek, da se ljudje kar spozabljajo in na nekem višku, se tako navdušenje zasiti in sprevrača v odpor. Ob vsem epohalnem dosežku, ki ga zaznamujemo s komputersko tehniko ter komunikacijsko in tehnično revolucijo, si moramo priznati, da se zmeraj bolj izsušuje ne le naravo in njene vire, temveč tudi vrednostno bogastvo in čustveno globino človeka.
Politične utopije so pokopane v množičnih grobovih, po drugi svetovni vojni je nastopila kriza vere, socializem je pustil tlačene in revne na cedilu. Znašli smo se v kraljestvu laži, izkoriščanja in svet obvladujejo tudi nemoralni ljudje, ki na najbolj nemoralni način kujejo svoje dobičke in prepuščajo izločene množice svoji usodi in nemoči. Stiske tretjega sveta se niso reševale, imperij kapitala s peščico bogatih obvladuje svet in narodna bogastva. Vojskovanje se nadaljuje na različnih žariščih sveta.
Nuša me je čez nekaj minut presenečeno gledala: Kako pa to, da tako slabo zgledaš?
Delala sem vse dni in napudrala se nisem...
Ni to, čisto zelena si, me je strogo gledala z odprtimi usti.
Avto je v redu, sem rekla. Zavore so v redu. Ni mi jasno, čudno utrujena sem.
!? Ne hodi s tem avtom na morje, pojdi z mojim, ne potrebujem ga.
Vse je v redu, Nuša, avto je v redu, vsaj prejle je bil. Samo zaspana sem.
Ko sva pojedli, sem zaspala za eno uro. Kje je že tisto jutro, ko sem si želela samo ležati in dihati Gabriela in Marijo? Ko sem se zbudila, sem dobro uro zlagala potrebne stvari. V Ankaran grem in lep čas se ne vrnem nazaj! Če me želi kdo videti, naj me obišče in naj se prej najavi. Dopust si bom vzela do šestega januarja. Amen.
Ko sem zadnji četrtek v letu 02 ob pol devetih zvečer zapuščala Ljubljano, sem se tresla. Vozila sem počasi in na križišču nad obvoznico sem čakala neobičajno dolgo. Zelena se ni in ni prižgala, tako da so mi solze v miru tekle in misli drvele. Tamle se je zgodilo, pred skoraj dvema dnevoma. Kdo mi bo verjel? Še dobro, da sem ob božični hrani v petih urah in pol spila samo dva kozarca vina.
Kaj se je v resnici zgodilo?
Kaj vse se ljudem na Zemlji v teh časih dogaja, pa so tiho?
Kako hitro se bomo ljudje sploh premikali naprej, če so take in podobne izkušnje namen?
Simptomi razcepljene osebnosti? Koliko se jih ustraši in potegne nazaj, bolje - koliko se jih ne?
četrtek, 10. februar 2005 @ 06:16 CET
Uporabnik: *Marja*
Piše: Marja Turniški
Daj »crkni« v moji glavi,
boli me,
na bruhanje mi gre.
Boli me tisočero misli,
kaj vse bi lahko bilo, a ni.
Hej! Borba v moji glavi,
Dajmo, končajmo to.
Dovolj mi je.
Ni zmagovalca,
ni poraženca,
JE KAR JE.
Resnica?
DA.
Ostala sem zvesti sebi,
čeprav toliko je bilo
le lepih vseh besed;
vabljivih,
poželjivih,
napihnjenih,
grozeče motečih…,
da ženska lahko
bi jim verjela,
četudi že toliko let
neutrudno misli svoje češem,
dol na zemljo jih postavljam,
a se zgodi,
da vase kdaj podvomim,
govorici svoje duše ne verjamem,
ker še vedno mislim: