Luis je v enem najbolj žarečih dni svojega življenja, ki se mu je zdel dovolj raztegljiv, da je pozno v noč razmišljal o poljubu, ki ga je dal Ani na lice čutil, da je to ena izmed poti, ki ga bo pripeljala do najvišjega cilja v njegovem življenju: osvojiti plemkinjo Ano. Iz njega je izžarevalo ritmično dihanje ubrane in neokrnjene ljubezni. Njegova ljubezen je bila večglasna, nekako nadčutno bleščanje duha in sle obenem. Svoje telo in dušo je stisnil v eno samo celico svojega srca, celico popolnosti, ki je bila od Stvarnika v celoti domišljena in ustvarjena za Ano. V srcu se je sramoval samega sebe, da je kdaj pomislil na Anino bogastvo, na pridobitev njenega bogastva s poroko, na čast in ugled, ki bi jo pridobil že samo z zaroko s plemkinjo, na moč in dostojanstvo Oglejskih patriarhov, h katerim je Ana spadala. Ljubezen se je zgodila, ljubezen, ki ne sme biti zavrnjena, saj je korenine tej ljubezni pognala in oblikovala pretanjena duša. Prišel je čas zaslužene sreče, da se sme Ani približati, z njo govoriti in da lahko občuti vsakodnevno ugodje in veselje, da jo vidi. Sam se je počutil kot smehljajoč oblak pod soncem, kot dihajoče valovanje radosti. Iskra je preskočila in vžagala plamen v njegovem srcu, ki je silil kvišku. Čutil se je kot kralj na šahovnici, ki si je domislil zahtevno igro, da mora zmagati s svojimi potezami. Anino čustvo in njen spomin na Bartolomeja mora spraviti v pat pozicijo. Zavedal se je, da sreče ne more izsiliti, lahko jo pa radodarno podarja Ani. Skoz mnoge zavrnitve je Ana le še bolj podžigala njegova čustva. Zmogel je jezditi vranca po zraku, plezati po cirkuški vrvi in leteti kot ptica. Luis se je čutil lahek in breztežen. Zaupljivo vdan sanjam, željam in hrepenenju, se mu je ogreval skrivnosten smehljaj, ki ga bo ob srečanju namenil Ani. Ko se dan še ni odsvital, je navdihnjen z žgočim koprnenjem krenil po poti proti gradu Školj.
Ana je v tem zgodnjem jutru vzela klobuk v roke in z nedotaknjenimi čustvi odšla po kolovozu proti gradu Školj. Pokleknila je na grob njenega Bartolomeja, mu položila cvetje in svečo ob deblo bršljana, ki je raslo iz groba in njegovega srca. Govorila mu je:
"Ne sprehajaj se mi več pred očmi z lepoto, ki si jo moral vrniti; ne objemaj me z rosami mladosti, ki so okamenele in kamenjale tvoj obraz. Željan življenja si moral umreti v poslednji bolečini in trpljenju odhoda, ne prihajaj mi več nazaj, kajti svoj spomin na najino osrečujočo ljubezen, ki nama jo je Bog milostno podaril, sva mu jo morala vrniti, ko se je zlatila v žlahtnih kotanjah najinih src, pogreznjenih v senco dvoma ob najinem slovesu. Tvoje oči je zatisnil mrak in odsevi najine mladosti so za vedno pokopani. Polno upanja na vrnitev je bilo najino slovo, ko sem se ti v najinem skritem kotičku ob reki Reki poslednjič nasmejala. Kako vzburljivo je bilo najino poslednje srečanje in kako ponižno sem sprejela tvoj odhod. V brezmejne daljave si odnesel del mene s seboj, in sedaj me obiskuješ in sestavljaš najino ljubezen v celoto in se ob meni trpinčiš, odpiraš srce mojim in tvojim bolečinam. Bila sem del tvojega življenja in ta del sem morala vrniti Bogu. Bila sem radost v tvoji zadnji solzi, ki se ti je utrnila iz oči, bila sem del tebe, ko sem nosila tvojega otroka pod srcem in ti si gledal od tam gor vse to prerazporejanje radosti in trpljenja z občutkom veselja in me spominjal na blage poletne šume trave in žuborenje reke, ko si nežno božal moje dekliško telo.
Ana je nato v prižgano svečo dihnila stavek: "Bartolomej, dovolim ti oditi!"
Tedaj je Ana zagledala pred seboj dvoje veselih modrih oči, nasmejan izraz, bujne vzvalovane kodre v vetru in zagoreli obraz Luisa. Osupla je od presenečenja, saj ni pričakovala, da ga bo srečala. Luis ni vedel za Anino tesnobo, njene misli in tihi pogovor z Bartolomejem, Ana pa ni vedela, da je žgoče srčno koprnenje Luisa zgodaj predramilo in speljalo njegovo gorečo ljubezen in razjedajočo poželjivost k njej. Vedel je, da Ana zgodaj vstaja in da hodi na Bartolomejev grob. Upal je, da jo bo tam srečal in da mu bo namenila prijazen pogled, ki mu bo razveselil dan. Od Ane je pričakoval, da bo napočil trenutek ko mu bo sredi utripajočega življenja in brsteče trave namenila svojo voljnato sladko slabost in mu vrnila poljub, saj je mlada ženska in le zakaj bi živela samo od spomina na moškega, ki ga ni več in on jo pa tako ljubi. Luis se ji je prebliževal kakor da bi plaval korak za korakom, jo pozdravil in nagovoril: "Draga plemenita Ana, kako da ste danes tako zgodaj vstali?" Ana mu je prijazno odgovorila, da je jasno in sveže jutro in da vedno zgodaj vstaja, da ljubi sprehod po gozdu in svežino jutra.
Tedaj je njun pogovor zmotil plemič Rosetti in se predstavil kot nov posestnik gradu. Nagovoril je Ano in jo povabil v grad, da bo videla kako poteka prenova. Rekel ji je, da bo zelo cenil kakšen njen nasvet za opremo gradu in razporeditev pohištva, saj pozna običaje, navade in dušo gradu. Njena bleščeča podoba se je oddaljila od Bartolomejevega groba in spremljala plemiča Rosettija v grad, ki je sledil svojemu občutku, da je Ana ženska, ki lako izpolni življenje človeka. Znašel se je v vrtincu čistega veselja, navdušenja in iz njegovega grla so privrele besede: "Slišal sem že za vas kako virtuozno obvladate klavir, petje in da ste na gradu veljala za inteligentno izobraženko, da je vse plemstvo občudovalo vaš lesk, lepoto in modrost. Odkrito vas prosim plemenita Ana, ali bi sprejeli moje prijateljstvo?" Ano je prijel za roko in jo pogledal v oči. Zardela je, a Rosettijev predlog jo je razveselil, kajti Ana si je tiho želela, da bi se vrnila na grad med spomine in vse tiste majhne stvari, na katere je bila navezana v vseh svojih čustvenih potezah. Videla je svoje mesto na gradu in čutila željo, da bi ji bila priznana pravica, da lahko prihaja v grad in do tistega kotička in udobnosti, ki se jima je morala odpovedati. Vzdušje, ki ga je ustvaril Rosetti ob povabilu v grad se je Ani zdelo čudovito, zdelo se ji je, da spet diha in živi svoje življenje, kamor pripada. Nič drugega ni občutila, kot globoko simpatijo do Rosettija, ki jo je očaral s svojo iskrenostjo, neposrednostjo, omikanostjo in srčno kulturo. Povabil jo je v knjižnico in Ana je z očmi spet božala knjige, stare slike na stenah in tiste spomine, ki jih Turki niso uničili in so še ostali, Rosetti pa jih je skrbno restavriral. Pogledala je skozi okno knjižnice in pogled se ji je odpočil med drevesi in travniki.Ana je občutila tisto že zdavnaj pozabljeno vedrino, ki je bila nepogrešljiv del njenega življenja na gradu. Rosetti se je ves očaran od Anine lepote usedel h klavirju in zaigral sonato "Amoroso", ki jo je sam skomponiral, ko je v pravljici svojih hrepenenj sanjal o ženski, ki jo je oblikoval v lirično podobo notnih znakov, ki se kot glasovi porazgubijo po prostoru z gibanjem zvokov, v katerih je Ana lahko prepoznala ljubezen in srčno globino avtorja klavirske partiture. Glasba, ki se je razlegala
po veliki grajski dvorani je bila intonančna, ritmična in dinamična. Ana, ki je v mladih letih študirala klavir je takoj opazila natančnost estetsko muzikalne komponente in visoko muzikalno stopnjo zrelosti glasbenika. V njej je bilo neizmerno veliko duha, pritajene moči in miline hkrati. Po strunah so udarjala kladivca in izvajala variacijo tihih glasbenih zvokov. Toliko lirične otožnosti, ki je naraščala v melodično govorico srca in hrepenenja je bilo v zvokih, ki jih je Rosetti pričaral Ani, da je bila popolnoma glasbeno očarana in čustveno prevzeta. Ani se je odstrl star svet gradu v novi podobi, v novem navdihu. To ni bila več stara graščina, temveč nova podoba gradu, ki jo je ustvaril nov duh.
Ana je prihajala v grad in kot edini resnični in živi osebi v Rosettijevem življenju se ji je posrečilo, da je iz vsake njune želje, vsakega njunega užitka žarela sreča, vsak skupen trenutek je zaživel čudovito življenje zase, vsako sladkost v novo rojeni ljubezni sta izpila do dna. To je bila prava ljubezen dveh, ki sta se srečala, si prisluhnila in si uravnala življenje v vsej izkušenosti in življenski modrosti.
Na gradu je bila poroka, kakršne ne pomnijo. Na slavnosti so bili udeleženi Oglejski patriarhi, Devinski grofje in plemiči iz vseh okoliških gradov. Prihajale so kočije in slavje je trajalo sedem dni. Ana se je prikazala svojemu izbrancu v dolgi beli poročni obleki, ki je v vseh svilenih naborkih kipela z govorico lesketanja nežnih glasov srca in iz dolge tančice je lesketala luč, dih s čistim čutnim odzivom božanske ljubezni. Bila je kot nekakšen sen iz Rosettijeve sonate "Amoroso", kot razcvetela pomlad je razodevala svoj skrivnostni utrip prebujenja. Plemkinje in plemiči so se gnetli okrog Ane, da bi od blizu videli njeno lepoto, čutili njen dih in utrip srca. Slavnost je dozorevala v rastoče hrepenenje povabljencev, da bi se tudi njih dotaknila podobna sreča. Vsako človeško bitje je žejno ljubezni. Zvonovi v cerkvi so neprestano zvonili in potrkavali.
V vseh okoliških vaseh je Rosetti postavil stojnice, na katerih so se delila ljudem pečena jagnjeta, piščanci, domač kruh, sadje, orehi, lešniki in druge dobrote. Po vaseh so se zbirali kmetje pod vaško lipo in peli, rajali in se veselili. Veselili so se Anine sreče, ker je bila med njimi tako priljubljena.
Na poroko je bil povabljen tudi Luis, ki se je zdel samemu sebi ves mlahav in skrušen vase, nesrečen in globoko razžaloščen. Luis je kmalu zbolel in od hudega umrl, saj ni mogel preboleti, da je izgubil Ano. Še do prejšnjega stoletja se je na medeninasti ploščici na njegovem grobu lesketal napis njegovega imena in oznaka, da je bil poveljnik grajske vojske - hauptman na gradu Školj.
Na Anino pobudo je Rosetti nasadil murve na posestvih gradu in ob cesti, ki vodi iz Famelj v grad. Ta drevesa rastejo še danes. Rosetti se je bavil s sviloprejkami in proizvodnjo svile. Poskrbel je za pogozdovanje Vremske doline, da diha še danes zeleno. Zelena so pobočja z bukovim gozdom, brinjem in bori. Vremska dolina je pravi paradiž, ki odpira zeleni otok s čistino in svežino zraka, ki prebuja moči in sili k dejavnemu življenju. Kar hoče mladost sanjati in zrela leta ustvarjati, se je Rosettiju posrečilo uresničiti. Rosetti je združil prijetno s koristnim in je kot sijajen zakonski mož ne le skrbel za Ano in Petra, temveč tudi za Katarino. Vsi so bili zanj pomembni. Poleg gojenja sviloprejk je tudi komponiral glasbo, pisal poezijo in leposlovne ter strokovne knjige o sadjarstvu. Bil je izjemno izobražen in razgledan plemič. Trgoval je s svilo z Beneško republiko, ki je njegovo svilo izvažala na vse kontinente.
Ana in Rosetti sta imela enega sina, vendar njegovo ime ni znano. Z Valvazorjem je leta 1687 sodeloval nek Ivan Franc Rosetti, baron, poročen z grofico Petaz, iz gradu Školj. Zgodovinski viri omenjajo tudi Mojstra stola prostozidarjev barona Rosettija, ki je bil rojen v Ljubljani 1756. leta in je umrl v Trstu 1817. leta. Nedvomno je, da izhaja iz družinskega debla Rosettijev veliko vplivnih in zaslužnih mož.
Razbojniki so otroke, ki so jih rešili turškega nasilja, vrnili staršem. Plemič Rosetti je vse razbojnike pomilostil in jih zaposlil pri nasadih murv in kot delavce na svojih posestvih in pri sviloprejkah. Redno in pravično je delavcem plačeval dnino in je skrbel za socialni blagor njihovih družin. Rosetti in Ana sta poskrbela, da so vaški otroci redno hodili v šolo in se izobraževali. Ana je iz svoje dediščine po materi namenila del sredstev za obnovo in opremo šole. Revnejšim družinam je pomagala, da so obnovili domove, razdejane od turših vpadov. Katarina je bila marsikateri družini v pomoč pri vzgoji otrok.
Anin in Bartolomejev sin Peter je študiral v Ogleju in je postal znan vicedomini, svečano izvoljen v velikem svetu mestnih plemičev in nato pravni svetovalec na dunajskem dvoru.
Okolica gradu Školj se še danes ponaša z mogočnimi murvami, ki bodo v pomladanskih dneh prežarjene s svetlobo. Iz
Bartolomejevega srca raste mogočni bršljan po obzidju gradu in namaka svoje korenine v reki Reki. V Vremski dolini v okolici gradu Školj seva pozitivna energija, v zraku je še slišati klopotanje starega mlina in reka Reka žvrklja svoj ljubezenski napoj ob drevesu s tremi debli. Zakljubljenci, ustavite se pri mostu čez reko Reko in pojdite peš ob reki Reki, prek ruševin starega mlina do gradu Školj. Dotaknite se obzidja in bršljana, ki raste iz Bartolomejevega srca, zaželite si uresničitev neke želje in poljubite se. Želja vam bo izpolnjena. Razvaline Gradu Školj so in bodo ostale večno svetišče ljubezni s posebno čarobno močjo.
Luis je v enem najbolj žarečih dni svojega življenja, ki se mu je zdel dovolj raztegljiv, da je pozno v noč razmišljal o poljubu, ki ga je dal Ani na lice čutil, da je to ena izmed poti, ki ga bo pripeljala do najvišjega cilja v njegovem življenju: osvojiti plemkinjo Ano. Iz njega je izžarevalo ritmično dihanje ubrane in neokrnjene ljubezni. Njegova ljubezen je bila večglasna, nekako nadčutno bleščanje duha in sle obenem. Svoje telo in dušo je stisnil v eno samo celico svojega srca, celico popolnosti, ki je bila od Stvarnika v celoti domišljena in ustvarjena za Ano. V srcu se je sramoval samega sebe, da je kdaj pomislil na Anino bogastvo, na pridobitev njenega bogastva s poroko, na čast in ugled, ki bi jo pridobil že samo z zaroko s plemkinjo, na moč in dostojanstvo Oglejskih patriarhov, h katerim je Ana spadala. Ljubezen se je zgodila, ljubezen, ki ne sme biti zavrnjena, saj je korenine tej ljubezni pognala in oblikovala pretanjena duša. Prišel je čas zaslužene sreče, da se sme Ani približati, z njo govoriti in da lahko občuti vsakodnevno ugodje in veselje, da jo vidi. Sam se je počutil kot smehljajoč oblak pod soncem, kot dihajoče valovanje radosti. Iskra je preskočila in vžagala plamen v njegovem srcu, ki je silil kvišku. Čutil se je kot kralj na šahovnici, ki si je domislil zahtevno igro, da mora zmagati s svojimi potezami. Anino čustvo in njen spomin na Bartolomeja mora spraviti v pat pozicijo. Zavedal se je, da sreče ne more izsiliti, lahko jo pa radodarno podarja Ani. Skoz mnoge zavrnitve je Ana le še bolj podžigala njegova čustva. Zmogel je jezditi vranca po zraku, plezati po cirkuški vrvi in leteti kot ptica. Luis se je čutil lahek in breztežen. Zaupljivo vdan sanjam, željam in hrepenenju, se mu je ogreval skrivnosten smehljaj, ki ga bo ob srečanju namenil Ani. Ko se dan še ni odsvital, je navdihnjen z žgočim koprnenjem krenil po poti proti gradu Školj.
Tedaj je njun pogovor zmotil plemič Rosetti in se predstavil kot nov posestnik gradu. Nagovoril je Ano in jo povabil v grad, da bo videla kako poteka prenova. Rekel ji je, da bo zelo cenil kakšen njen nasvet za opremo gradu in razporeditev pohištva, saj pozna običaje, navade in dušo gradu. Njena bleščeča podoba se je oddaljila od Bartolomejevega groba in spremljala plemiča Rosettija v grad, ki je sledil svojemu občutku, da je Ana ženska, ki lako izpolni življenje človeka. Znašel se je v vrtincu čistega veselja, navdušenja in iz njegovega grla so privrele besede: "Slišal sem že za vas kako virtuozno obvladate klavir, petje in da ste na gradu veljala za inteligentno izobraženko, da je vse plemstvo občudovalo vaš lesk, lepoto in modrost. Odkrito vas prosim plemenita Ana, ali bi sprejeli moje prijateljstvo?" Ano je prijel za roko in jo pogledal v oči. Zardela je, a Rosettijev predlog jo je razveselil, kajti Ana si je tiho želela, da bi se vrnila na grad med spomine in vse tiste majhne stvari, na katere je bila navezana v vseh svojih čustvenih potezah. Videla je svoje mesto na gradu in čutila željo, da bi ji bila priznana pravica, da lahko prihaja v grad in do tistega kotička in udobnosti, ki se jima je morala odpovedati. Vzdušje, ki ga je ustvaril Rosetti ob povabilu v grad se je Ani zdelo čudovito, zdelo se ji je, da spet diha in živi svoje življenje, kamor pripada. Nič drugega ni občutila, kot globoko simpatijo do Rosettija, ki jo je očaral s svojo iskrenostjo, neposrednostjo, omikanostjo in srčno kulturo. Povabil jo je v knjižnico in Ana je z očmi spet božala knjige, stare slike na stenah in tiste spomine, ki jih Turki niso uničili in so še ostali, Rosetti pa jih je skrbno restavriral. Pogledala je skozi okno knjižnice in pogled se ji je odpočil med drevesi in travniki.Ana je občutila tisto že zdavnaj pozabljeno vedrino, ki je bila nepogrešljiv del njenega življenja na gradu. Rosetti se je ves očaran od Anine lepote usedel h klavirju in zaigral sonato "Amoroso", ki jo je sam skomponiral, ko je v pravljici svojih hrepenenj sanjal o ženski, ki jo je oblikoval v lirično podobo notnih znakov, ki se kot glasovi porazgubijo po prostoru z gibanjem zvokov, v katerih je Ana lahko prepoznala ljubezen in srčno globino avtorja klavirske partiture. Glasba, ki se je razlegala
Razbojniki so otroke, ki so jih rešili turškega nasilja, vrnili staršem. Plemič Rosetti je vse razbojnike pomilostil in jih zaposlil pri nasadih murv in kot delavce na svojih posestvih in pri sviloprejkah. Redno in pravično je delavcem plačeval dnino in je skrbel za socialni blagor njihovih družin. Rosetti in Ana sta poskrbela, da so vaški otroci redno hodili v šolo in se izobraževali. Ana je iz svoje dediščine po materi namenila del sredstev za obnovo in opremo šole. Revnejšim družinam je pomagala, da so obnovili domove, razdejane od turših vpadov. Katarina je bila marsikateri družini v pomoč pri vzgoji otrok.
