NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

petek 29-mar
  • VegaFriday v Piranu

  • nedelja 31-mar
  • Razširjeni vid

  • ponedeljek 01-apr
  • Spekter. 70 let Zbirke UGM

  • sreda 03-apr
  • 22. PRO PR konferenca: vodenje v komunikaciji
  • Znebite se svojih starih telefonov in tablic
  • Med naravo in kulturo

  • sobota 06-apr
  • Veganski golaž na Čistilni akciji ČS Polje

  • nedelja 07-apr
  • Polna luna

  • sreda 10-apr
  • Človek in čas

  • petek 12-apr
  • Mikis Theodorakis: Grk Zorba

  • nedelja 14-apr
  • Razširjeni vid

  • sreda 17-apr
  • Znanja in veščine za uspešno vodenje prostovoljcev
  • Razstava interspace

  • petek 19-apr
  • Ingmar Bergman: Prizori iz zakonskega življenja

  • sobota 20-apr
  • Plečnikova Lectarija

  • sreda 24-apr
  • Zoh Amba »Bhakti«

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Korenine prihodnosti - V koraku Ljubezni (18. del)   
    četrtek, 24. februar 2005 @ 06:00 CET
    Uporabnik: Pozitivke

    * Zgodbe iz sebe

    Bernarda Pavko Prava
    V koraku Ljubezni (1. del)


    V Ljubljani sem na začetku delavnice Metavizije vstajenja kupila ogledalo kot simbol moje zavezanosti Bogu, ki sem, saj Bog je moje ogledalo. Pa z namenom, da bom v svojem odrazu iskala podobe, ki mi bodo kaj novega povedale o sebi. Mi pomagale preobraziti neželjene in okrepiti najboljše dele sebe. Nisem se disciplinirala več kot nekaj dni in, glej, mimo je pol leta, delavnico bomo zaključile čez slaba dva meseca. Na začetku novega leta pa sem v Ankaranu začela gledati svoj obraz - konec koncev je vseeno, kaj počnem, ko diham Nado in Sanando. Diham in čutim lahko miže, ko sedim, lahko se med dihanjem sprehajam in lahko se gledam v ogledalo.
    V ogledalo sem se gledala eno uro, vmes sem spremenila program pranja in se malo sprehodila, dihala sem ves čas. Osredotočila sem se na dihanje in občutenje Nade in Sanande. Po določenem času sproščenega strmenja vase v ogledalu je nujno, da zagledaš kaj drugačnega. Na obrazu se pojavijo svetlejše lise, ki potem nekako oživijo in obraz se začne spreminjati tako kot v kakšni računalniški simulaciji. Nekaj obrazov iz svoje preteklosti že poznam, praviloma so moški, tam iz Južne Amerike nekje, dosti je Indijancev. Starejši so in lepi v svoji modrosti in resnosti, to je nekako njihova skupna lastnost izpred nekaj let. Ni čudno, da sem res bila tako zagrizena, tako resna. Enkrat bom iz ogledala priklicala razsvetljeno sebe iz življenja v Tibetu. Ja, to bi lahko prav kmalu naredila.

    Zdaj pa se je v ogledalu nekajkrat pojavil nov, precej nenavaden obraz. Prelep oglat obraz starejšega resnega moškega z neobičajnim, očitno svetlo naličenim obrazom, kot iz risanke. Izrazite gube so kazale odločnost, imel je lepe goste obrvi in večje, morda malo izbuljene temne oči. Pred mano je bil obraz poosebljene resnosti in marsičesa še. Nekajkrat je izginil in se spet pojavil. Nisem ga mogla povsem dojeti, tako nenavaden in »močen« je bil. Begala me je njegova očitna drugačnost in z namenom se vklopila jezik Ah!

    Kaj imaš zame? Kaj mi sporočaš? Kako bi lahko sodelovala? Od kod si?

    V mislih sem preletela zemeljske rase, pri čemer so se možni odgovori odbijali, preden bi se sploh pojavili. Močen, pomemben obraz je bil in dosti več kot to. Vmes pa mlajši obraz mladeniča iz istega časa in prostora, svetlo pobarvan, kot bi bil naličen. Lep, mlad, zelo lep, pravega veselja pa tudi v njem ni bilo. Potem spet tisti prvi moški.
    Nikoli se ni nasmehnil, je bila edina resnica, ki sem jo potegnila od kod ve kje. Moji občutki so iskali naprej in pregledovali in nekajkrat skoraj zagrabili nekaj, na kar bi se oprli. Podobo sem trikrat spustila oziroma je izginila sama in potem sem spet mirno dihala, da se je začela kazati.

    Ni iz časa, v katerem smo ljudje, kakršni smo danes, iz enega drugega časa je. Tale obraz sem jaz iz preteklosti. Kakšen moški, kakšen moški! Pa dobro, sem sploh v kakšnem življenju bila ženska? sem se vprašala, čeprav odgovor vem. Ampak največkrat se mi pokažejo moški. Potem enkrat je podoba pred mano obstala, moja energija jo je identificirala in telo je v solzah prepoznalo resnico. Moški v ogledalu je bil iz časa Atlantide...

    Njegov kot izklesan obraz je miroval pred mano. Skozi solze sem dojela, da izraža eno samo stvar: poosebljeno vzvišenost. Njegovi resnost, modrost, odločnost so požgana in potlačena rumena trava v primerjavi z vsem, kar je še v njem. Marsikaj je še v njem..., pa kako, da tega, kar čutim, ne prepoznam?
    Roko ti ponujam, za pomoč te prosim, sem mislila med dihanjem. Ko sem šla parkrat v glavo, je podoba pred mano izginila. Gotovo mi lahko kako pomagaš, sem mu rekla v mislih. Živeti Pravo, najboljšo mene iz prihodnosti, mi je prihajalo. Potem sem prepoznala dostojanstvo - moški, ki sem bila v preteklosti, je poln dostojanstva in vedenja. Tale moški je vedel. Tega zadnjega sem se zavedla med pisanjem nekaj ur kasneje. In skrbelo ga je, na en prikrit način ga je skrbelo. Jokala sem, rodil se je nov del mene. Moškemu delu mene iz ogledala je ime Alt.

    Pred spanjem sem še malo skočila pred ogledalo, pokazala se mi je mlada lepa resna ženska. Kako lep dopust bom imela tokrat. Še en dan je minil, dosti sem dihala, nekaj pisala, s Hrvatinov sem se vrnila z ožuljenimi nogami v novih rdečih čevljih. Rdeči čevlji za novo strast, za novo življenje. Dosti sem se pogovarjala s Svaho in na MTV sem večkrat ujela Eminema. Naslednji vikend bo posvečen Eminemu. Opa, pleši s tem, kar pozvoni! Eminem je zakon.

    * * * * *

    Zvečer mi je Hipo zablokiral, nič ga ni premaknilo in v navalu nestrpnosti sem ga izklopila. Potem seveda ni mrdnil, odsvetil je in pika. Naredila sem, kar mi je na tem svetu najbolj zoprno – prebirati sem šla knjižico o delovanju računalnička in seveda kmalu ugotovila, da je najbolje, če ga pustim pri miru oziroma si pomagam z načinom, ki ga najbolj obvladam. Obrnila sem se na Hipovo devo, ki je njegova božanska kopija.
    Oprosti, Hipo, vse mi je jasno, sem mu govorila, držeč ga v naročju. Groba sem ne samo do sebe, tudi do tebe, ki si moj najboljši prijatelj, sem groba. Pa tako sem včeraj in danes dihala lahkotnost, igrivost in ljubeznivost. Res mi je žal, poboljšala se bom. Če danes nisi za pisanje, bom pač dihala ta večer, ti se boš pa odločil kdaj in kako ti lahko pomagam nazaj v življenje. Lahko, da si uporabljen zato, da se končno začnem pogovarjati s predmeti, meni je prav. Mihael naju bo očistil in očistil bo najin odnos, pa bova videla, a ne? In odnos do tebe bom spremenila, boš videl, da ga bom...

    Čez pol ure je Hipo delal in kakšno uro sem se hvaležna pogovarjala s Svaho. Potem sem v ogledalu polna entuzijazma gledala temne moške obraze in vmes zavohala pečeno meso. !? Ne živalsko... In potem se je Hipo sam vklopil in izklopil.
    Moj prenosni računalnik se je vklopil in izklopil sam!
    Ogledalo, v katerega se gledam, je v predsobi nad omarico s telefonom, kjer imam računalnik, če skočim na internet.
    Uau, ljubček! Tudi jaz te imam rada, sem mu rekla glasno. Premaknila sem samo oči in se prepričala, da je vtičnica Hipa iztaknjena – torej se je prijateljček vklopil in izklopil na baterije. Potem sem malce nagnila glavo, da sem videla uro v predsobi. Bila je polnoč.

    Naslednji dan se je zgodilo, kar je v pogovoru napovedal Svaha – odprto darilo sem zavila nazaj in ga spravila. Nehala sem se gledati v ogledalo! Sem pa več ur skupaj dihala, iz celic sem z namenom opuščala vzvišenost in stališče, da sem jaz tista, ki ve. Tisto pametno Bernardo sem preobražala, poslavljala sem se od Alta. Zahvaljevala sem se za njegovo prisotnost vsa ta desetletja in celicam govorila, da je čas, da ga spustimo, da je čas, da se poslovimo od njegovih katerihkoli že kompleksov večvrednosti, ne glede na to, kako so v kakšnem drugem prostoru in času nastali ali so upravičeni celo zdaj. Presenetil me je občutek žalosti nad ločitvijo od tega mojega preteklega dela, nisem bila čisto vsa za to, da ta lep moški iz moje energije gre. Če je pa na tisti svoj način tako izjemen! Priznam, tako je bilo.
    Še bolj zanimivo je bilo sprejemanje tiste mlajše lepe ženske. Lepoti se odpiramo, celice, sem ponavljala, pa sočutju in ljubeznivosti. Jokala sem in se tresla. Nisem se mogla zliti z lepoto in ženskostjo.

    Nova Svetloba - nova tema!
    Zdaj sem pa menda v vsaki celici dojela neskončno spiralo ponavljajočih se delov duhovne rasti, ki so prebujenje, procesiranje, opuščanje in integracija v božanskost človeka.
    Pa spet novo prebujenje, ustrezno procesiranje, opuščanje in zlitje v lastno božanskost.
    In novemu prebujenju spet sledi procesiranje...
    Ljubi Bog, koliko dela je še pred mano...

    * * * * *

    No, ne čisto zavestno sem si vzela odmor. Pojedla sem zadnje sladke drobtinice in spila kozarec preveč. Tuna v konzervi! Pojma nimam, kaj imam jaz s tuno, saj je karme konec, razen enega strastnega uničevalnega odnosa – konzerva tune pred mano ni varna nobena. Recimo, da moji možgani v vseh teh preobrazbah potrebujejo prav njene beljakovine. Naslednje jutro me je bolela dojka, čutila sem eno pekočo energijsko pot noter v levi roki (ne, ne, infarkt ni možen, srce imam močno, da je kaj). Dihala sem štiri ure skupaj!

    Takoj ko sem poklicala sočutje, Nado in Sanando, me je dojka začela boleti še bolj. Rak na dojki... Rak na dojki, jaz pa sladkarije, beljakovine in alkohol. Sprejela bom sebe, sprejela bom svoje telo. Ne, že zdaj sprejemam sebe, že zdaj sprejemam svoje stare uničevalne načine in njihove posledice. Samo božanskost v sebi napadam, svoje božanskosti, ki je moja edina moč, me je strah. Resnica je, da sem, kakršna sem in taka sem Bog, njegova izkušnja sem, njegova trenutni izraz. Sočutje.... Sočutje bom razvijala. Sočutje do sebe. Sočutje pomaga sprejeti, sočutje skupaj z ljubeznijo je dobro za telo in za ostale moje ravni. Dihala sem sočutje Boga. Z vso jasnostjo sem dobila potrditev, da ga ni človeka, ki bi mi v mojih sedanjih izkušnjah lahko pomagal. Pred polčetrtim letom mi je pomagala Meta in zdaj mi ne more. Alt v meni to ve. Ga ni in jo ni niti nobene pomoči ne maram in v meni je velik mir.
    En namen je zadaj, samo dojamem ga ne.
    En višji namen je zadaj, še vedno je bil.
    En kurčev zajeban božji namen je zadaj za temle mojim sranjem in pojma nimam, kateri!!!

    Jasno vem, da si samo sama lahko pomagam, če si in kadar si. S sočutjem, ki mi pomaga sprejeti sebe in druge. Ne z razmišljanjem, ker misli pokopljejo človeka. Misel te potegne v preteklost, ki je smrt ali v prihodnost, ki duši. Tudi pisanje v tej fazi ne pomaga. V pisanju bi se dojela še bolj jasno, še bolj noro in lahko bi podvomila vase, lahko bi se ustrašila. Z dihanjem si bom pomagala, samo z dihanjem angelov in mojstrov, s katerimi sem eno! Angeli in mojstri so noter v meni in zunaj mene in to bom dihala, tako se bom spominjala svoje prave narave. Dihanje je sporočilo telesu, da izbiram življenje. In ga! Vse celice izbiramo življenje na Zemlji in to v tem telesu! Samo misliti ne smem... S sprejemanjem sebe, take kot sem, si bom pomagala. Samo diham lahko, dihanje je namen. Dihanje sočutja Boga je čaščenje svetlobe v meni, čeprav se obnašam kot največja norica. Ups! Ne grem tja, ne grem v obsodbo.
    Vse je v redu, tako kot je. Moja senca je v redu, samo malo renči, ko se poslavlja.
    Dualnost odhaja iz moje energije.
    Norice pa še nisem videla v ogledalu, pomislim, in takoj za tem: Ups! Norec je v redu, alkoholik je v redu, samomorilec..., vse to so samo različni izrazi človeka, izrazi njegove preteklosti, ki se v soočanju z božanskostjo preobražajo. Vse je v redu. Človeškost se pači stoje na zadnjih nogah, lepota in sočutje se prebujata. Samo za to gre. Tako enostavno. Samo misliti ne smem, vsaka misel me potegne iz trenutka. V telesu bom vsa, v zdaj in v svojih občutkih in dihala bom...

    Ogrlico pričakovanj sem odložila na polico in dihala. Celo uživala sem, čeprav je bil pritisk v dojki, čeprav je bila bolečina. Ukvarjala sem se z dogajanjem v svoji energiji, nisem se ukvarjala z rakom. Konec koncev, kako pa vem, da raka zdaj imam? Lahko, da si to samo domišljam, ker mi je dolgčas. Leta so prežali name, kaj bo z mojim rakom in zdaj, ko bom napisala, da ga imam, bodo rekli, da samo zbujam pozornost, da to gotovo ni res. Eto! Spet razlog, da živim! Ker če bi šla na drugo stran, bi jim potrdila njihovo prvotno domnevo, da sem raka tako ali tako imela štiri leta skupaj. Pa ne gre zato.
    Za to gre, da nič ni močnejše od človeka, za resnico Boga gre, ki ves čas ostaja ista, ne glede na to, kaj ti ali jaz počneva z njo. Za Čas gre, ki je čas resnice Boga, v katerem se preobražajo vse možne človeške iluzije. Kaj pa naj drugega? Naj grem na onkologijo, v psihiatrično bolnico, v cerkev?

    Ko sem se vrnila iz sprehoda, je bila v stanovanju energija, bolj intenzivna od tiste v vsakem božjem hramu. Štiri ure skupaj še nisem dihala Boga. Vredno je bilo. Res je bilo vredno.


    HVALA , EMINEM

    Vikend z Eminemom na MTV je bil moja nova posvetitev v resnico in v strast. Eminema uživam, hranim se z njegovo energijo, Eminem me prižge. Integriteta in učinkovitost moči njegovega vsakega izraza in njegovi občutljivi prsti... Njegov pogum, da poseže v kraljestvo temnih. Belec, ki je odživel temo in jo preobrazil z glasbo kot malokateri temnopolti brat. Eno so Eminemove pesmi in drugo so njegovi izrazi v intervjujih in vse to sem tri dni srkala vase. Po letih obtoževanja in zmerjanja je globoko miren in precej spravljen s svojo senco, najboljši je, mladenič je najvišji, ni kaj.
    Dve noči sem sanjala o zubljih!
    Ne spominjam se, da bi kdaj sanjala o ognju.
    Brez kakršnekoli reakcije v fizičnem teleščku sem si naslednje dni pekla ribe, pila vino, pela in plesala; med plesom sem vihtela uteži in delala trebušnjake. Tako dobro se v telesu že dolgo nisem počutila, razganjalo me je. Eminem, pač, čisto zdravilo v precej močni koncentraciji. Zato ga maraš ali ne. Ko sem še v ponedeljek med kuhanjem prižgala MTV, me je noter v drob in v možgane zadelo, ko sem zaslišala uvodne takte Eminemove glasbe. Tako kot pred leti, ko sem se nepričakovano znašla iz oči v oči s šamanom Fosterjem. Pa dobro..., zdaj bo pa dovolj.
    Ogenj, zublji..., kam me to lahko pripelje?

    Dovolj razvrata, sem se odločila, kokreirala resnico in prebrala nekaj Tobijevega gradiva. Jokala sem in se tresla in prepoznavala resnico, da nisem nora, samo pogumna sem. Opisano je simptom opuščanja stare energije in prebujanje božanskosti. Na ja, na ja..., bom že speljala svoje. Resnica moje resničnosti bo v knjigi in tokrat me zaradi nje ne bodo pohabili ne zažgali! Po glavi so se mi podile misli, dihala sem Zebiela in sočutje - kakšna mila energija in kako zadane. Potem so spet vstali divjost in sila misli in spominov in jasno rekli:
    Zdaj napiši! Čas je za tvoj izraz. Čas je za izraz tvojih senc, tvojega razumevanja, za strasti tvojega srca. Čas je za izraz tvoje modrosti in višjega vedenja. Izraz te bo očistil, uravnotežil, tvoj izraz te bo rodil.
    ?! Samo Razumem! in Amen! sem lahko rekla.

    In, seveda...! Kako, da sem tole pozabila? Poklicala sem Zmaga.
    Očitno pod vplivom Eminema sem mu rekla, da mi je bil eno največjih daril v življenju, da me je najbolj podprl s tem, da me (milo povedano) ni podpiral.
    Nisem ljubosumen, ampak ženske lažejo... poje Eminemov Superman. ...prasice prihajajo in odhajajo...; nisem te ljubil in nisem ti zaupal, samo srečala sva se in jaz sem te pofukal...
    Veš, kaj..., tukaj pri meni pa ti še nisi bila, je rekel Zmago, moj veliki iniciator, prijetno presenečen. Bila si tam pri meni, tukaj pa ne...
    ?! Gospod je res iz drugega vica, v čisto drugi dimenziji živi kot jaz.
    Tak kot si, si pravi blagoslov za ženske, sem rekla. Če tega ne dojamejo, je to njihov problem, ne tvoj! Poklicala sem te, da ti to povem in res ti želim vse dobro!

    Ni žrtve in ni preganjalca, samo reševani je odrešil rešiteljico! Jo!
    Ker nisem imela polnilca za mobi, sem ga dnevno vključevala za dve uri. Po tem pogovoru me je v dveh dneh poklicalo 5 moških, vključno z očetom. Vesolje je reklo Amen!

    * * * * *

    Med pisanjem še opazila nisem, da je zunaj nevihta, dokler ni pošteno usekalo. Ko sem potem skočila na obalo, je spet začelo padati. Da ne bi slučajno...!, sem odločno pogledala v oblak nad sabo in dež je ne samo prenehal, ampak se je nad desnim pomolom, kamor sem bila namenjena, skozi razgrnjene oblake pokazalo sonce. Da se ve. Da se ve, da lahko ustavim dež, da lahko spremenim vreme. Ker sem tudi jaz Bog! Rdeči čevlji me ne žulijo več in tega nisem povedala, da mi na televiziji stojita najlepša možna Koan gležnarja; še Pika Nogavička bi bila ponosna nanju.
    Ugani, kaj sem kupila v Italiji in mi zdaj stoji na ekranu, ugani! sem zatulila Nuši v slušalko.
    Kristalna lobanja! je z vso gotovostjo rekla moja hči.
    Nee-he-he! sem se zakrohotala iz globine mojega trebuha, krasni gležnarji! Po dolgem času sem dobila čevlje, ki so res zame!!
    Ne, ne, je rekla Nuša, dobro poglej. Na televiziji je kristalna lobanja!
    Kako jo ne boš imel rad? Če si pa še njena mama...

    Tu na pomolu je vame končno prišlo veselje, po glavi so mi dirjale misli, noter v telesu je nastajalo pisanje. Pisala bom, spet bom kaj novega zvedela, se kaj novega naučila. Stavke sem dobesedno vedela in zarežala sem se temu, kar je prihajalo. Prihajal je ogenj! (Zdaj ko to pišem, je zunaj spet usekalo in ni bila petarda in strela tudi ne) Eminem me je posvetil, to je jasno. Čutila sem, kako rdečerumeni zublji ližejo strast mojega izraza! To! Končno! Oh, končno..., vsaj pol leta sem čakala.
    Moja energija je čista in divja, zelo vesela in polna strasti in jaz bom pisala. Kaj bom pisala, ne vem, ampak... Ja..., takole:

    Vse celice, Bernarda, dovoljujemo izraz ognja resnice, veselja in strasti skozi nas.
    Vsi prostori med molekulami se odpiramo plamenom resnice, modrosti in višjega vedenja.
    Vse ravni bivanja, Bernarda, izbiramo novo rojstvo ljubezni, ki me smo, v milosti in blagoslovih Boga, ki je naše bistvo. Korak ljubezni izbiramo za svoje in tuje najvišje in najboljše. Amen.

    V en rdečerumen plamen strasti bi rada zlila svojo resnico srca. V nekaj, kar bo bralca prižgalo in zažgalo nikoli, kar bo bralko odprlo in razsvetlilo v novem smislu, kar bo nam vsem pokazalo pot preobrazbe možnih strahov in nam dalo za to potreben pogum, odprlo bazen novega veselja in novo globino zaupanja vase in v življenje - v notranji prepoznavi, da je moja izkušnja tvoja, tako kot je tvoja moja. Neumnosti pa, ki sem jih naredila jaz, so tebi prihranjene, ker... Bog se ne ponavlja. Darilo si mi, ker bereš napisano. Ti mi omogočaš očiščenje, novo ravnotežje, višanje moje vibracije, prav zaradi tebe s tem pisanjem vstopam v še več veselja in strasti svojega srca. Poznava se, veš! Skupaj sva v koraku Ljubezni...

    Po zadnjem odstavku sem dolgo sedela, samo dihala sem, hvaležna. Zbudila sem se ob petih in dihala kakšno uro, zaspala in se zbudila v popolnem dvomu. Le kaj mi je bilo včeraj, da sem napisala zgornje vrstice? Kaj bom pa pisala? Kokreirala sem presenečenje srca in skočila v Koper. Poklicala je Pia, ki pridno diha, dobila je kreativno delo in denar prihaja, začenja verjeti v čudeže. Praktično spoznava, da »tole dihanje je čudež«. Potem sem se znašla pred stojali s cedeji in si kupila dve kaseti Eminema. Končno mi je potegnilo! Počasi počasi sem peljala v Ankaran, ker Eminem in hitrost... Ne vem, ne vem... Če mi on ne bo pomagal pisat, mi nič ne bo. Drugo je, kaj bom pisala. No, pustila se bom presenetiti. Naj se zdravljenje začne...!
    No, zdravljenje se je začelo, ampak samo začelo.
    Vsa ognjena sem ob petih zjutraj sedla za računalnik in ugotovila, da ne pridem v program - sesuli so se vindovsi. Ljubi Hipo, strast ni ravno tvoja odlika, kaj? Tudi moja ne, zgleda, da tudi jaz strasti ne prenesem več kot nekaj dni skupaj. Presentljivo mirna sem začela pospravljati.

    V Ljubljano sem se vrnila v energiji vračanja s kakšnega večmesečnega daljnega potovanja, a dobro razpoložena. Z Nušo sva se dobili v mestu in v Cha srečali Mojco.
    Veš, da Thomas ni več na dializnih aparatih? je pohitela.
    !! Za nekaj vdihov in izdihov sem bruhnila v jok. Zato sem torej prej prišla domov, zato, da izvem nekaj, kar lahko poceli še nekaj mojih ranjenih delov... O, Thomas, kako lepo. Thomas Keller, supermoški!
    Zvečer sem v slani vodi in ob svečah glasno pela skupaj z Eminemom.
    Bravo, Thomas! Car si, Thomas Keller! Edini supermoški v mojem življenju. Veselje me je valovilo in odpiralo v notranjem intenzivnem dogajanju.
    Jebat jih! sem se slišala reči na glas.
    ?? Koga pa?
    Tiste, ki ne verjamejo...!
    ?! Tale Eminem me pa kar preveč prižiga!

    Naslednji dan sem se znašla na kmečkem turizmu s prvo postavko v ponudbi: medvedji golaž. Univerzum ne izgublja smisla za humor. Posebej, ker sem s seboj nesla darilo, zavito v papir z medvedki. Po kakih devetih letih sem jedla puranji zrezek, ocvirke z zelja sem podelila, refošk je prav pasal zraven, jabolčni zavitek pa je precej doprinesel k nekajdnevni obremenitvi mojega črevesja. Vmes trije izkušeni ljubitelji računalnikov Hipa niso oživili. Tudi zato sem prej prišla domov. Pa zato, da sem šla po dolgem času kljub ledu na Debni vrh in k frizerki sem skočila po rdeče pramene.
    Ogenj! Strast! To!
    Kako je pa kaj tebi všeč Eminem? sem spraševala ljudi in se zabavala nad njihovimi reakcijami. Mnogim resnica ni prijetna, tudi v ritmih in besedilih drugega ne. Ven iz tebe vleče plasti, ki kličejo po prepoznavi, potrditvi, po sprejemanju in opustitvi... Resnica je (manj prijetno) zdravilo.
    In svoboden človek je resničen človek.
    Jo!


    KAKO DA NE UIDEJO ?

    Konec februarja sem pomislila, da Stanke ne bo na delavnico, pa je prišla. Občutljiva zelo zaprta mlada ženska je po neprijetnem križišču v svojem življenju varnost našla v družini, ki ji je zaenkrat vse. V bistvu ji je preveč, svojemu možu in otroku je dala vso svojo energijo. Eno delavnico je že dala skozi, pa mi je na metaviziji vstajenja še vedno izziv s svojim z-menoj-je-vse-v-redu-načinom sodelovanja. Ni taka energija, da bi jo lahko prijela za roge, situacijo malček megli in na en način je to energija vse skupinice. Ko je pred mesecem dni glasno pripomnila A strahovi sploh so? sem (končno) skočila v zrak:
    Zdaj je pa dovolj! Ne provociraj življenja!
    No, na dan pred to delavnico sem se zavestno ustavila - ves dopoldan nisem poslušala Eminema. Dovolj me je že prižgal, okrog sem hodila kot edini vžigalnik na svetu, zadovoljna s svojo lučko in ognjem, s svojo odprtostjo in strastjo. Vendar to (zaenkrat še) ni Stankina energija. Potem je na delavnici omenila, da je sanjala nekaj o kopalnici in sanje zavestno prekinila, ker so bile moraste.
    (?! Aleluja, končno!)
    Po prav nežnem pogovoru je lahko sprejela, da to isto počne v življenju. Reže od sebe moraste stvari.
    Če je pa iz bojlerja lezlo ven toliko blata, preveč blata..., je rekla.
    No, pa smo tam. Zdaj pa počasi, počasi naprej...
    Veš, Stanka, človeškega blata nikoli ni preveč..., ravno toliko ga je, kot ga vsak od nas lahko prenese...
    Vesela sem bila zanjo, ženska mi je všeč. Vesela sem bila sebe, da nisem bezala vanjo, da sem dočakala tak ljubezniv prikaz enega počasnega odpiranja. Vesela sem bila.

    * * * * *

    Neja in Saša sta en speči in en delujoči dinamit, ljuba Lea, ki bi lahko bila njuna mama, pa pogumno sprejema darove njune družbe. S Sašo že nekaj mesecev spremljamo preobražanje enega njenega naravnost norega karmičnega odnosa, v katerem ona verjame, da je že preobražen. Če je pa tako grotesken in že toliko časa traja, ona je pa še vedno živa! Razumen človek potem povzame, da je vse že za njim. V resnici pa je Saša le tako izjemno močna (ne pa še srčna), da prenaša v nebo vpijoče izzivanje, ob katerem bi večina ljudi zbežala, v najboljšem primeru pa soigralko v tej nori igrici zagrabila za vrat in pošteno stisnila ali pa potisnila skozi okno. Nekaj ne deluje...! je tokrat energično povzela, ko sem jo prijemala iz vseh koncev, da bi spregledala. Nekaj enostavno ne deluje!
    Ne me jebat! sem zakričala in skočila pokonci. (?! U, Madona, Eminem!!!) Izziv imaš, Boga imaš in sebe. Le kaj, vraga, tukaj ne deluje...?!
    !?!
    Upsa! Čas se je ustavil. Pogledala sem Leo, ki je ena najbolj nežnih in ljubeznivih gospa, pa ni bila videti prestrašena.
    Nehala bom poslušati Eminema, sem rekla glasno, tole je bilo pa malo čez...
    Nisem rekla, da mi je žal, ker mi ni bilo. Začutila sem svoj drob, kar je vedno dobro in dobila sem darilo, eno malo razsvetljenje.
    Izziv imaš, Boga imaš in sebe; le kaj ne deluje, ko izziv še naprej ostaja izziv?
    Pa imam nov vzorec, s katerim bom ljudem mahala pred pobešenim nosom in rameni!
    Eminem ni za šibka srca in še manj je za šibke pleksuse. In, ja... Nič čudnega ni, da ne delam z množicami ljudi – v resnici je pravi čudež, da mi še ti, s katerimi delam, vsi ne uidejo.

    * * * * *

    V zadnjih fazah delavnice Metavizija vstajena sta Vesna in Naca na delavnico prišli s tako spremenjenima obrazoma, da ju še zdaj vidim pred seboj. Bili sta šokantno drugi ženski. Andreja je bila žlahtno očiščena in oprana do obisti in še močno v procesu. Po opisu njihovih izkušenj bolj vem, kaj so fantom smrti, praznina vstajenja, kakšna je pot v božanskega človeka. Do zdaj sta mi bili približno znani moja in Nušina pot. Metavizija vstajenja je bolj učinkovita delavnica kot sem slutila. Res zares gre tudi za druge, ne samo zame. Za tiste najbolj pogumne in do svoje božanskosti odprte posameznice, s katerimi se poznam že več kot 2000 let. Zanje, brez katerih danes ne bi bila, kjer sem. Častim in spoštujem jih in sem jim globoko hvaležna. Častim jih za njihov pogum v delanju prvih korakov in za vztrajanje, predvsem za vztrajanje. Pa za sodelovanje in sprejemanje vseh ostalih, saj smo tako različne, kot si le lahko zamisliš.

    Nihče te ni silil, sama si prišla na delavnico, sem pred meseci rekla Andreji. Po krasnem dopustu bi lahko kot kraljica svoje družine uživala naprej, pa si odgovorila na klic Svetlobe v sebi, odzvala si se Gabrielovi trobenti. Izbrala si rast in preobrazbe in s tem smrt in novo rojstvo, v resnici več smrti in več novih rojstev. Zase in za svoje bližnje. Sledili so meseci sprememb in solz in smeha in spet solz in smeha. Vmes se je potegnila nazaj, pa tudi premagala skušnjavo, da na naše srečanje ne bi več prišla. Vendar nič ne moremo prešpricati, z ničemer pohiteti, ničesar odložiti... Ko si enkrat v drugačni zavesti, se ne moreš vračati nazaj!
    Pred novim letom se mi je v avto zaletela kanja, je zdaj rekla Andreja, ptica je plavala po zraku naravnost proti meni in me gledala. Naravnost v oko sem jo videla, gledala me je in jaz ne vem, zakaj...
    Le s kakšnim namenom bi se (manjši) orel kot večni nezamenljivi simbol za najboljšega in najvišjega duha zaletel vate in to z jasnim strmenjem v oči? Česa je v tvojem življenju preveč in česa premalo?
    ??
    Kanja je vpila: Andreja, ne tja! Tvoja božanskost je prva!
    Kako sem jo razumela, do kosti sem jo čutila, ko sem se menda prvikrat slišala reči: Starejša sem od tebe, skoraj petdeset let imam, poslušaj me. Izkušnje s strastjo imam in izkušnje z dinamiko Svetlobe... Roke stran, Andreja, potegnilo te bo noter – ne tja!

    Vedela sem, da bo naredila ta korak ljubezni, tudi jaz bi ga.
    Drugače se ne bi mogla odpreti, drugače ni znala umreti, drugače ni znala vstopiti še bolj v telo in v še več občutkov.
    Drugače ni znala dati darila najbližjim.

    Vse je v redu, sem ji govorila zdaj, vse je prav, vse je primerno... Nič nisi naredila narobe in nisi kriva. Vse je v redu. Nisi krvnik in ne žrtev, samo bogatejša si za nekaj izkušenj. Bolj si človek in za to bližje Bogu, ki si. Samo za naše izkušnje gre, za naše človeške izraze! Kaj bo izbrala tvoja okolica, je njihova stvar in ne tvoja.
    Odgovornost za njihovo počutje je njihova, ni tvoja! Odgovorna si samo zase, za svojo rast, za svoje veselje in strasti, za svojo božanskost. Nič nisi naredila narobe! Zdaj pa glavo gor in poglej, kako lahko vzdržuješ svoj mir. Vsak izziv se rešuje na višji ravni od tiste, na kateri je nastal. Kam lahko vložiš energijo z namenom, da vsi »prizadeti« pridobite?
    Prisotnost je bila taka, da bi jo rezal, pa se je delavnica šele dobro začela.

    Nace prejšnji mesec na delavnico ni bilo in Bog ve, da nam je zdaj imela kaj povedati. Vsebina je bila vredna drame z naslovom Moje dno je moja zmaga, energija, v kateri je obnavljala niz smrti, ki so jo povedle v vstajenje, pa je prevzela še mene. V ženski na drugi strani mize sem doživljala popoln pretok karizme, vreden najbolj priznanega dramskega odra.
    Tole pa ne bo za v knjigo, je bilo edino, kar sem se slišala reči.
    Zakaj pa ne; kaj ni dovolj zanimivo? je nadaljevala ženska, ki je še pred meseci v nebesa na Zemlji verjela tako kot jaz.
    Pogum je bil potreben, da je zaživela nebesa, in stik z božanskostjo, da je za tem šla skozi izkušnje, ki bi jih marsikdo imenoval pekel. Ampak vsi, ki smo skozi podobna stanja vstali vemo, da takrat za pogum ne gre. V posebnem stanju si, ko te sama v preobražanju nastala energija vodi v najbolj primerne, čeprav pogosto zelo boleče izkušnje, obenem pa hrani in spodbuja in tolaži. Pomaga ti, da sprejmeš nesprejemljivo. Za tvojo božanskost gre, ki je tvoje neuničljivo bistvo, njega pa ni mogoče zlorabiti ne umazati ne prizadeti. To bistvo se samo lošči in krepi, da bo v vsakem vdihu zasijalo še bolj. To je energija, ki ji tisti, ki jo ne poznajo in jo gledajo od zunaj, rečejo pogum.

    Vse izrečeno je gotovo vplivalo na več kot desetletji ljubeznivo in milo Vesno, ki je za tem jokala zmešane solze žalosti in nemoči ob razkritju resnic v družinskih odnosih. Potem se je v sprejemanju svojih zamer in prizadetosti razjezila in zaklela.
    Uou-uou! sem se oglasila, ne tako, prosim. Saj bom nehala poslušati Eminema in ne bom več grdo govorila. Tudi meni grde besede ne pašejo, tebi pa še manj!
    Ne, je rekla Vesna zelo odločno. Nikoli nisem smela grdo govoriti in zdaj bom preklinjala!
    ?! Zakadilo se ji je iz ust in delavnica se je nadaljevala...
    Ženske so bile še naslednji dan z mano...

    * * * * *

    V osnovni šoli na robu Ljubljane smo imeli tečaj druge faze zdravljenja Svaha, ki je preobražanje preteklosti v svetlobo in modrost tega trenutka. Kokreirali smo odpiranje, dovoljevanje in sprejemanje darov najvišjih vibracij. Popolnoma osredotočena na razlago energijske anatomije človeka sem iz oddaljenih šolskih prostorov zaslišala čudne zvoke in glasno rekla: Prašič!
    Nenavadni zvoki so se takoj ponovili in spet sem rekla: Prašič! Zraven sem glavo že malo obrnila na stran, da bi ugotovitev razjasnila in ustrezno novim sporočilom intuicije popravila, saj - kaj naj pa vendar živ pujs popoldan dela v osnovni šoli?
    Hočete reči, da premetavajo posodo? sem rekla kot odgovor na sicer naklonjene mi nasmehe prisotnih. Ne, mize premikajo, je rekel eden in Kaj naj pa pujs dela v šoli?, je reklo prisotno dekle.
    Sprejemam mentalne ugovore, sem rekla vsa v svojem elementu, ampak jaz bom še naprej verjela svojim občutkom! Bil je prašič! Gremo naprej...
    Čez nekaj minut je izza vogala v bližino okna naše učilnice prirezgetal – bel konj. Brez sedla in brez lastnika je priskakal in odskakal in vmes rezgetal. Ni bil prašič, bil je bel konj! Uau!
    OK, moje celice in ostale ravni bivanja. Hvala za sporočilo o prašiču in bravo me! V prihodnje pa izbiram še več resnice, natančnosti in jasnosti! Tole je konj, drage celice, ne prašič!

    Po tem smo šli v meditacijo energijskih niti, povezanih s preteklostjo in Peter je na najbolj milosten in blagoslovljen možen način zdrsnil v opuščanje boleče preteklosti, ki sploh ni bila izrecen namen delavnice. In to v intenzivnosti, ki sem jo pred leti prvič doživela pri dolgotrajnem in napornem dihanju sudaršan krije. Fant je v tesnobo krčev telesa vstopil samodejno, napetosti v kakih petnajstih minutah ob mojih besedah mirno predihal in opustil. Tako je tudi s fizične ravni spustil dosti boleče preteklosti.
    Mojster ni tisti, ki ima dosti učencev, ampak tisti, ki pomaga shoditi največ mojstrom, ja.
    Jo!, mojster Peter!
    In Jo! vsi, ki ste potrpeli z mano in mi tako ali drugače v skupnem delu pomagali priti sem, kjer sem.


    NADALJEVANJE PRIHODNJI ČETRTEK

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • Več od avtorja Pozitivke
  • Več s področja * Zgodbe iz sebe

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/20050210222955428

    No trackback comments for this entry.
    Korenine prihodnosti - V koraku Ljubezni (18. del) | 0 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2024 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 0,48 seconds