Daj »crkni« v moji glavi,
boli me,
na bruhanje mi gre.
Boli me tisočero misli,
kaj vse bi lahko bilo, a ni.
Hej! Borba v moji glavi,
Dajmo, končajmo to.
Dovolj mi je.
Ni zmagovalca,
ni poraženca,
JE KAR JE.
Resnica?
DA.
Ostala sem zvesti sebi,
čeprav toliko je bilo
le lepih vseh besed;
vabljivih,
poželjivih,
napihnjenih,
grozeče motečih…,
da ženska lahko
bi jim verjela,
četudi že toliko let
neutrudno misli svoje češem,
dol na zemljo jih postavljam,
a se zgodi,
da vase kdaj podvomim,
govorici svoje duše ne verjamem,
ker še vedno mislim:
»KAJ PA ČE?«
Ego!
Sedaj in zdaj.
Spoznala sem te,
na koščke sesekljala,
kot alkimist v zlato te pretopila,
tvojo glavo večkrat pohodila,
a ti še zmeraj si me lovil.
In zdaj?!
Vse bitke ti predajam,
v sencah te častim,
ker se mi več ne da.
S tabo se boriti,
s tabo vedno biti tam.
Tam kjer so sence iluzija,
jezik preponosen,
kjer besede se kot meč v hrbet zaletijo,
ko vedno gre za isto stvar.
Kdo ima prav?
Kdo se moti?
Kdo trpi?
Kdo ljubi ali ne?
Ah, dovolj mi je.
A ti je prav?
Meni se več ne da.
Krasno.
Glava mi postaja lažja,
sproščena,
svet postaja lep,
sprejemljiv,
vidim kar hočem…
Lepoto dneva,
slovo večera,
pozdrav jutru,
toliko lepega v meni.
Kako lepo je Ego
tebe prepoznati,
saj toliko moči nad mano
še ni imel nihče.
In hvala tebi,
ki bil si z mano,
v srcu,
mislih
in dejanjih.
Zaradi tebe spoznala sem pravo smer.
Daj »crkni« v moji glavi,
