(Prostitucija in podobne deviacije)

Misel se mi je osredotočila na vprašanju kako odkrivati globine človekovega bivanja, ko se tako neizprosno prepuščamo samovolji in absolutni svobodi brez odgovornosti, in etični avtonomiji brez objektivnega temelja in iskanja resnice. Vzemimo samo primer prostitucije in podobnih deviacij, ki niso skladne s človekovim dostojanstvom, ki rušijo človečanske, kulturne in moralnoetične vrednote. Prostitucija je samo navedena kot primer. Gre za celoten sklop človekovega delovanja, ravnanja in bivanja. Gre za problem človekove odgovornosti.

Človek je oropan temeljne možnosti spoznanja in iskanja življenjskega smisla, oropan je čudenja bivanju in strmljenju v Stvarstvo. Zanikamo možnost vračanja k izvorom bivanja, ostajamo na površini in pozunanjenju, brez iskanja temeljev bivanja in resnice. Vsa načela postajajo stvar trenutnega razumevanja in vrednotenja. Vrednote v današnjem svetu ne obstajajo, ker so le stvar interpretacije. Dvomimo o pojmu resnice, realnosti njenega pomena in spodkopavamo koordinate, ki bi morale biti merilo človekovega spoznanja. Hrepenimo po odgovoru in namesto njega sprejemamo razklanost in neresničnost bivanja. Etičnost smo odvrgli na smetišče zgodovine, iščemo življenjsko toleranco, za katero je značilna okrnela in minimalistična morala. Ne znamo se posvetiti potem in metodam kako pristopiti k moralnim problemom, kako se do njih opredeliti, kako jih reševati, npr. vprašanje človekovih pravic, družbena pravičnost in morala, dostojanstvo človeka, usklajevanje odnosov med posameznimi interesi in potrebami. Lestvico vrednot smo pomešali in ne vemo več katere so po svojem izvoru prioritetne in absolutne, ki jih ni mogoče spreminjati z raznimi interpretacijami. Pojem moralnosti je pri iskanju teh novih poti ločen od delovanja v okolju. Ne znamo ločiti kaj je prav in kaj je narobe. Človek je nekoč odkrival kaj je od Boga prav in kaj narobe, odkrival je kaj Bog od njega pričakuje in osnova so bile njegove zapovedi.

Dopustili smo, da se napada krščanska tradicija, in ob razcvetu pluralnosti smo začeli podpirati zadovoljitev hotenj tudi prek meje človeške morale. Izgubili smo se v močvirju, v relativizmu in modernem skepticizmu, ki nam ne daje odgovora na naša vprašanja. Ne vemo več kaj bi počeli s svojo individualnostjo, oblikovali smo neka moralna pravila, ki so zamenjala vlogo Cerkve. Moralno odločanje ne temelji več na veri, temveč na razumu in ožjem interesu skupin, ki se poslužujejo pravšnjosti odgovora v skladu z interpretacijami o človekovi avtonomni svobodi. Ni si pa človek odgovoril na vprašanje kje so meje te svobode. Tu pa se postavlja vprašanje človeka zakaj bi se božjim pravilom pokoraval, saj morala ni več resnica Boga, temveč avtonomija človeka.

Etični kodeks ni nikoli popolnoma raciaonalno osnovan, nakar nemočna pravila stopijo v veljavo namesto moralnega jaza, ki se odlikuje po svoji sposobnosti za odgovornost, po svoji vesti, ki je dana od Boga. Razum nima več nobene prave vloge, ker pravila prihajajo od zunaj, so vir negotovosti, protislovnosti in nedoločenosti ter neracionalnosti. In na tak način pridemo do točke, da je naše moralno videnje odvisno od časa in prostora. Kje je sedaj moralni jaz? Na razpolago imamo različne avtoritete in vzglede, ki nam merila postavljajo na moralno dvoumen način. Izven Boga, ni moralnega presežnega korektiva, da bi naše delovanje lahko utemeljevali na nov način, zgolj s človeškimi kategorijami in merili. Samoljublje človeka je treba postaviti v neke okvire. In v čem je problem? Pravila, načela, zakoni, spremenjeni običaji prinašajo le to gotovost, da se ohranjajo osebni interesi. Zato človekovega delovanja ni mogoče določiti le z racionalnimi pravili, temveč in predvsem po njegovi vesti. Vse vsiljeno od zunaj je preračunljivo in brezčutno. Počasi se učimo živeti z dejstvi, ki jih ne moremo razložiti in naše zrelativizirano gledanje postaja zelo nevarno za človekovo sožitje. Umetno postavljena pravila imajo svojo moč in veljavo, vendar delajo tudi strah in tesnobo, ker so v nasprotju z našo vestjo. Moralnosti in etičnosti ni mogoče rešiti ter konstituirati z etičnimi zakoni, ki jih na novo postavlja človek. To so moralno nadomestljivi nadomestki. Nobeno pravilo ne more nadomestiti notranjega stanja duše, ker ga mora sprejeti človekova vest. Na področju moralnosti in etičnosti druge poti ni, je samo pot po Kristusu Odrešeniku. Človek ne more izstopiti iz sebe in nepristrano podpirati neke etične predpostavke z zunanjega gledišča. Če hočemo biti pravični, potem moramo poslušati svoja moralna občutja, občutja svoje vesti. Moralna filozofija ima lahko le razlago v Kristusu. Vse nezaupanje vanj in prizadevanje za izginotje vere je zgrešeno, ker Kristusova resnica je Absolut.

S takšnim relativizmom smo kot človek oziroma ljudje oropani temeljne možnosti spoznanja in iskanja življenjskega smisla, oropani smo čudenja bivanja in hotenja življenja po božjih zapovedih, ki so edina človeška resnica.