Katarina je vprašala Ano kaj meni, koliko časa bodo Turki oblegali grad in se zadrževali v okolici. Ana je menila, da ne veliko, ker je grad izropan in Turki nimajo več kaj pleniti. "Morda bomo nekaj dni tu. Smo na varnem in se nimamo kaj bati", je menila Ana. Tu bomo lažje preživeli z jabolki, kot sem preživela jaz s koreninicami. Mraz nam tudi ne bo, saj sem vzela s seboj deke, s katerimi je bil zagrnjen tovor. Bog ve, kaj si bodo sedaj Turki umislili, ko je grad izropan in nimajo več kaj pleniti. Verjetno bodo ropali in svoje grdobije delali po hišah v vasi. Ubogi ljudje, vprašanje je, če so imeli čas zbežati. Tako so vsi trije modrovali in se zamislili v svojo usodo.
Ana se je pogovarjala s Katarino in ji povedala, da ji je župnik pripovedoval pri maši, da so Turki požgali in oropali nad šestdeset samostanov in cerkva na Pleterjah, Kloštru, Mekinah, Velesovu in Stični. Zaupal ji je, da so imeli kar v cerkvah štale. V njih so plesali in peli, scali so v kelihe in se kurbali na svetih oltarjih. Duhovnike, služabnike božje so pekli kakor jance na ražnju in jih utapljali v čebrih. Patre so svojim konjem privezali na repe, jih vlačili po tleh, nune pa so pred oltarjem božjim posilili in jih odgnali v suženjstvo v bosanski pašaluk ali v Turčijo, kjer so jih prodajali za priležnice. V bližnjih Jelšanah pa je prihrumela četa 8.000 Turkov konjenikov, ki so požgali vas in cerkve, onečaščali ženske, nabadali otroke na sulice, ropali, a mlade posebno lepe mladeniče in mladenke so odpeljali v sužnost. Turki so pobili beneško vojsko, vojskovodjo in 3.000 njihovih vojakov. Ropali so po Istri, Krasu in Furlaniji ter zajeli okoli 7.000 mladih, od teh so si izbrali 1.500 slovenskih fantov, vse druge pa so posekali, da so po tleh ležala trupla z odsekanimi glavami. Tudi živalim ni bilo prizanešeno, saj so po pravilih svoje muslimanske vere odirali kar živa jagnjeta, da so meketala v najstrahotnejših bolečinah. Še živa so jih pekli na ražnju in jim puščali kri. Turek je šiba božja in kakšna sreča je da so Katarina in Ana z otrokom krenili pravočasno proti gradu in se skrili v tem skrivališču med skalami ob reki Reki.
Zares srečno nakjučje je bilo, da so odpeljali dukate in nakit v smer proti gradu in da so srečali vojsko, ki jih je opozorila na prihajajopče Turke. Sicer bi Ano in Petra Turki odgnali v sužnost. Ana je prepričana, da jih je vodil Bartolomejev duh, skoz njega se je razodela božja previdnost, ki jo je sporočil Bartolomej s posebnimi znamenji. Ana je intuitivno čutila kaj mora storiti.
Ana ni pozabila vzeti s seboj tudi lopate. Izkopala je globoko jamo med skalami in položila v jamo vse dukate in ostalo zlatnino in drage kamne, dediščino po svoji materi. Pod vreče je zložila najprej kamenje, na kamenje hlode, ki so priplavali po reki Reki, na hlode pa je postavila zaklad zaščiten v trojnih vrečah. Nato je jamo zakrila z zemljo, na jamo je zložila skale in tako je bil zaklad dukatov in zlatnine na varnem. Ana je začela z molitvijo: "Ljubi Bartolomej, odreši nas pred Turki, pošlji nam angela varuha v ta najin kraj. Oče naš, kateri si v nebesih, posvečeno bodi tvoje ime...." so molili pri vsakem obedu in pred spanjem.
Zvečer je legla noč nad reko Reko in hosto. Gozdne živali so se oglašale in nato utihnile, ko je Ano zbudilo vpitje ljudi in kriki turških vojakov. Vzdihnila je: "Oh, ubogi vaščani, ubogi otroci." Nato se je polegel krik turških vojakov, napadli so jih razbojniki in Turki so se spustili v divji dir in odvrgli vreče, v katerih so bili zavezani pokradeni vaški otroci. Bilo je slišati topotanje turških konjskih kopit in odrešujoče vzklikanje otrok, ki so klicali svoje starše na pomoč. Razbojniki so vreče prerezali in vzeli te otroke s seboj v hosto. Nato je legla noč in v daljavi je bilo videti vas v plamenih.
Naslednji dan je vstajalo jutro in Ana se je zamišljeno zazrla v skalo, ki je stala pred njo. Na skali je zagledala majhno rožico, ki se je z jutranjo zarjo razcvetela v prekrasen rdeč cvet. Mislila si je, da je to dobro znamenje, ko se nebeški duhovi in narava združijo in govorijo v svojem pomenskem jeziku. Težišče izgubljene resničnosti, ki pomeni človečnost moramo spet zavzeti in ponovno ustvariti srce, duha in duše, si je mislila Ana. Pri tem je bolj premišljevala kot pa molila, saj je menila, da nobena molitev nima prave vrednosti, če ni to meditativna molitev z mislijo na njenega dragega Bartolomeja. Vse njene misli in znamenja so simbol, da on obstaja, da jih spremlja, zbližuje in varuje v najglobljem smislu ljubezni.
Razmišljala je o starih grajskih pripovedkah iz otroštva in o starih drevesih, ki so rasla v okolici gradu, kako jih je v otroški duši sodoživljala in si jih prisvajala v srce kot neizrekljivo zagonetne skrivnosti. Ta drevesa so imela dušo, svoje ude, govorila so in poslušala. Tako pomirjujoča so bila in izražala so človeško dobrodušno razpoloženje miru, sledila so samo svoji rasti in naravnim zakonom vode, sonca in skalovja. Bila so zvesta najvišjim zakonom narave, sama rast visoko v nebo jih je bila. Rasla so kot okras človeku, plemenitila njegov značaj in vlivala novih moči. Bila so kot nekakšno vzporedno življenje človeku, ki ga napajajo z energijo. Korenine teh dreves se zaženejo navznoter v dušo zemlje in v svojih vejah in listih razodevajo kaj duša zemlje sporoča človeku. Prek dreves človek goji svoje pristno razmerje do nezavednega, zadovoljuje svoje duševne zahteve in gradi svoje notranje življenje. Da, ob rasti in zelenju dreves se človeku rojevaju najlepše sanje o tistem strastnem pretakanju zavednega in nezavednega skoz tkivo. Ana je mislila na tista drevesa, ki se ne bojijo umreti za krste vseh, ki jih bodo morali pokopati, ko bodo Turki odšli. Ta drevesa kljub svoji visoki starosti niti ne slutijo kaj jih čaka in kako resnobno zavija veter okrog njihovih vršacev. Tudi drevesa plačajo svoj krvni davek zaradi Turkov. Ana je razmišljala o vseh tistih polomljenih vratih, razbitih oknih, nalomljenih drevesh pred hišami in prevrnjenih lončnicah cvetja ter o ljudeh, ki prihajajo v imenu Allaha delati nered po domačih ognjiščih, klati ljudi in živali, sežigati domove in uničevati imetja.
Katarina je Ano povabila na zajtrk k mizi, ki je bila v naravi velika ploščata skala, na katero je položila nekaj jabolk ter vrč vode iz reke Reke, v katerem so plavali rdeči šipkovi plodovi. Nato je Katarina Ani rekla naj ne bo tako žalostna in zamišljena, naj se ozre okrog in opazila bo, da so z jutranjimi urami zašelestele veje in sončne igre s svojimi zlatimi tačkami žarkov tipajo pobočje in dolino ter se zrcalijo v reki Reki. Minila je vetrovna in hladna noč in svetloba nedeljskega dopoldneva je vabila k molitvi. Nežna svila sončne topline je ogrela Anino srce in sin Peter se je stisnil v njeno nedrje in ji rekel: "Mati moja, kako te imam rad. Nocoj sem sanjal o očetu in mi je rekel kako neizmerno lepe in skodrano modre so površine neskončnosti, ki jih tipa s stanjšanimi prsti svojih rok in jih objema z zelenim bršljanom, ki je zrasel iz njegovega
srca po grajskem obzidju. Prišepnil mi je, naj te mati spomnim na murve in sviloprejke, o katerih je oče sanjal."
Ana je pomislila in se spomnila, da ji je Bartolomej nekoč rekel, da razmišlja o tem, da bi kupil zemljišče, zasadil murve in gojil sviloprejke, vendar so ga pri tej odločitvi zadrževali roparski morilski napadi Turkov, ki so gledali v naših krajih naropati čim večje premoženje in tako pomnožiti bogastvo turškega cesarstva. Če bi proizvajali svilo bi Turki vse pobrali in izropali ter bi bilo delo Bartolomeja brez učinkov.
Žalostno je, da so Turki pri nas požgali 3.057 vasi, 134 cerkvain in 47 utrdb, 30.000 Slovencev je bilo umorjenih, 60.000 ljudi pa odpeljanih v suženjstvo, od tega kar 80 odstotkov v druge balkanske dežele. Vse to je imelo za posledico obubožanje slovenskega prebivalstva. Med Bosanci je kar velik delež slovenskih genov. Turki so Slovence prisilili sprejeti islam in jim vislili muslimanska imena. Slovenske dežele so bile branik krščanstva Evrope, nekakšna tamponska cona med krščanstvom in islamom in dežele so plačale velik krvni davek. Po roparskih napadih je bila poleg rednega dela na polju, obnova vasi veliko breme ljudem, saj je primanjkovalo delovne sile zaradi visokega deleža pobitih in odpeljanih v suženjstvo. Ker Slovencev ni bilo za delo dovolj, so plemiči na izpraznjena mesta naseljevali tuje kmete, večinoma Bavarce in tako so pospeševali germanizacijo. Bartolomej je menil, da če bi prenehali Turki z vpadi, bi se lahko razvile marsikatere cehovske dejavnosti. Bil je napreden, daj je veliko bral in imel je stike z ljudmi, ki so prepotovali svet.
Bartolomej je vedel, da so Kitajci že pred pet tisoč leti vedeli kako je treba tiskati svilo in kako so poleg Kitajcev s svilo bogateli tudi Perzijci in Egipčani. V knjigah z gradu, ki mu jih je mati prinašala domov za branje, je Bartolomej zasledil, da sta leta 522. n. št. dva perzijska trgovca pritihotapila sviloprejkine ličinke v votlih bambusovih palicah in tudi semena murve v Evropo, saj se z njenimi listi hranijo sviloprejke. Svilo proizvaja odrasla gosenica z žlezami za izločanje sline. Tanka nitka, s katero sprede zapredek, je dolga približno 500 metrov. Znotraj zapredka se preobrazi v bubo in kasneje v odraslega metulja. Bartolomej je Ani govoril, da bi rad zasadil murve in začel s proizvodnjo svile.
Ana je razmišljala o Bartolomejevih načrtih in da bi dukate, ki jih je podedovala po svoji materi, vložila v nakup zemljišč, ki bi jih zasadila z murvami, ki bi služile za hrano sviloprejkam. Te svoje načrte je Ana zaupala Katarini, ki jo je podprla in hkrati dodala, da mora biti za takšno dejavnost primeren čas. Dokler se islam širi s takšnim nasiljem, nima nobenega smisla, da bi tvegala z naložbami v svilo. Treba je počakati na bolj gotovo prihodnost.
Ana je nato Katarini rekla, da čeprav Turki vpadajo, da namerava nekaj dukatov nameniti postavitvi majhne kapelice Svetemu Florjanu, ki naj bi kraju pomagal v borbi proti Turkom in zaščitil domove pred požiganjem.
Ko ni bilo več slišati vpitja Turkov in topotanja konjskih kopit, sta se Ana in Katarina s Petrom povzpeli po rovu do izhoda, Ana je odmaknila skalo in prisluhnila. Vladala je grobna tišina. Nikogar ni bilo za grajskim obzidjem. Nato so eden za drugim splezali iz rova in se podali po poti, ki vodi v vasico Famlje. Voz je bil na istem mestu, kot so ga pustili na cesti, le da je bil požgan. Nato so se vsi trije podali peš proti vasi.
Vstopili so v vas, ki je bila tiha, brez običajnega vrišča otrok in zbiranja žensk okrog vodnjaka, zbiranja živine okrog napajališča ter običajnega kramljanja vaščanov pod lipo. Kar nekaj hiš v vasi je bilo požganih. Katarinina hiša je stala na mestu in je niso oplazilu zublji. Vstopili so v hišo, v kateri je bilo razdejanje, saj so Turki izropali iz nje ves živež, oblačila in poseljnino ter druge hišne predmete. Tedaj je Ana rekla: "Hvala ti, Sveti Florjan, da si našo hišo obvaroval pred požigom. Sam Bartolomej je izprosil tvojo naklonjenost", je menila. Vsi trije utrujeni so nekaj malega pojedli in se ulegli k počitku.
Ana še ni zaspala, ko je na vratih zaslišala trkanje. Odprla je težka lesena hrastova vrata in na pragu zagledala Luisa. Pozdravil jo je in ji rekel, da je bil zanjo zelo v skrbeh, da je vesel, da ni bila v vasi, ko so jo oblegali Turki. Povedal ji je, da je vojska zelo hrabro branila vas in da je veliko vojakov na obeh straneh padlo v boju s Turki, ki so jih že pokopali. Vaščane so pokopali na pokopališču Device Marije, turške vojake pa za pokopališkim obzidjem. Ano je Luis iznenada poljubil na lice in izginil v noč. Ana je osupla in zmedena presenečena odšla v hišo, zaklenila vrata in razmišljala kam ta Luisova ljubezen do nje vodi in kako naj mu znova pove, da je vdana Bartolomejevemu spominu.
Ana je trdno zaspala in v sanjah se ji je prikazal v svetlobnem pramenu Bartolomej in ji rekel: " Prav je, da postaviš Svetemu Florjanu kapelico. Človek, ki je Svetega Florjana vrgel v reko, je oslepel. Reka se je ustrašila tega dejanja in je Svetega Florjana vrgla na skalo, kjer ga je začel varovati orel z razprtimi krili v obliki rdečega križa. Sveti Florjan se je podal peš na poti in varoval tvoj dom pred Turki in ognjenimi zublji. Sveti Florjan se je nato pokazal neki ženski in ji povedal kje leži njegovo truplo. Ženska je vpregla vole in se odpeljala z vozom do reke in naložila truplo. Pokrila je je z vejami in slamo.Vprežne živali so bila zelo utrujene in žejne in niso mogle trupla pripeljati do mesta pokopa. Na prošnjo ženske je med potjo privrel iz zemlje sudenec, iz katrerega še danes teče voda, ki blagoslavja vso Vremsko dolino. Napojene živali so truplo pripeljale do mesta, ki ga je Sveti Florjan pokazal ženski. Na mestu pokopa so se začali dogajati čudeži, ki so se razširili po vsej Vremski dolini. V vas niso več prihajali Turki, vaščani so v kapelico Svetega Florjana vsaki dan nosili cvetje, prižigali sveče in Turki niso nikoli več prišli v Vremsko dolino. Ana je začela razmišljati o zasaditvi murv in o sviloprejkah. Slišala je tudi govorice med ljudmi, da se Sveti Florjan po nekakšnem čudežu prikazuje povsod tam, kjer ga ljudje vabijo in vanj verujejo.
Katarina je vprašala Ano kaj meni, koliko časa bodo Turki oblegali grad in se zadrževali v okolici. Ana je menila, da ne veliko, ker je grad izropan in Turki nimajo več kaj pleniti. "Morda bomo nekaj dni tu. Smo na varnem in se nimamo kaj bati", je menila Ana. Tu bomo lažje preživeli z jabolki, kot sem preživela jaz s koreninicami. Mraz nam tudi ne bo, saj sem vzela s seboj deke, s katerimi je bil zagrnjen tovor. Bog ve, kaj si bodo sedaj Turki umislili, ko je grad izropan in nimajo več kaj pleniti. Verjetno bodo ropali in svoje grdobije delali po hišah v vasi. Ubogi ljudje, vprašanje je, če so imeli čas zbežati. Tako so vsi trije modrovali in se zamislili v svojo usodo.
Zvečer je legla noč nad reko Reko in hosto. Gozdne živali so se oglašale in nato utihnile, ko je Ano zbudilo vpitje ljudi in kriki turških vojakov. Vzdihnila je: "Oh, ubogi vaščani, ubogi otroci." Nato se je polegel krik turških vojakov, napadli so jih razbojniki in Turki so se spustili v divji dir in odvrgli vreče, v katerih so bili zavezani pokradeni vaški otroci. Bilo je slišati topotanje turških konjskih kopit in odrešujoče vzklikanje otrok, ki so klicali svoje starše na pomoč. Razbojniki so vreče prerezali in vzeli te otroke s seboj v hosto. Nato je legla noč in v daljavi je bilo videti vas v plamenih.
Ana je razmišljala o Bartolomejevih načrtih in da bi dukate, ki jih je podedovala po svoji materi, vložila v nakup zemljišč, ki bi jih zasadila z murvami, ki bi služile za hrano sviloprejkam. Te svoje načrte je Ana zaupala Katarini, ki jo je podprla in hkrati dodala, da mora biti za takšno dejavnost primeren čas. Dokler se islam širi s takšnim nasiljem, nima nobenega smisla, da bi tvegala z naložbami v svilo. Treba je počakati na bolj gotovo prihodnost.
