Tisoč idej sem imela v glavi. Kaj naj počnem, pa je bilo vprašanje. Lahko pokličem koga na kavo, rišem, pišem, berem, gledam tv,… Nič ne bom počela, sem se odločila. Naj pride samo do mene. Naj mi pove strast srca. Torej sem se ulegla in počela nič.
Spij kozarec vina, daj muziko na glas in uživaj, mi je prišepnil glas iz notranjosti. Zasmejala sem se, saj sem pričakovala nekaj zelo drugačnega od tega. Ok,. sem rekla, pa naj bo. Prav zanima me, kaj bo to prineslo, sem pomislila. Nalila sem si vino, ugasnila vse luči in prižgala svečo. Muziko na glas, ja, kako mi je pasalo.
Čustva mi je prinesla glasba, čustva za spustit. Preteklost. Najprej je moj notranji fantek postal fant. Plesala sem z njim. Nenavadno je bilo to zame. Moja moška energija je v podobi lepega fanta stala pred mano in vedela sem, da sem (tudi) to jaz. Natanko takšna bi bila v tem trenutku, če bi imela moško telo. Mmm, ja , takšna bi bila. Plesala sem z njim in pozabila vse ostalo. Solze so tekle, smejala sem se – istočasno.
Njegov obraz so zamenjali drugi moški, ki so mi v tem življenju veliko pomenili. Plesala sem z njimi. Spustila sem bolečino na plano, da, bolelo je. Vzemi Gaja, vzemi, sem kričala v sebi. Vzemi navezanosti, vzemi pripetost. In svojo energijo hočem nazaj! Naj se vrne v moje telo, sem izbrala, naj se moja moč, ki sem jo tolikokrat predala, vrne domov. Zdaj sem razumela zakaj vino… Na to, da se lahko smejim in jokam hkrati, sem se že navadila, tokrat pa sem zraven še ploskala, plesala z ljudmi, ki jih nihče drug ne bi videl ob meni, s svojo senco (na steni), smeh je bil glasen in jok tudi, pa še vzkliki so bili vmes. Še dobro, da me nihče ni videl…
…in zazvonil je telefon. Prijateljica me je povabila ven. Daj mi še uro, sem rekla, nekaj moram zaključit, potem pa z veseljem. Plesala sem z vsemi, ki so prišli in ko je bilo prehudo, sem z nogami močno udarjala ob tla in energija je tekla ven, dol v zemljo.
Ven sem šla s prijateljico, 10 let mlajšo od mene, polno indigo energije. Ob jamiriqueju sva se prav prijetno pogovarjali, ko zagledam njega. Fanta, ki ga poznam samo z avtobusa, z nerazumevajočimi starši, na tem, da zapusti svoj dom pri manj kot osemnajstih, na tem, da gre tako zelo mojo pot. Nočem ga tako čutit, sem pomislila (bolelo je). Beži, s travo, alkoholom, z vsem, kar mu pride v roko. Ampak to ni pomembno. Pomembno je to zadaj, pomembna je izkušnja. Čutim, da jo rabi, tako kot sem jo jaz, zaradi prihodnosti. Bog ve zakaj si je to izbral. Ampak drugačen je od tistih, ki so se v tem zgubili. On bo šel skozi, to vidim že zdaj, ampak skozi BO šel. Je že zakorakal, je že na poti. Lahko pa še vedno izbere drugače, lahko… Je fant v meni tako ranjen?
Jaz tam cela v izkušji s fantom v sebi, on tam cel v prostoru, ki ga tako dobro poznam. Vsa modrost mi je govorila, da je moja energija dovolj, ni mi treba govorit, ni mi treba reševat. Vse zaupanje je prišlo, v to, da je vse prav, sočutje… Tam sem, kot svetilnik, tam sem, da premaknem samo s tem, da sem tam.
Po sočutju se spet učim izraza. Poglobil se je. Gledala sem Mtv – top 10. En bend, 10 komadov. Nisem opazila kdaj so se menjale pesmi, gledala sem samo obraz pevca. Kakšen 100% izraz. Poštekala sem (ponovno)! Nobenega nadzora, nobenega zadrževanja, je to, kar v tem trenutku je, pika. Nobene odvečne misli, vsi občutki na obrazu. Treslo me je, nisem mogla verjeti, zanikati pa tudi ne. Vse je ok., sem si rekla, nobene drame ne rabim. Zaprla sem oči in šla v globino (ponovnega, globjega) spoznanja.
Misli so se vrnile k fantu iz avtobusa. Začutila sem svoj izraz v njegovem življenju. Začutila sem odprto pot, potencial, ki sem ga jaz nekoč odprla. Tako zelo sem čutila, da sem s svojim življenjem dala priložnost njemu, da najde pot iz svoje zasvojenosti (še ne na fizični ravni). Čutila sem, kot da sem že v preteklosti, ko sem se sama ukvarjala s tem, posegla v njegovo življenje in naredila največ kar sem lahko. Vse kar mu lahko dam zdaj je sočutje in energijska podpora, pa če se nikoli ne spoznava ali sploh nikoli več ne vidiva.
Deli mene se vračajo v moje življenje. Včasih se to dogaja (samo) v meni, včasih pa se pojavijo pred mano iz drugega človeka, planejo vame iz izkušnje nekoga drugega in vem, da mu pomagajo, kot angeli varuhi, iti skozi, saj znajo, saj so to pot oni nekoč (s)hodili.
II.
To jutro diham v novi svobodi. Več življenja čutim v sebi, več prostora je. In bolj se imam rada. Bolj uživam sama s sabo, večkrat se nasmehnem sebi. Krila čutim na svojem hrbtu.
Nekaj dni nazaj sem sanjala, da letim, pa mi ni bilo prijetno. Strah me je bilo, v glavi se mi je vrtelo. Pa sicer dobro znam leteti.
Leteti me je že dolgo nazaj učila skupina žensk v sanjah. Vsakih nekaj dni sem se učila vzletati, leteti hitro, zmanjševati hitrost, pristajati, se dvigati, spuščati. Navaditi sem se morala, da se pri letenju premikam z mislimi, ne s telesom. Skratka, velikokrat letim, tokrat pa mi ni šlo dobro. Pristala sem pri neki kmetiji in ljudje tam so me gledali kot deveto čudo. Ne smeš leteti, so mi rekli, to ni dobro. Seveda se ti vrti, to se ne počne.
Predstavljali so mi kolektivno zavest in spoznala sem, da me vleče nazaj, tudi zato, ker sem v sanjah pomislila, da imajo prav.
Jemljem svojo moč nazaj, srečam ranjenega fanta in ta vikend, ko se vse to dogaja, je moj dragi na nekem seminarju nekje na Bledu. Prostor potrebujem za vse to. Tista kmečka družina v mojih sanjah je bila nekako srednjeveška…
To jutro čutim spet zdrava krila na hrbtu in malo pričakujem naslednje sanje za potrditev, da je z mojim letenjem spet vse v redu. Tudi kanje in krokarji so me spremljali teh nekaj dni. Tudi oni so pomagali. Pripravljena sem na nov vzlet. Nekaj bremen preteklosti sem spustila. Kako zelo to paše mojemu hrbtu!
III.
Zdaj, sredi pisanja se mi je začelo preobražati telo. Srce mi utripa v želodcu, na vsake toliko časa mi nekdo »pritisne« glavo na različnih mestih, malo čudno se počutim. Pa še telefon mi je vrglo iz omrežja. Trenutno sem nedosegljiva. Pa za kavo sem bila (napol) zmenjena s prijateljem! Izgleda, da bom še nekaj časa doma… dihat grem!
IV.
Prepolna sem čustev. Vse moje slike, ki čakajo na razstavo (mojo prvo pravo) in tiste, ki še niso naslikane so se postavile v vrsto v meni. Svetloba, ki sem jaz, se hoče valiti iz mene, končno je čep odneslo v zrak in zdaj teče, teče moja božanskost, skupaj z mojo temo. Z roko v roki, ker ena brez druge ne moreta. Ker je božanskost osvetlila sence, skrite stvari, za katere nisem vedela, da jih še nosim v sebi. Pa tudi one hočejo ven! Predolgo sem jih skrivala v najtemnejših prostorih moje podzavesti.
Pa ni več važno. Milost kličem v preobrazbe in jih dovolim. Naredila sem korak in ne grem več nazaj. Lep je občutek, ko moje stvaritve gredo v svet, spuščam jih, čeprav me boli srce ob tem, navezana sem nanje. Moji otroci so.
Prihodnost končno postaja svetla, posledica mojih kolikor toliko zavestnih izbir, pa se že vrača preteklost (ki ni bila posledica zavestnih izbir) in se hoče preobrazit. Očistit se hoče in na novo uravnotežit. Svoboda (zdaj zame) je tu vmes. V sedanjem trenutku. Med opuščeno preteklostjo in med zaupanjem v prihodnost, ko vem kaj izbiram.
Danes veliko mislim na Hapuru. Skupino angelov, ki utirajo pot, ki hodijo prvi. Hapuru pomeni pojdi naprej in odkrij! Pojdi v praznino, ki je kot igrišče, da vidiš, kaj je tam. Zjutraj sem brala o njih in že ves dan me spremljajo. Še najbolj sem jih začutila skozi slike.
Te slike nosijo energijo Nove Zemlje. Energijo doma. Portali so, meddimenzijska okna. Tako čudežne so, da me vedno znova presenečajo. Kakšne prostore odkrivajo! Kaj vse nosijo v sebi! Svojo nalogo imajo in meni so zaupale manifestacijo. Se mi zdi, da je samo del njih šel skozi mojo zavest, drugi del se mi odkriva zdaj, počasi, vedno znova,… Zdravijo prostor, v katerem so. Meni in mojim prijateljem so pomagale pri preobrazbah. V njih se skrivajo igriva bitja svetlobe, prepolna ljubezni, veselja in smeha, globine in jasnosti, bitja, ki se sprehodijo skozi tebe, če jim dovoliš. Bitjeca, (ki so del tebe), ki te spomnijo na dom, ki te spomnijo na to, kdo v resnici si.
Plešejo, plešejo in se igrajo. Prepuščam se njihovi igri, ki odpira, ki širi. Čez meje, čez predstave in okvirje. Čez omejitve, na krilih domišljije, v nove prostore zavesti, v še neodkrito,… s Hapuru, z družino, varno v novo…
V.
Na katerem nivoju se pogovarjamo ljudje? Green eyes,…a? Bolj malo na fizičnem, se mi zdi. Kaj vse govori namesto jezika, glasu. Včasih je toliko glasneje kot glas. Pa sem pripravljena vedeti? Dostikrat ne. Ker prinaša izgovorjeno (na drugih nivojih) s sabo preobrazbe na katere nisem (še) pripravljena. V nekatere niti ne želim (še).
VI.
In kje so tu Hapuru? Z mano, vedno z mano. V procesu spuščanja slik sem. V procesu spuščanja svoje božanskosti ven, na Zemljo, med ostale prisotne energije. Nihče ni rekel, da bo lahko, nihče ni rekel, da bo tako zelo težko…(pesem, ki jo poslušam zraven, ko to pišem). Me je strah? Trenutno niti ne. Nekaj drugega je. Zapuščam znano in samo z zaupanem in z varno energijo, ki jo diham vstopam v nekaj zame do zdaj neznanega. Brez opore (na katero sem navajena), z naslanjanjem samo nase. Samo s sabo, v sebi, zase… in s tem za vse, kar obstaja.
VII.
Niti ne vem, je to v meni zdaj praznina, ali je tako polno, da ne vem, kaj naj z vsem tem? Na nek način so te preobrazbe prav smešne. Nekako ironične ali celo absurdne. Sploh, ko ni sočutja v meni, takrat so sarkastične. Moja tema? Naslov je res potegnil. A je v redu. Naj se izrazi. Skozi ples, slikanje, pisanje,…karkoli. V redu je.
In kaj se je zgodilo z mojo božanskostjo. Vali se, vali skozi mene, skozi vse to, v tej temi je, ves ta proces,… tista svetloba ob tem. Toliko je je , kolikor jo moje telo lahko sploh prenese. Še nikoli je toliko ni bilo toliko prisotne tu, z mano, na Zemlji, vsaj v tem življenju ne. Pa že dolgo ni izgledalo, da je tako skrita. Moja tema je moja božanskost. Njen prihod vključuje vse nivoje moje zavesti. Še najbolj pa sence. Z njimi jo namreč držim. Ko spustim njih skozi, spustim tudi njo. Vse to sem. Vse to je bog. V sočutju in čaščenju vsakega dela, vsega kar je…
VIII.
…končno je prišlo do telesa. Najprej mi je zategnilo hrbet. Popolnoma. Masažo sem čutila kot še nikoli. Živci ob hrbtenici so bili razdraženi. Kako zelo čutim telo! Vsak njegov delček. Vsak delček, v katerem se je energija zataknila … in se spet sprostila. Veliko mene je priteklo noter, več življenja, noter, v celice. Dol, na Zemljo.
In potem so prišle sanje. Sedela sem na nekem hodniku in nekaj čakala. Levo od mene, na nasprotni strani, je sedela ženska. Črna, s črnimi očmi. Lase je imela spete v figo in izgledala je nekako iz začetka prejšnjega stoletja. Nepremično je zrla vame, z zaledenelim nasmeškom na obrazu. Pogledala sem jo in se ji nasmehnila nazaj. Vse je bilo še v redu, dokler se nisem zbudila v naslednjih sanjah s spominom na njen obraz. »Črno – bela je bila, nihče drug je ni videl, njen nasmešek je bil LEDEN!« mi je odzvanjalo v glavi in prestrašila sem se. V istem trenutku sem na svojem fizičnem trebuhu začutila, kot bi se nekdo usedel nanj. Nekako sem vedela, da ga bom odgnala, če bom začela res naglas kričati. Torej sem kričala, najprej v spanju, potem pa še zares. Kričala sem, dokler me moj lastni krik ni zbudil. Strah me je bilo, toda takrat se mi res ni dalo ukvarjati s tem. Želela sem le spati naprej, saj sem zjutraj morala v službo.
Naslednji dan sem s sabo za zaščito nosila onix, saj sem se počutila nekoliko raztreščeno in brez energije. V službi sem razmišljala o ženski in spoznala, da sem ona jaz. Moja tema se je utelesila zame, da se mi pokaže ter da jo vzamem s sabo. Noče ostati nekje zadaj sama, pozabljena. Ogromno sočutje sem začutila do nje, do sebe. V tem trenutku sem jo imela tako rada. Moja, moja tema. Prišla mi je povedat, da gre z mano, kjerkoli bom že iskala pot, kamorkoli bom že rasla, bo rasla z mano. Do tega sva prišli, da sva lahko prijateljici, zares sem jo sprejela. Vsi slabi občutki so izginili, z njimi tudi strah.
Tako cela sem čakala na novo rojstvo, ki se je že začenjalo. O tem pa kdaj drugič.
I.
